Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na vprašanje, kako bo prenesla nizke temperature na Severnem tečaju, je Nataša Briški že našla odgovor: vse je v glavi. 12članska odprava Evropejk in Arabk, katere članica je, se bo s sanmi in smučmi na Arktiko odpravila aprila. A priprave na to posebno odpravo, ki nosi več sporočil, že potekajo. Prvi stik z ledenikom – na Islandiji - je Nataša že doživela. Nataša Briški, tudi soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista bo gostja Darje Groznik v nočnem programu.
Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, se odpravlja na Arktiko. Odpravo, katere članice je, je izbrala avanturistka in polarna raziskovalka Felicity Aston. Nataša se je marca odzvala na njen razpis, bila izbrana v ožji izbor in nato prek intervjuja v končno dvanajsterico žensk, Evropejk in Arabk različnih poklicnih profilov, s katerimi je že dobila prve izkušnje z bivanjem in prečenjem ledenika Langjökull na Islandiji. Arktični podvig v aprilu prihodnje leto bo zahteven, se zaveda Nataša in nanj se že intenzivno pripravlja. Uradno ime odprave se glasi The Woman’s Euro-Arabian North Pole Expedition.
Felicity Aston ima s podobnimi odpravami na Severni ali Južni tečaj veliko izkušenj. S tokratno odpravo želi odpraviti mit o tipičnem raziskovalcu in s tem povezane stereotipe. Zakaj samo ženske? Kakšni so cilji te odprave?
Prvi cilj je seveda, da varno pridemo na cilj, severni tečaj. Z našo odpravo želimo spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom nasploh, k osveščanju, da je vse mogoče, če si pripravljen in odločen. Rušimo stereotipe, ozaveščamo, kaj zmoremo. Kot je povedala Feliciy, naša vodja, je že pri prijavah odpravila svoj lasten stereotip, kajti prejela je ogromno prijav iz arabskega sveta. Želimo tudi ozaveščati ljudi o zagovorništvu žensk. V odpravi smo zbrane ženske iz kulturno različnih okolij. Prihajamo iz različnih držav: iz Francije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije, Cipra, Slovenije, iz Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Omana, Savdske Arabije, Jordanije in Katarja. Med samo se spoznavamo, sodelujemo in dopolnjujemo. V bistvu se bomo vse zelo veliko naučile.
Prijav je bilo okoli 1000. Kaj je odločilo, da si bila izbrana?
Pravzaprav se ne upam vprašati Felicity … Res je, najprej sem bila izbrana med 50 ali 60 žensk v ožji izbor. Temu je sledil intervju, v katerem sem poudarila medijsko plat projekta in se uvrstila med končno dvajseterico. Informacije in izkušnje iz te odprave želim prenesti na čim več ljudi, ki vsega tega ne bodo doživeli.
Odprave se bo udeležilo 12 žensk
Pred dnevi ste se vrnile s priprav na Islandiji. Kaj ste počele?
Prvih nekaj dni smo preživele v dolini, kjer smo imele predavanja o navigaciji, oblačilih, obutvi, pripravi hrane, pogovarjale smo se o razmerah, ki nas čakajo, o tem, kako na primer skrbeti za hidracijo in podobno. Nato smo se za teden dni preselile na ledenik, kjer smo sledile ritmu, ki ga bomo imele tudi na severnem tečaju. Nekatere še niso stale na smučeh, zato smo se prvi dan seznanile z opremo. Nato smo 4 dni od jutra do večera sledile ritmu, ki nas bo vodil približno 10 dni, 100 kilometrov daleč. Ob sedmih vstajanje, polnjenje termovk z vodo, za katero stalimo led, zajtrk. Na osebo je potrebno pripraviti 2 litra vode. Prva oseba pride iz šotora ob devetih zjutraj, začne z odmetavanjem snega, s katerim večer prej zaščitimo kline. Čez 10 minut se ji pridruži še ena in ji pomaga. Začne se praznjenje šotora in pakiranje. Ob 9.20 morajo biti vse osebe zunaj, treba je pripraviti prtljago in jo pritrditi na sani. Sledi pospravljanje šotora in nato točno ob 9.30 start. Ritem je naslednji: 90 minut hoje, 7 minut pavze, 90 minut hoje, 7 minut pavze in tako naprej do večera. Vsakih 7 minut izkoristiš za to, da kaj popiješ, poješ, da greš na WC. Potreben je točen urnik, ki se ga je treba zaradi polarnih razmer držati.
