Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem
Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.
''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''
V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.
''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''
Vsi so od nekod prišli
Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.
''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''
Meje so v glavah
Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.
''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''
Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.
Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.
Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.
''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''
Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.
''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''
Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?
Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.
''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''
Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.
''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.
''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''
Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.
''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''
Ali bi morali biti glasnejši?
''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...
Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.
''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem
Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.
''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''
V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.
''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''
Vsi so od nekod prišli
Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.
''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''
Meje so v glavah
Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.
''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''
Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.
Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.
Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.
''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''
Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.
''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''
Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?
Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.
''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''
Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.
''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.
''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''
Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.
''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''
Ali bi morali biti glasnejši?
''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...
Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.
''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''
Nedeljski gost je Samo M. Strelec. Ptujčan, ki je bil v nekem obdobju tudi tesno povezan z Mariborom, službeno pa ga poti kličejo tudi čez mejo, tako severno kot južno. Ireni Kodrič Cizerl je povedal, da dejanje ni samo del predstave na odru, ampak tudi nekaj zelo pomembnega za premike v življenju. Morda vam pride prav pri izpolnjevanju novoletnih zaobljub.
Najraje ima, če mu ljudje, ko ga vidijo na ulici, rečejo: “Živjo, Lojze!” Pravi, da se ni spremenil, da je ves čas na isti liniji. Prvi predsednik vlade Republike Slovenije, osamosvojitelj, evropski poslanec, človek, ki ima dva rojstna dneva.
Medicinsko fakulteto v Ljubljani je končal z rekordnim povprečjem 9,93, a ni perfekcionist: škoda mu je bilo časa, da bi še enkrat opravljal dva izpita, pri katerih sta se mu izmaknili najvišji oceni. Presenetil je tudi s hitro vrnitvijo v Maribor. Tam je sprejel izziv na novi medicinski fakulteti ob Dravi, na kateri je pri 34 letih zdaj že predstojnik inštituta za fiziologijo. Skupaj s kolegi so na dobri poti, da ob pomoči poskusov na miših olajšajo težave sladkornim bolnikom, vseeno pa je skeptičen do uvedbe davka na sladke pijače. O slovenski znanosti in medicini, prevladi slabega nad dobrim in obratno, mariborskem pesimizmu in optimizmu, (osebni) filozofiji, času in o tem, zakaj se je vredno kakšno popoldne zapeljati v kino na Dunaj.
Miran Ipavec: ekonomist, a že lep čas predvsem popotnik, zaprisežen avtoštopar, ki ima v lasti številne avtoštoparske rekorde. Z dvignjenim palcem ima za seboj že 377 tisoč kilometrov in nešteto zgodb. Nekdanji župan Kanala ob Soči je nekatere zapisal v knjigi, drugim pa jim lahko sledimo v njegovem edinstvenem avtoštoparskem muzeju. Novinar: Boris Žgajnar
V svoji 42-letni karieri dela z otroki in mladostniki je videla nešteto nepredstavljivih primerov zlorab in zanemarjanja otrok, toliko, da bi lahko obupala nad družbo in svetom, a ostaja trdno prepričana, da je lahko vsak otrok in mladostnik srečen in uspešen. FOTO: Bobo
Branimir Brkljać, predavatelj, marketinški strokovnjak, ki na vprašanje, kaj sem jaz odgovarja: “izkušeni začetnik”. Tudi slogan “in to še ni vse” lahko dodamo v osebno izkaznico sogovornika, ki ga s Slovenijo povezujejo Kozmodisk in začetki tv prodaje. O novih načinih komuniciranja, novih oblikah dela, marketinških strategijah in politiki, kot resničnostnem šovu Branimir Brkljać v pogovoru z Natašo Zanuttini
Na ljubljanski Medicinski fakulteti specializira interno medicino, postane najmlajši redni profesor, višji zdravstveni in znanstveni svetnik, ambasador RS v znanosti. Prevzame strokovno vodenje ljubljanskega Kliničnega centra, do leta 2004 je na čelu Ministrstva za zdravje, zdaj, predsednik Rdečega križa Slovenije. Glasen zagovornik zdravega življenja, prodoren kolumnist in intelektualec kritičnega uma. Foto: Bobo
Kantavtor, pesnik in tudi zabavljač, že 25 let novembra opravlja vsaj šest poklicev. Spomin ga (še) ne pušča na cedilu. O Dylanu, znoju na odru, natakaricah, ki jih pogreša na koncertih v hramu kulture, jazzu v Beltincih in mehurčkih, v katerih živimo… Vlado Kreslin, Nedeljski gost Andreja Karolija.
Sarajevski pravnik Amor Mašović vodi Inštitut za pogrešane ljudi v Bosni in Hercegovini, od konca vojne so skupaj s sodelavci odkrili številna množična grobišča, tudi srebreniške žrtve. O izkušnji vojne, množičnih pobojih, spravi in o vseh Hudih Jamah našega sveta, ki dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati. Z Amorjem Mašovićem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Akademik dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, književnik in politik ima na vrtu Prešerna in Trubarja. Koga in kaj pa ima v svojem srcu in v spominih?
