Tokrat na nočni obisk prihaja bivši pripadnik specialnih sil Slovenske vojske. Je avtor knjige Ris, ki je v teh dneh izšla že v drugem ponatisu. Glavni namen knjige je več mladih prepričati v to, da bi se odločali za služenje vojaškega roka. Knjiga med drugim podrobno opisuje usposabljanje v Slovenski vojski, od služenja prostovoljnega vojaškega roka do selekcije in delovanja v specialni enoti. Kakšne psihofizične preizkušnje so torej del usposabljanja kot tudi dela na misijah na Kosovem, v Maliju in Iraku? Kakšen doprinos za posameznika ima vojska v modernem času? Vse to je Luka Zorenč razkril v nočnem programu. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.

Bivši pripadnik specialnih sil Slovenske vojske v knjigi opisuje pot od služenja prostovoljnega vojaškega roka do selekcije in delovanja v specialni enoti

Tokrat na nočni obisk prihaja bivši pripadnik specialnih sil Slovenske vojske. Je avtor knjige Ris, ki je v teh dneh izšla že v drugem ponatisu. Glavni namen knjige je več mladih prepričati v to, da bi se odločali za služenje vojaškega roka. Knjiga med drugim podrobno opisuje usposabljanje v Slovenski vojski, od služenja prostovoljnega vojaškega roka do selekcije in delovanja v specialni enoti. Kakšne psihofizične preizkušnje so torej del usposabljanja kot tudi dela na misijah na Kosovem, v Maliju in Iraku? Kakšen doprinos za posameznika ima vojska v modernem času?

Odlomek iz knjige:

Pilot je začel s približevanjem ladji. Zaokrožil je mimo, da smo bili pod pravim kotom nad morjem. Lahko bi prisegel, da sem videl, kako rotor reže vodo. Vodo je premetavalo sem in tja. Dvignil se je nad ladjo in se stabiliziral. Želodci so se nam počasi vrnili nazaj na svoja mesta in pripravili smo se na »fastrope«.

Debela vrv je bila zavarovana in trdno privezana na helikopter. Spustili smo jo na palubo. Razporedili smo se v vrsto, enakomerno po helikopterju, da ga ne bi vrgli iz ravnotežja. Čakali smo na znak.

Zamah z roko je pomenil: Gremo!

Prvi se je spustil po vrvi, jaz pa za njim. Gledal sem ga pod sabo in držal razdaljo, da se ne bi zabil vanj. Prvi je imel nalogo, da mi pripravil teren in mi krije hrbet, medtem ko se bom spuščal na palubo in potem držal vrv še za vse ostale. Dotaknil se je palube.

Helikopter je zadel sunek vetra in ga vrgel iz ravnovesja. Izgubil je smer, jaz pa sem se znašel sam na vrvi nad morjem, brez palube pod sabo. Stisnil sem vse mišice ob vrv in samo čakal, da bom spet nad »tlemi«. Spet imam slab dan!

Luka Zorenč v teh dneh poučuje po naravnih rezervatih na afriški celini. Usposablja afriške rangerje, ki delujejo proti krivolovcem, poleg tega pa jih uči, kako ukrepati, če jih napadejo divje živali.

"V Afriki čas teče počasneje. Prebivam sredi ničesar, 10 kilometrov stran od najbližjih hiš. Vsi ti prizori v naravi, vse te barve so neverjetne. Dobiš občutek majhnosti, tišine in da vse teče počasi. Ta občutek je osvobajajoč."