Nizozemec Kees Immink Schouchamer je bil eden od pionirjev, ki so v 70. letih prejšnjega stoletja pri Philipsu razvili nov kodirni sistem zvoka. Pod njegovimi prsti je nastal kompaktni disk ali, krajše, CD, s čimer se je končala doba vinilk, rodila pa se je digitalna doba zvoka. Nenavadni mali svetlikajoči se okrogli ploščici so številni sprva izrazito nasprotovali, v nekaj desetletjih pa je postala tako rekoč nepogrešljivi medij za zapis zvoka in drugih podatkov.

Sredi sedemdesetih let se jim še sanjalo ni, da bo njihov izum v prihodnosti tako popularen

Nizozemec Kees Immink Schouchamer je bil eden od pionirjev, ki so v 70. letih prejšnjega stoletja pri Philipsu razvili nov kodirni sistem zvoka. Pod njegovimi prsti je nastal kompaktni disk ali krajše CD, s čimer se je končala doba vinilnih plošč, rodila pa se je digitalna doba zvoka. Nenavadni svetlikajoči se okrogli ploščici so številni sprva močno nasprotovali, v nekaj desetletjih pa je postala tako rekoč nepogrešljiv medij za zapis zvoka in drugih podatkov.

“Vse tiste rešitve, ki so bile tedaj na voljo, mi niso bile všeč. Na neki način me je v izum nečesa novega pognala grenkoba nad dotedanjimi, ne prav posrečenimi tehnološkimi rešitvami. In očitno se je obrestovalo.”

Digitalna revolucija zvoka se je sredi 70. let prejšnjega stoletja začela že na Japonskem in v Združenih državah Amerike, od koder so prihajala poročila o prvih digitalnih posnetkih z računalnikom, razlaga. To jih je spodbudilo, da so začeli raziskovati, kako iz analognega preiti na digitalni zapis zvoka. Od čisto prvih poskusov do leta 1982 je minilo približno sedem let.

“Sredi sedemdesetih let se nam še sanjalo ni, da bo naš izum v prihodnosti tako priljubljen. Preprosto smo le iskali novo rešitev, razpravljali na kavah, tudi na kolesu na poti v službo, če je bilo treba, preprosto smo le opravljali svoje delo.”

Novi avdiosistemi uporabljajo različne druge pomnilniške medije, ki omogočajo shranjevanje kompresiranih podatkov. Da CD-ji počasi zamirajo in da se podatki vse bolj skladiščijo na drugačne enote, kažejo tudi naši prenosni računalniki. Na novih že ni več CD- in DVD-enot. Kako izumitelj CD-jev doživlja to?

“Tako je pač življenje. Poglejte na primer kaseto, obdržala se je od sredine 60. do 80., ponekod do 90. let, živela je torej nekaj več kot 20 let, življenjska doba CD-jev pa je danes že skoraj 40 let, napovedujem jim jih vsaj še deset. CD-ji se še vedno bolje obnesejo kot darilo v primerjavi z brezosebnim vavčerjem do neke spletne zaloge. Se vam ne zdi?”