Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aleksandra Pavlovič (rojena 1978) je osnovno glasbeno izobrazbo dobila v Glasbeni šoli Postojna, kasneje v Glasbeni matici v Trstu. Ob gimnaziji v Postojni je šolanje klavirja nadgrajevala na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica v Italiji pri profesorju Sijavušu Gadžijevu. Leta 1997 je nadaljevala študij na Državnem konservatoriju P. I. Čajkovski v Moskvi, kjer je leta 2002 diplomirala in istega leta kot najuspešnejša tuja študentka vpisala podiplomski študij. Njeni profesorji so bile ugledne osebnosti, kot so Lev Naumov, Vladimir Viardo in Andrej Diev. Med študijem v Rusiji je spoznala moža Andreja Pavloviča, s katerim imata tri otroke in zadnja leta živijo v Ljubljani. Več let je bila zaposlena na Glasbeni šoli Nova Gorica in Centru Emil Komel Gorica, trenutno je zaposlena v Glasbenem ateljeju Tartini v Ljubljani, korepetira pa tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že od mladih let dalje redno nastopa na solističnih recitalih in v različnih komornih zasedbah v prestižnih dvoranah doma in v tujini. Pri tem sodeluje s priznanimi glasbeniki iz Slovenije in Rusije. Njena izrazna širina ter spoštovanja vreden občutek do odrskega partnerstva jo uvrščata med iskane in cenjene komorne glasbenike in korepetitorje.
Tenkočutna, tehnično podkovana glasbena umetnica je tudi izvrstna klavirska pedagoginja, ki v razredu ustvarja kreativno vzdušje in občudujočo komunikacijo z otroki, saj z navdihom sledi umetniški podobi glasbenega učnega gradiva in tako sproščeno inspirira učence k vztrajnosti v iskanju lepot v klavirski igri.
V prostem času pa svojo pozornost deli na številna druga področja: predava na strokovnih forumih, pripravlja radijske oddaje, se poglablja v podrobnosti glasbene zgodovine, piše nenavadne eseje, v katerih se pogovarja s posebneži v glasbi in z njimi vzpostavlja dialog (Prometeji glasbe v reviji Glasna), prevaja strokovne knjige (A. Boissier, Liszt pedagog; S. Isserlis, Kje je pristala Beethovnova obara?). Radovednost, spontanost, kreativnost, pustolovski duh, bujna domišljija jo navdihujejo pri oblikovanju številnih novih projektov, v katerem se večkrat prepletajo glasba, poezija in ples.
»Mislim, da vse, kar počnemo v življenju, je v resnici večno iskanje. Sploh ni pomembno, kaj počnemo. Ali igramo klavir ali učimo učenca ali prevajamo poezijo. Vsaj pri meni je vedno na prvem mestu navdih. Seveda ta ni vedno prisoten. A največja umetnost je, da ga znaš poiskati kjerkoli, kadarkoli in v tistem trenutku, ko ga rabiš. In jaz poskušam tako živeti, da karkoli počnem, je ta navdih vseprisoten. Ne morem se omejiti na to, da rečem, da sem pianistka ali učiteljica ali kaj drugega. Jaz zase pravim, da sem arheolog. Nekoč v otroštvu sem to izjavila profesorju Gadžijevu, ko me je vprašal, kaj bom, ko bom velika. Menim, da sem ta arheolog tudi ostala v vsem, kar počnem. Nenehno kopljem. Tudi, ko napišem članek in le-ta izide ... preberem ga in spet izkopljem še eno novo resnico in spoznam sebe v še eni novi luči, v kateri se nisem poznala, ko sem ta članek oddala. Sem nenehno v tem iskanju nekega iskanja in zaljubljenosti. To je še eno srečanje v mojem življenju. Profesor Vladimir Viardo, moj profesor v Moskvi, nas je pravzaprav naučil, da karkoli počneš, se moraš v to zaljubiti. Ni nujno, da je to stanje zaljubljenosti v določenega človeka, lahko si zaljubljen v Roberta Schumanna, ki ga ni več med nami. Teh zaljubljenosti je zelo veliko, odvisno od vremena, od lune, od tega, kako se počutim. Prepričana sem, da je to stanje zelo ustvarjalno in mislim, da se ga da vedno dobiti in sploh ni pomembno, kaj počneš. In kaj sem se naučila pri učencih, ki pridejo v moj razred in jih nikoli ne izbiram. Sama namreč menim, da se vsak dan srečujemo točno s tistimi ljudmi, katerim mi lahko nekaj damo in ki nam oni nekaj dajo. In dokler ne ugotoviš ... včasih učiš vrsto let nekega učenca, ki mu nikakor ne gre in meni je povsem jasno, da sva midva skupaj z nekim razlogom. Če nisva še dojela, zakaj sva skupaj, morava tu še ostati. In običajno se prav na take učence najbolj navežem, ne vem sicer, zakaj, a se mi zdijo te stvari še veliko globje, kot si predstavljamo,« je povedala Aleksandra Pavlovič, ki včasih celo pomisli, kaj bi postala v življenju, če ne bi bila pianistka.
»No, če bi bila bolj suha, bi zagotovo bila balerina. Vrsto let sem si zato želela sodelovati s plesalcem. Čeprav dejansko sama ne obvladam giba, pa ob baletu v sebi čutim nekaj, kar mi je izredno blizu. Sodelovanje s plesalcem pomeni, da to, kar jaz naredim z zvokom, z glasbo, s čutenjem, ki se prelije v zvok, plesalec materializira v svoj gib. Ko je pred kratkim Milan Tomášik slišal mojo izvedbo treh preludijev Vladimirja Lovca, me je vzpodbudil za oblikovanje nekega novega skupnega projekta. Že po prvih vajah sem bila očarana, saj je njegov gib bistveno vplival na mojo interpretacijo. In to je naravnost fascinantno.«
Sicer pa ima Aleksandra, ob možu Andreju, hčerkah Polini in Arini in sinu Ivanu, številne ljubezni in vzornike. Skladatelji Modest Musorgski, Robert Schumann, Aleksander Skrjabin, pianistka Marija Judina, pisatelj, satirik in pesnik Danijel Ivanovič Harms jo navdihujejo tako pri igranju kot pisanju, stanje zaljubljenosti pa želi vzpostavljati tudi z vsemi, s katerimi deli koncertni oder. To so lahko mnogi doživeli v obdobju, ko je muzicirala z vrhunskim ruskim violončelistom Olegom Bugaevim (z njim je tudi izdala zgoščenko v založbi MKD Soglasje): »Nekoč me je po koncertu celo nekdo vprašal, če je Oleg moj mož. In če dobiš tako vprašanje, pomeni, da si dosegel maksimum odrske resničnosti. Če so poslušalci pomislili, da sva zaljubljena, pomeni, da si na odru tako zelo resnično izvajal glasbo.«
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Aleksandra Pavlovič (rojena 1978) je osnovno glasbeno izobrazbo dobila v Glasbeni šoli Postojna, kasneje v Glasbeni matici v Trstu. Ob gimnaziji v Postojni je šolanje klavirja nadgrajevala na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica v Italiji pri profesorju Sijavušu Gadžijevu. Leta 1997 je nadaljevala študij na Državnem konservatoriju P. I. Čajkovski v Moskvi, kjer je leta 2002 diplomirala in istega leta kot najuspešnejša tuja študentka vpisala podiplomski študij. Njeni profesorji so bile ugledne osebnosti, kot so Lev Naumov, Vladimir Viardo in Andrej Diev. Med študijem v Rusiji je spoznala moža Andreja Pavloviča, s katerim imata tri otroke in zadnja leta živijo v Ljubljani. Več let je bila zaposlena na Glasbeni šoli Nova Gorica in Centru Emil Komel Gorica, trenutno je zaposlena v Glasbenem ateljeju Tartini v Ljubljani, korepetira pa tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že od mladih let dalje redno nastopa na solističnih recitalih in v različnih komornih zasedbah v prestižnih dvoranah doma in v tujini. Pri tem sodeluje s priznanimi glasbeniki iz Slovenije in Rusije. Njena izrazna širina ter spoštovanja vreden občutek do odrskega partnerstva jo uvrščata med iskane in cenjene komorne glasbenike in korepetitorje.
Tenkočutna, tehnično podkovana glasbena umetnica je tudi izvrstna klavirska pedagoginja, ki v razredu ustvarja kreativno vzdušje in občudujočo komunikacijo z otroki, saj z navdihom sledi umetniški podobi glasbenega učnega gradiva in tako sproščeno inspirira učence k vztrajnosti v iskanju lepot v klavirski igri.
V prostem času pa svojo pozornost deli na številna druga področja: predava na strokovnih forumih, pripravlja radijske oddaje, se poglablja v podrobnosti glasbene zgodovine, piše nenavadne eseje, v katerih se pogovarja s posebneži v glasbi in z njimi vzpostavlja dialog (Prometeji glasbe v reviji Glasna), prevaja strokovne knjige (A. Boissier, Liszt pedagog; S. Isserlis, Kje je pristala Beethovnova obara?). Radovednost, spontanost, kreativnost, pustolovski duh, bujna domišljija jo navdihujejo pri oblikovanju številnih novih projektov, v katerem se večkrat prepletajo glasba, poezija in ples.
»Mislim, da vse, kar počnemo v življenju, je v resnici večno iskanje. Sploh ni pomembno, kaj počnemo. Ali igramo klavir ali učimo učenca ali prevajamo poezijo. Vsaj pri meni je vedno na prvem mestu navdih. Seveda ta ni vedno prisoten. A največja umetnost je, da ga znaš poiskati kjerkoli, kadarkoli in v tistem trenutku, ko ga rabiš. In jaz poskušam tako živeti, da karkoli počnem, je ta navdih vseprisoten. Ne morem se omejiti na to, da rečem, da sem pianistka ali učiteljica ali kaj drugega. Jaz zase pravim, da sem arheolog. Nekoč v otroštvu sem to izjavila profesorju Gadžijevu, ko me je vprašal, kaj bom, ko bom velika. Menim, da sem ta arheolog tudi ostala v vsem, kar počnem. Nenehno kopljem. Tudi, ko napišem članek in le-ta izide ... preberem ga in spet izkopljem še eno novo resnico in spoznam sebe v še eni novi luči, v kateri se nisem poznala, ko sem ta članek oddala. Sem nenehno v tem iskanju nekega iskanja in zaljubljenosti. To je še eno srečanje v mojem življenju. Profesor Vladimir Viardo, moj profesor v Moskvi, nas je pravzaprav naučil, da karkoli počneš, se moraš v to zaljubiti. Ni nujno, da je to stanje zaljubljenosti v določenega človeka, lahko si zaljubljen v Roberta Schumanna, ki ga ni več med nami. Teh zaljubljenosti je zelo veliko, odvisno od vremena, od lune, od tega, kako se počutim. Prepričana sem, da je to stanje zelo ustvarjalno in mislim, da se ga da vedno dobiti in sploh ni pomembno, kaj počneš. In kaj sem se naučila pri učencih, ki pridejo v moj razred in jih nikoli ne izbiram. Sama namreč menim, da se vsak dan srečujemo točno s tistimi ljudmi, katerim mi lahko nekaj damo in ki nam oni nekaj dajo. In dokler ne ugotoviš ... včasih učiš vrsto let nekega učenca, ki mu nikakor ne gre in meni je povsem jasno, da sva midva skupaj z nekim razlogom. Če nisva še dojela, zakaj sva skupaj, morava tu še ostati. In običajno se prav na take učence najbolj navežem, ne vem sicer, zakaj, a se mi zdijo te stvari še veliko globje, kot si predstavljamo,« je povedala Aleksandra Pavlovič, ki včasih celo pomisli, kaj bi postala v življenju, če ne bi bila pianistka.
