Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ustanovitelj Facebook-a Mark Zuckerberg ima zelo jasno ideologijo o tem, kaj je dobro za uporabnike in kakšen bi svet moral biti po njegovo. Tu najde Rebecca MacKinnon podobnosti s Kitajsko.
Niti Kitajska niti Facebook se ne ozirata na kritike manjšine, ki je zaskrbljena zaradi nadzora in upravljanja s človekovo identiteto.
Dolgoletna dopisnica CNN iz Pekinga Rebecca MacKinnon v novi knjigi Consent of the Networked (Konsenz omreženih) opozarja na nevarnost pasivnih uporabnikov interneta, ki v digitalnem svetu ne zahtevajo svojih pravic.
Uporabnik ali državljan interneta?
Ker se je prostor našega delovanje preselil tudi na internet, postajamo tudi državljani interneta.
MacKinnonova sicer opaža, da smo v veliki meri še vedno zgolj pasivni uporabniki in ne državljani interneta. O prihodnosti utegnejo tako namesto nas odločati velika podjetja. Včasih se njihovi interesi prekrivajo z našimi, pogosto pa je edini motiv korist podjetja. Za primer navaja Google.
Google je glasno nasprotoval zakonu SOPA, ki bi škodoval tako svobodi govora kot podjetju samemu. Manj prepričljivi pa so pri zagovoru omrežne nevtralnosti. Čeprav so lobirali zanjo, ko je bilo govora o širokopasovnem oziroma fiksnem omrežju, je naklonjenost nevtralnosti pri mobilnem internetu splahnela. Ključni razlog so poslovni interesi, razlaga MacKinnonova:
“To je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi.”
INTERVJU
Najbrž se strinjate, da je utopija zgodnjega interneta že splahnela in da se zdaj ta oblikuje po meri velikih internetnih podjetij, ki imajo svoje poglede na to, kako naj internet deluje. Najbrž smo daleč od konsenza omreženih?
Ideja, da bi bil internet povsem svoboden prostor, brez vlade in regulacije, je bila pretirano idealistična. Zdaj podjetja postavljajo pravila o tem, kaj ljudje smejo in ne smejo na internetu in mobilnih napravah. Tudi vlade ga skušajo regulirati. V demokratičnih državah se odzivajo na zahteve volivcev, da bi zaščitili otroke, intelektualno lastnino in preprečevali kriminal. Vprašanje pa je, kako pri tem ne omejevati tudi svobode govora, možnosti organiziranja in izražanje nestrinjanja. Nobena izmed demokracij še ni našla pravega razmerja regulacije. Včasih je regulacija dobra, drugič manj. Potem je tu še problem podjetij, ki se zgovarjajo na konsenz s strani uporabnikov, češ: saj smo kliknili, da se strinjamo s pogoji poslovanja. Če se ne, storitve ni treba uporabljati. Vemo pa, da je v poslovnem in osebnem življenju vedno težje živeti brez internetnih storitev. Ukrepi vlad, ki urejajo poslovanje internetnih podjetij, pa vplivajo na uporabnike po vsem svetu, čeprav tam teh vlad niso niti volili. So celo vlade, ki jih ni volil nihče in skušajo regulirati internet. Pri vsem tem pa seveda manjka konsenz.
Omenjate konsenz uporabnikov, ko se zelo hitro strinjamo s pogoji. Ali so tako imenovani pogoji poslovanja interneta dovolj jasni in kakšna je sploh moč uporabnikov ali državljanov interneta?
Pogosto pogoji poslovanja niso jasni in podjetja si rada pridržijo pravico, da jih kadarkoli spremenijo, brez našega védenja. Druga težava pa je ta, da so uporabniki interneta zelo pasivni in niti ne poskušajo uveljavljati svojih pravic. Pripadajo vam kot prebivalcu države, in tudi v digitalnem svetu, od katerega smo vedno bolj odvisni, si moramo prizadevati za svoje pravice. Naučili smo se, da zgolj sedenje in čakanje, da bo državo nekdo pač vodil in pričakovanje, da bo to delo opravil dobro, ne pomaga. To se ne zgodi, če ne postavite jasnih zahtev. Z digitalnimi platformami in storitvami ter v digitalnem svetu, kamor se je razširil prostor našega delovanja, je podobno. Tudi tu moramo zahtevati svoje pravice.
Dolgo let ste bili dopisnica CNN v Pekingu, to je svet, ki ga poznate. Kakšni so razlogi, da Kitajsko primerjate s Facebookom. Kako je Kitajska podobna Facebooku? Ali gre preprosto za to, da nadzirajo svoje državljane podobno kot želi Facebook izvedeti vse o svojih uporabnikih?
Rebecca MacKinnon: Facebook ima zelo jasno ideologijo o tem, kakšen bi moral biti svet po njihovem #odbita
— Val 202 (@Val202) February 22, 2012
Jaz bi primerjavo obrnila. Opisujem bolj, kako je Facebook podoben Kitajski; in seveda nista enaka. Facebook ne more zapirati ljudi, ne more pobirati davkov, nima ljudi, ki bi potrkali na vaša vrata. Hkrati pa ima Facebook – oziroma ljudje, ki ga vodijo – zelo jasno ideologijo o tem, kaj oni menijo je dobro za uporabnike in kako bi moral biti svet po njihovo. Čeprav mnoge skrbi odnos Facebooka do zasebnosti in upravljanje s posameznikovo identiteto, je Facebookov odgovor približno tak: zelo hitro rastemo in seveda imamo prav, če pa imamo že toliko uporabnikov. Argumenti neke manjšine, ki se pritožuje, morda sploh niso veljavni, najbrž gre bolj za njihova občutja.
Naslednje vprašanje o Kitajski je logično. Tehnologijam radi pripišemo krivdo za arabsko pomlad, zakaj pa se kaj takega ne zgodi na Kitajskem?
Razlogov je več. Eden izmed teh je ta, da je kitajska vlada razmišljala vnaprej, česar vlade v arabskem svetu niso. Tudi delali so vnaprej in predvideli oblike uporabe interneta. Družabna omrežja, ki jim mnogi pripisujejo pomembno vlogo v arabski pomladi, Facebook, Twitter, Youtube in tako naprej, so na Kitajskem že nekaj let blokirani. Veliko je sicer podjetij, ki nudijo družabna omrežja, a večina je kitajskih in upoštevati morajo vladne zahteve po cenzuri in nadzoru uporabnikov. Če želi vlada podatke o nekom, ki tvita, ali pošilja internetnim ponudnikom sezname prepovedanih besed in pogovorov ter navodila za izbris ali nadzor, potem drži, da internetna industrija na Kitajskem deluje kot podaljšek vlade.
Bomo v Konsenzu omreženih našli odgovor, zakaj Google nasprotuje zakonu SOPA, ni pa glasnik omrežne nevtralnosti? Kaj moramo vedeti o interesih ustanoviteljev, da bi razumeli Google. Ali so velikani odvisni le od vrednot ustanoviteljev?
Answers to 8 questions from WSJ’s @joshchin on #China-related parts of my book “Consent of the Networked” owl.li/9dBtt #netfreedom
— Rebecca MacKinnon (@rmack) February 22, 2012
V primeru SOPA je vlada skušala regulirati podjetja tako, da bi to škodovalo Googlu. Od njih bi zahtevali proaktivni nadzor uporabnikov, aktivnejše cenzuriranje in blokiranje vsebin. SOPA je zelo slab zakon – za svobodo izražanja in za posel Googla. Pri omrežni nevtralnosti je bolj zapleteno. Google je lobiral za omrežno nevtralnost širokopasovnega interneta v fiksnem omrežju, pri mobilnem internetu pa so zagovarjali internet, ki ni tako zelo nevtralen. To ima opraviti s poslovnimi interesi. Je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi. Včasih se Googlovi interesi skladajo s svobodo govora. Če globalni internet ne bi bil odprt in svoboden, bi bili rezultati iskanja in vrednost podjetja slabši. Kot uporabniki interneta moramo prepoznati, da vsa podjetja do določene mere delujejo v lastno korist. Včasih je to skladno z našimi interesi, drugič ne. Podobno kot s politiki, moramo tudi od podjetij zahtevati, da delujejo v skladu z našimi interesi, sicer jih bomo kaznovali z drugo izbiro. Bolj aktivno moramo postavljati zahteve do internetnih podjetij, katerih storitve uporabljamo.