Kako boš prenesla nizke temperature?
Na ledeniku je bilo mrzlo, a še zdaleč ne tako, kot bo v aprilu. Ko smo na ledeniku malce potarnale nad temperaturami, nam je Felicity povedala, da imamo -16 stopinj. Na Arktiki nas čakajo nižje temperature: -30 do -40 stopinj Celzija. Ne bo lahko, saj sem kar »zmrznjen« človek. Ampak – veliko je v glavi in z dobro pripravo se da zdržati. Na to stavim.
Kaj pa na primer opravljanje – za civilizacijo čisto preprostih – fizioloških potreb?
Tudi to smo preskusile. Vsak večer smo ob taboru postavile zid – the wall. To je zid, ki se ga zgradi s kosi snega zato, da imaš pri opravljanju potreb vsaj malce intime in da te pri tem zavaruje pred vetrom. Je pa res, da moraš opraviti previdno, da ti ne odpihne rokavic in podobno in predvsem hitro. Če si kdaj zaželiš, da bi bila moški, je to takrat, ko greš na malo potrebo, nam je rekla Felicity … Res je.
Zid - the wall
Kakšne bodo tvoje priprave v naslednjih mesecih?
Želim se čim bolj pripraviti na to, kar me čaka. Fizično sem v spodobni kondiciji, a okrepiti moram na primer ramenski del, ker bo treba vleči 40 kilogramov težke sani s prtljago. Tudi spanje v spalni vreči je nekaj, kar moram še trenirati. Okrepiti moram svojo vzdržljivost. Ta je pomembna, ne eksplozivnost. Drugi dan na ledeniku se mi je zdelo, da hodimo že 6 ur, pa je minila komaj ena ura. Slovenija ponuja za moj trening veliko možnosti. Ker sem iz Kočevja, je teh možnosti res zelo veliko.
Se ne bojiš medvedov? Severnih medvedov?
Načeloma tako zelo severno, kamor gremo, ni medvedov. Moramo pa se na to pripraviti. Z nami je tudi Švedinja, ki prihaja iz domovine polarnih medvedov in ta tudi vodi oglede. No, pogosto se bomo morale ozirati nazaj. Če vidiš tri črne pike, to pomeni, da je medved za tabo. Ampak – so ukrepi, kako se obnašati, če je medved v bližini.
Šotorišče med potjo
Kakšni so varnostni mehanizmi?
Na pot bomo krenile iz baze Barneo, ki jo postavljajo Rusi približno 100 kilometrov stran od severnega tečaja. Tja prideš z letali in sanmi. Nudijo ti ogrevane šotore in vse ostalo, kar je potrebno. Na poti bomo imele tudi satelitski telefon. Zgodi se lahko, da bo stanje ledu takšno, da ne bomo mogle do cilja.
Kaj pa finance?
Celoten projekt s trening kampi in načrtovanimi aktivnostmi po odpravi nas bo verjetno stal nekaj sto tisoč evrov. Za zdaj še zbiramo sponzorska sredstva.
