Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja.
“Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje. Vse življenje hodim po robu, samo tam me pa ni strah.”
Tako smel je le eden od številnih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje, polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletna obdobja odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor.
“Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti jaz imam nekaj, česar večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najmočnejše možno orožje.”
Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom.
“Kajti kaj je lepšega, kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.”
No, kako je s tem nadzorom, bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgčas zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.
Zapisovalka zgodb, ki ji v Sloveniji ni para. Tudi v svetu ne.
Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja.
“Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje? Celo življenje hodim po robu, sam tam me pa ni strah.”
Tako smel je le eden od mnogih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija, “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletne etape odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor.
“Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti, jaz imam nekaj, kar jih večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najjače orožje možno.”
Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom.
“Kajti, kaj je lepšega kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.”
No, kako je s to kontrolo bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgočasno zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja.
“Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje. Vse življenje hodim po robu, samo tam me pa ni strah.”
Tako smel je le eden od številnih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje, polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletna obdobja odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor.
“Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti jaz imam nekaj, česar večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najmočnejše možno orožje.”
Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom.
“Kajti kaj je lepšega, kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.”
No, kako je s tem nadzorom, bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgčas zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.
Zapisovalka zgodb, ki ji v Sloveniji ni para. Tudi v svetu ne.
Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja.
“Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje? Celo življenje hodim po robu, sam tam me pa ni strah.”
Tako smel je le eden od mnogih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija, “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletne etape odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor.
“Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti, jaz imam nekaj, kar jih večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najjače orožje možno.”
Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom.
“Kajti, kaj je lepšega kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.”
No, kako je s to kontrolo bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgočasno zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.
Po nekaj kislih dneh posije tudi sonce. In naslednji teden lahko pričakujemo tudi sončne in tople dneve. Čez dan je torej naša glavna naloga, da sprehodimo psa in uživamo v zelenju, si kupimo vrečko kostanja in se družimo z drugimi potepuhi. Kaj pa zvečer? Takrat pridejo samotne urice. Ampak naj vas to ne skrbi. V nedeljo zvečer od desetih do polnoči vas k poslušanju in mogoče celo na klepet vabi Mojca Blažej Cirej.
Jesen, ta muhasta bogata teta, je nenadoma vdrla skozi vrata. Zdaj je tu, z dežnim plaščem in dežnikom. Z gobami in kostanjem. S poplavami in gumijastimi škornji. Proti naravi smo nemočni, lahko se le potrudimo ostati dobre volje, pri tem pa nam pomaga prijetna družba. Prav zato vas Mojca v nedeljo zvečer vabi k pogovoru ali vsaj poslušanju oddaje od 22 h do polnoči. Pogum velja.
Vročina nas že kar mori, ampak ko jeseni po ves teden ne bomo videli sonca, se nam bo pa še stožilo po njem. Še malo, pa se bodo mestne ulice spraznile, mladi bodo morali v šolo. Vrtiljak letnih časov se neutrudno vrti, le temperature so vsako leto nekoliko višje. Le človekova potreba po druženju ostaja ves čas ista. Zato pa imamo (v nedeljo zvečer) Prvi program in tam se vas že veseli Mojca Blažej Cirej.
V prvi uri nočnega programa bomo klepetali z Urško Šobak, kulinarično raziskovalko in zbirateljico starih receptov naših babic in dedkov. Lani je izdala svojo prvo kuharsko knjigo Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala, letos pa je temu srčnemu projektu sledila še kuharica za otroke Ej, babi, glej.
Poletni večeri kar kličejo k druženju. Takrat se malo shladi in lažje zadihamo. Poskrbeti je treba za živali, da imajo vodo in se lahko zatečejo v senco. Saj veste, ne: verige so že prepovedane. In tisti, ki imajo še posebej dobro srce, bodo nastavili vedro vode tudi zunanjim pernatim in kosmatim bitjem. Reveži vrani imajo kar odprte kljune. Kaj pa mi? Če ste za to, vas Mojca Blažej Cirej vabi k poslušanju Prvega programa. Lahko tudi pokličete.
Dr. Blaž Kosovel je urednik, publicist, voditelj, organizator dogodkov, doktor znanosti, turistični vodnik. V svoji doktorski disertaciji je raziskoval razliko med ZDA in evropskimi državami, kjer je kot temeljni pojem raziskovanja izpostavil pomen kulture. Leta 2022 je izdal knjigo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Knjiga je tematsko dvoje: sistematična zgodovina pojmov kultura in civilizacija (od njunih prvih omemb do 20. stoletja) in podrobna predstavitev ZDA kot tiste države, kjer kultura ni imela glavne vloge pri njenem nastanku, kot to velja pri nas v Evropi. Dr. Kosovel je napisal tudi spremno besedo k letos izdani knjigi ameriškega antropologa Davida Graeberja z naslovom »Bulšihti: teorija«. V goriškem prostoru ga poznajo kot člana Društva humanistov Goriške, kot avtorja dokumentarne serije Goriški sprehodi, soorganizatorja festivala Mesto knjige in drugih dogodkov.