Ste pesimist glede prihodnosti interneta?
Ne, skrbeti nas mora veliko stvari. Če so ljudje aktivni, jim je mar, če so državljani interneta in ne le pasivni uporabniki, subjekti ali sužnji, mislim, da je prihodnost tako dobra, kot si jo želimo imeti. Ne gre za neizogibno pot v eno ali drugo smer, prihodnost interneta je odvisna od vseh nas. Prevzeti moramo odgovornost, kot so jo pred leti evropske države, ko so zahtevale spremembe. Če bomo globalno prevzeli odgovornost, so meje odvisne predvsem od nas in ne od drugih skrivnostih sil.
Rebecca MacKinnon na TED-u
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
Ustanovitelj Facebook-a Mark Zuckerberg ima zelo jasno ideologijo o tem, kaj je dobro za uporabnike in kakšen bi svet moral biti po njegovo. Tu najde Rebecca MacKinnon podobnosti s Kitajsko.
Niti Kitajska niti Facebook se ne ozirata na kritike manjšine, ki je zaskrbljena zaradi nadzora in upravljanja s človekovo identiteto.
Dolgoletna dopisnica CNN iz Pekinga Rebecca MacKinnon v novi knjigi Consent of the Networked (Konsenz omreženih) opozarja na nevarnost pasivnih uporabnikov interneta, ki v digitalnem svetu ne zahtevajo svojih pravic.
Uporabnik ali državljan interneta?
Ker se je prostor našega delovanje preselil tudi na internet, postajamo tudi državljani interneta.
MacKinnonova sicer opaža, da smo v veliki meri še vedno zgolj pasivni uporabniki in ne državljani interneta. O prihodnosti utegnejo tako namesto nas odločati velika podjetja. Včasih se njihovi interesi prekrivajo z našimi, pogosto pa je edini motiv korist podjetja. Za primer navaja Google.
Google je glasno nasprotoval zakonu SOPA, ki bi škodoval tako svobodi govora kot podjetju samemu. Manj prepričljivi pa so pri zagovoru omrežne nevtralnosti. Čeprav so lobirali zanjo, ko je bilo govora o širokopasovnem oziroma fiksnem omrežju, je naklonjenost nevtralnosti pri mobilnem internetu splahnela. Ključni razlog so poslovni interesi, razlaga MacKinnonova:
“To je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi.”
INTERVJU
Najbrž se strinjate, da je utopija zgodnjega interneta že splahnela in da se zdaj ta oblikuje po meri velikih internetnih podjetij, ki imajo svoje poglede na to, kako naj internet deluje. Najbrž smo daleč od konsenza omreženih?
Ideja, da bi bil internet povsem svoboden prostor, brez vlade in regulacije, je bila pretirano idealistična. Zdaj podjetja postavljajo pravila o tem, kaj ljudje smejo in ne smejo na internetu in mobilnih napravah. Tudi vlade ga skušajo regulirati. V demokratičnih državah se odzivajo na zahteve volivcev, da bi zaščitili otroke, intelektualno lastnino in preprečevali kriminal. Vprašanje pa je, kako pri tem ne omejevati tudi svobode govora, možnosti organiziranja in izražanje nestrinjanja. Nobena izmed demokracij še ni našla pravega razmerja regulacije. Včasih je regulacija dobra, drugič manj. Potem je tu še problem podjetij, ki se zgovarjajo na konsenz s strani uporabnikov, češ: saj smo kliknili, da se strinjamo s pogoji poslovanja. Če se ne, storitve ni treba uporabljati. Vemo pa, da je v poslovnem in osebnem življenju vedno težje živeti brez internetnih storitev. Ukrepi vlad, ki urejajo poslovanje internetnih podjetij, pa vplivajo na uporabnike po vsem svetu, čeprav tam teh vlad niso niti volili. So celo vlade, ki jih ni volil nihče in skušajo regulirati internet. Pri vsem tem pa seveda manjka konsenz.