Več v pogovoru z Natašo Briški v Nočnem obisku in na spletni strani metinalista.si.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na vprašanje, kako bo prenesla nizke temperature na Severnem tečaju, je Nataša Briški že našla odgovor: vse je v glavi. 12članska odprava Evropejk in Arabk, katere članica je, se bo s sanmi in smučmi na Arktiko odpravila aprila. A priprave na to posebno odpravo, ki nosi več sporočil, že potekajo. Prvi stik z ledenikom – na Islandiji - je Nataša že doživela. Nataša Briški, tudi soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista bo gostja Darje Groznik v nočnem programu.
Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, se odpravlja na Arktiko. Odpravo, katere članice je, je izbrala avanturistka in polarna raziskovalka Felicity Aston. Nataša se je marca odzvala na njen razpis, bila izbrana v ožji izbor in nato prek intervjuja v končno dvanajsterico žensk, Evropejk in Arabk različnih poklicnih profilov, s katerimi je že dobila prve izkušnje z bivanjem in prečenjem ledenika Langjökull na Islandiji. Arktični podvig v aprilu prihodnje leto bo zahteven, se zaveda Nataša in nanj se že intenzivno pripravlja. Uradno ime odprave se glasi The Woman’s Euro-Arabian North Pole Expedition.
Felicity Aston ima s podobnimi odpravami na Severni ali Južni tečaj veliko izkušenj. S tokratno odpravo želi odpraviti mit o tipičnem raziskovalcu in s tem povezane stereotipe. Zakaj samo ženske? Kakšni so cilji te odprave?
Prvi cilj je seveda, da varno pridemo na cilj, severni tečaj. Z našo odpravo želimo spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom nasploh, k osveščanju, da je vse mogoče, če si pripravljen in odločen. Rušimo stereotipe, ozaveščamo, kaj zmoremo. Kot je povedala Feliciy, naša vodja, je že pri prijavah odpravila svoj lasten stereotip, kajti prejela je ogromno prijav iz arabskega sveta. Želimo tudi ozaveščati ljudi o zagovorništvu žensk. V odpravi smo zbrane ženske iz kulturno različnih okolij. Prihajamo iz različnih držav: iz Francije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije, Cipra, Slovenije, iz Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Omana, Savdske Arabije, Jordanije in Katarja. Med samo se spoznavamo, sodelujemo in dopolnjujemo. V bistvu se bomo vse zelo veliko naučile.
Prijav je bilo okoli 1000. Kaj je odločilo, da si bila izbrana?
Pravzaprav se ne upam vprašati Felicity … Res je, najprej sem bila izbrana med 50 ali 60 žensk v ožji izbor. Temu je sledil intervju, v katerem sem poudarila medijsko plat projekta in se uvrstila med končno dvajseterico. Informacije in izkušnje iz te odprave želim prenesti na čim več ljudi, ki vsega tega ne bodo doživeli.
Odprave se bo udeležilo 12 žensk
Pred dnevi ste se vrnile s priprav na Islandiji. Kaj ste počele?
Prvih nekaj dni smo preživele v dolini, kjer smo imele predavanja o navigaciji, oblačilih, obutvi, pripravi hrane, pogovarjale smo se o razmerah, ki nas čakajo, o tem, kako na primer skrbeti za hidracijo in podobno. Nato smo se za teden dni preselile na ledenik, kjer smo sledile ritmu, ki ga bomo imele tudi na severnem tečaju. Nekatere še niso stale na smučeh, zato smo se prvi dan seznanile z opremo. Nato smo 4 dni od jutra do večera sledile ritmu, ki nas bo vodil približno 10 dni, 100 kilometrov daleč. Ob sedmih vstajanje, polnjenje termovk z vodo, za katero stalimo led, zajtrk. Na osebo je potrebno pripraviti 2 litra vode. Prva oseba pride iz šotora ob devetih zjutraj, začne z odmetavanjem snega, s katerim večer prej zaščitimo kline. Čez 10 minut se ji pridruži še ena in ji pomaga. Začne se praznjenje šotora in pakiranje. Ob 9.20 morajo biti vse osebe zunaj, treba je pripraviti prtljago in jo pritrditi na sani. Sledi pospravljanje šotora in nato točno ob 9.30 start. Ritem je naslednji: 90 minut hoje, 7 minut pavze, 90 minut hoje, 7 minut pavze in tako naprej do večera. Vsakih 7 minut izkoristiš za to, da kaj popiješ, poješ, da greš na WC. Potreben je točen urnik, ki se ga je treba zaradi polarnih razmer držati.
