Lepa jesen nas razvaja, testi so zastonj - končno se bo narod lahko ob vsakem sumu preveril. In šel nastavit lice in kužka toplim sončnim žarkom. Privoščimo si kostanj in malo se moramo že duševno pripraviti na praznike, ki so tik za vogalom. Seveda je vse drugače, ampak optimizem, ta poživitvena doza nočnega klepeta, ostaja neomajen. Po polnoči vas k poslušanju ali celo k pogovoru vabi Mojca Blažej Cirej.

V živo na 01/475 22 22!

Novembrska nočna je bila na prijetno toplo jesensko noč.

Johnny (53 let) oziroma Janez, kot si pravi, je v samoizolaciji. V karanteni. Dela v LPP na Bavarcu v Ljubljani, vsak dan gre mimo njega na tisoče ljudi, pozitiven pa je zaradi novega sodelavca. Samo tri ure sta bila skupaj, potem pa je fant izvedel, da so doma vsi bolni – čeprav so cepljeni. In zdaj je pač doma. Cepljen ni, ker ne sme biti cepljen. Ko ga je leta 1962 zdravnica cepila proti črnim kozam, se je oglasila na telefon in pozabila, da ga je že, pa ga je špiknila še enkrat. Tako je v treh minutah bil dvakrat cepljen. Njegova kartoteka se je izgubila, bila pa je toliko fer, da mu je napisala, da ne sme biti nikoli več cepljen, pravi.

Zanimivo: v nočno sta potem klicala še dva Johnnyja. Kaže, da je fantom to ime všeč.

Po poročilih ob enih je poklical Johnny iz Bizovika, amaterski igralec v gledališču Ane Monro, in povedal dve šali. Ena je o ribiškem čuvaju, ki zaloti ribiča. Ta ga prepriča, da samo trenira ribe, da pridejo, ko jih izpusti, same nazaj. »No, pa mi pokažite.« Ribič sprazni vedro v reko in potem čakata. »Kje so zdaj te ribe?« postane nestrpen čuvaj. »Kakšne ribe?«

Tudi Franci z Iga se je lepo pripravil na klic. Zakaj imajo ižanski gasilci spredaj odrezane čevlje? Da lahko stopijo bližje k šanku. In kaj naredijo, če imajo pri požaru prekratko cev? Bližje zakurijo.

Ivan, 72 let, iz Savinjske doline je postal že stalni klicatelj v nočni program. Prijeten možak z zlato ženo, eden od dveh osličkov na kmetiji, ki so ga pred petimi leti po srčni kapi večkrat oživljali. Ko je še delal, je vozil tovornjak po vsej Jugi in še vedno ima enega majhnega za dušo.

Tudi Mario iz Spodnje Idrije je eden od stalnih nočnih prijateljev. Povedal je žalostno zgodbo o bratovi siamski mački. Nenadoma je ni bilo nikjer več, potem pa so čez nekaj časa na drevesu našli samo še presušen kožuh s kupom kosti. Ujela se je v rogovilo in shirala. Verjetno je klicala na pomoč, a ker je bilo drevo okoli 300 m stran od hiše, je nihče ni slišal. Uboga živalica!

Še zdaj me duša zaboli, ko pomislim na to.