Omenjate konsenz uporabnikov, ko se zelo hitro strinjamo s pogoji. Ali so tako imenovani pogoji poslovanja interneta dovolj jasni in kakšna je sploh moč uporabnikov ali državljanov interneta?
Pogosto pogoji poslovanja niso jasni in podjetja si rada pridržijo pravico, da jih kadarkoli spremenijo, brez našega védenja. Druga težava pa je ta, da so uporabniki interneta zelo pasivni in niti ne poskušajo uveljavljati svojih pravic. Pripadajo vam kot prebivalcu države, in tudi v digitalnem svetu, od katerega smo vedno bolj odvisni, si moramo prizadevati za svoje pravice. Naučili smo se, da zgolj sedenje in čakanje, da bo državo nekdo pač vodil in pričakovanje, da bo to delo opravil dobro, ne pomaga. To se ne zgodi, če ne postavite jasnih zahtev. Z digitalnimi platformami in storitvami ter v digitalnem svetu, kamor se je razširil prostor našega delovanja, je podobno. Tudi tu moramo zahtevati svoje pravice.
Dolgo let ste bili dopisnica CNN v Pekingu, to je svet, ki ga poznate. Kakšni so razlogi, da Kitajsko primerjate s Facebookom. Kako je Kitajska podobna Facebooku? Ali gre preprosto za to, da nadzirajo svoje državljane podobno kot želi Facebook izvedeti vse o svojih uporabnikih?
Rebecca MacKinnon: Facebook ima zelo jasno ideologijo o tem, kakšen bi moral biti svet po njihovem #odbita
— Val 202 (@Val202) February 22, 2012
Jaz bi primerjavo obrnila. Opisujem bolj, kako je Facebook podoben Kitajski; in seveda nista enaka. Facebook ne more zapirati ljudi, ne more pobirati davkov, nima ljudi, ki bi potrkali na vaša vrata. Hkrati pa ima Facebook – oziroma ljudje, ki ga vodijo – zelo jasno ideologijo o tem, kaj oni menijo je dobro za uporabnike in kako bi moral biti svet po njihovo. Čeprav mnoge skrbi odnos Facebooka do zasebnosti in upravljanje s posameznikovo identiteto, je Facebookov odgovor približno tak: zelo hitro rastemo in seveda imamo prav, če pa imamo že toliko uporabnikov. Argumenti neke manjšine, ki se pritožuje, morda sploh niso veljavni, najbrž gre bolj za njihova občutja.
Naslednje vprašanje o Kitajski je logično. Tehnologijam radi pripišemo krivdo za arabsko pomlad, zakaj pa se kaj takega ne zgodi na Kitajskem?
Razlogov je več. Eden izmed teh je ta, da je kitajska vlada razmišljala vnaprej, česar vlade v arabskem svetu niso. Tudi delali so vnaprej in predvideli oblike uporabe interneta. Družabna omrežja, ki jim mnogi pripisujejo pomembno vlogo v arabski pomladi, Facebook, Twitter, Youtube in tako naprej, so na Kitajskem že nekaj let blokirani. Veliko je sicer podjetij, ki nudijo družabna omrežja, a večina je kitajskih in upoštevati morajo vladne zahteve po cenzuri in nadzoru uporabnikov. Če želi vlada podatke o nekom, ki tvita, ali pošilja internetnim ponudnikom sezname prepovedanih besed in pogovorov ter navodila za izbris ali nadzor, potem drži, da internetna industrija na Kitajskem deluje kot podaljšek vlade.
Bomo v Konsenzu omreženih našli odgovor, zakaj Google nasprotuje zakonu SOPA, ni pa glasnik omrežne nevtralnosti? Kaj moramo vedeti o interesih ustanoviteljev, da bi razumeli Google. Ali so velikani odvisni le od vrednot ustanoviteljev?
Answers to 8 questions from WSJ’s @joshchin on #China-related parts of my book “Consent of the Networked” owl.li/9dBtt #netfreedom
— Rebecca MacKinnon (@rmack) February 22, 2012
V primeru SOPA je vlada skušala regulirati podjetja tako, da bi to škodovalo Googlu. Od njih bi zahtevali proaktivni nadzor uporabnikov, aktivnejše cenzuriranje in blokiranje vsebin. SOPA je zelo slab zakon – za svobodo izražanja in za posel Googla. Pri omrežni nevtralnosti je bolj zapleteno. Google je lobiral za omrežno nevtralnost širokopasovnega interneta v fiksnem omrežju, pri mobilnem internetu pa so zagovarjali internet, ki ni tako zelo nevtralen. To ima opraviti s poslovnimi interesi. Je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi. Včasih se Googlovi interesi skladajo s svobodo govora. Če globalni internet ne bi bil odprt in svoboden, bi bili rezultati iskanja in vrednost podjetja slabši. Kot uporabniki interneta moramo prepoznati, da vsa podjetja do določene mere delujejo v lastno korist. Včasih je to skladno z našimi interesi, drugič ne. Podobno kot s politiki, moramo tudi od podjetij zahtevati, da delujejo v skladu z našimi interesi, sicer jih bomo kaznovali z drugo izbiro. Bolj aktivno moramo postavljati zahteve do internetnih podjetij, katerih storitve uporabljamo.
Ste pesimist glede prihodnosti interneta?
Ne, skrbeti nas mora veliko stvari. Če so ljudje aktivni, jim je mar, če so državljani interneta in ne le pasivni uporabniki, subjekti ali sužnji, mislim, da je prihodnost tako dobra, kot si jo želimo imeti. Ne gre za neizogibno pot v eno ali drugo smer, prihodnost interneta je odvisna od vseh nas. Prevzeti moramo odgovornost, kot so jo pred leti evropske države, ko so zahtevale spremembe. Če bomo globalno prevzeli odgovornost, so meje odvisne predvsem od nas in ne od drugih skrivnostih sil.
Rebecca MacKinnon na TED-u
Obnova avtorskega prava v Evropi je nujna, zadnja direktiva je z leta 2001, a predlog direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu dviga precej prahu. Reforma je sicer nujna, a strokovnjaki opozarjajo, da evropski poslanci s slabimi odločitvami lahko obdavčijo in cenzurirajo internet. V Odbiti do bita o zloglasnih členih predloga direktive, največ pozornosti sta dobila 11. in 13. člen, dr. Maja Bogataj Jančič (Inštitut za intelektualno lastnino) in Maja Cimerman (Inštitut Danes je nov dan).
Kričeča sporočila na spletnih straneh, ki zakrivajo vsebino, video oglasi, ki se samodejno predvajajo, predolgi e-maili, ki jih nihče ne bere, sledilci v brskalniku, ki nabirajo vaše podatke, nepregledna množica objav na družabnih omrežjih in vse ostale stvari, ki vas motijo na spletu! Kako slabe prakse s spleta spremeniti v dobre in prijazne uporabniku? Na Websi dnevu sta Maruša in Anže debatirala z Nino Kožar, strokovnjakinjo za digitalno komuniciranje in Dejanom Verčičem, profesorjem in predstojnikom Oddelka za komunikologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
Evropska komisija od 1. septembra narekuje uporabo LED žarnic. Zagotovo so bolj varčne, lahko so pa tudi pametnejše. Odbita do bita v pametni dom dodaja test pametnih LED žarnic. Zakaj je na voljo 16 milijonov barvnih odtenkov, kako z uporabo pametne luči prelisičiti vlomilce in zakaj vgrajen zvočnik ni najboljša ideja, le marketinški trik.
Odbita do bita se vrača z dopusta, digitalne fotografije bo shranila v oblak in poskrbela za varnoste kopije. Kaj pa spomini, ki so analogni? Zakaj in kako bi jih digitalizirali? Digitalizacija videokaset in fotografij je shramba za nedoločen čas. Omogoča tudi lažjo selekcijo albumov, s prepoznavo obrazov in motivov.
V 38. epizodah je med septembrom 2017 in junijem 2018 sodelovalo približno 40 strokovnjakov iz različnih področij ter ogromno poslušalcev, ki so Odbito do bita ustvarjali z izkušnjami. V zadnji epizodi se spletna ekipa Vala 202 ozira po aplikacijah, napravah in storitvah, ki so navdušili v minuli odbiti sezoni. Sodelujejo Nejc Jemec, Gašper Andrinek, Maja Stepančič in Matej Praprotnik. Gostitelja podkasta sta Maruša Kerec in Anže Tomić.
Med e-bralniki res izstopata Amazon in Kobo, ampak tudi manjša podjetja ponujajo dobre, ugodnejše alternative. Najpomembnejša lastnost dobrega e-bralnika je osvetlitev zaslona. O e-knjigah pred poletno sezono z Marušo Kerec in Anžetom Tomićem razpravljajo tudi bralci in ustvarjalci spletne knjižnice Biblos.
Kako približati računalniška znanja mladim, spremeniti mišljenje o geekih, ki so zaprti v temne sobe in kakšne so razlike med Evropo in Ameriko pri nagovarjanju žensk za programiranje. Gostji Odbite do bita sta Katja Koren Ošljak, ambasadorka Evropskega tedna programiranja in Jennifer Wadella, programerka, ustanoviteljica številnih delavnic v Kansas Cityju. Gostitelja podkasta: Maruša Kerec in Anže Tomić
Kakšna je politična kampanja na spletu? V tednu pred volitvami se obljubam in obrazom, ki ponujajo boljšo prihodnost ne morete izgoniti. Na spletnih družabnih omrežjih stranke, kandidati in volilvci letos razpravljajo s ključnikom #volitve2018. Odbita do bita s pomočjo orodja Crowdtangle analizira objave političnih strank na spletu. Matej Praprotnik, Anže Tomić in Maruša Kerec ugotavljajo, da izstopata (hiper)aktivnost in ekstremnost.
We Are Developers je konferenca, ki jo organizirajo od leta 2015. Na Dunaju se je tudi letos zbralo približno 8.000 ljudi iz 70 držav. Namenjena je razvijalcem in programerjem, letos se je posvečala tudi avtonomnosti avtomobilov, tehnologiji veriženja blokov, izgorelosti, etiki in celo prihodnosti medijev. Zvezda konference je bil soustanovitelj podjetja Apple Steve Wozniak, ki odgovarja, da je današnja tehnologija res umetna, ni pa inteligentna.Slišali boste tudi Slovenca, ki je predaval na velikem odru konference. Gostitelja podkasta sta Maruša Kerec in Anže Tomić.
Maruša Kerec in Anže Tomić plačujeta digitalno s skeniranjem položnic v aplikaciji mobilne banke! Čeprav je tak način plačevanja stroškov hiter in priročen, ugotavljata, da lahko položnice prejmeš tudi v e-račun, ne samo na e-naslov.
Slovenec Mihael Mehle je svetovno znani profesionalni igralec videoigre League Of Legends. Pri 17. letih se je skupaj s trenerji, športnimi prishologi in soigralci preselil v Berlin. V igričarskem svetu mu je ime Mikyx, po poklicu je e-športnik. V svet e-športa vas vabi tudi poznavalec in ustvarjalec videoiger Sergej Hvala, gostitelja podkasta sta Maruša Kerec in Anže Tomić.