Kako boš prenesla nizke temperature?
Na ledeniku je bilo mrzlo, a še zdaleč ne tako, kot bo v aprilu. Ko smo na ledeniku malce potarnale nad temperaturami, nam je Felicity povedala, da imamo -16 stopinj. Na Arktiki nas čakajo nižje temperature: -30 do -40 stopinj Celzija. Ne bo lahko, saj sem kar »zmrznjen« človek. Ampak – veliko je v glavi in z dobro pripravo se da zdržati. Na to stavim.
Kaj pa na primer opravljanje – za civilizacijo čisto preprostih – fizioloških potreb?
Tudi to smo preskusile. Vsak večer smo ob taboru postavile zid – the wall. To je zid, ki se ga zgradi s kosi snega zato, da imaš pri opravljanju potreb vsaj malce intime in da te pri tem zavaruje pred vetrom. Je pa res, da moraš opraviti previdno, da ti ne odpihne rokavic in podobno in predvsem hitro. Če si kdaj zaželiš, da bi bila moški, je to takrat, ko greš na malo potrebo, nam je rekla Felicity … Res je.
Zid - the wall
Kakšne bodo tvoje priprave v naslednjih mesecih?
Želim se čim bolj pripraviti na to, kar me čaka. Fizično sem v spodobni kondiciji, a okrepiti moram na primer ramenski del, ker bo treba vleči 40 kilogramov težke sani s prtljago. Tudi spanje v spalni vreči je nekaj, kar moram še trenirati. Okrepiti moram svojo vzdržljivost. Ta je pomembna, ne eksplozivnost. Drugi dan na ledeniku se mi je zdelo, da hodimo že 6 ur, pa je minila komaj ena ura. Slovenija ponuja za moj trening veliko možnosti. Ker sem iz Kočevja, je teh možnosti res zelo veliko.
Se ne bojiš medvedov? Severnih medvedov?
Načeloma tako zelo severno, kamor gremo, ni medvedov. Moramo pa se na to pripraviti. Z nami je tudi Švedinja, ki prihaja iz domovine polarnih medvedov in ta tudi vodi oglede. No, pogosto se bomo morale ozirati nazaj. Če vidiš tri črne pike, to pomeni, da je medved za tabo. Ampak – so ukrepi, kako se obnašati, če je medved v bližini.
Šotorišče med potjo
Kakšni so varnostni mehanizmi?
Na pot bomo krenile iz baze Barneo, ki jo postavljajo Rusi približno 100 kilometrov stran od severnega tečaja. Tja prideš z letali in sanmi. Nudijo ti ogrevane šotore in vse ostalo, kar je potrebno. Na poti bomo imele tudi satelitski telefon. Zgodi se lahko, da bo stanje ledu takšno, da ne bomo mogle do cilja.
Kaj pa finance?
Celoten projekt s trening kampi in načrtovanimi aktivnostmi po odpravi nas bo verjetno stal nekaj sto tisoč evrov. Za zdaj še zbiramo sponzorska sredstva.
Več v pogovoru z Natašo Briški v Nočnem obisku in na spletni strani metinalista.si.
Po polnoči bo gostja nočnega programa Sabina Bračič, univerzitetna diplomirana zgodovinarka, ki pa se zadnjih nekaj let ukvarja z refleksoterapijo. Pred kratkim je skupaj s sodelavci razvila spletno platformo, namenjeno samozdravljenju oči, ki jo je nadgradila še z aplikacijo za mobilne telefone. V nadaljevanju noči bomo prisluhnili pogovoru s predsednico društva Ekologi brez meja, Katjo Sreš, vas povabili na pomladni Teden restavracij v Mariboru in na poseben kviz znanja, ki ga vsak prvi četrtek v mesecu pripravlja novinar Jaša Lorenčič.