Dež je zalil solato in vrtički so podivjali. Presneti polži pa tudi. Kaže, kot da jih je vsako leto več in če jih ponoči ročno ne pobereš, noben pripravek zares ne zaleže. Za nami je prijeten sončen dan, ki je zvabil na plano vse, kar leze in gre. Parki, travniki, igrišča in griči so oživeli. Kako tudi ne, ko pa vse cveti in diši! Med epidemijo smo si priskrbeli družbo kužkov in tudi repatih kožuščkov je vsepovsod polno. Pred nami je nov teden, nov krog življenja in če bi v nedeljo zvečer radi malo poklepetali, vas Mojca Blažej Cirej od 22 h do polnoči vabi v svojo družbo. Na Prvem!
Maj je najlepši mesec v letu. Ne preveč deževen in ne prevroč. Upajmo, da nas ne čaka dolgo vroče poletje, saj poscana Zofka, ki naj bi ga z nalivi napovedala, svoje naloge ni naredila. Študenti rogovilijo z majskimi igrami in koncerti v Študentskem naselju, pridne bralce pa zanima, kdo bo dobil Cankarjevo nagrado in kresnika. Dan je čudovito dolg in v naravi vse diši. Laboda v Tivoliju ponosno varujeta svoje drobcene sive mladičke. Živalski vrt poka po šivih. Kaj pa zvečer? Takrat je pa prijetno poklepetati, in prav to vam v nedeljo od 22 h do polnoči ponuja Mojca Blažej Cirej.
Maj je najlepši mesec v letu. Ne preveč deževen in ne prevroč. Upajmo, da nas ne čaka dolgo vroče poletje, saj poscana Zofka, ki naj bi ga z nalivi napovedala, svoje naloge ni naredila. Študenti rogovilijo z majskimi igrami in koncerti v Študentskem naselju, pridne bralce pa zanima, kdo bo dobil Cankarjevo nagrado in kresnika. Dan je čudovito dolg in v naravi vse diši. Laboda v Tivoliju ponosno varujeta svoje drobcene sive mladičke. Živalski vrt poka po šivih. Kaj pa zvečer? Takrat je pa prijetno poklepetati, in prav to vam v nedeljo od 22 h do polnoči ponuja Mojca Blažej Cirej.
Pomlad se vsa dišeča razpira pred nami. Malce nam še nagaja aprilski mraz, a plaščev ne bomo več dolgo potrebovali.Bomo pa potrebovali – tako kot vedno – dobro družbo.
Gostja nocojšnjega nočnega programa bo Ljubica Kolander Bizjak, upokojena zdravnica družinske medicine Zdravstvenega doma Koper. V 42 letih dela je zdravila več generacij istih družin in se soočala s številnimi spremembami v organizaciji zdravstvenega varstva. Zagovarja stališče, da bolnik ne sme biti za nič prikrajšan, stavi na timsko delo. Delo z ljudmi je ni nikoli obremenjevalo, čeprav je včasih v enem dnevu obravnavala tudi več kot 100 pacientov in ambulanto zaključila šele takrat, ko nikogar več ni bilo v čakalnici. Zdaj dva krat na teden dela v ambulanti Univerze na Primorskem. Delo z mladimi jo izjemno veseli. Pravi, da so mladi ozaveščeni in tudi hvaležni pacienti. Z njo se bo pogovarjala Mateja Brežan.
Pomlad je tu, lepi topli dnevi. To noč bodo kazalci na uri smuknili za eno uro naprej, na poletni čas. Življenje teče naprej v dobrem in slabem. Če lahko, pokličite v nočni program in poklepetajte z Mojco Blažej Cirej. Par besed, saj ni treba, da poveste kaj posebnega. Nekatere teme so večne: živali, zdravje, dogodki v vašem kraju, odnosi v družini, vdovstvo, šale.
Ob vznožju Čavna, v idilični vasici Lokavec pri Ajdovščini, ima Urška Lemut zeliščno kmetijo, ki jo je poimenovala Vila Lavanda. Že ime pove, da v času žetve okrog hiše diši po sivki. Osrednji del nasada je rožni vrt z izvirsko vodo. Poleg sivke in vrtnic damaščank Urška vzgaja še rožmarin, žajbelj, geranijo, smilj, ognjič in druga zelišča ter iz njih pripravlja različne pripravke. Uresničila je svoje otroške sanje. Da bi bila bližje naravi, je pustila redno službo in se preselila v počitniško prikolico, ki jo obkrožajo borovci. Kasneje si je ob njej zgradila hiško, v kateri omamne vonjave in zdravilne učinkovine zelišč ujame v stekleničke. Z nocojšnjo gostjo se je pogovarjala Nataša Uršič
Nejc Poklar je predsednik Rokometnega društva Koper, v dolgi rokometni turneji je igral za domače in tuje klube. Na tujem se je preizkusil tudi v Libanonu in Iranu, kariero v tujin pa je sklenil na Kosovu. V karieri je bil član mladih reprezentanc Slovenije, desetkrat mu je uspelo zaigrati tudi v članskem dresu izbrane vrste. Po koncu igralske kariere se je preizkusil tudi v vlogi trenerja in športnega direktorja. Nejc Poklar prihaja iz rokometne družine, tudi o tem bosta v prvi uri nočnega programa govorila z gostiteljem, Primožem Čeparjem.
