Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ocene

2062 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

23.12.2024

Željko Kozinc: Uspavanke pod klifom

Piše Jože Štucin, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Željko Kozinc se v osmi pesniški zbirki Uspavanke pod klifom kaže kot pesnik z zanimivo in izrazito metaforično pisavo, ki pogosto prehaja v nekakšno poezijo v prozi. Ob zagonetnih besednih zvezah, kjer se je treba prepustiti asociativnemu občutku za razumevanje, ima veliko njegovih pesmi programske naslove in spominjajo na nekakšne vtise s potovanj. Kot kažejo pesmi, je Kozinc ogromno potoval po svetu, pri tem pa je v verze ujel intimne občutke in uvide na markantnih točkah Odisejevega obroča, kot je naslovil svoj »popotniški« cikel. Knjiga je razdeljena na posamezne enote, ki vsaj približno delijo Kozinčevo poetiko na vsebinske bloke. Poleg omenjenega »popotniškega« niza s petnajstimi pesmimi so tu še Lirika zelene sobe z osmimi pesniškimi enotami, Srobotina s sedmimi pesmimi, Prod lepe Vide s tremi, Vedomec s petimi pesmimi, Rdeči malar je s trinajstimi pesmimi podčrtan predvsem s slikarskim očesom, ki razkriva Kozinčevo likovno ustvarjalnost, sklepni cikel Bizarno dopolnjevanje pa je vsebinsko najširši in poudarjeno pripovedovalski ter blizu prozaičnemu načinu razmišljanja. Cikli so, to je bolj ali manj očitno, večplasten pesnikov prerez pisanja. V temelju ni inovativen, zdi se, da se zgolj prepušča besedi in ko ga ta prevzame, se mu izlije na papir. To seveda ne pomeni, da se prosto razlije po belini, ne, sploh ne, besedje in pomen privreta na plan kot vulkan na Islandiji, a pesnik lavo zna usmeriti v pravo smer. Piroklastični tok pesnjenja je v bistvu – piroklasičen: izliv ognjene sile je galantno ukročen v čistih metaforah, v izklesanih pomenih in zamejen s popolnim redom, ki ga od ustvarjalca terja poetična izkušnja. Ne moremo spregledati, da gre za pisca, ki ima vse pod nadzorom; razen navdiha, seveda, ki butne na plan, ko pač notranje sile dosežejo vrelišče. V tem oziru je Kozinc pesnik takega kova, da je kov absolutno stvar kladiva, vročega železa in ročne spretnosti; nič ni prepuščeno naključju in seveda vse. Pisati pomeni prevajati pretekli čas v prihodnost, se prepuščati občutkom in loviti oprimke na skalah. Takole v pesmi Živali brez zadržkov razkriva svoj »bestialni« interes: »Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.« Potem pa se hitro, v svojih vizualnih halucinacijah, pretoči v slike in realistično rezonira: »Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.« Beg od gub časa. Poezija lahko odpre rano do te mere, da postane univerzalna in spregovori o bizarnem na blaziran način. V sklepnem ciklu je takih sidrišč veliko – pesnik na tej točki beleži, poveličuje vsakdanjost na pesniške prigrizke, ki znajo iz nič narediti testo: »V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca...« Na tej točki se zbirka iz čiste poezije počasi pretoči v prozaičen popis blokovskih stanovalcev. Pomislimo, da bi bil tudi ta del zbirke lahko samostojna enota, podčrtana z drugačnim naslovom, a ko strnem vse misli, je pred nami pesnik Željko Kozinc, ki vsekakor nima ene same perspektive in ki mu blodnjavi pesniški um šviga na vse strani tako iskrivo, da se lahko kar na hitro sprijaznimo z raznorodnimi prikazi njegovega literarnega subjekta, ki je, to pa res skoči v ospredje, njegov goli jaz, razgaljen do obisti. V tretjem delu v pesmi Kužna slika pri sv. Primožu nad Kamnikom iskreno meditira o smislu svojega obstoja: »Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«


23.12.2024

Milan Knep: Eseji o vstajenju

Piše Majda Travnik Vode, bere Igor Velše. Milan Knep, trenutno tajnik Škofijskega katehetskega urada pri ljubljanski nadškofiji, je leta 2020 po več kot štiridesetih letih raznovrstnega duhovniškega delovanja in potem ko je svoja razmišljanja objavljal v različnih medijih – tudi v oddaji Duhovna misel na Prvem programu Radia Slovenija – izdal knjižni prvenec Eseji o križu letos pa so jim sledili še Eseji o vstajenju. Kot v spremni besedi piše Tadej Rifel, sta po avtorjevih besedah kljub nekajletnemu časovnemu razmiku »zbirki dopolnjujoči, kajti krščansko oznanilo je celota le, če se križ nadaljuje z vstajenjem.« Poleg vsebine, ki jo avtor umešča nekoliko stran od prevladujočega družbenega in kulturnega diskurza, ki ga po njegovem mnenju zaznamujeta odsotnost metafizičnega in tragični svetovni nazor, je zanimivo tudi formalno ozadje dvainpetdesetih esejev v zbirki, ki jih je avtor večinoma izpeljal iz specifične žanrske oblike – katoliške pridige ali homilije. Za prvo in hkrati najznamenitejšo pridigo v zgodovini velja Jezusov govor na gori blizu Galilejskega jezera, vendar gre tudi sicer za zelo staro polliterarno obliko, v katero je pravzaprav že od začetka vtisnjen esejistični format – kljub temu, da je pridiga namenjena širšemu občinstvu, esej pa velja za poudarjeno intimno oziroma zasebno zvrst. Pridiga je tudi drugi, najbolj znani brižinski spomenik (z znamenitim začetkom: Če bi naš ded ne grešil…), ki velja za izvrsten primer srednjeveške retorike. V Evropi pa so najbrž najbolj prepoznavne in še danes pomembne pridige Mojstra Eckharta s konca 13. in začetka 14. stoletja, ki se prav tako zlahka berejo kot vrhunski eseji. Knepovi Eseji o vstajenju vznikajo iz volje po preseganju običajnega tragičnega obzorja pričakovanja, kamor se po avtorjevih besedah vpisuje velika večina novoveške in sodobne umetnosti, filozofije in kulture – in sicer z obratom v krščansko oziroma biblično izročilo. Kot lahko opazujemo, je krščanstvo tako v Evropi kot pri nas že dolgo v zatonu, pri čemer ne gre samo za afere, ki usodno pretresajo cerkvene strukture, ampak – kot lahko na primer beremo v pred kratkim izdanem brezkompromisnem, razgaljajočem eseju Chantal Delsol –, za konec krščanske civilizacije kot take. Kljub vtisu skorajšnjega pogorišča pa lahko vidimo tudi, da v krščanstvu še vedno vztraja veliko vernikov in duhovnikov ¬– morda tudi zaradi Jezusove obljube, da bo s svojo Cerkvijo ostal do konca sveta. Tako tudi Knep, čeprav si ne zatiska oči pred stvarnostjo, v svoja nazorsko, duhovno, psihološko in filozofsko izjemno široko zarisana besedila ne pripušča malodušja. Njegovi eseji – kratki, a od začetka do konca izpeljani v žlahtni filozofski maniri in retorično brezhibni – odpirajo probleme in jih s pomočjo Svetega pisma dialektično razrešujejo in zapirajo, pri čemer ima vselej zadnjo besedo nekaj, kar je že zdavnaj izginilo iz moderne filozofije – duh oziroma presežno. Čeprav je bila, kot v enem svojih zadnjih intervjujev skorajda presenečeno ugotavlja Jürgen Habermas, filozofija dolgo skoraj istovetna s teologijo, se je ta povezava že davno izgubila – morda je bila ravno ta metamorfoza eden od zgodnjih znanilcev zatona krščanske civilizacije. In na čem sloni sodobna filozofija, če se ne sprašuje več o absolutni resnici, biti, poslednjih rečeh, telosu? Alain Badiou v spisu Manifest za filozofijo iz leta 1989, razbere in nato brez sence dvoma – kot rečeno, gre za manifest –, ugotovi, da je sodobna filozofija pogojena s štirimi »generičnimi postopki resnice«: politiko, znanostjo, umetnostjo in ljubeznijo. Čeprav zadnji pojem, ljubezen, na videz dopušča večsmerne interpretacije, med njimi na nobeni instanci ni predvidena konkretna transcendenca, kakršno je nekdaj predstavljal krščanski Bog. Zaradi tega in neštevilnih drugih podobnih dogodkov se zdi krščanska filozofija stvar preteklosti. Vendar nas ravno besedila, kakršna so Knepovi eseji, drobna, a prepričana, argumentirana in nagovarjajoča, prisilijo, da se vprašamo, ali je res tako? Knep, ki se je v duhovniški karieri največ ukvarjal z mladinsko in zakonsko pastoralo, namreč s pomočjo svojih svetopisemskih navdihovalcev, prerokov Izaija, Jeremija, Siraha in apostolov Pavla, Janeza in Jezusa, vsakič znova ubesedi katerega od ključnih problemov zdajšnjosti; bodisi smrt in naš odnos do nje, odmiranje življenjskega smisla, vzgojo otrok in medgeneracijske odnose bodisi družbeno stvarnost. Osvetljuje jih iz perspektive slehernika, v katerega se vsakič znova postavi, nato pa tematiko sistematično razčleni in obdela iz vseh običajnih zornih kotov – le da na koncu iz široko razgrnjenih aporij ne izide kot tragični poraženec, ampak kot zmagovalec. Njegova besedila tako res postanejo eseji o vstajenju – seveda le, če sprejmemo njihovo krščansko logiko. To, kar Knepu daje odločilno prednost, je namreč za marsikoga nezamisljivo, saj avtor svoje razpravljanje vsakič znova subtilno privede do točke nič oziroma do točke, kjer je potrebna totalna odpoved razumu in predaja štafete duhu. Ravno tu je kleč: potem ko je ob nekem problemu v razpravo kompetentno pritegnil in obdelal na primer Hegla, Spinozo, Fichteja, Platona ali katerega od principov sodobne psihologije ali psihoterapije, na koncu vso skrbno predstavljeno argumentacijo izpusti in se vrže v prazno, saj iskreno verjame, da bo tako storil največ in najhitreje. Da je predaja duhu kraljevska pot do rešitve. Čeprav je zbirka Eseji o vstajenju kristocentrična in je njeno gravitacijsko jedro Kristusovo odrešenjsko poslanstvo, se poleg Kristusa avtorjev največji zgled zdi apostol Pavel s svojim neutrudnim evangelizatorskim žarom. Pravzaprav so katoliški duhovniki danes v podobnem položaju, kot je bil nekoč Pavel: Kristusa oznanjajo v skorajda povsem poganskem svetu. S svojimi esejističnimi razmišljanji Milan Knep to počne samozavestno in zavezujoče.


