Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja. “Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje. Vse življenje hodim po robu, samo tam me pa ni strah.” Tako smel je le eden od številnih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje, polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletna obdobja odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor. “Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti jaz imam nekaj, česar večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najmočnejše možno orožje.” Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom. “Kajti kaj je lepšega, kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.” No, kako je s tem nadzorom, bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgčas zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.

Zapisovalka zgodb, ki ji v Sloveniji ni para. Tudi v svetu ne.

Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem  – svoja.

“Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje? Celo življenje hodim po robu, sam tam me pa ni strah.”

Tako smel je le eden od mnogih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija, “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletne etape odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor.

“Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti, jaz imam nekaj, kar jih večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najjače orožje možno.”

Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom.

“Kajti, kaj je lepšega kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.”

No, kako je s to kontrolo bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgočasno zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.