dbita se tokrat ukvarja z medmrežjem in vprašanjem, kako se je lahko to iz utopičnega odprtokodnega raja spremenilo v sedanje stanje stalnega nadzora, ekshibicionizma in preganjavice? To dvojnost s(m)o razkrivali na dvodnevni konferenci Črni kabinet, ki jo je organizirala Aksioma v partnerstvu z ustanovama Drugo more iz Hrvaške in d-i-n-a/The Influencers iz Španije. Spraševali smo se, ali je lahko umetnost orodje, s katerim prisilimo ljudi k razmišljanju o tem, kako nevaren je lahko internet in koliko smo za to, da nam nekdo sledi na internetu, odgovorni sami.

Kako je z umetnostjo in domišljijo v obdobju množičnega nadzora in kako lahko z umetnostjo prikažemo stanje nenehne preganjavice, lahko vidimo na razstavo v Škucu z naslovom Črni kabinet – The Black Chamber.

Razstava razkriva primerke lastnine, ki jo je podjetju zasegla novozelandska policija v sodelovanju z FBI. Megaheker, nekdanji nemški, zdaj novozelandski podjetnik Kim Dotcom, je ustanovil vse platforme, ki se začnejo z mega – megavideo, megaupload, megashare … Za nekaj časa so te postale raj za delitev intelektualne lastnine.

Razstavljeni so vsi bančni računi, ki so jih zasegli med racijo, seveda z zabrisanimi imeni, priimki in številkami računov. Povsem razumljivo je, da se nam ob pogledu na dela pojavijo zapletena vprašanja – čigave so te datoteke, ki se delijo prek interneta, kako platforma služi na ta račun, zakaj naj policija razišče vse to, kakšno vlogo ima ta bogataš in kakšna je vloga umetnosti in ustvarjalnosti v obdobju stalnega nadzora?

To je težko vprašanje, saj ni povezano samo z umetnostjo, ampak z življenjem na splošno, državljanstvom, gospodarstvom, političnimi in civilnimi pravicami. Z razstavo Črni kabinet želimo prikazati številne strategije, kako lahko posamezne situacije naredimo opazne. Množični nadzor je tu, zavedamo se ga. To smo vedeli še pred Snowdnom, ampak enostavno nismo verjeli, saj je zvenelo res pretirano.

Kljub temu da vemo, se še vedno obnašamo neodgovorno …

Seveda, včasih smo samo leni. Šifriranje sporočil ni zahtevno. Toda pri tem ne gre samo za posameznika, dejstvo je, da celotna struktura komunikacije in konstrukcija pomena interneta sledita istim pravilom. Ves čas so nam na sledi, ne samo zato, ker smo nevarni politični aktivisti, ampak ker smo potencialni potrošniki. Vsi ti podatki so uporabni in nujni, da gre internet kot komercialna platforma naprej. Že pred petnajstimi leti se je govorilo, v katero smer gre razvoj medmrežja, ampak takrat so ljudje verjeli, da je internet utopija, da je na njem vse dostopno zastonj …