Pred kratkim je izšel njegov roman Balkonci. Pripoved o čakanju. O tišini. O zgodovini slovenskega panka. O mladosti in prijateljstvu. O umetnosti. O poeziji. Esad Babačić je pesnik in pisatelj. Trinajst pesniških zbirk. Biografija boksarja Dejana Zavca Trdobojec, literarno-publicistična pripoved o slovenskem hokeju Banda, dvojezična pravljica Kiti plavajo počasi/Whales swim slowly. Je tudi pisec oglaševalskih besedil, publicist, nekdanji televizijski in radijski voditelj ter ustanovitelj Muzeja Punk Kulture. “Dobro, da vsaj pišem počasi, ker še ne vem, kam me bo vse skupaj pripeljalo, če sploh kam. Kaj pa vem, morda pa sploh ne bi smel začeti pisati. Ko enkrat začneš, ne moreš več nehati.” Tako pravi v romanu Balkonci, ki ga pripoveduje čuvaj v muzeju sodobne umetnosti, tudi sam eksponat v muzeju svojega lastnega življenja. Esad Babačić je gost voditeljice Nade Vodušek.
Na Nočni obisk je prišla pevka, glasbenica, slikarka in na splošno umetnica, ki s svojim glasom in energijo nikogar ne pusti ravnodušnega. Severa Gjurin je znanka slovenske glasbene scene že več kot dve desetletji. V preteklosti je nastopala v najrazličnejših glasbenih zasedbah – med bolj znanimi je zasedba Olivija, v kateri so nastale mnoge uspešnice. Čeprav v zadnjih letih izdaja glasbo večinoma kot solo izvajalka, skozi vsa ta leta ostaja stalnica sodelovanje z njenim bratom Galom. Ker zagovarja, da je glasba živ organizem, so njeni nastopi navadno polni improvizacije. O tem, kaj ji pomeni glasba, kje je v zgodbo vstopilo slikanje in kako povezuje ti dve vrsti umetnosti, se je s Severo Gjurin pogovarjal Rene Markič.
Pomlad nas razvaja in nas vabi ven. Svetli del dneva se daljša, kmalu pa nas bo napadel premik ure. Noč pa ostaja noč: čas, ko vse utihne in ko se kot plaha miška ozremo, kje bi našli kakšno družbo. To noč vam jo ponuja Mojca Blažej Cirej. Zanimivo in zabavno bo, pridružite se ji po telefonu ali pa samo poslušajte.
Primož Velikonja je vodja nujne medicinske pomoči v Zdravstvenem domu Kočevje, ki je v času epidemije zgledno organiziral cepljenje in si takrat prislužil tak časopisni naslov: Reševalec, ki je razjezil Kacina. Že nekaj let aktiven v akciji Slovenija oživlja, kje izobražuje o temeljnih postopkih oživljanja in uporabi defibrilatorja. Bitje srca ima svoj ritem ... In ritem je za nocojšnjega gosta še kako pomemben. Vsak večer se vsaj za eno uro usede za bobne v svojem studiu. Ajdovca po rodu je v naš studio povabila Tjaša Škamperle.
Drzno in pogumno se je podal na področje TV-nadaljevank, očaral nas je s filmi, prepričeval in prepričal z dokumentarci. Tudi muzikali mu dišijo. TV Dober dan, Pod eno streho, Nova dvajseta, Ena žlahtna štorija, Rdeča raketa, Čokoladne sanje, Zadnja večerja … in Cvetje v jeseni ter Vesna. In ne nazadnje V imenu ljudstva. Pri vseh naštetih naslovih serij, filmov in muzikalih je imel glavno besedo gost, ki je – zasebno – oče dveh otrok, ljubitelj teka v naravi in vrtnarjenja, pa tudi iskanja sebe in brskanja po svoji duši ter predvsem izjemnega kreativnega ustvarjanja. Veliko replik za zanimiv pogovor. Kaj vse bo Vojko Anzeljc izdal zasliševalki (inšpektorici?) Luciji?
Čez mesec dni se bo v najstarejšem slovenskem mestu odvil festival vina, kulinarike in lepih umetnosti. Šlo bo za deveto edicijo festivala Salon Sauvignon, ki se je letos lokacijsko in časovno uskladil s 6. slovenskim vinogradniško-vinskim kongresom. O vsebini obeh, slovenski vinski kulturi in še čem bosta spregovorila gosta nočnega programa Slavko Podbrežnik Dobnik, direktor festivala Salon Sauvignon in Andrej Rebernišek, direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Ptuj.
Kaj so vetrne harfe in kako zvenijo? Gotovo ste zanje že slišali, morda ste med sprehodom po parku v vetrovnem popoldnevu kdaj ujeli njen zvok, čeprav jih danes srečamo redkeje kot v 18. in 19. stoletju, ko so bile priljubljene med t.i. transcendentalisti in romantičnimi pesniki. Jezuitski učenjak Athanasius Kircher iz 17. stoletja jo je poimenoval machina harmonica automata. Primož Oberžan, ustanovitelj urbanega plemena tolkalcev The Stroj, je svojo prvo vetrno harfo zgradil leta 2015 iz gole radovednosti. Njen nenavaden in skrivnosten zvok pa ga je popolnoma očaral. Začel je izdelovati različne prototipe in raziskovati akustiko njihovega delovanja. O zvokih vetrnih harf, o moči zvoka in njegovem vplivu na formiranje materije, ki ga je raziskoval, o njegovi zanimivi in posebni glasbeni odisejadi in ljubezni do inštrumentov, narejenih iz odpadnih materialov, s Primožem Oberžanom v Nočnem obisku.
Tokrat bo nočni program v koprskem studiu rojstnodnevna zabava. Tomaž Domicelj si je za petinsedemdesetletnico omislil radijski show. Pevci in godci se bodo s številom skladb, o katerih bo povedana prenekatera zanimivost, poskušali čimbolj približati jubilejnim letom slavljenca. V studiu bodo razmere nadzorovali Dragan Bulič, Zvone Tomac in Armando Šturman.
Ljudje, četudi ne zagrizeni naravnovarstveniki, smo občutljivi, ko se naravno okolje spreminja. Ne maramo sečnje dreves na naših priljubljenih poteh. Na drugi strani pa dobesedno »tacamo« po zdravilnih plevelih, rastlinah prihodnosti, ki nas lahko prehranijo bolj kot karkoli. Raziskovanje, izobraževanje in trajnostno osveščanje o nabiranju divjih rastlin na vroči točki Evrope, Sloveniji, ki se lahko pohvali z biodiverziteto, ki je ostale države nimajo, je osnovno poslanstvo Katje Rebolj, biologinje in doktorice biokemije. »Kje ste se skrivali ves ta čas z vsemi temi rastlinami« so spraševali vrhunski kuharski šefi iz špice slovenske gastronomije. Katja zdaj zavzeto pripravlja Festival nabiralništva, ki bo v začetku junija, do takrat pa ne bo ropala travnikov in gozdov, temveč z vso spoštljivo dolžnostjo in marljivostjo opazovala, občudovala, interpretirala in razumele rastlinice, ki jih pozna do obisti. In četudi se pomlad komaj prebuja, so na zeliščarskem krožku v njeni košari pred nekaj dnevi našteli preko 40 užitnih rastlin. V svoji prvi knjigi Narava vedno zmaga, ki je postala uspešnica, je bila nabiralka. Zdaj je nabiralka plevelov. Spoznajte jo po polnoči. K poslušanju vabi voditeljica Vesna Topolovec.
V noči s sobote na nedeljo gostimo scenografko, arhitektko in zvočno umetnico Ireno Pivko ter skladatelja, zvočnega umetnika in producenta Braneta Zormana. Široko razgledana ustvarjalca sta skupaj ustanovila Zavod za procesiranje sodobne umetnosti Cona, v okviru katerega ustvarjata več intermedijskih, glasbenih in zvočnih projektov pod skupnim naslovom radioCona. Sodelujeta tudi pri mednarodnem projektu B Air, za katerega sta ustvarila radijsko igro za dojenčke in malčke Čebljanje. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Na nočni obisk je prišla televizijska voditeljica in novinarka, ki je svoje otroštvo in mladost preživela na Štajerskem, v Šikólah in Mariboru. Je prodorna in iskrena ustvarjalka televizijskih Odmevov, mama sinu Filipu in ponosna babica. Napisala je več knjig, pripravila nekatere najbolj odmevne prispevke v času osamosvojitve Slovenije, v zadnjih letih pa je med drugim tudi nepogrešljivi člen pri nastajanju scenarijev za koncerte Prifarskih muzikantov. Seveda ne brez razloga, saj z osrednjim pevcem Mitjo Ferencem že dvajset let živi skupno življenje. Gostja nočnega programa na Prvem, znanka s Kolodvorske ulice v Ljubljani, je bila doktorica Rosvita Pesek.
Mojca Škof je strokovnjakinja za make up, ki jo odlično poznajo domači in tuji manekeni, glasbeniki, igralci…, s katerimi že vrsto let sodeluje. Nepozabno je bilo obdobje v Milanu, kjer je med številnimi, spoznala tudi Macy Gray. To delo je njeno poslanstvo, saj je kreativno, dinamično, polno izzivov, vsak nov projekt pa začne vedno z začetne točke. Družina ji pomeni vse, zato se je vrnila domov, kjer se je pred časom, povsem po naključnem obisku Londona, začela zanimiva sladka zgodba s cimetovimi rolicami. Mojca, ženska številnih talentov, izžareva pozitivnost in živi življenje.
Kako pomembno je šolanje psov, ki kot pomočniki sodelujejo pri različnih iskalnih akcijah ponesrečenih in pogrešanih, se je znova izkazalo ob katastrofalnem potresu v Turčiji. Kako izšolati psa za tako delo, kakšna je njegova vez z lastnikom, kako poteka iskanje in kaj vse se od psov reševalcev lahko naučimo ljudje, bosta v Nočnem obisku spregovorila Hermina Ogrič iz Društva reševalnih psov Nova Gorica ter Mare Bručan, vodja šolanja in trener v šoli BM psi pomočniki ter podpredsednik Komisije za reševalne pse pri Mednarodni kinološki zvezi.
V studiu se nam je pridružila igralka, ki je v slovensko gledališko ustvarjalnost stopila silovito ter odigrala vlog za kar nekaj igralskih življenj. Njena pot se je začela v eksperimentalnem gledališču ter 41 let nadaljevala v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Uveljavila se je kot moderna igralka s samosvojimi izraznimi sredstvi: njena igra je namreč vselej intenzivna, utemeljena v smiselnem povezovanju govorice, gibov in glasov. Njena odrska prezenca nas zapelje, da skupaj z njo doživljamo vznemirljive zgodbe, ki jih vzamemo za svoje, se odpravimo v tuje kraje in čase ter skupaj z njo odkrivamo svetove, za katere nismo vedeli, da obstajajo. Prav nič drugače ni bilo danes, ko smo se z njo odpravili v njen svet.
