Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem
Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.
''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''
V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.
''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''
Vsi so od nekod prišli
Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.
''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''
Meje so v glavah
Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.
''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''
Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.
Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.
Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.
''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''
Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.
''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''
Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?
Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.
''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''
Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.
''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.
''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''
Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.
''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''
Ali bi morali biti glasnejši?
''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...
Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.
''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem
Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.
''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''
V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.
''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''
Vsi so od nekod prišli
Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.
''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''
Meje so v glavah
Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.
''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''
Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.
Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.
Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.
''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''
Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.
''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''
Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?
Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.
''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''
Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.
''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.
''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''
Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.
''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''
Ali bi morali biti glasnejši?
''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...
Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.
''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''
Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.
Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.
Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.
Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.
Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.
Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.
Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.
Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.
Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:
Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje.
Neveljaven email naslov