23.12.2024

Matjaž Lunaček: Jutranji opoji

Piše Nada Breznik, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Kratke zgodbe Matjaža Lunačka v zbirki Jutranji opoji razkrivajo raznolik svet, zanimive, pogosto zakrinkane protagoniste, ki se srečujejo na postajah, na obrežjih, v kavarnah ali na običajnih krajih, ki pa imajo zabrisane konture. Junaki se znajdejo celo v posvečenem bivališču božanstev. Če bi hoteli opredeliti skupno značilnost teh pripovedi, je to vsekakor jezik, pisava, deloma arhaična, deloma poetična, ki večino zgodb že sama po sebi umešča v zapleten svet premišljevanj, v magičen in abstrakten svet prividov in sanj, ki ga navdihujejo ljudje in njihova dejanja, družbeno dogajanje, literatura, človeške vrednote, vrline in slabosti, pa izjemnosti in zaslepljenosti, vse v neki novi dimenziji, ki daje vsebinam drugačno perspektivo. To so res kratke zgodbe, nekatere delujejo kot nastavki ali utrinki, v drugih je spet zgoščeno kar preveč snovi, da dajejo vtis nabuhlosti. Nekatere teh zgodb so uglašene melanholično, celo mračno, druge spet poučno, pridigarsko in kritično, mnoge slavijo vzvišenost, ustvarjalnost, razsvetljenost in eleganco duha. V njih je obilo prispodob, metafor in prenesenih pomenov, ki zahtevajo pronicljivega bralca. In med njimi so tudi povedne, preproste in enoznačne zgodbe, lepo tekoče pripovedi. Srečanja ljudi različnih generacij in spolov so pogosta tema Lunačkovih zgodb, srečanja, ki vzbudijo naklonjenost, privlačnost, prijateljstvo, ljubezen, strast, a tudi ljubosumje in odpor. Ta srečanja, večinoma neznancev, presenetljivo obrnejo pričakovani tok dogodkov in ga tako popestrijo in obogatijo. Stalnica v zgodbah je občudovanje lepote, pri čemer občudovanje deške in mladeniške lepote, čeprav prepleteno z grško mitologijo, zveni nekoliko problematično in bi lahko vzbudilo napačne interpretacije. Nasprotni pol pogosto zapletenim in bolečim medčloveškim odnosom predstavljajo namerne osamitve, beg pred hrupom sveta, pri čemer se pogosto pojavijo nepoklicani zasledovalci, kot so lastna senca, vest, v srečnejših okoliščinah tudi angeli in drugi skrivnostni vodniki. In zakaj so ti vodniki na poti osame pomembni? Ker so ta potovanja lahko nevarna. Brez pomoči lahko duša zaide. Seveda je osama v prvi vrsti torišče razvoja duha, individualnosti in izjemnosti, kjer je mogoče doseči vzpone in neprecenljiva izkustva. Kdo bi to vedel bolje od psihiatra in psihoanalitika, ki se zna strokovno poglobiti v lastno duševnost in v duševnost drugih ljudi? Rane iz preteklosti še vedno krvavijo, zato se Lunaček posveča tudi vojni in njenim nesmislom. Prihodnosti, ko se vanjo ozira, grozi poguba, zato so slike o njej apokaliptične. Pa vendar ni vse tako črno, skozi sivo kopreno zasveti tudi kakšno upanje, kakšno drobno dejanje, ustvarjalna iskra, topel objem, ki preženejo strah, osmislijo bivanje in mu dodajo nekaj zanosa. Takšna je zadnja zgodba o osamljenem fantu, ki v uborno utesnjeni sobi po jutranjem sprehodu in le nekaj grižljajih kruha zamaknjeno piše, ne da bi se čutil za karkoli prikrajšanega, saj je „vanjo prinesel ves svet, drevesa, vodo, nebo in ptice ... Soba kot da se je razsvetlila, ko je vstopil, kot da se je opila od sonca, njegove svetlobe in toplote“. Kot pravijo poznavalci Lunačkovih del, je to svet Arthurja Rimbauda, ki ga pisatelj obravnava tudi v drugih zgodbah zbirke, posvečal pa se mu je tudi v prejšnjih delih.


