Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Legendarna gledališka in filmska igralka Milena Zupančič o teatru včasih in danes, sodelovanju z režiserji, svojih prvih vlogah ter nepalskem srečanju s Tadejem Golobom
Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala).
"Že celo življenje živim eno tako dvojno življenje. Ko pridem domov, pozabim na teater. Ukvarjam se z drugimi stvarmi, z drugimi ljudmi. Če bi bila samo doma, pa bi bila zelo nezadovoljna. Kombinacija obojega mi ustreza, da lahko sploh tako dolgo zdržim. Ne vem, ali bi bilo drugače, pri teh letih mogoče ne bi bila tako pripravljena delati."
Ko je končala Akademijo, je dobila povabilo obeh teatrov, Drame in Mestnega gledališča. "Seveda je treba vedeti, da je bila takrat Drama nekaj čisto drugega, da se je tja zelo težko prišlo. Kje pa, da boš ti z Akademije kar glavno vlogo igral, to ni bilo mogoče." Svojo igralsko pot je za nekaj dni res začela v ljubljanski Drami, a je bila ugotovitev, da bo nekaj časa zgolj hodila čez oder, povod, kot pravi, za njeno najboljšo karierno odločitev. V Drami je dala odpoved in se za skoraj enajst let zaposlila v Mestnem gledališču, ki ga je takrat vodil umetniški direktor Lojze Filipič. Prav njemu pripisuje izključne zasluge za Mileno Zupančič kot igralko.
"Zelo dobro se spomnim nastopa v prvi Partljičevi igri. On je bil takrat še učitelj na Sladkem Vrhu. Igrala sem učiteljico Veroniko, z belo baretko na glavi in ozko obleko. Spomladi smo začeli vaje, do konca junija je bila predstava že končana. Milena se je čez poletje malo zredila. Pridemo jeseni v teater in treba se je bilo obleči v kostume. Meni je bilo vse premajhno in vse pretesno. Takrat me je gospod Lojze Filipič, ne morem mu drugače reči kot gospod, ker je bil res velik gospod, kar lepo okaral. Je rekel: 'Kako si drznete kot mlada igralka privoščiti, da se čez poletje zredite.' Zapomnila sem si, da se moraš v tem poklicu določenim stvarem odpovedati. Ni vse krasno in enostavno. Največ sem z Akademije odnesla od gospe Vide Juvan. Ona je rekla: 'Igralec nikoli ne reče, da nečesa ne zna, nikoli ne reče, da nečesa ne zmore, in nikoli ne zboli.' Tega se še danes držim."
Prizna tudi, da jo je občinstvo vedno imelo rado. Ob letošnjem gostovanju v Beogradu jo je najbolj skrbelo to, da bi je druge generacije občinstva ne sprejele. "Kako bo pa zdaj? To so nove generacije in vse to. V hipu je bilo vse tako kot včasih. Oni v primerjavi s številnimi našimi nimajo izgube spomina, takoj so vedeli, kdo sem in kaj sem delala v življenju. Lepo smo delali, a bilo je tudi zelo naporno." Letošnje leto je bilo zanjo prelomno tudi v pogledu, da je v SNG Drama Maribor prvič delala kot njihova in ne gostujoča igralka. Pove, da jim ni bilo nič naklonjeno, od vročinskih valov do mraza, a kljub temu: "Vaja je dolga, po štiri ure. Perfektno smo se razumeli in delali skupaj. Po domače rečeno, ni bilo 'špilferderberja'. Za mariborsko občinstvo nisem pričakovala, da bo tako imenitno gledalo predstavo. Bilo je tako tiho, da si lahko miško slišal. Bomo videli, kako bo na gostovanjih."
Vsekakor posebna pa je zanjo še vedno predstava Boris, Milena, Radko. "Bili smo pravi kolegi, marsikaj smo preživeli skupaj. To še vedno, a zdaj moramo žal kaj zdržati brez Dušana." Z Dušanom Jovanovićem je sicer uprizorila 15 predstav, čeprav je v zavest ljudi prišlo, da sta veliko delala skupaj. "Nikoli me ni zasedel, da zdaj bo pa Milena igrala v moji predstavi. Vedno me je zasedel le takrat, ko se mu je zdelo, da sem najboljša izbira za določeno vlogo." Ko gredo igralci v pokoj, je navada, da dobijo poslovilno predstavo. Boris Cavazza, ona in Radko Polič - Rac je niso dobili. Potem je v Drami Eduard Miller prosil prav Dušana Jovanovića, da za njih nekaj napiše.
"Ljudje so pričakovali, da bodo na odru gledali neko rumeno tabloidno zgodbo, v resnici pa je šlo za to, kar je sicer še zmeraj malo tabujska tema, da se na stara leta erotika ne spodobi."
Iz gledališke predstave so pozneje naredili tudi film. "Vsaka dobra zgodba je tudi ljubezenska zgodba, malo žalostna, malo bridka, malo smešna, tako kot življenje."
Tudi življenje teatra se je spremenilo. Veliko je mladih ustvarjalcev gledališča, ki ne le igrajo, ampak tudi pišejo dramska besedila. "O mladih, s katerimi sem sodelovala, imam zelo dobro mnenje. O predstavah, ki sem jih gledala, pa imam zelo redko dobro mnenje. Prav je, da mora vse biti, in zavedam se tudi, da sem v drugem času, mogoče je to krivo."
"Zdi se mi, da je teater preveč zapadel v projekte. Mislim, da nimajo poguma ali pa ne znajo delati velikih besedil, ki jih lahko absolutno zelo moderno narediš, če je misel moderna, klasični kostumi so lahko še vedno zraven. Zdaj pa se nenadoma bolj ali manj samo sprehajamo od enega projekta do drugega. Vsi igralci pišejo besedila, ne vem, jaz sem najbrž prestara, da bi mi to ustrezalo. Mislim, da je tukaj več neznanja in strahu se spopasti z nekim resnim besedilom."
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Legendarna gledališka in filmska igralka Milena Zupančič o teatru včasih in danes, sodelovanju z režiserji, svojih prvih vlogah ter nepalskem srečanju s Tadejem Golobom
Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala).
"Že celo življenje živim eno tako dvojno življenje. Ko pridem domov, pozabim na teater. Ukvarjam se z drugimi stvarmi, z drugimi ljudmi. Če bi bila samo doma, pa bi bila zelo nezadovoljna. Kombinacija obojega mi ustreza, da lahko sploh tako dolgo zdržim. Ne vem, ali bi bilo drugače, pri teh letih mogoče ne bi bila tako pripravljena delati."
Ko je končala Akademijo, je dobila povabilo obeh teatrov, Drame in Mestnega gledališča. "Seveda je treba vedeti, da je bila takrat Drama nekaj čisto drugega, da se je tja zelo težko prišlo. Kje pa, da boš ti z Akademije kar glavno vlogo igral, to ni bilo mogoče." Svojo igralsko pot je za nekaj dni res začela v ljubljanski Drami, a je bila ugotovitev, da bo nekaj časa zgolj hodila čez oder, povod, kot pravi, za njeno najboljšo karierno odločitev. V Drami je dala odpoved in se za skoraj enajst let zaposlila v Mestnem gledališču, ki ga je takrat vodil umetniški direktor Lojze Filipič. Prav njemu pripisuje izključne zasluge za Mileno Zupančič kot igralko.
"Zelo dobro se spomnim nastopa v prvi Partljičevi igri. On je bil takrat še učitelj na Sladkem Vrhu. Igrala sem učiteljico Veroniko, z belo baretko na glavi in ozko obleko. Spomladi smo začeli vaje, do konca junija je bila predstava že končana. Milena se je čez poletje malo zredila. Pridemo jeseni v teater in treba se je bilo obleči v kostume. Meni je bilo vse premajhno in vse pretesno. Takrat me je gospod Lojze Filipič, ne morem mu drugače reči kot gospod, ker je bil res velik gospod, kar lepo okaral. Je rekel: 'Kako si drznete kot mlada igralka privoščiti, da se čez poletje zredite.' Zapomnila sem si, da se moraš v tem poklicu določenim stvarem odpovedati. Ni vse krasno in enostavno. Največ sem z Akademije odnesla od gospe Vide Juvan. Ona je rekla: 'Igralec nikoli ne reče, da nečesa ne zna, nikoli ne reče, da nečesa ne zmore, in nikoli ne zboli.' Tega se še danes držim."
Prizna tudi, da jo je občinstvo vedno imelo rado. Ob letošnjem gostovanju v Beogradu jo je najbolj skrbelo to, da bi je druge generacije občinstva ne sprejele. "Kako bo pa zdaj? To so nove generacije in vse to. V hipu je bilo vse tako kot včasih. Oni v primerjavi s številnimi našimi nimajo izgube spomina, takoj so vedeli, kdo sem in kaj sem delala v življenju. Lepo smo delali, a bilo je tudi zelo naporno." Letošnje leto je bilo zanjo prelomno tudi v pogledu, da je v SNG Drama Maribor prvič delala kot njihova in ne gostujoča igralka. Pove, da jim ni bilo nič naklonjeno, od vročinskih valov do mraza, a kljub temu: "Vaja je dolga, po štiri ure. Perfektno smo se razumeli in delali skupaj. Po domače rečeno, ni bilo 'špilferderberja'. Za mariborsko občinstvo nisem pričakovala, da bo tako imenitno gledalo predstavo. Bilo je tako tiho, da si lahko miško slišal. Bomo videli, kako bo na gostovanjih."
Vsekakor posebna pa je zanjo še vedno predstava Boris, Milena, Radko. "Bili smo pravi kolegi, marsikaj smo preživeli skupaj. To še vedno, a zdaj moramo žal kaj zdržati brez Dušana." Z Dušanom Jovanovićem je sicer uprizorila 15 predstav, čeprav je v zavest ljudi prišlo, da sta veliko delala skupaj. "Nikoli me ni zasedel, da zdaj bo pa Milena igrala v moji predstavi. Vedno me je zasedel le takrat, ko se mu je zdelo, da sem najboljša izbira za določeno vlogo." Ko gredo igralci v pokoj, je navada, da dobijo poslovilno predstavo. Boris Cavazza, ona in Radko Polič - Rac je niso dobili. Potem je v Drami Eduard Miller prosil prav Dušana Jovanovića, da za njih nekaj napiše.
"Ljudje so pričakovali, da bodo na odru gledali neko rumeno tabloidno zgodbo, v resnici pa je šlo za to, kar je sicer še zmeraj malo tabujska tema, da se na stara leta erotika ne spodobi."
Iz gledališke predstave so pozneje naredili tudi film. "Vsaka dobra zgodba je tudi ljubezenska zgodba, malo žalostna, malo bridka, malo smešna, tako kot življenje."
Tudi življenje teatra se je spremenilo. Veliko je mladih ustvarjalcev gledališča, ki ne le igrajo, ampak tudi pišejo dramska besedila. "O mladih, s katerimi sem sodelovala, imam zelo dobro mnenje. O predstavah, ki sem jih gledala, pa imam zelo redko dobro mnenje. Prav je, da mora vse biti, in zavedam se tudi, da sem v drugem času, mogoče je to krivo."
"Zdi se mi, da je teater preveč zapadel v projekte. Mislim, da nimajo poguma ali pa ne znajo delati velikih besedil, ki jih lahko absolutno zelo moderno narediš, če je misel moderna, klasični kostumi so lahko še vedno zraven. Zdaj pa se nenadoma bolj ali manj samo sprehajamo od enega projekta do drugega. Vsi igralci pišejo besedila, ne vem, jaz sem najbrž prestara, da bi mi to ustrezalo. Mislim, da je tukaj več neznanja in strahu se spopasti z nekim resnim besedilom."
Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najprepoznavnejših avtoric z območja nekdanje Jugoslavije. Pisala je o njenem razpadu, padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. S Slavenko Drakulić se je v Zagrebu pogovarjala Nataša Štefe.
Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Umberto Galimberti razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.
Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.
Zakaj ima demokracija danes vonj poceni parfuma, zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo? Letos je minilo pet let, odkar je del turške vojske poskušal izvesti državni udar in prevzeti oblast avtokratskemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. Ta je poskus grobo zatrl in udar izkoristil za napad na svoje nasprotnike: študente, intelektualce, novinarje in nevladne organizacije. Med njimi je tudi novinarka in ena najbolj znanih turških političnih kolumnistk Ece Temelkuran, ki se je po teh dogodkih raje umaknila iz Turčije. Od 2016 živi in dela v Zagrebu. Obiskal jo je Gašper Andrinek. Prevode je brala Lidija Hartman.
Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.
"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.
Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.
Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.
V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.
Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.
Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.
Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.
Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Neveljaven email naslov