»No, če bi bila bolj suha, bi zagotovo bila balerina. Vrsto let sem si zato želela sodelovati s plesalcem. Čeprav dejansko sama ne obvladam giba, pa ob baletu v sebi čutim nekaj, kar mi je izredno blizu. Sodelovanje s plesalcem pomeni, da to, kar jaz naredim z zvokom, z glasbo, s čutenjem, ki se prelije v zvok, plesalec materializira v svoj gib. Ko je pred kratkim Milan Tomášik slišal mojo izvedbo treh preludijev Vladimirja Lovca, me je vzpodbudil za oblikovanje nekega novega skupnega projekta. Že po prvih vajah sem bila očarana, saj je njegov gib bistveno vplival na mojo interpretacijo. In to je naravnost fascinantno.«
Sicer pa ima Aleksandra, ob možu Andreju, hčerkah Polini in Arini in sinu Ivanu, številne ljubezni in vzornike. Skladatelji Modest Musorgski, Robert Schumann, Aleksander Skrjabin, pianistka Marija Judina, pisatelj, satirik in pesnik Danijel Ivanovič Harms jo navdihujejo tako pri igranju kot pisanju, stanje zaljubljenosti pa želi vzpostavljati tudi z vsemi, s katerimi deli koncertni oder. To so lahko mnogi doživeli v obdobju, ko je muzicirala z vrhunskim ruskim violončelistom Olegom Bugaevim (z njim je tudi izdala zgoščenko v založbi MKD Soglasje): »Nekoč me je po koncertu celo nekdo vprašal, če je Oleg moj mož. In če dobiš tako vprašanje, pomeni, da si dosegel maksimum odrske resničnosti. Če so poslušalci pomislili, da sva zaljubljena, pomeni, da si na odru tako zelo resnično izvajal glasbo.«
Na nočni obisk prihaja medena kraljica Tadeja Vidmar, mlada čebelarka, ki se ukvarja s pridobivanjuem medu, apiterapijo in celo z vzrejanjem matic. Tudi njena diplomska naloga nosi tak naslov: Uspešnost prašenja matic z zamikanjem paritvenih letov matic in trotov. Kako pomembni so troti, čeprav se zdi, da nimajo posebnih nalog in jih matice izženejo iz panja, kako organizirana je čebelja družina, ki deluje kot super organizem? O tem z nočno gostjo, pa tudi o kakovosti slovenskega medu, zdravilnih učinkih in posebnostih naše delavne in mirne kranjske čebele. Tadeja VIdmar tudi pravi, da opazovanje čebel pomirja, čebelarstvo se je kot meditacija pojavljajo že skozi zgodovino. Pri čebelah se veliko naučiš že pri samem opazovanju, zato se čebelarstva ne more naveličati.
V tokratni oddaji Nočni obisk gostimo gledališkega igralca Vladimirja Jurca, dolgoletnega člana tržaškega stalnega gledališča, prejemnika nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Njegovo dolgoletno uspešno kariero smo v tej oddaji podrobneje spoznali leta 2019, tokratni pogovor pa bo osebne narave. Spoznali bomo, kako je Mariborčan končal v Trstu oziroma danes v Krepljah, naselju pri Sežani, kjer sta z ženo Majo Blagovič izredno aktivna pri organizaciji kulturnih dogodkov. Izvedeli bomo, zakaj mu Drago Jančar pravi "Bralec" in zakaj mu gre jazz glasba hitreje v uho kot ostale zvrsti.
Na nočni klepet prihaja Gvido Polanc, podjetnik, ki že mnoga leta uspešno organizira koncerte domačin in tujih glasbenikov in je menedžer svetovno priznane skupine Perpetuum Jazzile. Kakšno je njegovo delo? Je res tako sanjsko, kot mnogi mislijo?
Po »petkovem obisku« »bara odrešitve«, ko je svet kot »ringelšpil«, se »včasih zjutraj«, »dan potem« »tista budala« obleče kot »vesoljci«, pa če ima »rojstni dan« ali ne. Si pa privošči »restan krompir« preden gre »v gore«, a »prerokba« pravi, da ga bo ujel »prepih«. Dokaj nenavaden sestavek tvorijo besede, ki so hkrati tudi naslov skladb, ki so svoj domek našle na zgoščenki Prepih skupine Grešna sapica. Član te skupine, ki pa je ne le glasbenik, temveč tudi priznan ilustrator in »stripar«, bo gost nočnega programa, v katerem bo predstavil tako glasbeno skupino Grešna sapica, nekoč znano kot Cinca Marinca, ki se poigrava z irskim melosom, kot tudi svoje drugo ustvarjalno delovanje, ki sega čez meje naše prelestne kokoške.
»Kljub vsem težavam, ki sem jih imela z mojim Dandijem, sem uspela prevoziti eno težjo kolesarsko dirko na svetu Atlas Mountain Race. Še bolj sem se spoznala, ko verjameš in zaupaš sebi! Bilo je noro, ni me ustavil ne sneg, ne pesek in ne veter!« Tako je na svojem FB profilu zapisala Bernarda Jurič, ko je uspešno končala ultramaratonsko gorsko preizkušnjo v Maroku.
