Na trenutke se mi zazdi, kot bi za nogo imela privezano težko kroglo. Kot zapornik v kakšnem predpotopnem filmu. Težki časi, ki pa jih obliva prijazno sonce in dobro srce številnih, ki pomagajo zapuščenim, osamljenim in nesrečnim. Mladim in starim. V upanju, da bo ta presneti virus že enkrat pobral šila in kopita, vas k nočnemu pogovoru vabi Mojca Blažej Cirej. Da si olajšamo dušo.

Nočni pogovori z Mojco Blažej Cirej

Kar živahni dve uri pogovora sta bili, klicev je bilo 16.

Valentina po obdobju občutka ujetosti poskuša najti dobre strani izolacije: spet je začela sama kuhati. Do zdaj so ji hrano prinašali.

Viktor, 65 let, je pri 8. letih s prijatelji našel paradajzarico (italijansko bombo) in so šli lovit ribe. Razneslo jo je, nega je ubilo, drugi je ob nogo, on pa je oslepel. Zdaj živi v bivalni enoti, ima svojih 10 kvadratnih metrov. Pravi, da zdaj živi v drugi dimenziji. V resničnosti je slep, v sanjah pa še vidi, zato je to njegov najljubši svet.

Anton s Podbrežja blizu Sežane je povedal, da je v stiski. Nekaj časa je bil tudi v Hrastovcu, zdaj pa ima hudo težavo: hrane ne dostavljajo, on pa ne zna kuhati.

Igor pa je star 13 let. Hodi v 8. razred OŠ. Pravi, da si nikoli prej ne bi mislil, da bo tako pogrešal šolo. Sošolce. Živi na deželi, ima brata in sestro, po šoli prek računalnika pa mora štihati in pomagati pri delu, potem gre pa s kolesom po domačem gozdu. Navdušil je številne poslušalce – tudi zaradi mladosti in iskre pameti.

Dule je povedal šalo. 102 leti starega Japonca so hoteli preizkusiti, kako mu še dela spomin. Zdravnik ga je vprašal, če se še spomni, kaj je zajtrkoval 29. decembra leta 1930. »Ja, jajčka.« Čez nekaj dni ga zdravnik sreča v mestu in ga vljudno vpraša: »Ata, kako?« »Na oko.«

Pozimi, ko je močno snežilo, je župnik potrkal na vest faranom: Glejte, vi ste si sneg lepo skidali s traktorjem, midva s fantom pa sva ga morala pred cerkvijo metati na roke.

Slavko iz Prvačine v Vipavski dolini, star med 40 in 50, pravi, da je tale virus kar huda izkušnja. Še med vojno so vlaki vozili, zdaj pa ne. In tam ob italijanski meji je bila že 20. februarja panika. Veliko presenetljivega doživljamo, pred leti recimo tudi žled. Težko je predvideti, kaj vse nas še čaka. Še hujše izkušnja kot koronavirus pa bo G5. To je strašno sevanje, hudo škodljivo, pa niti čutili ga ne bomo. Če bo oddajnik na hribu, bodo posledice sevanja segle 250 kilometrov daleč. Temu bi se morali upreti, ni vredno napredka, ki ga obljubljajo.

Mario iz Sp. Idrije se je še enkrat zahvalil Voditelju nočnega Juretu Čoklu, ker mu je izpolnil glasbeno željo. Njegova šala: Ima mačka. Je mešanec med rebulo in refoškom.

Rado je zadovoljen, da še lahko hodi v službo. Tako delo ima, da so sodelavci precej oddaljeni med seboj. Še šala. Medvedek vpraša očija: Oči, a sem jaz res medvedek?« »Seveda si, jaz sem medved in tvoja mami je medvedka, torej si ti tudi medved.« »Zakaj me pa potem zebe kot psa?!«

Maja (nekaj čez 40 let) iz Kresnic pri Litiji je v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar v Ljubljani. Pravi, da rada kleklja in pozdravila je Alenko Zupan, ki jo je tega naučila.

Ida iz Hoč, 87 let, je na domačem dvorišču tako nesrečno padla, da je imela dvojni zlom desne roke. Otrok nima, ni jih mogla imeti, ker je pri 9. letih prebolela hudo vnetje trebušne mrene. Sama pa se niti počesati ne more, zato je zelo hvaležna za pomoč na domu. Vsak dan ji pripada pol ure.