Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V časih, ko so vsakodnevne dobrine vsaj v naših krajih dostopne tako rekoč takoj, s preprostim klikom na računalniku ali kvečjemu s sprehodom do najbližje trgovine, si kar težko predstavljamo, kako zelo pomembna je za nas narava in kako močno soodvisni so vsi njeni elementi. Čezmerno izkoriščanje naravnih virov lahko trajno poškoduje rastlinstvo, izumrtje neke rastline prej ali slej privede do izumrtja neke živali, posledice pa potem sčasoma občutimo vsi prebivalci našega planeta. Le da se takrat komajda še zavedamo, kaj je bil prvotni vzrok in kdo je bil pravzaprav njihov povzročitelj.
Povsem drugače naravo seveda dojemajo različna staroselska plemena, za katera na primer gozd ni le lepa zelena oaza, ampak naravna banka dobrin, ki jim omogoča preživetje. Deforestacija tropskega gozda – še sploh, kadar gre za nezakonit, nepremišljen in nenačrtovan poseg – tako pogosto pomeni neposredno grožnjo ne le številnim živalskim vrstam, ampak tudi ljudem. Ključno v boju proti tovrstnim praksam je predvsem opozarjanje nanje in dobra, zanimiva, napeta animirana filmska pustolovščina, ki mlade gledalce pritegne tako z zgodbo kot s pomenljivim ekološkim sporočilom, je verjetno eden najboljših načinov za to.
Švicarski režiser in scenarist Claude Barras /klod baras/ je navdih za svoj najnovejši animirani celovečerni film Divjaki našel delno pri svojih starih starših, ki so kot kmetje živeli v močni povezanosti z naravo, delno pa pri rojaku Brunu Manserju, enem prvih okoljskih aktivistov. Manser, ki mu je lik očeta tudi vizualno precej podoben, je več let preživel med staroselci v Borneu in prav tja, točno na mejo med vsaj navidezno civilizirani mestni svet in divjino tropskega gozda, je Barras postavil vznemirljivo dogajanje svoje zgodbe. Glavna junakinja deklica Kéria, ki živi sama z očetom, nekega dne na plantaži oljnih palm reši mladega orangutana Ošija, skorajda hkrati pa se pred vrati pojavi še njen staroselski bratranec Selai, za katerega sploh ni vedela, da obstaja. Staroselci v Kérijini okolici veljajo za navadne divjake in deklica bi se zaradi sorodstva z njimi seveda najraje ugreznila v tla, toda ko se po številnih napetih pripetljajih z Ošijem in Selaijem sredi tropskega gozda znajde tako rekoč iz oči v oči z bagrom, ki ogroža dom njenih sorodnikov, svojih staroselskih korenin nikakor noče več zanikati.
Glavni odliki filma Divjaki – naslov je seveda namerno moč razumeti večpomensko – sta očarljiva stop-motion animacija, ki mu dodaja prav posebno mehkobo in rahlo nostalgičen pridih, ter režiserjev izjemni občutek za podajanje zahtevne vsebine mladim pa tudi nekoliko starejšim gledalcem. Nepokroviteljsko in poglobljeno poudarjanje pomena prijateljstva, sodelovanja in sožitja pa je le še pika na i.
Piše: Gaja Pöschl
Bere: Lidija Hartman
V časih, ko so vsakodnevne dobrine vsaj v naših krajih dostopne tako rekoč takoj, s preprostim klikom na računalniku ali kvečjemu s sprehodom do najbližje trgovine, si kar težko predstavljamo, kako zelo pomembna je za nas narava in kako močno soodvisni so vsi njeni elementi. Čezmerno izkoriščanje naravnih virov lahko trajno poškoduje rastlinstvo, izumrtje neke rastline prej ali slej privede do izumrtja neke živali, posledice pa potem sčasoma občutimo vsi prebivalci našega planeta. Le da se takrat komajda še zavedamo, kaj je bil prvotni vzrok in kdo je bil pravzaprav njihov povzročitelj.
Povsem drugače naravo seveda dojemajo različna staroselska plemena, za katera na primer gozd ni le lepa zelena oaza, ampak naravna banka dobrin, ki jim omogoča preživetje. Deforestacija tropskega gozda – še sploh, kadar gre za nezakonit, nepremišljen in nenačrtovan poseg – tako pogosto pomeni neposredno grožnjo ne le številnim živalskim vrstam, ampak tudi ljudem. Ključno v boju proti tovrstnim praksam je predvsem opozarjanje nanje in dobra, zanimiva, napeta animirana filmska pustolovščina, ki mlade gledalce pritegne tako z zgodbo kot s pomenljivim ekološkim sporočilom, je verjetno eden najboljših načinov za to.
Švicarski režiser in scenarist Claude Barras /klod baras/ je navdih za svoj najnovejši animirani celovečerni film Divjaki našel delno pri svojih starih starših, ki so kot kmetje živeli v močni povezanosti z naravo, delno pa pri rojaku Brunu Manserju, enem prvih okoljskih aktivistov. Manser, ki mu je lik očeta tudi vizualno precej podoben, je več let preživel med staroselci v Borneu in prav tja, točno na mejo med vsaj navidezno civilizirani mestni svet in divjino tropskega gozda, je Barras postavil vznemirljivo dogajanje svoje zgodbe. Glavna junakinja deklica Kéria, ki živi sama z očetom, nekega dne na plantaži oljnih palm reši mladega orangutana Ošija, skorajda hkrati pa se pred vrati pojavi še njen staroselski bratranec Selai, za katerega sploh ni vedela, da obstaja. Staroselci v Kérijini okolici veljajo za navadne divjake in deklica bi se zaradi sorodstva z njimi seveda najraje ugreznila v tla, toda ko se po številnih napetih pripetljajih z Ošijem in Selaijem sredi tropskega gozda znajde tako rekoč iz oči v oči z bagrom, ki ogroža dom njenih sorodnikov, svojih staroselskih korenin nikakor noče več zanikati.
Glavni odliki filma Divjaki – naslov je seveda namerno moč razumeti večpomensko – sta očarljiva stop-motion animacija, ki mu dodaja prav posebno mehkobo in rahlo nostalgičen pridih, ter režiserjev izjemni občutek za podajanje zahtevne vsebine mladim pa tudi nekoliko starejšim gledalcem. Nepokroviteljsko in poglobljeno poudarjanje pomena prijateljstva, sodelovanja in sožitja pa je le še pika na i.
Piše: Gaja Pöschl
Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov