Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah. Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.
28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.
"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."
Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.
Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?
"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"
Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.
"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."
Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."
Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.
"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."
Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?
"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem. Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."
Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.
"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš. Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."
Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.
"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."
Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.
"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)
Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.
"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."
Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.
"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."
Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.
"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."
Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?
"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."
V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:
"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."
Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:
"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."
Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."
Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.
"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"
Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.
V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.
"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."
Kako piše? Potrebuje mir?
"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."
Pa doktorski študij?
"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.
"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "
Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?
"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."
V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.
"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je, da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."
V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."
Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.
"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole:
– zbogom –
– zbogom, zbogom, zbogom –
Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.
Odprem oči.
Prebudim se.
Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.
" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."
867 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah. Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.
28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.
"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."
Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.
Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?
"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"
Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.
"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."
Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."
Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.
"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."
Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?
"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem. Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."
Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.
"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš. Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."
Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.
"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."
Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.
"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)
Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.
"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."
Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.
"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."
Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.
"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."
Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?
"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."
V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:
"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."
Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:
"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."
Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."
Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.
"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"
Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.
V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.
"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."
Kako piše? Potrebuje mir?
"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."
Pa doktorski študij?
"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.
"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "
Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?
"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."
V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.
"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je, da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."
V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."
Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.
"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole:
– zbogom –
– zbogom, zbogom, zbogom –
Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.
Odprem oči.
Prebudim se.
Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.
" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."
Aleš Fevžer je eden najbolj znanih in priznanih slovenskih športnih fotografov. Je edini, ki je delal na vseh 15-ih olimpijskih igrah, na katerih so tekmovali športniki v samostojni Sloveniji. Njegov arhiv obsega fotografije največjih slovenskih športnih uspehov, njegovi spomini pa se vrtijo okoli nepozabnih dogodivščin, ki jih je nabiral na vseh celinah.Pravi, da dobra športna fotografija ujame in prenaša čustva. Govoril bo tudi o časih pred digitalno fotografijo, natrpanih urnikih in receptu za fotografiranje 11-metrovk.
Švedski poslanec v Evropskem parlamentu, rojen Sarajevčan Jasenko Selimović je umetnik v politiki in politik v umetnosti. Preživel je obleganje rojstnega mesta ter izkusil bedo begunstva. Ima šest diplom, proslavil se je z več kot 40-imi režijami na številnih odrih, bil je direktor in umetniški vodja številnih gledališč, vodil je radijske in televizijske oddaje, prejel številne gledališke nagrade, razglasili so ga za meščana leta mesta Goteborg, predagoga leta in tudi Evropejca leta na Švedskem. Vsakdo, ki prehodi tako življensko pot, kot jo je do 50. leta Jasenko Selimović, je, kot pravi sam, po politični opredelitvi težko kaj drugega kot liberalec, demokrat in Evropejec.
Kasilda Bedenk se elegantno giblje med nemščino in slovenščino. V Ljubljani je bila lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti in predstojnica Oddelka za prevajalstvo. Pred 16imi leti se je preselila v Gradec in na tamkajšnji univerzi poučevala slovenščino. Ob velikem zanimanju za slovenski jezik na avstrijskem Štajerskem je ustanovila inštitut Slowenisch in Graz, ki med drugim organizira poletne tečaje v različnih slovenskih krajih. Letos bo s skupino tečajnikov obiskala Ljubno ob Savinji. S Kasildo Bedenk se je o učenju jezikov, dejavni slovenski skupnosti na avstrijskem Štajerskem in življenju v drugem največjem avtrijskem mestu pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.
