Tone Kregar o tragičnosti in farsah zgodovine, kulturni politiki, muzeju osamosvojitve in revolucije, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. O velikih zgodbah malega človeka

Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let.

“Odraščal sem v osemdesetih letih v Rogatcu, v naše ruralno okolje se je širila urbana miselnost. Žal moram danes ugotoviti, da prepogosto ruralna miselnost vstopa v urbana okolja. To ni dobro.”

Spomin je luknjičasta kategorija, politiki pa preteklost še vedno prevečkrat zlorabljajo, predvsem zaradi čustev in mobilizacijskega potenciala: “V tridesetih letih samostojnosti smo podrli številne zidove, a hkrati sezidali nove, predvsem v mentalnem in kulturnem pogledu. Naša majhnost, ki bi lahko bila naša prednost, se vse bolj kaže kot slabost.”

“Kulturni boj je del političnega boja. V določenem obsegu smo mu nedvomno priča prav zdaj. Tudi nedavne menjave vodstev nekaterih kulturnih ustanov izhajajo iz tega dejstva. Nepravoverne kadre se zamenja z našimi.”

Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, kulturnih revolucijah, politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka: “Uporništva in kritičnosti je med mladimi morda res premalo, a tudi današnja mlada generacija ima potencial. Morda razmere še niso dozorele, a poglejmo samo jasen upor mariborskih dijakov. Sem legalist in spoštujem vse epidemiološke ukrepe, ki so v polju zdrave pameti. A po drugi strani s kaznimi nastopamo do dobronamernih, celo domoljubnih dijakov, ki zahtevajo šolo. Že v kali jim strižemo peruti.”  

“O muzeju osamosvojitve je znanega zelo malo. Nujen bi bil konsenz stroke in umestitev v širši historični kontekst. Vse skupaj preveč diši po preteklih časih, ko so ustanavljali muzeje revolucije. Bojim se, da gre poskus selektivnega pogleda na preteklost in ozke strankarske interese.”

Glasbeni izbor: