Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
Kje se srečata zgodovina pomorstva in umetnostna zgodovina? Zakaj ne smemo dovoliti, da bi nam bogata zbirka umetniških del in drugih predmetov Splošne plovbe spolzela iz rok, tako kot nam je naš edini ladjar? Koliko novodobnih stavb obmorskih mest Kopra, Izole in Pirana bi lahko uvrstili med vrhunska arhitekturna dela? Zakaj so Pirančani leta 1896 vzklikali 'Tartini in piassa, ali Tartini na trgu'? O vsem tem, pa tudi o veslanju po beneško, se bomo pogovarjali z nocojšnjo gostjo Duško Žitko, umetnostno zgodovinarko, muzejsko svetnico in kustosinjo piranskega pomorskega muzeja, ki je v svoji dolgoletni poklicni poti objavila več kot sto del, povezanih z umetnostjo in našo pomorsko dediščino. Njeno zadnje delo, Iztrgano pozabi, pa je monumentalen poklon Splošni plovbi. Kot pravi, ima srečo, da lahko dela to, kar jo najbolj veseli, v morje pa je dobesedno zaljubljena. Na nočni obisk jo je povabila Lea Širok.
Njena popotovanja po poljih umetnosti in teorije so številna in raznovrstna. Kot akterka je igrala v predstavah, kot dramaturginja je delovala v več gledališčih. Kot kritičarka je pisala o scenskih umetnostih, bila je novinarka in urednica redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent, soustanoviteljica zavoda in odgovorna urednica revije in založbe Maska, članica strokovnih žirij ter selektorica festivalov, tudi Borštnikovega srečanja. Zadnjih nekaj let je odgovorna urednica male Založbe/*cf., ki med bralce prinaša pomembne knjige. Vodi jo misel, da si bralci zaslužijo samo najboljše vsebine, vrhunske, uredniško in strokovno pregledane prevode in da je ob tem treba nenehno preverjati tudi lastno pozicijo, biti kritičen do svojega dela. Amelia Kraigher svoje poslanstvo vidi v prispevku k večji slišnosti humanistične kritične misli.
Gost nočnega obiska je bil dr. Uki, kot mu pravijo njegovi dijaki. Uroš Ocepek je profesor matematike in računalništva, ki je nedavno prejel najvišje priznanje republike na področju srednjega šolstva. Ukvarja se z raziskovanjem na področju umetne inteligence, programira in se ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem. Je angažiran učitelj, ki na inovativen način pretresa vrednote kolegov, predvsem pa zmanjšuje razdaljo med katedrom in dijaškimi klopmi.
Petek in sobota sta zabavna dneva: na Radiu Slovenija je Radio Ga – Ga, na Televiziji Slovenija pa Kaj dogaja. Ker je od silvestrske epizode minil že skoraj mesec dni, satirično oddajo Kaj dogaja mnogi že pogrešamo. Da bi čas hitreje minil, Iztok Konc na Nočni obisk ni povabil odličnih Tilna Artača ali Admirja Baltića in tudi Igorja Bračiča ne. V noči s sobote na nedeljo bo njegova gostja glavna ženska predstavnica, izvrstna sovoditeljica, igralka v žajfnici in back vokalistka Alenka Marinič. Kaj se dogaja v zakulisju oddaje? Kakšni so odzivi nanjo – kritike ali pohvale? In tudi zakaj je satira v današnjih časih celo potrebna?
V nočni program smo povabili fenomen športa, imenovanega kajtanje, Tonija Vodiška. Že od malih nog je veljal za čudežnega dečka, trikrat zapored je bil mladinski svetovni prvak, dandanes pa nosi celinsko in svetovno krono v članski konkurenci in velja za prvega favorita na poletnih olimpijskih igrah v Parizu leta 2024, v katerem bodo jadralske tekme v morju pred Marseillem. Tik preden je odšel na priprave na Kanarske otoke, ga je na pogovor povabil voditelj Iztok Novak Easy.