Rok Rozman je gonilna sija gibanja BALKAN RIVERS DEFENCE, ki predstavlja glas upanja za ljudi, živali in rastline ob, v in na rekah na Balkanu. Je bivši hokejist, olimpijski veslač, biolog, ornitolog, predvsem pa človek, ki se ga bojijo hidrolobiji na Balkanu. V pogovoru o hidroelektrarnah, ki predstavljajo grožnjo edinim še preostalim živim rekam v Evropi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr
Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik si že vrsto let prizadeva za pravičnejši sistem invalidskega varstva. Kritičen je do anomalij pri delovanju invalidskih organizacij in se zavzema deinstitucionalizacijo. Tudi na podlagi izkušenj, ki jih ima kot oče otroka z najtežjo obliko cerebralne paralize. Več let je bil zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil vodja oddelka za kriminalne združbe na generalni policijski upravi, kjer se je med drugim zavzemal tudi za dekriminalizacijo prostitucije. Nedeljski gost je spregovoril tudi o prvih izkušnjah z uporabo konoplje pri lajšanju hčerkinih zdravstvenih težav. Z njim se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Dušica Kunaver, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, publicistka, upokojena profesorica angleščine in ruščine
Pravnik, diplomat in kolumnist Matjaž Gruden analizira in ocenjuje dogajanje v svetu okrog nas. Pravi, da bi svoje delo lahko omejil na službo v Svetu Evrope, ki ga zdaj pretresa korupcijski škandal, vendar raje piše in kritično opozarja na spremembe v družbi. Meni, da je pri reševanju migrantske krize odpovedala evropska solidarnost, saj se namesto iskanja rešitev raje obračamo k instrumentalizaciji te stiske za politične cilje. O kredibilnosti Sveta Evrope v današnjem času, problemih s populizmom, migrantski krizi in predvolilni retoriki se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek.
Sodobnik študentskih majskih nemirov leta 68, Ivo Svetina, je tokratni Nedeljski gost. Njegov gostitelj Damjan Zorc je ves čas slutil, da zna biti namrgodeni gospod, ki zre v nas z uradnih fotografij, med pogovorom poln domislic in smeha. Slovenski pesnik, dramatik,esejist, režiser, dramaturg, predsednik Društva slovenskih pisateljev (že drugi mandat), kritik, upornik , stari hipi…. med naštevanjem epitet, ki sodijo k imenu Ivo Svetina, bomo že uvodoma izvrtali njegovo najljubšo.
20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, muzej, ki ga vodi, pa te zgodbe ohranja, je prostor druženja in topel dom za dediščino novejše zgodovine. Dr. Kaja Širok, zgodovinarka, raziskovalka zgodovine obmejnega prostora, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici … v pogovoru s Tatjano Pirc o življenju ob slovensko-italijanski meji, spominu, pozabi, dominantni historični naraciji, dopuščanju različnih interpretacij preteklosti, pričevalcih, vojni in miru, tanku in fičku … (Foto: T. Skale)
Ksenija Špiler Božič je kreatorka voditeljstva. Njena najbolj prepoznavna zgodba je Steklarna Hrastnik, kjer sta skupaj z možem, menedžerjem Andrejem Božičem podjetje, v katerega nihče ni več verjel, uspela preoblikovati v družbo z vizijo in prepoznavno skrbjo za delavce. Tisti, ki delajo v proizvodnji, so njej najbolj ljubi, in kot poudarja, ti ljudje poznajo neverjetne življenjske modrosti in imajo lastnosti, ki jih težko prepoznaš pri menedžmentu in mladih, so potrpežljivi in vztrajni. Posveča se voditeljskemu dialogu, v podjetjih išče sinergije med mladimi in starejšimi, izpostavlja pa, da je spoštovanje človeka tista formula, ki deluje.
Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je uspešno in dobro plačano mednarodno diplomatsko kariero - delala je tudi na Komisiji in sodišču za človekove pravice v Strasbourgu -, zamenjala za negotovo nevladniško življenje. S somišljeniki je ustanovila društvo Humanitas, ustanovo Skupaj, pravično trgovino Tri muhe, bila je predsednica Sloge, direktorica IRD, sodelovala je pri Živem ščitu v Iraku in številnih drugih humanitarnih ter razvojnih projektih. Mirovnica, ki sledi temu, v kar verjame, ima zadnja leta svojo bazo v Sončnem Logu na Krasu.
Njegovo ime je že pol stoletja slovenska sopomenka za tiho umetnost obrazne in telesne mimike ter izraznosti gibov in kretenj. Bi Slovenci pantomimo sploh poznali, če se 25. aprila 1964 mladi Kubanec ne bi za dan, dva, oglasil pri pariških znankah Alji Tkačev in Lenči Ferenčak v Ljubljani ? Leta 2018 je še vedno tu! Zimzelen, 15 let po upokojitvi!
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga Katalonci zaradi neposrednosti težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotita sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati z državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci. O primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože. Avtor: Luka Hvalc
Prof. dr. Jurij Svete, dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, pravi, da neskončni prostor kemije ponuja veliko izzivov in avantur. Z njim se je po kemijskem vesolju sprehajala Tatjana Pirc.
Njegovo poezijo so do zdaj prevedli še v italijanski, poljski, nemški in angleški jezik.
Ajša ni njeno pravo ime, ampak izmišljeno. Da se ne bo predstavila s pravim imenom, se je odločila predvsem zaradi svoje družine in bližnjih. Kot deklica je rada nastopala in bila opažena. Želela je postati balerina in naredila bi vse, da bi ji to uspelo. Vse dokler se ni – prav zaradi plesa – srečala z drogo, ki jo je namesto k sanjam odpeljala drugam. Zaradi tatvin pod vplivom droge je bila prvič v zaporu v poznih dvajsetih letih, potem se je samo še stopnjevalo. Zaporov in priporov je bilo več, zadnja zaporna kazen v zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu pa je bila zanjo prelomna. Imela je voljo in trmo, predvsem pa je vedela, kaj si želi: po več kot 20-ih letih živeti brez droge in metadona. Začela je delati in hoditi v šolo, med sojetnicami je veljala za piflarko. Čeprav sama pravi, da ji je zapor rešil in spremenil življenje, pa je do sistema kritična. Pravi, da je ženski zapor država v državi. Če nimaš zunanje podpore, je s tabo konec. Rada bi, da se nekatere stvari popravijo. Ljudje, ki so jo poznali kot odvisnico, še vedno gledajo nanjo kot na »džankico«. Čeprav se ji je uspelo izviti iz primeža drog in metadona, se mora pred ljudmi dokazovati vsak dan, tudi pred svojimi bližnjimi. Zdaj gre naprej. Težko je, ampak delati zna in rada pomaga. Osrečuje jo, da pomaga drugim, tudi kot prostovoljka pri učenju romskih otrok. Ajšina zgodba, ki je dokaz, da ljudi ne smemo soditi po tem, kar so bili, ampak po tem, kar so, in da se da s trdno voljo doseči marsikaj, je objavljena tudi v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig.
Darja Zaviršek je v 30 letih svojega sociološkega dela je odprla in razvila številna področja socialnega dela, ki jih pred tem pri nas ni bilo. Med drugim je spreminjala pogled na delo z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, ljudmi z ovirami, Romi, analizirala institucionalno varstvo, raziskovala nasilje nad ženskami. Veliko potuje, strokovno je dejavna tudi v mednarodnem prostoru, je ustanoviteljica vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo in vodi odbor za ženska vprašanja pri svetovni zvezi. Ravno te dni je končala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje, je pa tudi ena od pobudnic gibanja #jaztudi, ki spodbuja ženske, da o spolnem nadlegovanju in nasilju glasno spregovorijo tudi pri nas.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini, a s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Na oddelku za zgodovino v Ljubljani je leta 2006 postala prva redna profesorica, predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine. Kot gostujoča profesorica je predavala v Neaplju, Sasariju, Trstu, na Dunaju, v Zagrebu, Alessandriji, Hamburgu, v Valenciiji in drugod. Je avtorica in soavtorica več 10 znanstvenih monografij; njeno delo Meja drugih je bilo leta 2008 med najbolj branimi zgodovinskimi eseji v Italiji. Živi v Trstu. Pred mikrofon jo je povabila Nataša Štefe.
Neveljaven email naslov