20.12.2024

Mufasa - Levji kralj

Mufasa je predzgodba Levjega kralja, enega najbolj priljubljenih animiranih filmov vseh časov, ki letos praznuje tridesetletnico. Nov film je nadaljevanje njegove predelave iz 2019, ki je tradicionalno animacijo nadomestila s sodobnimi računalniško generiranimi tehnikami, ki poustvarjajo realistično podobo živali. Ta pristop se je dobro obnesel v Knjigi o džungli iz leta 2016 in v seriji filmov Planet opic, a je pri Levjem kralju trčil na slab odziv. Osrednji očitek je letel na neizraznost levjih obrazov v novi tehniki, zaradi česar je imela predelava manjši čustveni naboj od izvirnika. Z Mufaso so to nameravali odpraviti, in sicer ne samo s tehničnimi pristopi, temveč že s samo izbiro režiserja. Režijo je namreč prevzel oskarjevec Barry Jenkins, ki je v Mesečini in Šepetu nežne ulice upodobil izredno subtilne čustvene odnose med liki. Sam je odločitev za prestop iz igranih filmov v animacijo in iz povsem neodvisne produkcije k Disneyju utemeljil z velikim spoštovanjem do izvirnega Levjega kralja, ki ga je označil za orodje v spodbujanju empatije pri otrocih s prvo izkušnjo Shakespearja. Shakespearjev vpliv je povsem očiten tudi v Jenkinsovem Mufasi. Medtem ko si izvirna zgodba iz Hamleta izposodi jedro zapleta, Mufasa ni tako neposreden, a v prikazu družinskih in rivalskih odnosov, igre moči, izdajstev in maščevanja ne gre spregledati vzora. Zgodba se začne z Mufaso kot mladičkom, ki ga poplavni val deroče reke odnese iz varnega zavetja staršev v oddaljeno deželo. Tam se spoprijatelji z vrstnikom po imenu Taka, sinom glave tamkajšnjega krdela. Ta po Takovem posredovanju dovoli Mufasi ostati z njimi, vendar mora živeti s samicami, kar mu omogoči pridobiti ključne veščine lova in sledenja. Te pridejo prav, ko ozemlje napade rivalsko krdelo belih levov, zaradi česar se Mufasa in Taka znajdeta na begu, med potjo pa pridobivata prijatelje, ki so v Levjem kralju jedrna skupina kraljestva. Prav na tej točki se film najbolj ujame v pasti predzgodb, saj po nepotrebnem razlaga podrobnosti iz izvirnika, kot denimo, zakaj štrli skalna polica, na kateri Mufasa predstavi Simbo. Tovrstni trenutki škodujejo tempu zgodbe. Ta je sicer dober, sploh pri scenah bojevanja, kjer Jenkins prikaže nepričakovan talent za kinetično akcijo, ki mu bo prišel prav, če se bo poskusil še v tem žanru. Animacija je boljša kot v filmu iz leta 2019, vendar vseeno ne doseže čara ročne animacije, ki se v dokumentaristični estetiki nekako izgubi. Prav ta vizualni vidik pa obenem dodatno potencira vprašanje plenilstva, ki se mu film skuša nespretno izogniti. Še bolj vprašljiv je prikaz družbe, ki se pogosto ujame v klišeje pomembnosti krvnega sorodstva, izgubljene rajske dežele in barbarske nevarnosti od zunaj, saj gre za zastarele vzorce, ki jih kot družba skušamo preseči. Po drugi strani pa je Jenkinsova odločitev, da so zlobni levi belodlaki, v več kot enem pogledu subverzivna. Piše Igor Harb, bere Igor Velše.


20.12.2024

Substanca

Film Substanca francoske režiserke Coralie Fargeat, ki je leta 2017 zagrizla v jabolko feministične grozljivke z brutalnim filmom Maščevanje, v katerem se žrtev spolne zlorabe na krvav način maščuje trem moškim sredi puščave, predstavlja eksplicitno maščevanje lepotni industriji, ki vse svoje adute polaga na sočno, vitko, mlado in dinamično žensko telo, pa tudi hollywoodskim filmom, ki bolj kot ne gradijo suspenz na preverjenih dramaturških metodah in stereotipih. V Substanci, pred katero smo imeli gledalci v Kinodvoru – roko na srce – spoštljivo tremo zaradi številnih poročil o “eksplozivnih” odzivih občinstva, ki naj bi predčasno odhajalo iz dvorane – je v ospredju predvsem izjemno zvočno in vizualno barvita scenografija, ki v gledalčevem nezavednem vzbuja najbolj prvinska občutja, ter preplet najrazličnejših žanrov – od klasične drame pa do nadrealistične grozljivke, ki bolj kot na strahu in sveti jezi temelji na iskreni žalosti, potrebi po opolnomočenju naravne ženske in ponovni vzpostavitvi ljubezni do lastnega telesa. V filmu sledimo nekdanji hollywoodski igralki in voditeljici TV fitnes showa Elisabeth Sparkle, ki jo arogantni producent – igra ga Dennis Quaid – na precej zaničevalen način odpusti, saj naj bi bila pri petdesetih prestara za nastop na televiziji. Njuna zadnja večerja, ki smo ji priča na začetku filma, že nakazuje serijo bizarnih prizorov s stopnjevanjem zvoka luščenja in prežvekovanja škampov in agresivno kombinacijo barv, med katerimi deluje obraz Demi Moore kljub stoični drži čustveno zakrčen in bled. Ko ji v roke pride čudežni fluorescentni serum, ki naj bi ji s spremembo DNK omogočil odkriti novo, mlajšo različico same sebe, ga sprva odločno zavrže, nato pa jo premaga radovednost. Vbrizganje pomlajevalnega seruma sredi sterilno bele kopalnice in levitev novega telesa iz starega nudi številne možnosti za interpretacijo simbolov – od šivanja ogromne rane, ki se razpre vzdolž hrbtenice do multipliciranja očesnih zrkel in simbola kače oz. zmaja na halji. Kljub temu, da je njeni novi, mlajši različici omogočeno le enakovredno izmenjujočih se sedem dni “mladostnega” življenja, ga Sue v vlogi Margaret Qualley kmalu začne zlorabljati za svoje egoistične namene, dokler ne gre zadeva tako daleč, da vpliva na še hitrejše in bizarnejše staranje telesa Demi Moore, ki ravno pred silvestrskim televizijskim showom dobi najbolj nenavadne, mutirane oblike. Film nas iz minute v minuto peha v bolj absurdna stanja shizofrene realnosti in lastnega nezavednega, ki proizvaja vedno nove stvore – produkte prepleta naših izmaličenih čustev in spremenjenih stanj zavesti. Glede na to, da v filmu skoraj ni dialogov, monologi pa so narcisoidnega tipa, se suspenz ustvarja s pomočjo enigmatične fotografije, barvnih kontrastov in sugestivne simbolike. Dolgi, rdeče obarvani hodniki spominjajo na prizore iz filma The Shining Stanleyja Kubricka, bele ploščice na WC-ju in sterilni pripomočki pa na sublimne grozljivke Davida Cronenberga. Opozoriti velja, da so vizualni “efekti” delo čudovite maskerske ekipe in fotografa Benjamina Kračuna, da niti en kader ni nastal s pomočjo t. i. greenscreena in da je v filmu kar nekaj nenavadnih zornih kotov oz. perspektiv, ki izpostavijo groteskne navade oz. razvade glavnih likov. Vse to ustvarja konglomerat specifičnih občutkov, ki pripeljejo do občutenja mesenosti in telesnega odziva občinstva. Ne preseneča, da so ga kritiki v Cannesu razglasili za najbolj krvav, absurden in škandalozen film v zgodovini tega festivala, saj poglavitne akterje v filmski, kozmetični pa tudi farmacevtski industriji prizedane bolj kot druge. Če še nimate ideje, kje in kako preživeti silvestrski večer, je tu filmski namig, ki vas bo pretresel bolj kot kateri koli drug spektakel ... Piše Miša Gams, bere Eva Longyka.