V studio je prišla igralka, katere opus vlog presega število 200. Ko govorimo o njej, govorimo o celoviti ustvarjalni osebnosti. O umetnici, v kateri se ustvarjalno prepletajo gledališče, poezija, proza, dramatika, nagovori, eseji, spremne besede in še in še in še ... Ona je dokaz, kako tesno je ena sama kreativnost povezana z osebnostjo in kako je ustvarjalen človek hkrati tudi družbeno angažirano bitje. V svoji karieri, ki ji nikakor ni konca, je odigrala vlog za kar nekaj igralskih življenj, vedno iskreno in s popolno predanostjo. Dolga kilometrina igralskega poklica jo je izurila do te mere, da se kakor dober dirigent poigrava z občinstvom, ga vodi, umirja, razburja, požene v galop in spet umiri ter v ravno pravšnjem trenutku poda poanto dialoga ali prizora. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Sašo Pavček.
Glasbi bo družbo delala zanimiva in pisana druščina sogovornikov. Na nočni obisk smo povabili Andrejo Prel, Štajerko, ki že nekaj let biva in dela v Dubaju kot projektna menedžerka pri Nacionalni zvezi Združenih arabskih emiratov za avto-moto šport. Z gostjo smo govorili o njeni ljubezni do avto-moto športa, o kulturnih razlikah med Slovenijo in (Združenimi arabskimi) emirati, pa tudi o prepoznavnosti Slovenije v tem koncu sveta. Med drugim pa bomo govorili tudi o novi igrano-dokumentarni seriji z naslovom: Inhumanum: Umori na Slovenskem. Serija je nastala na podlagi sodnih spisov in v sodelovanju s policijo, pravniki in forenziki, v ospredje pa postavlja vse razsežnosti in posledice umora. Z nami bodo dr. Boštjan Brezovnik, ki je skupaj z Igorjem Zupetom napisal scenarij, pravnik dr. Gorazd Terpin – sodelavec in svetovalec pri projektu, ter kolega Janez Krušič, ki je pri seriji sodeloval kot novinar, raziskovalec virov in tisti, ki v seriji pojasnjuje prikazano dogajanje. Vabljeni k poslušanju.
Na povsem običajen soparen poletni dan obtičite v koloni razbeljene pločevine, kot že tolikokrat poprej. Nič posebnega torej, dokler ... se ne začno dogajati čudne reči, ki se hitro spremenijo v vsesplošni kaos. Ljudje zapuščajo avtomobile, avtobuse, skušajo ubežati, čeprav ne vedo, kam in pred čim. Vse radijske postaje oddajajo isto, zagonetno sporočilo. “Čudno ezoterična in dramatična novica, ki so jo predvajali na vseh frekvencah, je naštevala prispodobe, v katerih je presahnil vrelec, iz katerega je nastal univerzum, ugasnila prva luč, ki je prižgala vse naslednje, oče vsega pa je stopil skozi vrata niča.” Nerazumljivo oznanilo je sprva zvenelo trapasto, vendar je absurdnost dogajanja, ki je v svoj vrtinec posrkalo protagonista in pripovedovalca fantastičnega romana Vanatinajski rokopis, presegla najbolj neverjetna pričakovanja. Zajela pa ni le njega, temveč ves svet, ki se je očitno snel s tečajev. Premetavati namreč ni začelo samo ljudi. Hiše, vasi, cela mesta je nevidna sila brez kakršnega koli smiselnega reda premikala sem ter tja po zemeljski obli. Sveta, kot smo ga poznali, je bilo nepreklicno konec. Prvenec pisatelja, ki ga je podpisal s psevdonimom Jadran Maj, je neverjetna pustolovščina, v kateri bralec spremlja napeto popotovanje protagonistov brez načrta ali voznega reda. Skrivnostni avtor je nočni gost voditeljice Nade Vodušek.