Gostja nočnega programa bo Selma Skenderović, večkrat nagrajena pisateljica in pesnica. Koprčanka, hči Bošnjakov iz Črne gore, rojena na Kosovu. Študentka slovenistike in primerjalne književnosti v Ljubljani, ki se je v Slovenijo preselila še kot otrok. Kot najmlajša avtorica je Selma pri 19 letih zmagala na Festivalu mlade literature Urška 2020 in s svojim angažiranim pisanjem premagala skoraj 100 mladih literatov iz vse Slovenije in zamejstva. Leta 2021 je nato pri Javnemu skladu za kulturne dejavnosti izšla njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava?, v kateri se avtorica ukvarja z vprašanji o družbi in veri, domu in tujstvu, identiteti, spregledanosti in pripadnosti. Knjiga je prevedena v črnogorski in angleški jezik, pred kratkim je izšel še bosanski prevod. Kmalu pa bo izšla tudi antologija sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtorjev in avtoric, v kateri se je Selma Skenderović spoprijela z vlogo urednice.
Noč šansonov bo tokrat posvečena enemu največjih zvezdnikov francoskega šansona in enemu najpomembnejših francoskih umetnikov – lahko bi rekli – vseh časov. Maurice Chevalier je predvsem v prvi polovici 20. stoletja zaznamoval ne le francosko kulturo, ampak je zlasti s svojim igralstvom, pa tudi s petjem segel precej dlje, tako geografsko kot jezikovno: zelo priljubljen in uspešen je bil v Združenih državah Amerike, kjer je predvsem med obema vojnama blestel v samem središču šovbiznisa, v Hollywoodu.
Pred 50-timi leti se je v takratnem Gradišču v Slovenskih goricah, danes Sveti Trojici, začelo literarno gibanje, ki predstavlja zibelko mlade literature - srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov. O tem, kakšna je njegova dediščina in o zanimivem dokumentarnem filmu, posnetem ob jubileju, se bomo pogovarjali z gostoma, Marijo Šauperl in Dragom Lipičem. Slišali boste tudi zanimiv pogovor z Urošem Mencingerjem, znanim ocenjevalcem restavracij, za konec pa prisluhnili še glasbi, ki jo je ustvaril glasbeni producent Nigel Godrich.
V nocojšnjem Nočnem obisku gostimo Jožeta Oblaka, zborovodjo pevskega zbora Dragonarji generala Maistra. Člani zbora prepevajo vojaške pesmi iz obdobja do konca 1. svetovne vojne in pesmi, ki jih je napisal general Maister. Nastopajo v uniformah, ki ponazarjajo štajersko-koroško-kranjski konjeniški polk št. 5 in v katerem je bilo leta 1914 enainpetdeset odstotkov slovenskih fantov, zato je bil imenovan tudi »slovenski polk«. Zbor želi skozi pesem ohranjati spomin na fante, ki so služili v tujih vojskah in se na ta način borili tudi za slovensko zemljo.
Literatura, gledališče in film so bili osrednja materija, ki se ji je posvečal kot študent in v rodnem Ciudadu de Mexicu in v Mestu angelov. Veliko se je selil po svetu in počel marsikaj za preživetje – bil je zidar v Bostonu, varnostnik v Los Angelesu, predstavnik za stike z javnostmi v Las Vegasu, pa igralec v neki policijski nadaljevanki … skratka, preživeti je moral več življenj in zamenjati dvajset služb in ducat mest, da je v Ljubljani našel svojo ljubezen in svoj poetski jezik in postal to, kar je vedno bil – pisatelj. Carlos Pascual v naši prestolnici živi že več kot desetletje in slovenska knjižna bera je bogatejša za kar nekaj njegovih knjig. Odlomke iz intervjujev in zapisov o njem in knjigah, predvsem pa izseke iz zadnje z naslovom Nilski konji v puščavah bo ob pestrem glasbenem izboru Aide Kurtovič prebirala Lucija Grm.
Neveljaven email naslov