Za tokratni Nočni obisk smo se odpravili v osrčje Goričkega, kamor sta se iz Kranja preselila Bine in Katarina Volčič. Bine, ki je svoje kuharsko znanje pili na eni najbolj znanih kuharskih šol v Parizu, je slovenskemu občinstvu verjetno najbolj znan kot mojster in žirant v kuharskih resničnostnih šovih. In ravno v času šolanja v Parizu je tam spoznal Katarino. Po svojih 17 letih partnerstva in uspešnem gostinskem poslovanju v Ljubljani, sta sprejela odločitev, da mestni vrvež zamenjata za podeželje, kjer sta gostom na široko odprla vrata posestva Monstera. Gre za unikatno zgodbo, ki jo v Motovilcih pišeta že skoraj dve leti.
V prvi uri nočnega programa boste deležni pogovora z Martino Marušič Kos, vodjo službe za komuniciranje na Univerzi na Primorskem, ki pa jo boste spoznali tudi v mnogih drugih vlogah. Je namreč tudi strastna bralka, ki se lahko pohvali z več kot 200 prebranimi knjigami letno, velika ljubiteljica peke, blogerka na pavzi, mama, rada pa tudi kaj sešije. Na Nočni obisk jo je povabila Anita Urbančič.
Na nočni obisk malo po polnoči je prišel pevec, ki se je začel ukvarjati z glasbo že v 5. razredu osnovne šole, ko se je odločil postati kitarist. V mladosti je sodeloval v več slovenskih rokovskih zasedbah, v katerih je pel in igral. Pomembno prelomnico v njegovi glasbeni karieri je pomenila pridružitev skupini Pop Design, katere frontman je bil med letoma 1990 in 1995. Posnel je nekaj največjih uspešnic skupine: »Ne bom ti lagal«, »Ko si na tleh«, »Potepuh«. Leta 1995 se je odpravil na samostojno glasbeno pot. O skoraj 30 letih solistične kariere je govoril Vili Resnik.
Gin z bučnimi semeni ali gin, navdihnjen s prekmurskim paradižnikom? To sta le dva od šestih okusov Prekmurja, ki sta ga v svojo linijo ginov Heaven & Hell – Nebesa in pekel drzno vključila Tanja in Robert Sobočan iz Velike Polane. Pred nekaj dnevi smo se odpravili v vas, ki je od Murske Sobote oddaljena le nekaj kilometrov, ter pred mikrofon povabili par, ki je s svojo unikatno podjetniško idejo v lanskem letu pobral kar nekaj zavidljivih mednarodnih priznanj. Kateri njun gin je v Singapurju prejel zlato priznanje in kateri gin je bil v Londonu izbran za enega od petnajstih najboljših ginov sveta leta 2023? Odgovore na ta in mnoga druga vprašanja prinašata Tanja in Robert Sobočan, ki sta nam zaupala tudi njuno navdihujočo zgodbo, kaj vse lahko dosežeš, ko v svoje sanje verjameš, vlagaš trud, čas in tudi veliko dela.
Dan se daljša, pusta smo preživeli, življenje končno spet postaja barvitejše in zabavnejše. Noči pa so lahko kljub temu hladne in prazne. Napolnimo jih z dobro voljo, pravi voditeljica Mojca Blažej Cirej. Ali vsaj z druženjem, poslušanjem in pogovori. Zanima jo vse, kar se vam dogaja, kako gre vašim domačim živalcam, kaj dobrega berete in katera šala vas je spravila v smeh.
Na nočni obisk prihaja dolgoletna novinarka in glasbena urednica na Radiu Koper, Tatjana Gregorič. V radijski eter je skoraj 40 let prinašala številne, predvsem glasbene zgodbe s Primorske in zamejstva. V največje veselje in zadovoljstvo ji je bilo delo z mladimi ustvarjalci, ki jih, kot pravi Tatjana, lahko še danes kadarkoli pokliče, čeprav so nekateri svetovno uveljavljeni glasbeniki. O tem in številnih drugih njenih projektih in pobudah, zaradi katerih je septembra lani prejela najvišjo nagrado Mestne občine Nova Gorice, nagrado Franceta Bevka za življenjsko delo, pa v pogovoru s Karin Zorn Čebokli.
Neveljaven email naslov