Svetovni spletni fenomen, ki ponuja neposredni video prenos igranja računalniških iger, je priljubljen predvsem med mladimi v Ameriki, Twitch sceno imamo tudi v Sloveniji. Odbita gosti uspešna slovenska Twitch streamerja: Dino Hajderovič – Dinotti (13.000 sledilcev) se z igranjem iger preživlja, Alja Gracej – FoxyGirlPlaying (8.000 sledilcev) igro League of Legends igra za zabavo. Gostitelja podkasta: Maruša Kerec in Anže Tomić
Brazilija z več kot 200 milijoni prebivalcev je velik medijski trg brez internetne nevtralnosti. Ničelne tarife mobilnih operaterjev so povdzignile WhatsApp v najbolj razširjeno aplikacijo, ta pa je postala tudi pomemben vir novic, celo lažnih. Facebook, ki ima v lasti WhatsApp, sicer poudarja, da želi biti partner dobremu novinarstvu in mačeha lažnim novicam. Največji brazilski časopis Folha de Sao Paulo pa v takšnem partnerstvu ne vidi več koristi. Odločili so se, da na svoji Facebook strani – ki ima kar 6 milijonov sledilcev – ne bodo več objavljali. Nepredvidljivi algoritmi niso naklonjeni niti dobremu novinarstvu niti poslovnemu modelu, razlaga vodja digitalne redakcije Camila Marques. Novice pišejo za naročnike, ne za uporabnike Facebooka.
V Sloveniji po večini obravnavamo preprodajo elektronskih naslovov in podjetja, ki so uporabnikom ponujala popuste v zameno za e-maile svojih prijateljev. Kako je s preprodajo Facebook strani? Maruša Kerec in Anže Tomić sta pred mikrofon povabila Nino Kožar, strokovnjakinjo za digitalno komuniciranje, in Matjaža Drev, državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov.
V prejšnji epizodi ste spoznali pametne asistente, ki ob pomoči umetne inteligence odgovarjajo na vprašanja, naročajo pico, prižgejo televizijo, zavrtijo vašo najljubšo skladbo … V drugem delu se Maruša Kerec in Anže Tomić sprašujeta, kako stroj naučiti pameti? Gost: Marko Grobelnik, raziskovalec v laboratoriju za umetno inteligenco na Institutu Jožefa Štefana
Maruša Kerec v studiu Vala 202 gosti novinarja in poznavalca tehnologija Lenarta J. Kučića. Sprašujeta se, kako je prišlo do zlorabe osebnih podatkov 50 milijonov uporabnikov Facebooka.
Pametni asistenti so najhitreje rastoča tehnologija, ki smo jo kadar koli videli. Statistika pravi, da ljudje zaradi pametnih avdionaprav poslušajo več podkastov, glasbe, govornih vsebin in avdioknjig kot včasih. V Združenih državah je 61 odstotkov uporabnikov pametni zvočnik celo označilo za prijatelja, za nekoga, s katerim se lahko družiš in pogovarjaš. Maruša Kerec, Anže Tomić in Matej Praprotnik testirajo Google Home, Apple Siri in Amazonovo Alexo in se sprašujejo, kako ameriški pametni zvočniki delujejo doma v Sloveniji.
Vrnitev "neumne" Nokie, manj razgaljenih hostes zaradi gibanja #MeToo in veliko pameti. Kaj je ponudil letošnji MWC v Barceloni? Gost: Matjaž Ropret Gostitelja: Maruša Kerec in Anže Tomić
Po epizodah o Facebooku in Instagramu, Odbita do bita ugotavlja, da ima težave tudi Twitter. Postal je agresiven in zamorjen. Če ne bi bilo Twitter predsednika, bi imel danes Twitter resne težave z obstojem. Gost je Denis Oštir, gostitelja pa Maruša Kerec in Anže Tomić.
Dobrodošli v svet čudovitih fotografij in lepega vremena! Instagram po zgledu velikega brata Facebooka skrbi le za algoritme in oglase, vedno manj za uporabnika. Zadnja leta so prvotnega pomena ključniki in vplivneži, drugotnega pa vsebina. Gostja podkasta je svetovalka za komuniciranje na družbenih omrežjih Tamara Langus, gostitelja sta Maruša Kerec in Anže Tomić.
Neveljaven email naslov