Kaže, da je najhujši mraz mimo. Upajmo, da novih hladnih valov, ki bi pomorili cvetoče drevje tako kot predlani, ne bo več. Zelene poti na griče bodo, kot bi mignil, polne sprehajalcev in nas lovcev na sončne žarke. Noči pa so še vedno hladne in samotne.
Ali veste, kje je grobnica edinega kralja, ki je pokopan v Sloveniji? To je na Kostanjevici nad Novo Gorico, kjer so v grobnici pokopani zadnji člani francoske kraljeve rodbine Burbonov. A Kostanjevica skriva še številne druge zaklade: cerkev, okrašeno s štukaturami iz 17. stoletja, samostansko knjižnico s številnimi knjižnimi biseri in z več kot 30 prvotiski ter drugo največjo zbirko vrtnic burbonk v Evropi. Ob pomembnih jubilejih, ki jih letos praznujeta cerkev in frančiškanski samostan, je Karin Zorn Čebokli na nočni klepet povabila patra Nika Žvoklja in Mirjam Brecelj iz Frančiškanskega samostana Kostanjevica ter Minko Osojnik, odgovorno konservatorko za sakralno dediščino iz novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturno dediščine.
ʺŽivali so zanesljive, mnoge med njimi polne ljubezni, pristne v svoji naklonjenosti, predvidljive v svojih dejanjih, hvaležne in zveste. Zahtevni standardi za človeka,ʺ je le ena izmed misli o živalih. Osnovno človekovo poslanstvo je tudi skrb za živali, te nam pomagajo, da odkrijemo in izrazimo tisto najboljše in najlepše v sebi. Naše ljubeče skrbi ne znajo povrniti v človeškem jeziku, a ga skozi neverjetna subtilna, vdana sporočila, v katerih ni nikakršnega pretvarjanja, nadomeščajo s presenetljivem bogastvom telesnih signalov. Živali so resnično ljubeča bitja, v trenutku popravijo naše razpoloženjem ter dobro vplivajo na naše duševno, telesno in tudi socialno zdravje. Dr. Emil Senčar iz ptujske veterinarske bolnišnice živi v tesnem sožitju z živalskim kraljestvom. Sedežna garnitura v njegovi dnevni sobi je s kosmatinci pogosto tako zasedena, da nima kam sesti, pove ljubeče. Kot da bi živali častil, se zdi, je njihov zaščitnik in dobrotnik. O njegovi nerazdružljivi povezanosti z njimi boste veliko slišali po polnoči.
Na TV Slovenija se od januarja predvaja dokumentarno-igrana serija Inhumanum – Umori na Slovenskem, ki iz različnih zornih kotov osvetljuje nekatere najodmevnejše zločine pri nas, mnenja pa deli tudi zaradi nazornih uprizoritev. Več o tem nam bosta povedala protagonista Boštjan Brezovnik, ki je napisal tudi scenarij, in novinar Janez Krušič, ki je poskrbel za dokumentarni del.
Kurt Vonnegut je ljubezenske zgodbe objavljal v tednikih Colliers, Cosmopolitan , Ladies Home Journal, Saturday Evening Post in drugih ter s honorarji vzdrževal svojo veliko družino. Skozi izbor avtorjevih zgodb se je prav na Valentinovo sprehodila voditeljica Nada Vodušek.
Na klepet je prišel prekmurski glasbenik in ambasador etno glasbe z romsko dušo, Vlado Kreslin, ki je lani zaznamoval svoje tridesetletno delovanje oziroma kot ga je sam poimenoval »Kreslinovanje«. Skozi pogovor in glasbo smo se sprehodili skozi tri desetletja dolgo glasbeno pot, številne koncerte in glasbeno udejstvovanje doma in v tujini. Premierno smo zavrteli tudi novo skladbo.