V Noči šansonov se bomo zadrževali v Franciji prvih dveh desetletij 20. stoletja. Tokrat bomo poslušali žanr šaljivih vojaških pesmi, ki so polne obešenjaškega humorja. Eno največjih imen tega žanra je bil Polin, ki mu bomo namenili največ nočnega časa. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
Praznike smo uspešno preživeli, zdaj pa si po snegu utiramo pot proti pomladi. Snežinke je lepo gledati skozi okno, biti zunaj pa je že malce bolj nevarno, sploh če tla zmrzujejo. Psi in muce niso najbolj zadovoljni, malo poskakujejo in se povaljajo po snegu, potem si pa hitro želijo na toplo. Ljudje nismo kaj dosti drugačni: zunanjega druženja je manj, zato so pa nočni pogovori toliko bolj dobrodošli. Ko si lahko v kozarec življenja dotočimo nekaj optimizma. S polnim vrčem vas pričakuje Mojca Blažej Cirej. Le pokličite ali vsaj poslušajte.
»Rossinijeva opera Italijanka v Alžiru prihaja v Ljubljano. Ob Nuški Drašček, ki bo povedala več o pripravah, vlogi Isabelle in o tem, kako je tik pred premiero, smo o vtisih vprašali tudi 5 primorcev, ki imajo vloge v omenjeni operi. Jure Počkaj, Štefica Grasseli, Rok Bavčar, Anja Zemljarič in Marko Ferjančič težko čakajo premiero, ki bo 9. februarja. Dvanajsta Rossinijeva opera bo z vragolijami pevskih vlog in komičnim razpletom zavozlane zgodbe zagotovo privabila mnoge. Na Nočni obisk je izvajalce povabila Urša Mravlje …«
Popotnik, kolesar in tekač na smučeh. Novinar, urednik, humorist in satirik. Avtor besedil. Ljubitelj hribov in narave sploh. Pa prejemnik Ježkove nagrade za življenjsko delo. Leta 2000 na medijski olimpijadi v Atenah razglašen za najboljšega novinarja športnika na svetu, dobitnik viktorja za življenjsko delo in viktorja za oddajo Moped Show.
Na nočni obisk kmalu po polnoči prihaja upokojeni novinar in urednik Darko Pašek, ki se je s poklicem ob koncu šestdesetih let prvič srečal pri nekdanjem študentskem časopisu Katedra. Po eni bomo govorili o spremembah v družbi, ki jih prinaša današnji čas, dodali posnetek zasedbe Toti big band in si proti jutru privoščili še rezino zgodovine v kateri bomo obudili spomin na pisatelja Ivana Potrča. Voditelj bo Stane Kocutar.
Na odru Mini teatra, na razmetanem presečišču življenja tri odlične igralke do obisti razgaljajo klišeje in predsodke vsakdanjika, si drznejo sleči prezrte in zatajene strasti in bolečine, povzročene z banalnostmi in grobostmi patriarhalnega sveta. To ni samo gledališka predstava o slavni Normi Jean Baker, niti o Evripidovi Heleni, ki nastopata v naslovu te nadvse intenzivne igre kanadske avtorice Anne Carson. Je predstava o sleherni ženski, ki lebdi na oblaku želje in se negotovo opoteka skozi veleblagovnice nepreštevnih skonstruiranih identitet našega časa. Je predstava o ženskem iskanju ravnovesja med družbenimi zapovedmi vedenja in videza, ki jim trmasto nasprotuje njeno notranje bistvo. Aktualno dramo je režirala Nina Ramšak Marković. Mia Skrbinac, ena izmed treh igralk, ki so jo soustvarile in pregnetle s svojim igralskim duhom, je nočna gostja voditeljice Nade Vodušek.
Zgovorna Prekmurka Nika Zorjan v letošnjem letu praznuje desetletnico delovanja na slovenski glasbeni sceni. Je ena tistih, ki je še posebno pri mladih zelo priljubljena, njeni posnetki na spletu pa dosegajo večmilijonske oglede. A Nika ne le da nastopa in piše nove pesmi, ampak petje tudi poučuje. Po poti spominov vse od Misije Evrovizije 2012 do danes se bomo sprehodili tudi z njeno glasbo. Niko Zorjan je na sproščen klepet povabil Sandi Horvat.
Na Nočnem obisku se nam je tokrat pridružila pevka, glasbenica in učiteljica petja, ki jo je širša slovenska javnost spoznala v prvi sezoni šova Slovenija ima talent, kmalu za tem je našo državo zastopala tudi na izboru za Pesem Evrovizije. Maja Keuc - Amaya se je po študiju in nekajletnem življenju v tujini zdaj vrnila v Slovenijo, kjer po dolgi letih ponovno ustvarja v slovenščini.
Čopova diploma je najvišja državna nagrada na področju knjižničarstva. Nedavno jo je prejela direktorica izolske knjižnice Marina Hrs za prispevek k razvoju knjižničarske stroke na področju splošnega knjižničarstva, krepitvi položaja izolske knjižnice v mestu, širšem lokalnem okolju in v zamejstvu. V zadnjih tridesetih letih je v knjižnici, ki že dolgo ni zgolj prostor izposoje knjig, uvajal tudi neformalne oblike učenja, študijske krožke, borzo znanja. Vse te oblike je odprla tudi za ranljive skupine. Ob tem je mentorica in vodja študijskih krožkov kot sta Branje na domu ostarelim in slabovidnim ter Intelektualna samoobramba. Prostore v knjižnici pa je odprla tudi lokalnim umetnikom. Kakšen je pogled Marine Hrs na prehojeno pot, na spremembe, ki so se dogajale na področju knjižničarstva, pa tudi njegovem razvoju v prihodnje, v Nočnem obisk, ki ga je pripravila Tjaša Lotrič.
Morda se vam zdi začetek januarja prezgodaj za pogovor o brkljanju po zemlji … a korenček obožuje pozno januarsko sejanje v grebene, pomešan s solato. V sezoni vas bo nagradil z gromozanskimi gomolji. Ste vedeli, da potrebujete le 10 cvetov kamilic za čaj, s katerim poškropite rastlino in jo spodbudite, da si sama poišče baker, ki ga potrebuje za rast? Fanči Perdih, ustanoviteljica prve ekološke semenarne pri nas, s svojimi kmeti prideluje več kot štiristo sort zelenjadnic in zelišč, s svojim znanjem in bogatimi izkušnjami svetli in opogumlja vse, da potopimo prste v prst in začnemo s pridelavo hrane iz slovenskega semenskega materiala. Ker je lokalno in ekološko idealno. Z njo bomo vsaj v mislih vrtnarili po polnoči v oddaji Nočni obisk.
Gostja po polnoči bo Manca Izmajlova, slovenska pevka, igralka, voditeljica in avtorica zanimivega priročnika o tem, kako ohraniti dobro formo, psihično in fizično zdravje. Vdihni s polnimi pljuči, je njegov naslov, v njem pa je zbranih več kot 20 let njenih izkušenj, znanja vrhunskih zdravnikov in pedagogov, predstavlja pa posebno rusko dihalno telovadbo po metodi Aleksandre Strelnikove. Živi v Celovcu,kjer sodeluje z glasbenimi šolami in pevskimi zbori ter predava o glasbeni kulturi in motivaciji v podjetjih.
Na nočnem obisku se bodo oglasili junaki iz Shakespearovih iger. Jago, Rihard III., Macbeth, Shylock in drugi na odru Mestnega gledališča ljubjanskega zaživijo skozi mojstrsko interpretacijo monologov v monodrami Shakespeare Stevena Berkoffa, angleškega igralca, scenarista, dramatika, režiserja in enega od pionirjev gledališča »u fris«. Sebastijan Cavazza je po motivih Berkoffove predloge oblikoval lastno igralsko partituro. Namesto referenc, ki se nanašajo na specifičen britanski gledališki prostor, vstopijo v besedilo slovenske, Berkoffova subjektivna mnenja in anekdote pa so nadomestile nekatere osebne igralske izkušnje in reference na slovensko sceno tukaj in zdaj. O avtorski priredbi dela in večnih izzivih Shakespearovih junakov s Sebastianom Cavazzo v Nočnem obisku.
Neveljaven email naslov