Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Boris Podrecca, mednarodno priznani arhitekt kot častni meščan Dunaja slavi 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je o njem posnela dokumentarni film
Boris Podrecca se je rodil v Beogradu očetu tržaškemu Slovencu in materi Hercegovki iz Mostarja. V osnovno šolo je hodil v Trstu, najprej študij kiparstva in nato arhitekture pa končal na Dunaju.
"Z očetom sem vedno govoril slovensko, z materjo srbsko, s prijatelji iz otroštva in mladosti italijansko, z ženo in otroki pa nemško."
Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu.
"Arhitektura je umetnost kompromisa. Slika umetnika gre v muzej. Na sliko, ki jo naredim jaz, lulajo psički. Arhitektura ni umetnost. Mi nismo umetniki. Arhitektura je zaljubljena v umetnost, a ne mora doseči popolne svobode pri delu."
O Borisu Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. O njegovem delu so natisnjene obsežne monografije, samostojni prikazi posameznih stavb, katalogi razstav, objave projektov ter tekstov njegovih razmišljanj o umetnosti in arhitekturi.
"Mojih mest ni več. Izginjajo. Grem v Rim, grdo mesto. Benetke so groza. Carigrad izgublja svoj čar … Turbokapitalizem in digitalna era sta uničila mestno avro. Človek se počuti sam."
V Sloveniji je zgradil dosti manj kot v mnogih drugih deželah srednje Evrope. In to kljub izjemnemu številu projektov, ki jih je zasnoval za naš prostor, in čeprav so številni zmagali na natečajih, jih niso nikoli realizirali. Šele v zadnjih letih mu je uspelo uresničiti tudi nekaj stavb: v Mariboru sedež univerze, del Slomškovega trga in medicinsko fakulteto, v Ljubljani hotel Mons in stanovanjsko-poslovni kompleks Vila urbana, vinsko klet Brič nad Koprom ter upravno stavbo Primorja v Ajdovščini.
Podrecca ima (poleg Damjana Prelovška) veliko zaslug, da je Jože Plečnik dobil povsem samosvoje mesto v zgodovini svetovne arhitekture. Leta 1967 je na Dunaju pripravil prvo razstavo o Plečniku, ki je gostovala še v Trstu in Pragi, drugo, veliko monografsko razstavo o Plečniku, pa leta 1985 v pariškem Centru Georgesa Pompidouja. Razstavo so predstavili še v Ljubljani, na Dunaju, v Benetkah, Milanu in v New Yorku.
"Danes v turbokapitalizmu ni nobene mere pri denarju in ceni. Meni začne fantazija delat, ko nimam denarja za nekaj napravit. V tej dobi moreš pazit, da ne zaideš v takoimenovane ''over-elitne'' stvari."
V njegovem biroju na Dunaju se kalijo mladi študenti z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Bil je gostujoči profesor na najuglednejših šolah v Lozani, Parizu, Benetkah, Philadelphiji, Londonu in na Dunaju. Eno leto je učil na Harvardu v Združenih državah, leta 1988 pa je postal redni profesor in direktor Inštituta za arhitekturno načrtovanje in teorijo prostora v Stuttgartu ter ga vodil skoraj dve desetletji.
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Boris Podrecca, mednarodno priznani arhitekt kot častni meščan Dunaja slavi 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je o njem posnela dokumentarni film
Boris Podrecca se je rodil v Beogradu očetu tržaškemu Slovencu in materi Hercegovki iz Mostarja. V osnovno šolo je hodil v Trstu, najprej študij kiparstva in nato arhitekture pa končal na Dunaju.
"Z očetom sem vedno govoril slovensko, z materjo srbsko, s prijatelji iz otroštva in mladosti italijansko, z ženo in otroki pa nemško."
Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu.
"Arhitektura je umetnost kompromisa. Slika umetnika gre v muzej. Na sliko, ki jo naredim jaz, lulajo psički. Arhitektura ni umetnost. Mi nismo umetniki. Arhitektura je zaljubljena v umetnost, a ne mora doseči popolne svobode pri delu."
O Borisu Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. O njegovem delu so natisnjene obsežne monografije, samostojni prikazi posameznih stavb, katalogi razstav, objave projektov ter tekstov njegovih razmišljanj o umetnosti in arhitekturi.
"Mojih mest ni več. Izginjajo. Grem v Rim, grdo mesto. Benetke so groza. Carigrad izgublja svoj čar … Turbokapitalizem in digitalna era sta uničila mestno avro. Človek se počuti sam."
V Sloveniji je zgradil dosti manj kot v mnogih drugih deželah srednje Evrope. In to kljub izjemnemu številu projektov, ki jih je zasnoval za naš prostor, in čeprav so številni zmagali na natečajih, jih niso nikoli realizirali. Šele v zadnjih letih mu je uspelo uresničiti tudi nekaj stavb: v Mariboru sedež univerze, del Slomškovega trga in medicinsko fakulteto, v Ljubljani hotel Mons in stanovanjsko-poslovni kompleks Vila urbana, vinsko klet Brič nad Koprom ter upravno stavbo Primorja v Ajdovščini.
Podrecca ima (poleg Damjana Prelovška) veliko zaslug, da je Jože Plečnik dobil povsem samosvoje mesto v zgodovini svetovne arhitekture. Leta 1967 je na Dunaju pripravil prvo razstavo o Plečniku, ki je gostovala še v Trstu in Pragi, drugo, veliko monografsko razstavo o Plečniku, pa leta 1985 v pariškem Centru Georgesa Pompidouja. Razstavo so predstavili še v Ljubljani, na Dunaju, v Benetkah, Milanu in v New Yorku.
"Danes v turbokapitalizmu ni nobene mere pri denarju in ceni. Meni začne fantazija delat, ko nimam denarja za nekaj napravit. V tej dobi moreš pazit, da ne zaideš v takoimenovane ''over-elitne'' stvari."
V njegovem biroju na Dunaju se kalijo mladi študenti z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Bil je gostujoči profesor na najuglednejših šolah v Lozani, Parizu, Benetkah, Philadelphiji, Londonu in na Dunaju. Eno leto je učil na Harvardu v Združenih državah, leta 1988 pa je postal redni profesor in direktor Inštituta za arhitekturno načrtovanje in teorijo prostora v Stuttgartu ter ga vodil skoraj dve desetletji.
“Čez sedem svetlobnih let še Buldožer prav pride,” tako je nastala domača glasbena legenda. “Rinež” je sicer prevelik za naš studio, zato bo Nedeljski gost Vala 202 ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Aurora Fonda je dolgoletna vodja slovenske galerije A+A v Benetkah, doktorica znanosti s področja umetnostne zgodovine in kustosinja predstavitve Republike Slovenije na 56. Beneškem bienalu 2015.
Na Facebooku vsak dan napiše kakšno zabeljeno misel, v kolumnah lucidno analizira poti in stranpoti slovenske družbe, predvsem pa se angažira kot magister slikarstva. Pred kratkim je imel razstavo kar v svojem stanovanju, izvedel je provokativni projekt nekakšnega osebnega velikega brata, s Tomažem Šalamunom je izdal pesniško slikanico, se ukvarjal z 299 kosmatimi, še vedno za 7 tisoč evrov prodaja Mucike na platnu … Arjan Pregl je družbeno-kritični slikar, ki se radikalno in angažirano odziva na dogajanje v okolju. Ne uporablja le čopiča, ampak tudi črke in splet. Iskreno in brezkompromisno.
Pravi, da nima kaj povedati, ali pa vsaj ne karkoli novega. Ljubljančan Boris Kosec se je v socialnem delu znašel po naključju, a kot kaže, je bilo to dobro naključje. Že 25 let namreč dela z brezdomci v ljubljanskem zavetišču, ki je bilo takrat sploh prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji. Takrat je poznal vse uporabnike, danes jih je preveč.
