Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kevin Sullivan je novinar Washington Posta, prejemnik Pulitzerjeve nagrade za mednarodno poročanje in soavtor knjige Trump na preizkušnji
Washington, prestolnica Združenih držav Amerike, zadnje tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinar Washington Posta Kevin Sullivan, po rodu iz Maina, je Pulitzerjev nagrajenec za mednarodno poročanje. Knjigo sta napisala skupaj z ženo, novinarko Mary Jordan.
"Napisala sva jo, ker je to pomemben dogodek v zgodovini te države. Washington Post je želel na tem pustiti svoj pečat. Zgodbo smo hoteli povedati v tradiciji našega novinarstva. Pisala sva skupaj z Mary, ampak pri tem nama je pomagal niz kolegov s Posta. Vemo, da se bodo po desetih, petdesetih, stotih letih ljudje želeli ozreti in vedeti, kaj je vse to pomenilo in zakaj je pomembno. Ne gre samo za besedilo, pomembno v zgodovinskem kontekstu." - Kevin Sullivan o tem, zakaj sta z ženo napisala knjigo o ustavni obtožbi Donalda Trumpa
Ustava postaja zelo zanimivo branje. Zdi se, da so še sami Američani presenečeni, kaj vse je v njej zapisano. Kot da bi vsak dan našli nekaj novega. Ustava je starejša od 250 let, v njej pa je ogromno delov, ki v praksi niso bili še nikoli uveljavljeni oz. preizkušeni.
"Ustava ne govori, da je črno – črno in belo – belo. Napisana je v jeziku, ki je star 250 let, načela, ki jih uveljavlja, so čudovita in zelo dobro so vzdržala pritisk zadnjih stoletij. Obstaja pa posebna področna »industrija«, ustavno pravo, na polju katerega delujejo zelo bistri, izobraženi ljudje, ki iste dele ustave lahko razumejo in interpretirajo zelo različno. Ali naj verjamemo, da je ustavi in njeni dikciji treba slediti natančno tako, kot so jima sledili 250 let nazaj? Stvari se spreminjajo. Ustanovitveni očetje niso mogli predvideti spleta, na primer, ali poletov v vesolje."
Pogosto je slišati ocene, da so demokrati z enostrankarsko prvo ustavno obtožbo v predstavniškem domu razvrednotili ta institut. Sullivan se ne strinja s tem, da so ga razvrednotili, ampak da so prej razkrili, da ustavna obtožba ni to, kar so si predstavljali ustanovitveni očetje ZDA, ki so jo razumeli kot izjemno močno, praktično orodje za odstranitev neprimernega predsednika s položaja.
"Država je globoko razdeljena približno na dve polovici. V praksi zato ustavna obtožba dejansko ni način odstavitve predsednika, ampak način, kako jasno in glasno v kongresu izrazijo globoko nestrinjanje s predsednikom in njegovimi dejanji. Klofuta, ne odstavitev. Ustavna obtožba lani je to zgovorno pokazala."
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kevin Sullivan je novinar Washington Posta, prejemnik Pulitzerjeve nagrade za mednarodno poročanje in soavtor knjige Trump na preizkušnji
Washington, prestolnica Združenih držav Amerike, zadnje tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinar Washington Posta Kevin Sullivan, po rodu iz Maina, je Pulitzerjev nagrajenec za mednarodno poročanje. Knjigo sta napisala skupaj z ženo, novinarko Mary Jordan.
"Napisala sva jo, ker je to pomemben dogodek v zgodovini te države. Washington Post je želel na tem pustiti svoj pečat. Zgodbo smo hoteli povedati v tradiciji našega novinarstva. Pisala sva skupaj z Mary, ampak pri tem nama je pomagal niz kolegov s Posta. Vemo, da se bodo po desetih, petdesetih, stotih letih ljudje želeli ozreti in vedeti, kaj je vse to pomenilo in zakaj je pomembno. Ne gre samo za besedilo, pomembno v zgodovinskem kontekstu." - Kevin Sullivan o tem, zakaj sta z ženo napisala knjigo o ustavni obtožbi Donalda Trumpa
Ustava postaja zelo zanimivo branje. Zdi se, da so še sami Američani presenečeni, kaj vse je v njej zapisano. Kot da bi vsak dan našli nekaj novega. Ustava je starejša od 250 let, v njej pa je ogromno delov, ki v praksi niso bili še nikoli uveljavljeni oz. preizkušeni.
