Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah. Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.
28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.
"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."
Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.
Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?
"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"
Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.
"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."
Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."
Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.
"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."
Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?
"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem. Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."
Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.
"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš. Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."
Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.
"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."
Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.
"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)
Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.
"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."
Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.
"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."
Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.
"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."
Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?
"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."
V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:
"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."
Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:
"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."
Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."
Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.
"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"
Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.
V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.
"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."
Kako piše? Potrebuje mir?
"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."
Pa doktorski študij?
"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.
"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "
Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?
"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."
V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.
"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je, da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."
V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."
Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.
"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole:
– zbogom –
– zbogom, zbogom, zbogom –
Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.
Odprem oči.
Prebudim se.
Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.
" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah. Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.
28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.
"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."
Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.
Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?
"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"
Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.
"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."
Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."
Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.
"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."
Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?
"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem. Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."
Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.
"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš. Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."
Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.
"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."
Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.
"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)
Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.
"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."
Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.
"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."
Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.
"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."
Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?
"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."
V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:
"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."
Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:
"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."
Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."
Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.
"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"
Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.
V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.
"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."
Kako piše? Potrebuje mir?
"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."
Pa doktorski študij?
"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.
"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "
Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?
"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."
V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.
"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je, da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."
V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."
Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.
"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole:
– zbogom –
– zbogom, zbogom, zbogom –
Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.
Odprem oči.
Prebudim se.
Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.
" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."
Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najprepoznavnejših avtoric z območja nekdanje Jugoslavije. Pisala je o njenem razpadu, padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. S Slavenko Drakulić se je v Zagrebu pogovarjala Nataša Štefe.
Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Umberto Galimberti razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.
Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.
Zakaj ima demokracija danes vonj poceni parfuma, zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo? Letos je minilo pet let, odkar je del turške vojske poskušal izvesti državni udar in prevzeti oblast avtokratskemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. Ta je poskus grobo zatrl in udar izkoristil za napad na svoje nasprotnike: študente, intelektualce, novinarje in nevladne organizacije. Med njimi je tudi novinarka in ena najbolj znanih turških političnih kolumnistk Ece Temelkuran, ki se je po teh dogodkih raje umaknila iz Turčije. Od 2016 živi in dela v Zagrebu. Obiskal jo je Gašper Andrinek. Prevode je brala Lidija Hartman.
Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.
"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.
Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.
Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.
V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.
Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.
Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.
Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.
Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Neveljaven email naslov