16.12.2024

Nina Medved: Rodna doba

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Nekoliko provokativen naslov druge pesniška zbirka pesnice, performerke, slemerke in prevajalke Nine Medved Rodna doba v valu pisanja o materinstvu in celotni problematiki ter predvsem o lepoti se kmalu zlije v pesniške posnetke opazovanja otrok. To je ena izmed tehnično najbolj izpiljenih tem te pesmi. Zdi se, kot da pesnica ves čas zaznava brbotanje otroškega sveta. Ta svet varno prekriva otroška igra, izrisane podobe so anonimne kljub temu pa so blizu – v mestu, na klopci, v parku. Oživljanje drobnih nožic, pajkic ali puhovk je prefinjena pesniška igra, s katero se zlahka potopimo v življenje tako otroških kot mačjih mladičev. Meje med njimi ni in živijo v nekakšni simbiozi. Ob vsem tem vlada posebna pesniška zadržanost, ki bi jo lahko primerjali z distanco. Kakopak, pesniška subjektka to samo opazuje. Ničesar ne želi prestopiti. Preobrat se zgodi, ko pesmi zdrsnejo v subjektkino intimo, prepleteno z dvojino. Pesniški jezik se tu najbolj odpre in valovi: »To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.« V prvencu Drseči svet je pesnica le redko pisala o erotiki, zdaj pa se ji v nekaterih pesmih prepusti. Povabljeni smo v zemljevid približevanja in sobivanja, skoraj skupnega jaza, hkrati pa še vedno lahko diha vsak posebej. Posebno gonilo za odmike od ljubezni je namreč strah: »Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.« V pesmi Najina otroka se pretresljivo odpre nova problematika. V teh pesmih se drobijo najrazličnejša vprašanja o materinstvu in številnih tabuiziranih temah, na primer o mikronasilju v ordinacijah. Kolikokrat lahko vprašanja ali plakati nehote ranijo žensko, zelo jasno ponazarjajo različni motivi. V teh primerih je jezik stvaren, še vedno pa dovolj zamegljen in ne povsem razkrit. Pesmi delujejo kot razmišljanja, dopolnjuje jih avtoričine fotografije, vse skupaj pa deluje kot pesniško-fotografski dnevnik. Nonšalantna primerjava nosečnosti z nošenjem fotoaparata spomni na avtoričine žgečkljive slamovske pesmi. Pri tem naletimo tudi na nekatere zdaj preoblikovane in predelane starejše pesmi. Počasno stopnjevanje v notranji svet je preplavljeno s subjektkinim doživljanjem telesa. Prav te pesmi so vrh zbirke Rodna doba. Premisleki o bolečini, želji in vezi med umom in telesom so jezikovno in slogovno na visoki ravni. Stopnjujejo čustvovanje in niso nič kaj igrivi kot prej pesniški posnetki. Prav tu pesnica dobro uporabi medbesedilnost. V nasprotju s prejšnjim delom je zaznati tudi vpliv feminizma. A rodna doba ni samo želja po otroku – to je tudi avtoričin ustvarjalni proces. Nosečnost je lahko še vse kaj drugega. Kot da avtorica prehaja v bran vsaki poziciji in odločitvi, pri tem pa ni borka, temveč prežeča opazovalka. Pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba se napaja iz literature, fotografij, opazovanj in doživljanj. In je tudi poezija o življenju. Gre za delo najrazličnejših pretresov in pogledov v lepoto. Je kot zemljevid notranjih in zunanjih svetov. Ob tem je pomembno, da si dovoli biti krhka: »Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.« Kljub temu pa kot glas in misel ostaja močna in precizna. Želi pokrivati svet in vsak drobec, ki ga z verzom in posnetkom ujame na poti. Uspelo.


16.12.2024

Boris Pangerc: Vmesni čas

Piše Katja Šifkovič, bereta Eva longyka Marušič in Igor Velše. Vmesni čas, zbirka enajstih kratkih zgodb Borisa Pangerca, je delo, ki se ne pretvarja in s svojo preprostostjo piše zgodbo o ljudeh, kraju in preteklosti, o pozabljenem času. Pangerčeva sposobnost prepletanja osebnih in kolektivnih zgodb iz Doline pri Trstu z brezčasnimi vprašanji o življenju, smrti in minevanju pritegne bralca tako, da se počuti, kot bi bil sam del teh pripovedi. Boris Pangerc je slovenski jezikoslovec, pedagog, kulturnik in publicist. Šolal se je v domačem kraju in v Trstu, nato pa v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti. Poučeval je slovenščino, zgodovino in zemljepis ter bil ravnatelj šole na Proseku. Dejavno je sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami, raziskoval ljudsko gradivo ter objavljal članke in reportaže, zlasti za Primorski dnevnik. Znan je tudi kot raziskovalec dolinskega govora in ustvarjalec vrhunskega oljčnega olja, za katero je prejel številne nagrade. Ustanovil je salon kakovostnih oljčnih olj Olio Capitale in dejavno deluje v zborovskem petju. Njegova literarna in kulturna zapuščina vključuje tudi njegove pesmi, ki so jih uglasbili ugledni skladatelji. Tematsko se zbirka Vmesni čas dotika najglobljih vprašanj človekovega bivanja: minevanja, identitete, ljubezni, telesnosti in pripadnosti. Pangerc raziskuje, kako dogodki iz preteklosti oblikujejo naše življenje danes, kako so naši osebni spomini del širše zgodovinske naracije ter kako se v teh prepletih oblikuje občutek pripadnosti – kraju, ljudem, času. V času, ko literatura pogosto išče zapletene oblike izražanja, Pangerčev pristop dokazuje, kako močan je lahko jezik, ko je omejen na tisto najnujnejše: "In vidiš pred sabo vse kot na filmskem traku. Vidiš sebe in celo vas, vso okolico in vse ljudi, ki jih ne poznaš in vse dogodke, ki so se zgodili, pa če si jim bil priča ali ne." Pangerčeve zgodbe delujejo kot natančno izdelani filmski kadri – detajli so jasni, pripovedi pa polne občutkov in refleksije. Kot pripovedovalec se Pangerc izogiba moraliziranju; njegovo pisanje je brezkompromisno, a nikoli cinično. Kjer bi drugi avtorji morda zapadli v sentiment, Pangerc ostaja zvest resničnosti, ki jo opazuje z očesom kronista, a tudi z dušo umetnika. Jezik, čeprav preprost, je poetičen in učinkovit, a bralcu kljub temu ne prizanaša. Tistim ki jim primorsko narečje ni znano, se morda zgodi, da nekaterih besed ne bodo prepoznali, vendar to nikakor ne zmanjšuje čustvenega učinka zbirke – nasprotno, prav jezikovna barvitost še dodatno poglablja občutek pripadnosti kraju in njegovim ljudem. Pangerčev dar opazovanja se kaže v tem, kako liki v zbirki zaživijo pred nami kot resnične, "krvave" osebe, ki jih lahko skorajda slišimo in vidimo. Sonja, Drago, Miro, Alenka in drugi prebivalci njegovih zgodb niso le literarni konstrukti, temveč dihajo, govorijo in delujejo kot naši sosedje ali prijatelji. Pangerc ne piše, da bi očaral, piše, ker mora, in ravno ta neolepšana nujnost daje njegovemu delu poseben pečat. Zbirka Vmesni čas je dokaz, da lahko literatura, ki ostaja zvesta koreninam – krajem, ljudem in zgodbam – vedno najde svoje mesto v sodobnem svetu. To je knjiga, ki nas uči, kako gledati svet z očmi, ki vidijo pod površje.


16.12.2024

Branko Cestnik: Razmik med žerjavi

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Prva romana pisatelja, teologa in filozofa Branka Cestnika Sonce Petovione in Šesti pečat je navdihnila preteklost Ptuja, zlasti starorimska Poetovia in njeni prebivalci v mestu in bližnji okolici, od koder izvira avtorjev rod. Tretji roman Pogovori z Njo sega v čas druge svetovne vojne, v njem prikazuje življenje slovenskih mobilizirancev v nemški vojski, eden med njimi je Jakob Špilek, ki se je boril na zahodni fronti avgusta 1944. Tudi v četrtem romanu Razmik med žerjavi pisatelj zajema iz istega časa, njegovi literarni junaki in nejunaki pa se bojujejo na vzhodni fronti. Skrivnostni naslov romana je povzet iz sovjetskega filma Let žerjavov in iz balade pesnika Gamzatova. Žerjavi so duše nekdanjih vojakov, ki so se skupaj bojevali in umirali. »Ko ustvarijo klin in složno letijo, dobro poglej, če je v formaciji vrzel. Če opaziš razmik med žerjavi, tolik, da bi tam lahko letela še ena ptica, vedi, to je prostor zate. Skoraj boš tam, med njimi, mrtev tovariš ob mrtvih tovariših. Duša v telesu bele ptice.« Roman sestavljajo štiri obsežna poglavja, razvrščena po bojnih premikih petnajste čete 304. pehotne divizije nemške vojske na vzhodni fronti v Ukrajini leta 1943 do začetka aprila 1944, predvsem po izgubljeni bitki za Stalingrad in predaji feldmaršala von Paulusa. Posamezne etape bojevanja nemških vojakov in Sovjetov se vrstijo po času in kraj posameznih spopadov, kratkotrajnih zmag in porazov do zadnjega umika. Vsi datumi o vojnih dogodkih so točno navedeni, poznavalsko so opisani tudi kraji in pokrajine. Po več kot osemdesetih letih je čas že zabrisal zgodovinski spomin na dogajanje med drugo svetovno vojno, generacije so se zamenjale, ostaja pa ustno izročilo, da je bil nekdo iz slovenske družine soldat v Hitlerjevi nacistični Nemčiji. Ostali so tudi dokumenti. Roman Razmik med žerjavi oživlja te čase in mlade ljudi, ki so bili nenehno izpostavljeni smrtni nevarnosti in pobijanju, ne da bi vedeli, za koga se borijo, saj niso verjeli nacističnim idejam. Borili so se, da bi preživeli. Na koncu knjige je Branko Cestnik dodal slovarček zastarelih in pozabljenih besed iz vojaškega življenja ter izrazov iz nemščine. Sledi še časovnica zgodovinskih dogodkov, na katere se veže pripoved. Začne se s 6. aprilom 1941 in konča s 3. aprilom 1944, ko je ameriško letalstvo prvič bombardiralo Budimpešto. Avtor navede tudi datum 6. junij 2023, ko je bil v rusko-ukrajinski vojni uničen največji jez Kahovka na Dnepru, poplava v Hersonu pa je razkrila okostja padlih nemških vojakov iz druge svetovne vojne Resnične osebe, ki nastopajo oziroma ki so omenjene v romanu, pojasnjuje posebna razlaga. Med njimi so sovjetski maršal Rodion Malinovski, eden najboljših nemških generalov Erich von Manstei in nemški generalpolkovnik Karl-Adolf Holidt, poveljnik na novo postavljene šeste armade po nemškem porazu v bitki pri Stalingradu, ki je deloval v Ukrajini v Donbasu in ob Dnepru. Pisatelj ne poudarja posameznih literarnih likov, saj je težišče dela bojevanje 15. čete nemške vojske, ki so jo decembra 1942 iz Francije prepeljali na vzhodno fronto, kjer je bilo minus 30 stopinj in so bili jarki pokriti z raztrganimi trupli branilcev. Tukaj je nastajala povezanost petih vojnih tovarišev: Ludvika Voduška, kmečkega sina iz okolice Ptuja, ki je bil vajen trdega dela, v domači godbi pa je igral violino, Avstrijca Hansa Auerja iz Wagne, Nemca, ki so ga klicali Deggi- Deggi, Frizijca z vzdevkom Tulipan in plemenitega Švaba Wolfganga. Ludvik nosi v sebi za vojaka nenavadno skrivnost, ki bi bila zanj lahko usodna. Že kot deček je namreč sklenil, da nikoli ne bo nikogar ubil. Angelu Neubijanja, kot je to stanje imenoval nekdanji ministrant Hans Auer, ki se je na angele spoznal od doma, je Ludvik ostal zvest tudi v vojnih razmerah. Ohranil je vse vrednote staršev in verske vzgoje, nikoli ni meril v človeka. Novo srečanje s sokrajanom Cvetom Ogorelcem iz skupine izvidnikov obeta prijateljstvo, vendar je to človek, ki je že zgodaj prestopil mejo med Dobrim in Zlom, s svojimi zločinskimi dejanji se celo hvali: »Lastnoročno sem ubil za pol potniškega vagona civilistov, Rusov in Ukrajincev, Ciganov in Židov. Žide še posebej rad…« Pretresljivo so opisani Ludvikovo osebno soočenje s sovražnikom – ruskim učiteljem iz Moskve, preselitev izoliranih »božjih pacifistov menonitov«, usoda šestletne deklice, ki jo je lastna družina v času prisilne lakote, »gladomora«, ubila in kruto pojedla, iztrebljanje neželenih skupin, kot je bila Mlada garda, uničevanje Judov, pomor nedolžnih talcev. Razmik med žerjavi ni le zgodovinski roman o vojnem dogajanju, ki se kar naprej ponavlja in mu ni videti konca. Odpira se prepad med Dobrim in Zlom, geslo zmagovalca je »Ni usmiljenja za šibke!« Morda se bo življenjska zgodba Floriana – Cveta Ogorelca, Ludvikovega vrstnika iz okolice Ptuja, razpletla v končnem delu vojne trilogije Branka Cestnika, pisatelja, ki, kot pravi, mora povedati zgodbo, ki je še niso povedali drugi.


16.12.2024

Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj (Anton Podbevšek Teater Novo mesto)

Uprizoritveno besedilo je dramatizacija esejističnega dela bosansko-ameriškega avtorja Aleksandra Hemona. Zgodbo mojih življenj sestavlja petnajst besedil oziroma življenjskih poglavij, ki v plesni predstavi zaživijo kot krpanka, v katero se vpisujejo vprašanja doma in domovine, odgovornosti, identitete v starem in novem kraju ter navsezadnje smisla izseljenstva. Se domači kraj da iztrgati iz posameznika? Režija, adaptacija besedila: Ivana Djilas Dramaturgija in avtorstvo adaptacije besedila: Goran Vojnović Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana Oblikovanje videa: Vesna Vega Kostumografija: Jelena Proković Scenografija: Sara Slivnik Oblikovanje luči in tehnične rešitve: Janko Oven Glasba, video snemanje in oblikovanje zvoka: Beti Strgar Nastopajo: Murat, Veronika Valdés, Branko Potočan, Željko Božič


13.12.2024

Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena - Marius von Mayenburg: Ex

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili igro pri nas kar dobro znanega sodobnega nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga. Besedilo iz leta 2021 s kratkim, a dovolj zgovornim naslovom Ex je prevedla Anja Naglič, tema igre pa so zapleteni medčloveški odnosi, ki so bili nekoč celo ljubezenski. Drama, 2021 Premiera: 12. december 2024 Prevajalka Anja Naglič Režiserka Maruša Kink Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtorica glasbe Veronika Kumar Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopajo Mojca Funkl, Jernej Gašperin, Nina Rakovec Foto: Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/predstave/ex/


13.12.2024

Megalopolis

Film Megalopolis je doslej dobil že številne oznake: znanstveno-fantastični ep, tragedija, drama, Wellesovska vizija, umetniški manifest, melodrama, gangsterski film, poslednja izpoved, utopija ali distopija, celo norost ali 'mesto samo zase'. Nič hudega torej, če poskusim še s svojo oznako: esejizirana pravljica. Oznaka pravljica se za hip pojavi celo na začetku samega filma in razvoj zgodbe v resnici do konca sledi tej uvodni oznaki. Razmerje med dobrim in zlim, kot se za vsako pravljico spodobi, je – vsaj na videz – jasno že iz znanega sinopsisa Megalopolisa: v mestu Novi Rim, nekakšnem stiliziranem New Yorku kot svetovnem središču moči, ki pa mu grozi propad, se razvname boj med vizionarskim umetnikom Cezarjem Katilino in konservativnim županom Franklynom Cicerom. Cezar si želi revolucionarni skok v za marsikoga utopično, idealistično prihodnost, v kateri zgradb ne bi več gradili, ampak bi te s pomočjo čudežne snovi Megalona, ki jo je Cezar sam izumil, zrastle kot nekakšne rastline. Pri tem ima Cezar močnega podpornika v finančniku Hamiltonu Krasu. Župan Cicero po drugi strani vztraja pri nazadnjaškem statusu quo, ki vzdržuje pohlep, osebne interese in strankarsko vojno. Mednju pa je razpeta Julia Cicero, županova hči, ki ljubi Katilino enako predano kot tista druga znamenita Julija Romea, v zgodbo pa seveda posega še en shakespearjanski lik Jaga, tu z imenom Klavdij Pulcher. V osnovi torej pravljica številnih referenc, z dobrimi, hudobnimi in princeso, v drugem delu pa se zgodi celo nekaj podobnega kot v znamenitem sklepu Rdeče kapice. Pravljičnost je za odraslo oko seveda takojšen odmik, celo potujitev, zato je skok v esejskost, v razmislek o trenutnem stanju sveta in njegovem možnem utopičnem ali distopičnem razvoju logičen in predvsem presenetljivo gladek in nemoteč. Film, kot si je zaželel Coppola v eni svojih izjav, v resnici sugerira vprašanje, ali je družba, v kateri živimo, res edina možna. Esejistični razmislek tu že preide v pravo socialno filozofijo. Ampak vse to, kot rečeno, Coppoli uspe doseči organsko, skladno s potekom zgodbe. V skladu z osnovno strukturo, pravljičnim in esejističnim odmikom, pa mu uspe še nekaj: vpeljati tretji, medijski odmik – zdi se, kot da vso zgodbo ves čas spremljamo prek zaslonov oziroma skozi cedilo televizijskih ali medijskih kamer – dobri, ustvarjalni Katilina postane alegorija dobrega, zvijačni, premeteni župan/politik Cicero predvsem pa zahrbtni, hudobni Klavdij Pulcher alegorija zla, Wow Platinum, nekdanje Katilinovo dekle, alegorija oportunizma itn. Skozi medijsko sito – in to je ostra Coppolova kritika – stvari postanejo pretirane, uniformne in črno-bele, liki, ki jih gledamo, niso in ne morejo biti več realne osebe, ampak nekaj pravljično pripovedovanega, fiktivnega – celo verizem filmske podobe jih v Coppolovi viziji v tem pogledu ne skrha. Morda prav v tem odzvanja tista kritika novinarjev iz ust slavnega Michaela Cimina, češ da ustvarjajo bad fiction – slabo literaturo. Postanejo pa te alegorične osebe izvrsten, celo gnetljiv material za filozofsko refleksijo sveta in bivanja v njem. Megalopolis kot esejizirana pravljica Coppoli torej omogoči dvoje: hkrati ponuditi odsev trenutka, krize vrednot ali kar vsega, kar pojmujemo pod terminom Zahod, s pravljičnimi zasuki, v katerih celo mrtvi oživijo, pa možnost vitalističnega premisleka o novem. Kot vsak pravi, dober esej, film ne komentira, ni vseveden, ne daje odgovorov, ampak je v osnovi vprašanje, igrivo, velikokrat duhovito, v razkošna, ekstravagantna oblačila oblečeno vprašanje. In teh in takih v marsikdaj enoumni medijski krajini močno primanjkuje. Sklep: če rdečo kapico požre volk, je to črna kronika, če pa se rdeči kapici nekako posreči, da pride živa iz trebuha, je to kot rojstvo metulja. Ali umetnosti, ki s svojo večplastnostjo navdušuje in sprašuje.


13.12.2024

Sosednja soba

Filmska pripoved Sosednje sobe je postavljena v New York, čeprav je bila večinoma posneta v Španiji, in je v osnovi preprosta. Martha, ki jo igra Tilda Swinton, je soočena z neozdravljivo boleznijo. Po letih, ko nista imeli stika, jo obišče Ingrid – njo igra Julianne Moore. Med ženskama, ki ju v preteklosti povezuje tudi skupni moški, se znova splete oziroma obnovi prijateljstvo in Martha prosi Ingrid za nekaj, kar bo obe globoko povezalo. Filmi o umiranju so praviloma tudi filmi o tem, kaj je v življenju pomembno, kaj je tisto, kar morda ostane za nami in kdo ostane za nami. V tej kategoriji del je verjetno najbolj pretresljiv film zadnjih let Ljubezen Michaela Hanekeja, ki spremlja starostnika pri podobnem sprejemanju odločitev, kakršnim smo priča v Sosednji sobi. Torej pri samoodločanju, ko gre za lastno smrt. Poleg tega je v Sosednji sobi v ospredju raziskovanje zrelega prijateljstva med ženskami, ki v filmih ni prav pogosto. In vprašanje o pomenu prijateljstva sploh, ki je lahko v življenju nekaj najbolj dragocenega in trajnega. Scenarij je Pedro Almodovar napisal po romanu Sigrid Nunez Kaj prestajaš, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu Petre Anžlovar. Almodovar pa ne bi bil Almodovar, če ne bi vsega skupaj estetiziral, kar je tudi tisto, kar mu marsikdo očita. Estetizirano je že vse, kar v filmu gledamo, torej scenografija, kostumi. Razkošnost in barvitost v tem pogledu je eden od značilnih podpisov režiserja, ki se jima tudi tukaj ni odpovedal. In zakaj bi se jima? To in uporaba mestoma skoraj sanjskih svetlob in podob podčrta to, da gre v prvi vrsti za prikaz notranjih svetov likov. In da gre za film, za umetniški prikaz, avtorjevo vizijo in ne za realističen prikaz, v tem primeru umiranja. Prav v tem odmiku je lahko velik čar filmskih podob. V Almodovarjevi značilni maniri pa so rahlo stilizirani tudi pogovori in imajo določen gledališki zanos. In tudi tu se lahko vprašamo, zakaj bi bilo s tem kaj narobe? Ključni del filma pa sta vsekakor Tilda Swinton in Julianne Moore s svojima igralskima prezencama, filma, ki je eden od vsebinsko močnejših Almodovarjevih filmov, tudi če se na prvi pogled lahko zazdi, da ni tako.


