Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Pesmi v žepu so z nami Viki, Marko in Marko, polovica šansonjerske zasedbe Same babe. Njihova četrta plošča "Vražji bend" nadaljuje žanrsko pisano uglasbljanje poezije, pri čemer ne manjka pikrih satiričnih glasbenih domislic.
Poslušamo četrti album "Vražji bend"
V šansonjerski skupini Same babe ustvarjajo Viki Baba oziroma Viktor Renčelj Škedelj, Miha Nemanič, Marko Voljč, Marko Jelovšek, Uroš Buh in Matjaž Ugovšek. Zadnja stopnica na njihovi skoraj petnajst let trajajoči šansonjerski poti je plošča Vražji bend, ki nadaljuje žanrsko pisano uglasbljanje poezije, pri čemer ne manjka pikrih satiričnih glasbenih domislic. V Pesmi v žepu nam jo predstavljajo trije člani benda: Viki in oba Marka.
Začelo se je v obliki kvarteta, z gostilniškim uglasbljanjem pesmi Janeza Menarta, ki je preraslo v prvenec Za ljubi kruhek in njene črne, črne lase (2007). Sledila sta albuma Terezijanske (2011) in Dobri možje (2014), vmes so si prislužili zmago na Festivalu slovenskega šansona (2009), pridobili dva nova stalna člana, ves čas pa ohranili hudomušen pristop k ustvarjanju, zato se zdi naslov njihovega četrtega albuma Vražji bend povsem na mestu.
Razširjeno zasedbo in posledično več možnosti za ustvarjanje aranžmajev člani skupine Same babe na novem albumu dobro izkoristijo, s tem pa se je nekoliko spremenil tudi njihov pristop k ustvarjanju:
“Ustvarjanje glasbe od začetka pa do zdaj, recimo za to četrto ploščo ali pa prvo ploščo, se zelo razlikuje. Zdaj demokratično pristopamo: vsak od svojega inštrumenta da tisto, kar sliši v tistem momentu, v aranžma same pesmi. Besedilo je pač napisano, zdaj ali je to od pesnikov, ljudsko ali pa naše avtorsko. Mi skušamo v bistvu z inštrumentom poudariti določeno sporočilnost in tako sestavljamo puzzle.”
Marko Voljč, pogovor za Pesem v žepu
Ob površnem poslušanju lahko povprečnega poslušalca njihove melodije hitro zavedejo in mu mimogrede servirajo kakšno groteskno, bizarno besedilo. Temu lahko sledi nelagodno presedanje obiskovalcev na koncertu, kar vodja skupine Viki Baba takole razlaga:
“Ta nelagodnost nam je fajn, pa ne da bi hoteli ljudi matrati, ampak zaradi tega, da jih iz neke cone udobja vsaj za tisto urico pa pol potegnemo pa da se kaj zgodi v človeku.”
Viktor Renčelj Škedelj, pogovor za Pesem v žepu
Same babe po četrtem albumu ne nameravajo počivati in ustvarjajo dalje, kljub profesionalnemu pristopu pa svojega dela ne jemljejo strogo resno:
“Bolj pomembno je to, da se igramo z glasbo, ker je luštno to početi – in če delaš to iskreno, ljudje začutijo, da je bilo res narejeno v nekem vzgibu momenta in potem lahko sočustvujejo … (smeh) … Ne, ta je dobra … Da spontanost pač prevlada.”
Marko Jelovšek, pogovor za Pesem v žepu
247 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
V Pesmi v žepu so z nami Viki, Marko in Marko, polovica šansonjerske zasedbe Same babe. Njihova četrta plošča "Vražji bend" nadaljuje žanrsko pisano uglasbljanje poezije, pri čemer ne manjka pikrih satiričnih glasbenih domislic.
Poslušamo četrti album "Vražji bend"
V šansonjerski skupini Same babe ustvarjajo Viki Baba oziroma Viktor Renčelj Škedelj, Miha Nemanič, Marko Voljč, Marko Jelovšek, Uroš Buh in Matjaž Ugovšek. Zadnja stopnica na njihovi skoraj petnajst let trajajoči šansonjerski poti je plošča Vražji bend, ki nadaljuje žanrsko pisano uglasbljanje poezije, pri čemer ne manjka pikrih satiričnih glasbenih domislic. V Pesmi v žepu nam jo predstavljajo trije člani benda: Viki in oba Marka.
Začelo se je v obliki kvarteta, z gostilniškim uglasbljanjem pesmi Janeza Menarta, ki je preraslo v prvenec Za ljubi kruhek in njene črne, črne lase (2007). Sledila sta albuma Terezijanske (2011) in Dobri možje (2014), vmes so si prislužili zmago na Festivalu slovenskega šansona (2009), pridobili dva nova stalna člana, ves čas pa ohranili hudomušen pristop k ustvarjanju, zato se zdi naslov njihovega četrtega albuma Vražji bend povsem na mestu.
