Ni jima vseeno, kaj se dogaja na naših cestah. Zavzemata se za kulturo varnosti. Vodja zavoda Vozim David Razboršek in aktivni član ter predavatelj Ivo Ozebek bosta gosta v nocojšnjem Nočnem obisku. Oba invalida sta prepričana, da je treba spremeniti pogled mladih na promet, saj je bila povprečna starost njihovih članov na dan poškodbe le 22 let. Z osebnimi zgodbami, ki jih pripovedujejo člani zavoda Vozim, spreminjajo pogled mladih na promet tako, da vožnjo sprejmejo kot pozitivno vrednoto, predvsem pa si želijo, da zgodbe, ki so jih doživeli sami, ne bi postale tudi njihove. O delovanju zavoda Vozim, njegovih akcijah, ozaveščanju javnosti ter aktivnem delovanju invalidov po rehabilitaciji se bo z Davidom Razborškom in Ivom Ozebkom pogovarjala Petra Medved.

Davida Razborška je zaznamovala športna poškodba. Osebna izkušnja je pripomogla k temu, da se aktivno zavzema tudi za to, da bi se čim več invalidov po poškodbi ali okvari hrbtenjače, že med rehabilitacijo začelo ukvarjali s športom.

»Poškodba se je zgodila leta 2007 v Italiji pri počasni vožnji na smučišču ob podcenjevanju situacije. Poškodoval sem se, ko sem zapeljal ob rob smučišča in doživel kompresijski zlom ledvenega vretenca. V praksi to pomeni, da na telesu nisem imel nič zlomljenega razen ledvenega vretenca in tudi nič drugega poškodovanega. Bil sem pripeljan najprej v eno bolnišnico, potem v drugo. Operiran sem bil še isti dan. Pred operacijo in po njej sem lahko premikal vse, razen stopal. Drugi dan po operaciji je prišel dodaten zaplet, doživel sem infarkt hrbtenjače kot posledico poškodbe. Po 29-ih dneh bolnišnice v Italiji so me transportirali do letališča v Milanu in s posebnim bolniškim letalom sem prišel v Klinični center.

David Razboršek je bil še enkrat operiran. Po operaciji pa so mu povedali, kaj se je zgodilo. Takole pripoveduje:

»Ta infarkt je povzročil poškodbo hrbtenjače. Potem je dolgo trajalo, da sem se soočil sam s sabo.«

Pol leta je bil na Inštitutu za rehabilitacijo, domov pa se je vrnil tudi z novimi spoznanji, razlaga.

»Ta preizkušnja, bil sem pol leta od doma – februarja sem odšel na smučanje, konec avgusta sem se vrnil domov –  seveda pa tudi vrnitev v domače okolje, sta mi prinesli kar nekaj spoznanj. Na srečo, moram reči, sem živel polno, imel sem se za pozitivno osebo – je pa res, da ob vsakodnevnem  tempu dela, športa in druženja pri svojih 28-ih, tako se mi je zdelo, nekaterih stvari do tedaj sploh nisem videl. Te sem začel pozneje spoznavati. Od osebnih odnosov, ki jih začneš bolj ceniti, prijateljstva, družine do tega, da se je treba z nečim sprijazniti, konkretno z invalidskim vozičkom. Zdi se mi, da sem avtomatično začel bolj opazovati kaj mi je dano in tudi ceniti stvari, ki jih prej sploh nisem videl, ki so šle v vsakdanjem ritmu mimo mene kot hitri vlak. Lahko se smiliš sam sebi, lahko pa greš naprej in vidiš še več stvari, še več pozitivnih priložnosti, ki se odpirajo vsak dan,« optimistično razlaga naš sogovornik.

Ivo Ozebek je utrpel poškodbo hrbtenjače v prometni nesreči.

»Zgodilo se je zaradi neprilagojene hitrosti glede na moje počutje. Bil sem utrujen, zaspan in sem poskusil z dinamično vožnjo, da bom na cesti bolj zbran, pozornejši –  ampak vsi vemo, da to ne pripelje daleč. Štiri kilometre pred domom sem zapeljal na bankino. Avto je obrnilo na bok, drsel je po cesti in čez njo, nato se je obrnil na streho.«

Trenutek, ko se je nesreča zgodila, je opisal takole:

»Bil sem pri zavesti in se vsega spominjam – no, ne ravno vsega. To so bili res grozni občutki. Še posebno, ko sem bil utesnjen v avtu. Streha se je zmečkala in jaz sem ležal v sendviču med sedežem in streho. Nisem mogel ven, čakal sem, da bo kdo prišel. To je bilo po polnoči v nedeljo zvečer. To so bili res grozni trenutki, ko sem čakal, da kdo pride na pomoč in pa ni bilo nikogar. Samo informativno, veste, to je trajalo 15 do 20 minut, ampak meni se je zdelo, da je trajalo vso noč. Ko so prišli reševalci, so me izrezali iz pločevine in me odpeljali v Klinični center na preglede in operacijo.

Zanj je bil velik šok, ko je ugotovil, da ne bo nikoli več hodil.

»To je bil grozen občutek. Že ko sem bil v avtu in nisem čutil pol telesa, sem razmišljal: kaj se z mojim telesom dogaja? Bila je tema, nisem veliko čutil, a slutil sem, da je nekaj zelo hudo narobe. Upal sem, da se bo dalo po operacijah normalno živeti. Prej sem veliko hodil v hribe; rekel sem si, da zdaj tega ne bom mogel početi,  in me je malo minila volja do življenja. Zavrtel se mi je film o tem, kaj sem počel pa zdaj ne morem.

Ivo Ozebek in drugi člani z zavoda Vozim, so kljub hudim telesnim poškodbam, ki so jih doživeli v prometnih nesrečah, našli še toliko moči in poguma, da danes ozaveščajo mlade, pa tudi starejše, o prometni varnosti in to z namenom, da njihove zgodbe ne bi postale tudi vaše.

Tako organizirajo predavanja po srednjih šolah. Njihova vizija je, da bi vsako leto vsa generacija mladostnikov – približno 17.000 letno – slišala zgodbo sovrstnika, ki je zaradi prometne nesreče utrpel hude telesne poškodbe. Do zdaj je njihove zgodbe slišalo več kot 40.654 mladih.

Vse, tako mlade in starejše pa v akciji “Ne tekstam, ko vozim” opozarjajo na nevarnost branja in pisanja SMS sporočil med vožnjo.

Branje oziroma pisanje SMS sporočil ali elektronske pošte voznika povsem zaposli, zmanjša se njegova pozornost in podaljša se reakcijski čas, kar pomeni 23-krat večjo možnost za povzročitev prometne nesreče, razlagajo v zavodu Vozim.  Prometna nesreča pa se vedno ne konča samo z zvito pločevino, ampak tudi hudimi telesnimi poškodbami.  Zato na nevarnost tekstanja med vožnjo, širšo javnost opozarjajo tudi s pomočjo spodnjega predstavitvenega filma in plakatov.