10.12.2024

Mattias Andersson: Razodetje

V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premiera drame Razodetje švedskega avtorja Mattiasa Anderssona, ki se je v foyeru pred predstavo o igri pogovarjal z Ivico Buljanom, režiserjem Razodetja. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, umetniški svetovalec pa Robert Walt. Impresivno scenografijo je zasnoval Aleksandar Denić, nastopilo je šest igralcev gledališkega ansambla in Branko Šturbej kot gost ter štirje glasbeniki.Tadeja Krečič: Režija: Ivica Buljan. Dramaturgija: Marinka Poštrak. Nastopajo Aljoša Ternovšek, Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Živa Selan in Branko Šturbej kot gost. Živa avtorska glasba z mini orkestrom pod glasbenim vodstvom mladega skladatelja Vida Ožbolta. Scenograf: Aleksandar Denić, umetniški svetovalec je Robert Waltl, kostume podpisuje Ana Savić Gecan ob pomoči asistentke Hane Tavčar, lektorica je Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Sonda Trinajst, avtorica videa Toni Soprano Meneglejte, masko je ustvaril Matej Pajntar. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan.


09.12.2024

Miriam Drev: Po poti se je zvečerilo

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.


09.12.2024

Lara Gobec: Rebraste žaluzije

Piše Sanja Podržaj bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Predstavljajte si prvo jutranjo svetlobo, ki zasveti skozi priprte žaluzije in prinaša obljubo novega dne, hkrati pa pomeni slovo od noči. Nekaj veselega je v pričakovanju tega, kar prihaja, a obenem nekaj otožnega. V teh vmesnostih in prelomih se mudi poezija Lare Gobec v prvencu Rebraste žaluzije. Lara Gobec je pesnica, performerka, dramatičarka in kritičarka. Njene pesmi so si utirale pot v spletnih in revijalnih objavah, spoznali pa smo jo lahko tudi v performansih, na primer monodramskem diptihu Z ljubeznijo, Lola in Žrtvovanje, ki ga je uprizorila na pesniškem festivalu Izrekanja, ki ga tudi soustvarja. Logična posledica udejstvovanja na pesniški sceni je pesniški prvenec, ki je, kot je avtorica povedala v enem izmed intervjujev, nastajal dve leti. In občutek med branjem je, da je v teh pesmih res zajeto neko obdobje pesničinega življenja, saj so zelo konkretno postavljene v ljubljansko okolje, prav tako se določene podobe skozi zbirko ves čas vračajo. Lirska subjektka nas popelje čez Tivoli v Rožno dolino, vmes se ustavimo pri čolnarni, morda zavijemo v center do Daktarija in se ponoči z njo zapletamo po mestnih ulicah. Večeri se zavlečejo v jutra in ob prelomu noči v nov dan nastopi melanholičen občutek ločenosti, ne nujno osamljenosti, temveč samosti – tega, da smo drug drugemu nazadnje le mimoidoči, čeprav naše zgodbe niso tako zelo drugačne. Motiv vmesnega prostora med lirsko subjektko in drugimi zaznamo na več mestih, na primer v my body is a cage, ki si naslov sposoja od pesmi v izvedbi skupine Aracade Fire, v kateri govori o tem, kako se dojema kot sestavljeno iz tisočero delcev, ki jih skupaj drži ovoj, zunaj pa je svet, so ljudje, ki hodijo mimo, ona pa bi se jih rada dotaknila. Dotik, seganje z roko, podajanje dlani postanejo metafore za odpiranje proti svetu, tudi s pesmijo, ki je en način za preseganje razdalje. Ampak kako daleč gredo roke, se sprašuje pesnica,“koliko let je preteklo / odkar so naše dlani / nehale brzeti po gladini / z utrjenim zavedanjem / da pride nova pomlad / ko se bo mogoče zliti”. Še en pomemben motiv zbirke je svetloba, najsibo tista, ki preseva skozi priprte žaluzije, ali pa tista, ki jo prinese sonce vsako jutro, ko vzide. Nastaviti tej svetlobi lice, dlan, telo, svojo goloto se spet zdi kot odpiranje v svet, želja po pristnem stiku z drugim, ki ga lirska subjektka med drugim išče v nočeh, preživetih v klubih in kadilnicah, kot opisuje v pesmi daktari. Noč ima svojo moč, pravi pregovor, in nekaj je na tej moči, saj drugače ne bi vztrajali do jutra v poplavi ljudi in besed – morda nam vse to vzbudi občutek zbližanja, a kot ugotavlja lirska subjektka, je ta občutek varljiv, saj se največja skrivnost nahaja “v molku / in opazovanju / te čudne svetlobe / ki je nastajala pri tleh”. Celotna zbirka Rebraste žaluzije daje vtis, da gre za prelom z določenim obdobjem, z določenim načinom življenja, saj ima nekakšen zgodbeni lok in iz pesmi v pesem se zdi, da lirska subjektka presega svojo ločenost, uvidi, da je svet celota, ki je ni mogoče zaobjeti in “da so prelomi / zato da se spustiš / čeznje”. Morda bi to lahko bil en način branja zbirke, seveda pa v njej, kot poeziji pritiče, bralci lahko najdemo več vzporednih, križajočih in prepletajočih se niti, ki jim lahko sledimo, ali pa se zgolj prepustimo občutju, ki je mladostno v svojem raziskovanju sebe v odnosu do drugih, do sveta, na trenutke pa tudi melanholično ob ugotovitvah, ki jih prinesejo prelomi, kot sta tudi odraščanje in dozorevanje. Poezija Lare Gobec je komunikativna in konkretna z referencami na kraje kot so park Tivoli, ljubljanski bar Daktari, Krekov trg, Rožna dolina, bolnišnica v Celju, soba 712 v študentskem domu, v nekaterih pesmih pa se nanaša tudi na pop kulturo, od glasbe, na primer Oasis in Lane del Rey, do serij, kot sta How I Met Your Mother in Fleabag, ter animiranega filma Soul. Kar se tiče oblikovne in slogovne plati, pesmi v prostem verzu ne eksperimentirajo s formo ali načinom izrekanja z izjemo opustitve ločil, ki pa je v sodobni poeziji postala že kar standard. Tudi jezik je izčiščen, kljub urbanim temam in navezavam ne prehaja v sleng ali pogovorni jezik. Nekaj več izvirnosti bi si želeli pri nekaterih podobah, ki se skozi zbirko precej ponavljajo, a bi jih bilo mogoče ubesediti tudi drugače, na primer čakanje jutra in prelom dneva ali prelom noči, prah in psi – vse to deluje nekoliko klišejsko in s ponavljanjem v več delih zbirke (tudi večkrat v eni pesmi) deluje nedomišljeno. Čeprav so eksistencialne tematike odnosa med subjektom in svetom univerzalno pesniške, kot je tudi metaforika svetlobe, pa zbirki Rebraste žaluzije umanjka nek splošnejši uvid, ki bi presegel zgolj osebno izkušnjo, z izjemo nekaterih pesmi, kot so res je nikoli ne bom razumela vsega in kako daleč gredo roke ter tako daleč gredo roke. Pripovedna in izpovedna plat sta močnejši del zbirke, pogosto pa umanjka moment refleksije, ki bi osebno izkušnjo povzdignil v sfero občosti. Osebna izkušnja je primarni vir navdiha in čustva pogosto tisto prvo, kar izlijemo na papir in začnemo oblikovati v pesmi. Preseganje tega terja čas in pesniško prakso, zato lahko rečemo, da je Lara Gobec vendarle na dobri poti. Zbirka Rebraste žaluzije je tudi zelo enotna, motivi in teme se ponavljajo, selijo iz pesmi v pesem, kar daje vtis celovitosti in pri branju lahko sledimo neki rdeči niti, druga plat tega pa je, da je enoten tudi ton zbirke, ki je kar nekoliko monoton, deluje precej resno in ni zaznati neke igrivosti, sproščenosti, ki bi morda lahko popestrila celoten izbor. Rebraste žaluzije Lare Gobec so skrbno zasnovana in celostno zastavljena zbirka, skozi katero preseva specifična izkušnja mestnega nočnega življenja z uvidi, ki jih prinašajo jutra. Je zbirka o prelomu, o tem, kako se gre čez prelom. Kljub otožnemu, rahlo melanholičnemu tonu nosi svetlo sporočilo, ki nagovarja k razpiranju žaluzij in sprejetju svetlobe, k temu, da se odpremo za svet in za druge. Je zbirka, ki steguje roke in nas z njimi povabi v neko intimo. Je prvenec, ki kljub nihanjem obeta.