Andre Geim – mož, ki je odkril grafen in žabe pripravil do letenja. Andre Geim je znanstvenik, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za odkritje grafena, revolucionarnega materiala, ki utegne korenito spremeniti svet 21-ega stoletja. Prav zato mu nekateri pravijo novi James Watt. A svet ga prej kot zaradi tega pozna po majhni zeleni žabi, ki jo je pred leti vrgel v magnetno polje in ki je – poletela!
Branko Potočan, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja in pedagog. Koliko rudnika je čutiti v plesu na evropskih in svetovnih gledaliških odrih, kako povezati folkloro, Plesni teater Ljubljana, skupino Fourklor in festival Rdeči revirji, pa tudi o pesmih in vrveh, ki ti pomagajo do zvezd in v brezno, Branko Potočan o gibu v besedi z Natašo Zanuttini
Gregor Pečan je od leta 2006 ravnatelj na OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani, od marca lani pa tudi predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije. Diplomiral je iz elektrotehnike, poučeval matematiko na vseh nivojih srednješolskega izobraževanja, zdaj pa vse moči usmerja predvsem k prepoznavnosti Združenja in izboljšanju statusa ravnateljev. Prisega na zdravo pamet, ki jo vse pogosteje pogreša predvsem pri politiki s tem pa seveda tudi v šolstvu.
"Če je nekdo na vozičku in si upa iz hiše, zato še ni junak." Darko Đurić je športnik invalid in je najbolj neprizanesljiv prav do invalidov in športnikov. In do sebe. Rodil se je rodil brez nog in le z desno roko, a to ga ne ovira pri doseganju vrhunskih plavalnih rezultatov, potovanjih in vožnji avtomobila. Pravi šaljivec, športnik in študent. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Dr. Darja Hoenigman je antropologinja, ki že več kot desetletje preučuje jezike in navade prvobitnih plemen v Papui Novi Gvineji, otoški državi, veliki za 20 Slovenij, kjer govorijo več kot 840 jezikov. Tamkajšnji prebivalci so jo posvojili in jo po otoškem vodnem duhu krstili za “Kongotmay“, po njej pa je poimenovanih kar nekaj otrok na otoku. O življenju v džungli, v kateri preživi tudi do šest mesecev na leto, pa tudi o tem, s kakšno hitrostjo izginja jezikovna in s tem tudi kulturna pestrost na svetu, se je z njo pogovarjala Maja Ratej.
Kar je Slavoj Žižek za Slovenijo in svet, je Srećko Horvat za svet in Hrvaško. Karizmatični filozof in vznemirljiv glas mlade generacije. Politično aktiven svetovljan brez stalnega naslova, ki se jasno opredeljuje do dogajanja po svetu. Od ameriških volitev do begunske tragedije. Ustanovitelj zagrebškega Subverzivnega festivala zdaj skupaj z Janisom Varufakisom in ob nasvetih Juliana Assanga gradi novo evropsko levico. V staro Evropo Srećko Horvat ne verjame več. Filozof Srećko Horvat v pogovoru z Luko Hvalcem za Val 202 tudi o tem, zakaj je za hišnega ljubljenčka bolje imeti mačko kot psa.
Doktorica Leonida Zalokar. Zaradi pogostih pobegov od doma, kjer ni bilo tako, kot mora biti, je čas odraščanja preživela v Mladinskem domu Jarše. Takrat je videla, kako se vzgaja, kaj vse je narobe, in si kot 14-letna deklica rekla, jaz bom tudi delala to, ampak drugače. Ob delu je končala šolanje, postala vzgojiteljica, svetovalna delavka, danes je doktorica socialne pedagogike.Leonida Zalokar je že skoraj deset let na čelu Vzgojnega zavoda Planina, v katerem najdejo dom tudi otroci in mladostniki s težavami zaradi duševnega zdravja.
Če bi se v preteklosti okoliščine obrnile drugače, bi Marta Kos Marko lahko celo sodelovala na OI v Riu de Jeneiru . Verjetno kot novinarka, čeprav je bila včasih tudi uspešna športnica. Po delu na TV Slovenija in dopisniški karieri v Nemčiji je v času dr. Janeza Drnovška vodila vladni urad za komuniciranje. O zvezdah v gospodarstvu v Sloveniji, vlogi veleposlaništva, o političnem dogajanju v Evropi in prizadevanjih za enakopravnost ljudi, pa tudi o treningih komuniciranja in položaju žensk v podjetjih in polki v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Nedeljski gost Vala 202 je bil Aleksander Čeferin. Predsednik slovenske nogometne zveze kandidira za predsednika evropske, javno pa ga je podprla več kot tretjina vseh nacionalnih zvez, kar ga dobre tri tedne pred volitvami postavlja v vlogo favorita. Kakšna je njegova vizija nogometa na stari celini, kako poteka lobiranje in kako namerava povrniti skrhano zaupanje v nogometne institucije?
Neveljaven email naslov