Razširjeno zasedbo in posledično več možnosti za ustvarjanje aranžmajev člani skupine Same babe na novem albumu dobro izkoristijo, s tem pa se je nekoliko spremenil tudi njihov pristop k ustvarjanju:
“Ustvarjanje glasbe od začetka pa do zdaj, recimo za to četrto ploščo ali pa prvo ploščo, se zelo razlikuje. Zdaj demokratično pristopamo: vsak od svojega inštrumenta da tisto, kar sliši v tistem momentu, v aranžma same pesmi. Besedilo je pač napisano, zdaj ali je to od pesnikov, ljudsko ali pa naše avtorsko. Mi skušamo v bistvu z inštrumentom poudariti določeno sporočilnost in tako sestavljamo puzzle.”
Marko Voljč, pogovor za Pesem v žepu
Ob površnem poslušanju lahko povprečnega poslušalca njihove melodije hitro zavedejo in mu mimogrede servirajo kakšno groteskno, bizarno besedilo. Temu lahko sledi nelagodno presedanje obiskovalcev na koncertu, kar vodja skupine Viki Baba takole razlaga:
“Ta nelagodnost nam je fajn, pa ne da bi hoteli ljudi matrati, ampak zaradi tega, da jih iz neke cone udobja vsaj za tisto urico pa pol potegnemo pa da se kaj zgodi v človeku.”
Viktor Renčelj Škedelj, pogovor za Pesem v žepu
Same babe po četrtem albumu ne nameravajo počivati in ustvarjajo dalje, kljub profesionalnemu pristopu pa svojega dela ne jemljejo strogo resno:
“Bolj pomembno je to, da se igramo z glasbo, ker je luštno to početi – in če delaš to iskreno, ljudje začutijo, da je bilo res narejeno v nekem vzgibu momenta in potem lahko sočustvujejo … (smeh) … Ne, ta je dobra … Da spontanost pač prevlada.”
Marko Jelovšek, pogovor za Pesem v žepu
Nokturno žlahtnih duš je nova plošča šansonjerke Vite Mavrič. Izhodišče za njen nastanek so bile pesmi Arsena Dedića, Vita pa je album ustvarila skupaj s skladateljem in pianistom Jako Puciharjem. Minimalistični preplet šansona in jazza se vsebinsko dotakne izgubljenih in v spominih vedno znova prerojenih ljubezni.
Letošnji festival MENT bo med 5. in 7. februarjem gostil več kot osemdeset nastopajočih, odvijal se bo na štirinajstih prizoriščih in kot vsako leto obiskovalce povabil k poslušanju nekaterih znanih, še bolj pa tistih malo manj znanih, mladih glasbenikov, za katere je nastop na festivalu priložnost, da si utrejo pot na odre v Sloveniji in tujini. O festivalu MENT se pogovarjamo z enim od organizatorjev, Andražem Kajzerjem.
»Orfej iz pekla« je glasbeno-raziskovalni projekt kantavtorja Janija Kovačiča, posvečen pesmim iz koncentracijskih taborišč. Pesmi so nastale med drugo svetovno vojno, pozabe jih je rešil Poljak Aleksander Kulisiewicz, ki je marsikatero od njih tudi sam ustvaril. V slovenščino sta jih iz poljščine in nemščine prevedla Simona Klemenčič in Jani Kovačič, slednji jih tudi izvaja. Pesmi so zelo preproste, mnoge od njih odlikuje črni humor, ob poslušanju pa nas neposredno, brez narkoze postavijo v središče doživljanja enega najhujših absurdov, kar jih je zmožen človek.
V Pesmi v žepu se nam bo pridružil Drago Mislej Mef s ploščo »Ma ne že spet«. Avtor brez števila pesmi za mnoge slovenske glasbenike se dobro znajde tudi kot kantavtor, čeprav samega sebe vidi predvsem kot rokerja, ob vsem tem pa mu je najpomembneje, da njegove pesmi pripovedujejo zgodbe.
Vlado Kreslin s svojim novim albumom »Kaj naj ti prinesem, draga« dokazuje, da mu idej za pesmi še zdaleč ne zmanjkuje. Plošča je – tudi po zaslugi različnih sodelovanj – zvočno in vsebinsko pisana, vendar vse pesmi nosijo značilni pečat Kreslinove melanholične poetike, ki se rada znajde nekje na pol poti med preteklostjo in sedanjostjo.