V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihaja pisateljica, publicistka in scenaristka Nina Kokelj. Je večkrat nagrajena avtorica petih romanov, mladinskega romana ter številnih slikanic. Je tudi strokovna sodelavka projekta B Air, ki ga vodi Radio Slovenija, v okviru katerega nastajajo nove zvočne vsebine za najmlajše in ranljive skupine. V okviru projekta se razvija Bolnišnični radio Pediatko, za katerega nastajajo nove radijske igre tudi izpod njenega peresa. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi uri nočnega programa smo k pogovoru povabili kustosa-pedagoga Davida Kožuha iz Goriškega muzeja. V tej osrednji muzejski ustanovi na širšem Goriškem so se pred leti z razstavo Igre moje mladosti prvič približali oziroma prilagodili svojo dejavnost tudi slepim in slabovidnim. Sledila je še vrsta odmevnih dogodkov – tako za širšo, splošno javnost kot tudi za ranljive skupine. Da so predvsem zadnjim muzejske zbirke dostopne in prilagojene je velika zasluga prav našega tokratnega nočnega gosta. Poleg njega vam v popotovanju skozi noč predstavimo še dve knjižni novosti – o razvoju izolske kirurgije in izvornem ozadju slovenskega besedotvorja. S pomočjo morskega biologa se podamo v globine spoznavat podvodni živelj, v slovenski Istri pa se seznanimo tudi z novostmi blagovne znamke Love Istria. V sobotnem nočnem programu, ki ga je pripravil novinar Valter Pregelj, vam postrežemo še z utrinkom iz novega dnevnega centra za starejše na Goriškem, manjkale pa ne tudi kulturno-umetniške vsebine.
Po vrnitvi s turneje po Argentini, na kateri je imel številne solistične koncerte za tam živeče Slovence, se mu je porodila ideja o samostojnem nastopu: koncertu s klavirjem. Začel je novo pot, ki pomeni odmik od njegovega dosedanjega glasbenega ustvarjanja. Glasbenik poskuša pop postaviti na tirnice klasične, simfonične glasbe. V tem glasbenem slogu nastajajo tudi njegove nove pesmi, prepojene z romantiko in čustvi. Na nočni obisk pride Primorec Gianni Rijavec.
Gostja nočnega obiska je bila Klara Širovnik. Novinarka in pred leti prejemnica debitantske nagrade za dosežke mladih novinarjev, ki je s svojimi reportažami o ljudeh z obrobja družbe prinesla svež veter v žanr reportažnega novinarstva.
Pesnik umre, poezija živi. Niti postara se ne, tudi če je njen jezik starinski, tudi če nekaterih besed ne izgovarjamo več v današnjem vsakdanu. Vse, o čemer poje poet, je skupno, zato ostaja v mislih in srcih ljudi skozi prostor in čas. Četudi je ostal en sam verz, droben okrušek, ki se je zasidral v spominu in ga brez truda lahko zmeraj znova zrecitiramo na pamet. Ali pa cela pesem, ki smo se je naučili, a ne vemo več natanko kdaj in zakaj. Poezija nam je dana, da jo živimo. Pesem na dan prežene banalnosti stran. Zato slavimo pesnike. To noč bomo slavili Prešerna. Z glasbo, besedo in z vami, dragi poslušalci in poslušalke.
Prostor ob robu gozda je košček zemlje v Pristavi pri Celju, na katerem sta nekoč stali lončarija in kmetija. V zadnjih letih se tu spet prebuja iskra življenja. Delavne ročice, strast do narave in odstiranje srčnih želja so zanetile zgodbo Sobivanja ob gozdu. Njen utrip nam bo približal Miha Belak, ki je resnični klic začutil v prenovi starega posestva ter graditvi skupnosti, ki stremi k sonaravnemu načinu življenja in življenju v harmoniji z vsemi živimi bitji.
Liana Buršič je tokrat v Nočnem obisku gostila glasbenika, ki živita z in za glasbo - pevko Moniko Avsenik, vnukinjo legendarnega Slavka Avsenika, ter basista Anžeta Langusa Petrovića - Dagija. Zaupala sta nam kar nekaj dragocenih zgodb, ki javnosti o svetovni ikoni slovenske narodnozabavne glasbe niso znane.
Tokatna Noč šansonov bo posvečena tako imenovanemu chanson grivoise, opolzkim ali žgečkljivim šansonom, ki je bil poseben žanr, priljubljen v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Peli nam bodo med drugim Charlus, Victor Léjal, Félix Mayol, Dranem, Dalbret, Montél, Paul Lack in Nitta-Jo.
Na nočni klepet prihaja Aleksandra Kelc, po poklicu grafična oblikovalka, sicer pa pisateljica, slikarka, fotografinja in učiteljica za osebni razvoj. Spregovorili bomo o njenem delu in samooskrbi, h kateri stremi. Z njo bo klepetal Robert Zajšek.
Neveljaven email naslov