Mirjam Drnovšček vodi kranjsko Prešernovo gledališče, ki se z družbeno kritičnimi predstavami odziva na aktualne trenutke v družbi, te pa gledalca spodbujajo k razmišljanju. Tudi na predstavah Tedna slovenske drame, osrednjem festivalu uprizarjanja slovenskih dramskih besedil, ki jih v svoje programe vključujejo tudi tuja gledališča. Prav vključevanje v mednarodni gledališki svet je, poudarja Drnovškova, zelo pomembno za rast gledališča. Za uveljavitev mladih slovenskih dramatikov pa so odločilne delavnice dramskega pisanja, kjer nastajajo novejša besedila.
Zenel Batagelj, partner v družbi Valicon, letošnji prejemnik stanovske nagrade Slovenske oglaševalske zbornice, Oglaševalska osebnost. Raziskovalec, analitik, poznavalec potrošniških navad, kulture ter socialnega in ekonomskega okolja, vidnejši strokovnjak s področja znamčenja.
Tokratni Nedeljski gost bo dr. Božidar Opara, defektolog, predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje in strokovnjak za metode učenja otrok s posebnimi potrebami. Predvsem pa strasten zagovornik in oče inkluzivne pedagogike pri nas, za katero pravijo, da je največja sprememba v sistemu vzgoje in izobraževanja v svetu v zadnjih 50. letih. Inkluzija, ki se je razvila iz specialne pedagogike, je najbolj moderen, demokratičen in human pristop pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole.
Nima jih še trideset, pa je presegla že številne precej starejše od sebe. Med študijem medicine je ugotovila, da to pa mogoče ni vse, kar jo zanima in zdaj ji manjka le še nekaj izpitov, da bo ob naziv doktorica medicine dodala še doktorica matematike in računalništva. Rada gre v službo v Mariborski klinični center kot specializantka nevrologije, rada pa gre tudi v Karitasovo ambulanto za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tam se včasih počuti bistveno bolj zdravnica kot v svoji redni službi. Ob vodenju ambulante pa je tudi predsednica humanitarnega društva Humanitarček, športnica, zaljubljena v knjige in v mesto ob Dravi. Ena redkih stvari, ki je ne zanimajo, je znanstvena fantastika, čeprav je za številne znanstvena fantastika početi vse to, kar počne Ninna Kozorog, ki je prav prejšnji teden prejela tudi naziv Ona 365.
Nedeljski gost JE BIL Marjan Strojan, pesnik prevajalec, filmski kritik in predsednik Slovenskega centra PEN. S prevajanjem in poezijo se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Najdlje je prevajal pesnika Roberta Frosta, sledijo Chaucer, Milton, Beawulf, Shakespeare in James Joyce, prevajal je tudi pesmi iz Antologije angleške poezije. Zadnja leta je gost številnih univerz in akademij tako po Evropi kot tudi na Kitajskem, Japonskem, v Severni in Srednji Ameriki, kjer študentom predava o Miltonu, velikokrat pa je vabljen, da prebira svojo poezijo.
Otroštvo je preživel v Trstu in Gradcu. Po karieri dopisnika RTV Slovenija in Dela je postal prvi odpravnik poslov slovenskega veleposlaništva na Dunaju. Vseskozi prisotno zanimanje za svet pa je Bojan Grobovšek udejanjal še kot veleposlanik na Poljskem, v Argentini in Švici. Spremljevalec domačega dogajanja je bil tako vsaj deloma tudi zunanji opazovalec, ki še vedno pogosto razmišlja o Sloveniji. Odveč je dodati, da kritično. Njegova zadnja zbirka esejev ima naslov Zakaj Slovenija ni Švica? Nedeljski gost, zdaj predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, pa tudi na to vprašanje ponuja odgovor, ki nikakor ni enoznačen.
Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. “Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Neveljaven email naslov