Samuel Lucas, pevec s skoraj tridesetimi leti odrskih izkušenj, se z novo ploščo podaja na področje idejnega in glasbenega avtorstva. Album "Sebe dajem" bi lahko žanrsko označili kot poprock, v katerem je zaslediti primesi bluesa, funka, jazza in še česa, za kar imajo zasluge tudi sodelujoči glasbeniki, pisanja besedil pa so se poleg Samuela Lucasa lotili Rok Lunaček, Igor Pirkovič, Teo Collori, Dean Bakić in Amir Karalić.
Pisateljica in pesnica Alma Karlin je svojo pot okrog sveta pričela točno pred stotimi leti. Njeno potovanje ni bilo le fizična, ampak tudi duhovna, mistična izkušnja, ki se je na novi plošči Nike Solce zdaj prelila v glasbo. Album »Ko duše pokličem« prinaša prevode Alminih pesmi, sodelujoči glasbeniki pa vsak na svoj način odpeljejo v Almine skrite svetove.
V Pesmi v žepu bo zazvenela uglasbena poezija Ferija Lainščka. Že sedem let jo uglasblja kantavtorica Ditka, ki nam bo predstavila novo ploščo »Ne bodi, kar nisi«, že tretjo z Lainščkovo poezijo. Pri ustvarjanju glasbe za ploščo je sledila svojemu glasu, ki še posebno lepo zazveni v nežnih, melanholičnih baladah, uravnotežila pa jih je z nekaj živahnejšimi, igrivimi pop skladbami, po kakršnih jo poslušalci dobro poznajo že od prej.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih »Rimska cesta« in »Biti tu«, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat bodo z nami Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak in Aco Razbornik, pogovarjali pa se bomo o Pengovovem drugem albumu »Pripovedi« in poslušali, kako v njegovih pesmih odzvanja zgodovina.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat bodo z nami trije od njih – Bogdana Herman, Milan Dekleva in Boris A. Novak, ki nam bodo svojo skozi svojo pripoved približali Pengovovo ljubezen do narave in načine, kako se zrcali v njegovi poetiki.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova pričenjamo s ciklom glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkrivajo njegovi prijatelji in soustvarjalci: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V prvi od petih oddaj se posvetimo snemanju legendarnega prvenca »Odpotovanja« (1973) ter skozi besede sogovornikov razkrivamo Pengovov tenkočutni odnos do glasbe in zvoka.
Nikrmana, starodavna sila, v katero so verjeli staroverci, naj bi prežemala vse, kar nas obdaja. K tej sili se s svojim drugim albumom obrača tudi zasedba Indigo, v kateri ustvarjajo Anja Pavlin, Peter Penko, Maj Valerij in Anže Čuček. O novem albumu "Nikrmana" nam bosta spregovorila Anja in Peter.
V Pesmi v žepu je z nami Petra Rakić, pevka in vodja berlinske funk-rock zasedbe Manono. Spregovorila bo o nastajanju prvenca "Liquid Society" ter o tematikah, ki jih posreduje skozi svoje pesmi.
17. kantavtorski festival Kantfest International 2019 je 16. avgusta na oder Kulturnega doma Ruše prinesel pisan nabor avtorskih pesmi domačih in nekaterih tujih ustvarjalcev. Glasbeno druženje je dodatno razgibalo tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Pesmi in komentarje nastopajočih poslušamo v dveh zaporednih oddajah; tokrat je na vrsti drugi del.
17. kantavtorski festival Kantfest International 2019 je 16. avgusta na oder Kulturnega doma Ruše prinesel pisan nabor avtorskih pesmi domačih in nekaterih tujih ustvarjalcev. Glasbeno druženje je dodatno razgibalo tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Pesmi in komentarje nastopajočih bomo poslušali v dveh zaporednih oddajah; tokrat je na vrsti prvi del.
Pred 17. mednarodnim festivalom Kantfest International 2019 poslušamo izbor pesmi s preteklih izdaj festivala, ki je v svoji zgodovini gostil številna domača in tudi nekatera tuja kantavtorska imena. O kantavtorstvu spregovorita organizator festivala Peter Andrej in lanska dobitnica zlate kante Sandra Erpe.
Mihael Lajlar je pesnik, kantavtor, roker - vse troje pa združuje pod imenom Edenon. Poslušamo novo ploščo Oko v črti, na kateri se temačna vsebina preliva v različne glasbene odtenke, ki jih poleg vokalista in akustičnega kitarista Mihaela ustvarjajo še Urban Krč (bobni), Rok Lajlar (električna kitara) in Jurij Repar (baskitara).
Skupina Tantadruj s svojim šestim albumom "Vihar" nadaljuje z uglasbljanjem klasikov slovenske poezije. Na sprehod med pesmimi z nove plošče nas bo pospremil vodja skupine Boštjan Soklič.
Neveljaven email naslov