"Ustava ne govori, da je črno – črno in belo – belo. Napisana je v jeziku, ki je star 250 let, načela, ki jih uveljavlja, so čudovita in zelo dobro so vzdržala pritisk zadnjih stoletij. Obstaja pa posebna področna »industrija«, ustavno pravo, na polju katerega delujejo zelo bistri, izobraženi ljudje, ki iste dele ustave lahko razumejo in interpretirajo zelo različno. Ali naj verjamemo, da je ustavi in njeni dikciji treba slediti natančno tako, kot so jima sledili 250 let nazaj? Stvari se spreminjajo. Ustanovitveni očetje niso mogli predvideti spleta, na primer, ali poletov v vesolje."
Pogosto je slišati ocene, da so demokrati z enostrankarsko prvo ustavno obtožbo v predstavniškem domu razvrednotili ta institut. Sullivan se ne strinja s tem, da so ga razvrednotili, ampak da so prej razkrili, da ustavna obtožba ni to, kar so si predstavljali ustanovitveni očetje ZDA, ki so jo razumeli kot izjemno močno, praktično orodje za odstranitev neprimernega predsednika s položaja.
"Država je globoko razdeljena približno na dve polovici. V praksi zato ustavna obtožba dejansko ni način odstavitve predsednika, ampak način, kako jasno in glasno v kongresu izrazijo globoko nestrinjanje s predsednikom in njegovimi dejanji. Klofuta, ne odstavitev. Ustavna obtožba lani je to zgovorno pokazala."
Dejan Fabčič je zdravnik in paraolimpijec. Po bronasti kolajni v Parizu se mu je življenje obrnilo na glavo, a njegovo poslanstvo ostaja enako. Pomagati drugim in biti vzor. Je specialist interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Športni fenomen. V Parizu je nastopil na svojih četrtih paraolimpijskih igrah in z Živo Lavrinc osvojil bronasto kolajno v paralokostrelstvu. Prej je tekmoval v plavanju in parakajaku. O parašportu, družini, zdravniškem poklicu pa tudi o zdravljenju sladkorne bolezni.
Nedeljska gostja je arhitektka Maruša Zorec, profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in vodja arhitekturnega biroja Arrea arhitektura. Maruša Zorec in njen biro Arrea arhitektura so znani po temeljito premišljenih in inovativnih prenovah historičnih objektov kot so Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani, Vetrinjski dvor v Mariboru, zunanji oltar na Brezjah ali grajska pristava v Ormožu. Njeno avtorsko delo je tudi mednarodno prepoznavno, za svoj ustvarjalni opus je letos maja, v Dortmundu, prejela medaljo Heinrich Tessenow, ki jo postavlja ob bok največjim evropskim arhitektom. "S prenovo objektov sem začela čisto po naključju", pravi Zorčeva, ki je med ostalimi projekti, trenutno vpeta tudi v prenovo mariborskega Lenta.
Nedeljski gost Denis Jašarević ni nikoli razmišljal, da bi postal piranski ribič, je pa pred mnogimi leti razmišljal o karieri arhitekta. A ker je del generacije, ki je odraščala ob razvoju interneta, poslušala in ustvarjala glasbo, so se stvari obrnile drugače. Internet je kriv, da je njegovo glasbo slišala prava oseba in pred petnajstimi leti je Denis prvič odšel na koncertno turnejo v ZDA. Na odre je stopil Gramatik.
Pred dvanajstimi leti je z atletskih stez odtekel v zobozdravniško ordinacijo, a Matic Osovnikar še vedno ostaja najhitrejši Slovenec. Vrhunski atlet, sprinter, tudi finalist svetovnega prvenstva v kraljevski disciplini – teku na 100 metrov – danes doktor dentalne medicine, obuja spomine na uspešno športno pot, razmišlja o pasteh vrhunskega športa, o prehodu iz ene v drugo kariero, o adrenalinu, ki ga je treba najti nekje drugje, pa tudi o belih zalivkah, katerih cena dviguje prah. Na dan Ljubljanskega maratona se je v nedeljskem terenskem studiu Vala 202 Maticem Osovnikarjem pogovarjal Aleš Smrekar.
O znoju in solzah. Tistih v fitnesu in na nogometu, pa hkrati o onih, ki jih je komaj zadržal, ko je v tresočih rokah držal prvo slovensko knjigo. Zakaj je bil Koseski v svojem času veliko bolj kul od poštirkanega Prešerna in ali bi si nekoč želel biti omenjen v istem stavku z Ramovšem in Toporišičem. Pa seveda Fran, Franček in prihajajoča Franja, kakšen učitelj latinščine je bil, zakaj se je učil umetnih jezikov in - nenazadnje - o jecljanju, ki je del njegove javne podobe. Doktor Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, če omenimo samo njegov trenutno najvišji čin, je tokratni nedeljski gost.
Nina Gunde Cimerman je mikrobiologinja, Jesenkova nagrajenka za življenjsko delo, raziskovalka na področju ekstremofilnih gliv. Te rastejo pri nas doma - na marmeladi, na pršutu, njo pa je zanimalo, ali uspevajo tudi v naravi. Je vodja Katedre za molekularno genetiko in biologijo mikroorganizmov na Biotehniški fakulteti, razlaga o vse bolj prijateljskem odnosu s študenti, spominja se svojih začetkov in tudi otroštva, del katerega je preživela v Libiji. Spregovori o seksizmu v znanosti, frustracijah pri raziskovanju, estetiki gliv, njihovi uporabnosti v kmetijstvu in pri boju z mikroplastiko.
Samo še en mesec bo aktualni prejemnik Ježkove nagrade 2023 eden najbolj prepoznavnih glasbenih ustvarjalcev pri nas. Tomaž Domicelj je že skoraj 60 let na odrih in približno pol stoletja v naših zvočnikih. Vprašanje je samo, ali je bolj popularen ali bolj razvpit?
Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta.
Kaj pomeni biti Rom? To je eno od vprašanj, s katerimi se je v življenju, ko je pri 13. letih izvedel, da je Rom, moral soočiti radijski in televizijski novinar in voditelj, avtor več knjig in predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat. Kako ga je življenje najprej moralo sesuti, da se je pobral, visoko izobrazil in postal predstavnik prve linije visoko izobraženih Romov, pa tudi o matriarhatu v njegovi vasi, medijskem poročanju in romskih vražah.
Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.
Slavko Gaber je bil šolski minister z najdaljšim, skoraj 10-letnim stažem. V njegovem obdobju smo dobili devetletko, šolski tolar, sekularno šolo. Še vedno je aktiven kot profesor na pedagoški fakulteti, s konkretnimi predlogi sodeluje pri partnerstvu za pravičen in kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem. Kakšna je današnja šola, zakaj vlada pomanjkanje učiteljev, katere spremembe so nujne? "Razmere so težje kot v zdravstvu, moramo se zavedati, da v šolah ni čakalnih vrst, otroci so v razredu vsak dan, potrebujejo učitelja," pravi Gaber. Za vstop v vlado ga je pred tremi desetletji prepričal Janez Drnovšek, prepričan je, da v politiko ne smeš zaradi selfijev ali ker se ti potuje. Kako vidi sedanjega premierja Goloba? Tudi o časovni banki, izmenjavi zelenjave, poletnih pohodih s sinom in Kosovelu v kabinetu.
Kolesarji so zadnja leta v Sloveniji največji asi, sodijo med najbolj znane in prepoznavne javne osebnosti. Andrej Velkavrh je zagrizen kolesar. Širša javnost pa ga pozna po predpogoju za uživanje na kolesu, torej vremenu. In kaj je lahko na svetu hujšega kot to, da se meteorolog zmoti? Vreme napoveduje že štiri desetletja.
Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.
Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.
Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?
Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.
Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.
Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.
Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.
Na dan prve "slovenske" tekme evropskega prvenstva v Nemčiji bomo gostili nekdanjega televizijskega komentatorja in športnega novinarja, ki je bil dolgo časa sinonim za spremljanje nogometa. Pa ne samo nogometa, čeprav je bil v mladosti tudi sam dokaj uspešen nogometaš. V 46 letih dela na Televiziji Slovenija je naštel kar 2335 prenosov, v času olimpijskih iger v Sarajevu je bil urednik športnega programa, oglašal se je s 6 poletnih olimpijskih iger. Bil je tudi vodja televizijske programske enote, svetovalec direktorja in vodja službe za trženje TV-programov.
Neveljaven email naslov