Te olimpijske igre so nam prišle kar prav: vsaj epidemija ni bila vedno in povsod prva novica v poročilih. To pa ne pomeni, da o tem ne smete začeti pogovora v nočnem klepetu z Mojco Blažej Cirej. Bo pa seveda bolj zadovoljna z vašo življenjsko zgodbo ali s kakšno šalo. V živo, takoj po polnoči!

V živo na telefonski številki 01/475 22 22!

Nočna je bila kar živahna.

Prvi je poklical od rojstva slep 44-letni Aleš iz Trbovelj. Pravi, da je slep že od rojstva, barv ne pozna, oblike pa lahko otipa. Je pa računalniški čarodej. Ob pomoči raznih slepim prilagojenih programov celo ustvarja glasbo – predvsem narodno, in z njo celo nastopa. Po sili razmer – tudi starše je že izgubil – pač živi sam, je pa presneto trdoživ.

Karel z Lovrenca na Pohorju je sam že od nekdaj. Star je 76 let. Najprej je življenje jemal z lahke plati, bilo je veliko veselja, punc in pijače, potem je šlo vse kar mimo. Tudi pijača ga je zasvojila, ampak trmast kot je (»ko enkrat dosežeš dno«), se je šel zdravit. Zdaj abstinira že 23 let in veliko mu pomenijo srečanja ozdravljenih. Med epidemijo je bilo bolj žalostno, zdaj pa načrtujejo, da se bodo končno dobili spet aprila.

Robert iz Kopra, glasbenik, pravi, da se me spomni z gimnazije. Ja, hodila sem na koprsko, skolačkala se mi je v srce.

Njegov glas je prepoznala 40-letna Aleksandra in poklicala, da ga pozdravi. Koprčanka, tudi glasbenica, je že 20 let v Ljubljani, ima dva majhna fantka.

Viktor, 94 let, je dve leti vdovec. Z ženo sta bila skupaj še od srednje šole naprej – 75 let. Pravi, da na radiu premalo govorimo o stiskah upokojencev. Njegova pokojnina je bolj uboga. Ko plača pomoč na domu in hrano, ki mu jo vozijo, je je prehitro konec.

Iva iz Kamnika, 90 let, je zrecitirala poredno pesem Skopuh. Vprašala sem jo, če jo je sama napisala, pa je rekla, da ne, da jo zna še iz 1. razreda osnovne šole. Pri 90. letih!