09.12.2024

Goran Gluvić: Kot čas čudenja

Piše Andrej Lutman, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Glede na to, da je bila zbirka Gorana Gluvića Kot čas čudenja izbrana v okviru razpisa Sončnica 2024 in jo je za objavo izbral Zoran Pevec, je primerno, da se navede vsaj del iz njegove spremne besede z naslovom Nič ni karkoli, ki je tudi navedek iz ene od pesmi: »Lirski subjekt se zaveda« piše, »da ga hočejo drugi narediti po svoji podobi, zato ostaja sam svoj, na videz se vrti v krogu naključja in usode, a se vedno znova ponavlja/obnavlja, ker ve, da drugič lahko spodleti bolje.« Navedek zajema samo bistvo tokratnega Gluvićevega poskusa in preizkusa ob vprašanju, kaj pesnik še lahko izpove o svojem védenju in videnju pesnjenja, a da ne obmolkne. Dodatno razlago takšnega pristopa razodeva tudi verz iz pesmi Pri preroku na večerji: „Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.“ Torej: pesmi v zbirki Kot glas čudenja so čudne do tiste mere, ko sama mera postane izhodišče, kar pomeni, da si pesnik dovoli in oplemeniti vsakršno svobodo v nizanju nadvse prostih vrstic, verzov, stihov, povedi, izpovedi. Pesnik krši precej pravil pravopisnih omejenosti, ločila postavlja po lastnih merilih in zakonih, enako velja za velike začetnice in tudi za skladenjske postavitve ter samo namembnost pesnjenja. Zadnje povedano se kaže v začetnih verzih pesmi Prilizovanje: „Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.“ Pesmi so nadvse različne, a druži jih pesnikovo čudenje, da je mogoče upesnjevati tako rekoč vse, kar povzroča čudenje. Čudenje pa je tista človekova lastnost, ki jo je najtežje opredeliti. Čudaškost je pravzaprav odlika in tako rekoč skrajni domet ustvarjanja. Kar celotno ustvarjanje Gorana Gluvića pa temelji na gradnji nasprotij. Naj omenimo, da je pripadnik tako imenovanega grosupeljskega ludističnega gibanja, pripadnik ukvarjanja z izpovedjo, za kar je značilno preigravanje ustaljenega z dodajanjem še neizpisanega. Ob tem naj vsaj opozorimo na predmetno teorijo, ki jo je uvajal avstrijski filozof Alexius Meinong, prevzel in razvil pa slovenski filozof France Veber. Zakoni predmetne teorije poudarjajo, da glavno načelo dojemanja ni vzročnost, temveč protivnost. Ključna dejavnika sta spoznanje in zmota. In ta ključna dejavnika se nazorno pojavljata v pesmih Gorana Gluvića: „v tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.“ Pesnik pesni toliko časa in s toliko besedami in s takšnimi pomeni, da se zgodi razcep skladnje, razpomenjanje pomena, razhod misli; in v ta razcep, ki ni zdrs, se umesti tisto neizrečeno, neizpesnjeno, neubesedljivo. Dojemanje bralstva je torej izpostavljeno sprejemanju razpok, prejemanju sporočila v zametkih onkrajšnjega, saj je tukajšnje in zdajšnje v oblasti sil, s katerimi si pesnik pomaga le in zgolj toliko, kolikor mu te sile ukvarjanje z njimi sploh dopustijo. Pomoč v takšni sili pa zahteva še nekaj več, zahteva predvsem in zgolj moč, ki jo ima pesnik v povezavi s predmeti. Ti določajo tako skladnjo kot tudi svet človekovega okolja in ne nazadnje obstoja. Ker pa je pesniška zbirka zgolj in samo izdelek, predmet, ki vsebuje tako vzrok kot svoje nasprotje, pesnik tudi temu nameni svoje čudenje – pesem z naslovom Površnost kot usoda: „Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku“


06.12.2024

Mestno gledališče ljubljansko - Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarjajo slovensko klasiko Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi; gre za predelavo Beaumarchaisove igre o Figaru, ki pa jo je Linhart temeljito in izvirno predelal; dogajanje je prenesel na Gorenjsko, nekoliko ublažil elemente politične satire in ustvaril vrsto polnokrvnih likov. Čeprav je delo nastalo leta 1790, je bilo prvič uprizorjeno šele leta 1848 v Novem mestu. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, 1790 Komedija v petih aktih Premiera: 5. december 2024 Režiser in scenograf Diego de Brea Dramaturginja Ira Ratej Kostumograf Leo Kulaš Izbor glasbe Diego de Brea Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistentka kostumografa Lara Kulaš Asistenca dramaturgije E. Jagodic Nastopajo Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Tina Potočnik Vrhovnik, Nejc Jezernik k. g., Boris Kerč, Jožef Ropoša, Lena Hribar Škrlec Foto: Peter Giodani; https://www.mgl.si/sl/predstave/ta-veseli-dan-ali-maticek-se-zeni/


06.12.2024

Anora

V središču Anore Seana Bakerja, ki je za film prejel letošnjo zlato palmo v Cannesu, je naslovna Anora – igra jo Mikey Madison –, spolna delavka v New Yorku, ki se poroči s sinom ruskega oligarha. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec. Bere Igor Velše.


06.12.2024

Valovanje

Med celovečernimi filmi na letošnjem festivalu Animateka izstopa film Valovanje – zanimiv je predvsem zaradi upodobitve živali v njem. Če smo pri animacijah vajeni, da so živali praviloma počlovečene, so se tukaj temu ustvarjalci poskusili izogniti. Več o tem pa v besedilu Gaje Pöschl. Bere Lidija Hartman.


05.12.2024

Lutkovno gledališče Ljubljana - Jasna Žmak: Pisma z roba gozda

Lutkovno gledališče Ljubljana: Pisma z roba gozda premiera 28. november informativne oddaje Radia Slovenija Pisma z roba gozda si te dni v Lutkovnem gledališču Ljubljana pošilja živalska druščina, domovanja katere oblikujejo raznovrstna življenjska okolja, zbližujejo pa jih – slišati je protislovno - značajske pomanjkljivosti in statusne razlike, trenja med življenjskimi vzorci in bogastvom temperamentov. Nagrajena dramska pripoved, ki je bila doslej prirejena tudi za animirani film, je delo priznane hrvaške avtorice, teatrologinje, dramaturginje in performerke Jasne Žmak. Pisma z roba gozda je za slovensko občinstvo prevedla in priredila dramatičarkami in dramaturginja Simona Hamer, predstavo pa je režirala Anđelka Nikolić … Avtorica:Jasna Žmak Režiserka:Anđelka Nikolić Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja:Simona Hamer Igrajo:Ana Hribar (Sova), Alenka Tetičkovič (Veverica), Rok Kunaver (Tiger), Jan Bučar (Jež), Jernej Kuntner (Slon), Nina Ivanič (Želva) in Urška Hlebec (Krtovka) Scenografa:Radivoje Dinulović in Anđelka Nikolić Kostumografka:Mateja Čibej Koreografka:Bojana Robinson Avtorica glasbe:Polona Janežič


Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov