Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova pričenjamo s ciklom glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkrivajo njegovi prijatelji in soustvarjalci: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V prvi od petih oddaj se posvetimo snemanju legendarnega prvenca »Odpotovanja« (1973) ter skozi besede sogovornikov razkrivamo Pengovov tenkočutni odnos do glasbe in zvoka.
Prva oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova začenjamo cikel dokumentarnih glasbenih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkrivajo njegovi prijatelji in soustvarjalci: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. Prvo izmed petih oddaj namenimo snemanju legendarnega prvenca Odpotovanja iz leta 1973 ter z besedami sogovornikov razkrivamo Pengovov tenkočutni odnos do glasbe in zvoka.
Ladje prostora – skladba se začne s kapljanjem vode, ki počasi preide v igranje kitare
Zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V stanovanju na Prešernovi 1 v Ljubljani, točneje, v kopalnici tega stanovanja, se med kapljanjem vode in pokljanjem inštalacije stare hiše razlegajo zvoki kitarskih strun, ki se jim pridružuje zasanjan, liričen moški glas. Tako se pričenja zgodba o albumu Odpotovanja, prvi jugoslovanski kantavtorski LP plošči Tomaža Pengova. Snemal jo je Aco Razbornik (kasneje lastnik legendarnega studia Tivoli; Odpotovanja so tudi zanj pomenila začetek poklicne poti):
»Na Prešernovo prideva, hiša stara, začne igrati pa komad skoraj do konca – in »pk« je naredilo, ker je bila inštalacija v hiši slaba in je počilo in spet od začetka … potem je tista voda šumela pa potem preden se je tisti kotliček umiril – čeprav akustika je štimala. Celo – potem je voda kapljala, veš, tam v banji. In sva tiste kapljice, ki tam kapljajo, sva dala na ploščo. To se je on spomnil, to se nisem jaz … da bi te kapljice – in sva jih potem posnela, še mikrofon je bil čisto moker, ker sem čisto zraven snemal, par centimetrov, tam ko pade dol na tisto banjo. No in to je bil potem začetek komada in je potem prešel v kitaro, je kitaro začel naprej igrati.«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Glasbena zgodba Tomaža Pengova se je odvijala, kamor koli ga je zanesla pot. Tista glavna ustvarjalna in idejna prepletanja pa so se dogajala predvsem v Ljubljani, v družbi podobno razmišljujočih kolegov v lokalu Šumi nasproti Drame. Pengovova edinstvena kantavtorska izpoved je prepričala tudi mlajše – gimnazijce, študente, kot sta bila brata Novak: pesnik Boris in kitarist Jerko.
»Kakšnega leta 73′ verjetno sem slišal po Radiu Študent celo ploščo Tomaža Pengova. Najprej sem slišal neko kitaro – sijajno igranje na kitaro, to mi je takoj padlo v oči – igranje, ki ni bilo podobno ničemur, kar sem do takrat slišal. Nakar je ta kitara zraven začela še peti v slovenskem jeziku. Sem rekel, kaj je pa to, ta kitarist je Slovenec?! Sem rekel, pa to ni možno, to je tako dobro … in takrat so pač povedali, celo ploščo so spustili skozi eter in so rekli, da je to Tomaž Pengov.«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»Ogromno tega umetniškega iskanja se je pravzaprav dogajalo v prostorih, ki niso bili javni, ker so bili mnogi javni prostori enostavno nam zaprti. Šlo je za izjemno intenzivno umetniško udejstvovanje, ki je pa žal zelo slabo dokumentirano zaradi narave časa … in žal so tudi nekateri Tomaževi posnetki, predvsem tisti, ki so nastali v okviru skupine Salamander, na ta način žal bili izbrisani in jih je danes nemogoče najti.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Skupina Salamander je nastala v sredini sedemdesetih let, v njej pa je krajši ali daljši čas ustvarjalo skoraj ducat glasbenikov. Jedro skupine so sestavljali Lado Jakša, Jerko Novak, Bogdana Herman ter dva ključna člana, ki sta tudi pisala pesmi: Tomaž Pengov in Milan Dekleva:
»Tomaž si je izmislil ime ansambla Salamander. In kot umetnostni zgodovinar in človek, ki se je ukvarjal precej s preteklostjo in z miti, je pojasnjeval, da je salamander sicer simbol močerada, vendar je v nekaterih starih tradicionalnih mitih to poosebljenje ognja … Kot vsak simbol najbrž, tako si jaz zdaj razlagam, združuje ti dve nasprotji: vodo in ogenj. In v tem smislu je simbol neke dinamike, kar je glasba po definiciji.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Kitarist Jerko Novak takole opisuje Pengovov kitarski slog:
»Tomažev način igranja je bil popolnoma drugačen in njemu samosvoj in je pravzaprav popolnoma neponovljiv … Poleg tega je Tomaž imel dostikrat kitaro uglašeno pol tona nižje, recimo dvanajststrunko, ker jo je bilo težko igrati. Imel je kombinacijo strun, ki je noben kitarist ne uporablja … gor je imel jeklene strune, ki dajejo daljši izzven, so bolj neobvladljive, ampak predvsem cingljajo bolj in tako naprej, in seveda ta mogoče malo bolj konkretni zvok basa, to so pa dajale plastične strune … Klasični kitaristi v glavnem igramo v smeri stiskanja dlani, on je pa igral v obe smeri … recimo tako, kot španski kitaristi, ampak seveda na drugačen način. In zaradi tega zvenijo te njegove kitare izjemno bogato. Poleg tega, da je v to svoje igranje poleg ritma, kjer je bil neprekosljiv in izjemno natančen, je vedno vnesel neke drobne variacije, se pravi, nekdo bi rekel, da je njegovo igranje mogoče rahlo monotono, ampak ni. Ker so skoz drobne razlike, skoz neke variacije in neki drobni kontrapunkti zraven – in on je bil mojster tega.«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je najprej snemal z Acom Razbornikom – Odpotovanja (1973), malo ploščo Napisi padajo/Črna pega čez oči (1978) in kasneje še Pripovedi (1988). Druga dva studijska albuma – Rimska cesta (1992) in Biti tu (1996) – je posnel z Borutom Činčem:
»Res je bil perfekcionist, ampak zelo mu je bila všeč atmosfera … ne samo ta melodija pa igranje, ampak tudi, kako to v zvoku in posnetku zveni, to mu je tudi veliko pomenilo …«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
Podobno se spominja tudi Lado Jakša, ki je s Pengovom sodeloval kot glasbenik, pa tudi kot fotograf in oblikovalec:
»Pravzaprav sem jaz na podoben način gledal na svet in sva se o tem velikokrat pogovarjala … Se spomnim, ko sem prihajal k njemu na obisk tukaj nasproti hale Tivoli, da sem kdaj že na stopnicah igral inštrument, da bi on slišal, da bi prišel odpret, da mi ni bilo treba zvoniti – oziroma ker sem užival v tisti akustiki stopnic, ki so pogosto tako lepi, akustično nenavadni, zanimivi prostori – no, in to je tudi njega zanimalo, zato je bilo nekaj stvari posnetih tudi v takih ambientih. Tako da te vsebine so bile pravzaprav del razmišljanja nas vseh.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Štiri studijske albume sta kasneje zaokrožila še dva – v živo posneti Koncert (2006) in zvočna knjiga Drevo in zvezda (2011). Nobena od kasnejših plošč pa ni dosegla slave prvenca:
»To je po mojem neke vrste prekletstvo, ali pa naravnanost sveta. Če ti narediš na začetku nekaj, kar je odlično, potem ti to ni dobra odskočna deska za naprej. Potem rabiš zelo veliko časa, da greš lahko naprej. Tisto, kar je močno in dobro, kot da te zadržuje – pa tudi včasih se pokaže, da si ljudje ne želijo nič več novega. Da si želijo, da ostaneš tam, kjer je bilo dobro. Tomaž ni veliko dal na to, kaj si ljudje želijo, ampak se je veliko ukvarjal s tem, kaj naj bi bilo to, kar bi preseglo začetek – ki ga pa on ni koval v zvezde. Bolj mi kot on.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova pričenjamo s ciklom glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkrivajo njegovi prijatelji in soustvarjalci: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V prvi od petih oddaj se posvetimo snemanju legendarnega prvenca »Odpotovanja« (1973) ter skozi besede sogovornikov razkrivamo Pengovov tenkočutni odnos do glasbe in zvoka.
Prva oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova začenjamo cikel dokumentarnih glasbenih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkrivajo njegovi prijatelji in soustvarjalci: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. Prvo izmed petih oddaj namenimo snemanju legendarnega prvenca Odpotovanja iz leta 1973 ter z besedami sogovornikov razkrivamo Pengovov tenkočutni odnos do glasbe in zvoka.
Ladje prostora – skladba se začne s kapljanjem vode, ki počasi preide v igranje kitare
Zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V stanovanju na Prešernovi 1 v Ljubljani, točneje, v kopalnici tega stanovanja, se med kapljanjem vode in pokljanjem inštalacije stare hiše razlegajo zvoki kitarskih strun, ki se jim pridružuje zasanjan, liričen moški glas. Tako se pričenja zgodba o albumu Odpotovanja, prvi jugoslovanski kantavtorski LP plošči Tomaža Pengova. Snemal jo je Aco Razbornik (kasneje lastnik legendarnega studia Tivoli; Odpotovanja so tudi zanj pomenila začetek poklicne poti):
»Na Prešernovo prideva, hiša stara, začne igrati pa komad skoraj do konca – in »pk« je naredilo, ker je bila inštalacija v hiši slaba in je počilo in spet od začetka … potem je tista voda šumela pa potem preden se je tisti kotliček umiril – čeprav akustika je štimala. Celo – potem je voda kapljala, veš, tam v banji. In sva tiste kapljice, ki tam kapljajo, sva dala na ploščo. To se je on spomnil, to se nisem jaz … da bi te kapljice – in sva jih potem posnela, še mikrofon je bil čisto moker, ker sem čisto zraven snemal, par centimetrov, tam ko pade dol na tisto banjo. No in to je bil potem začetek komada in je potem prešel v kitaro, je kitaro začel naprej igrati.«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Glasbena zgodba Tomaža Pengova se je odvijala, kamor koli ga je zanesla pot. Tista glavna ustvarjalna in idejna prepletanja pa so se dogajala predvsem v Ljubljani, v družbi podobno razmišljujočih kolegov v lokalu Šumi nasproti Drame. Pengovova edinstvena kantavtorska izpoved je prepričala tudi mlajše – gimnazijce, študente, kot sta bila brata Novak: pesnik Boris in kitarist Jerko.
»Kakšnega leta 73′ verjetno sem slišal po Radiu Študent celo ploščo Tomaža Pengova. Najprej sem slišal neko kitaro – sijajno igranje na kitaro, to mi je takoj padlo v oči – igranje, ki ni bilo podobno ničemur, kar sem do takrat slišal. Nakar je ta kitara zraven začela še peti v slovenskem jeziku. Sem rekel, kaj je pa to, ta kitarist je Slovenec?! Sem rekel, pa to ni možno, to je tako dobro … in takrat so pač povedali, celo ploščo so spustili skozi eter in so rekli, da je to Tomaž Pengov.«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»Ogromno tega umetniškega iskanja se je pravzaprav dogajalo v prostorih, ki niso bili javni, ker so bili mnogi javni prostori enostavno nam zaprti. Šlo je za izjemno intenzivno umetniško udejstvovanje, ki je pa žal zelo slabo dokumentirano zaradi narave časa … in žal so tudi nekateri Tomaževi posnetki, predvsem tisti, ki so nastali v okviru skupine Salamander, na ta način žal bili izbrisani in jih je danes nemogoče najti.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Skupina Salamander je nastala v sredini sedemdesetih let, v njej pa je krajši ali daljši čas ustvarjalo skoraj ducat glasbenikov. Jedro skupine so sestavljali Lado Jakša, Jerko Novak, Bogdana Herman ter dva ključna člana, ki sta tudi pisala pesmi: Tomaž Pengov in Milan Dekleva:
»Tomaž si je izmislil ime ansambla Salamander. In kot umetnostni zgodovinar in človek, ki se je ukvarjal precej s preteklostjo in z miti, je pojasnjeval, da je salamander sicer simbol močerada, vendar je v nekaterih starih tradicionalnih mitih to poosebljenje ognja … Kot vsak simbol najbrž, tako si jaz zdaj razlagam, združuje ti dve nasprotji: vodo in ogenj. In v tem smislu je simbol neke dinamike, kar je glasba po definiciji.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Kitarist Jerko Novak takole opisuje Pengovov kitarski slog:
»Tomažev način igranja je bil popolnoma drugačen in njemu samosvoj in je pravzaprav popolnoma neponovljiv … Poleg tega je Tomaž imel dostikrat kitaro uglašeno pol tona nižje, recimo dvanajststrunko, ker jo je bilo težko igrati. Imel je kombinacijo strun, ki je noben kitarist ne uporablja … gor je imel jeklene strune, ki dajejo daljši izzven, so bolj neobvladljive, ampak predvsem cingljajo bolj in tako naprej, in seveda ta mogoče malo bolj konkretni zvok basa, to so pa dajale plastične strune … Klasični kitaristi v glavnem igramo v smeri stiskanja dlani, on je pa igral v obe smeri … recimo tako, kot španski kitaristi, ampak seveda na drugačen način. In zaradi tega zvenijo te njegove kitare izjemno bogato. Poleg tega, da je v to svoje igranje poleg ritma, kjer je bil neprekosljiv in izjemno natančen, je vedno vnesel neke drobne variacije, se pravi, nekdo bi rekel, da je njegovo igranje mogoče rahlo monotono, ampak ni. Ker so skoz drobne razlike, skoz neke variacije in neki drobni kontrapunkti zraven – in on je bil mojster tega.«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je najprej snemal z Acom Razbornikom – Odpotovanja (1973), malo ploščo Napisi padajo/Črna pega čez oči (1978) in kasneje še Pripovedi (1988). Druga dva studijska albuma – Rimska cesta (1992) in Biti tu (1996) – je posnel z Borutom Činčem:
»Res je bil perfekcionist, ampak zelo mu je bila všeč atmosfera … ne samo ta melodija pa igranje, ampak tudi, kako to v zvoku in posnetku zveni, to mu je tudi veliko pomenilo …«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
Podobno se spominja tudi Lado Jakša, ki je s Pengovom sodeloval kot glasbenik, pa tudi kot fotograf in oblikovalec:
»Pravzaprav sem jaz na podoben način gledal na svet in sva se o tem velikokrat pogovarjala … Se spomnim, ko sem prihajal k njemu na obisk tukaj nasproti hale Tivoli, da sem kdaj že na stopnicah igral inštrument, da bi on slišal, da bi prišel odpret, da mi ni bilo treba zvoniti – oziroma ker sem užival v tisti akustiki stopnic, ki so pogosto tako lepi, akustično nenavadni, zanimivi prostori – no, in to je tudi njega zanimalo, zato je bilo nekaj stvari posnetih tudi v takih ambientih. Tako da te vsebine so bile pravzaprav del razmišljanja nas vseh.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Štiri studijske albume sta kasneje zaokrožila še dva – v živo posneti Koncert (2006) in zvočna knjiga Drevo in zvezda (2011). Nobena od kasnejših plošč pa ni dosegla slave prvenca:
»To je po mojem neke vrste prekletstvo, ali pa naravnanost sveta. Če ti narediš na začetku nekaj, kar je odlično, potem ti to ni dobra odskočna deska za naprej. Potem rabiš zelo veliko časa, da greš lahko naprej. Tisto, kar je močno in dobro, kot da te zadržuje – pa tudi včasih se pokaže, da si ljudje ne želijo nič več novega. Da si želijo, da ostaneš tam, kjer je bilo dobro. Tomaž ni veliko dal na to, kaj si ljudje želijo, ampak se je veliko ukvarjal s tem, kaj naj bi bilo to, kar bi preseglo začetek – ki ga pa on ni koval v zvezde. Bolj mi kot on.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Vipavski gengsta reper Smaal Tokk se je znašel v krizi srednjih let in posledično posnel svojo tretjo ploščo. V svojem značilnem humornem slogu se na njej sprehodi med vprašanji medosebnih odnosov pa vse do politike, dotakne pa se tudi marsikatere boleče tematike. Pesmi, ki sta jih z njim soustvarila saksofonist Klemen Kotar in bobnar Enos Kugler, se na albumu »Kriza srednjih let« prepletajo s povezovalnimi medvložki, številni glasbeni gostje pa poskrbijo za zvrstno pestrost tega konceptualnega albuma. Smaal Tokk ga posveča usmerjeni publiki: moškim v 40. letih in ženskam, ki razumejo te moške.
Tokrat je z nami pevka, pianistka in avtorica, ki je na poklicno pot v prostranstvo popglasbe vstopila pred sedemnajstimi leti kot klasično izobražena akademska pianistka in skladateljica in že s prvencem prepričala občinstvo. Neža Buh - Neisha nam v Pesmi v žepu predpremierno predstavlja svojo novo ploščo »Dvigam jadra«, na kateri združi moči z več izvrstnimi gostujočimi pevci in glasbeniki, pri tem pa gonilna sila vseh trinajstih pesmi ostaja njen prodoren, energičen vokal, ki ga je v zadnjih letih še dodatno izpilila.
Andrej Šifrer, kantavtor s 45-letno glasbeno kilometrino, 23 izdanimi albumi in številnimi uspešnicami, med katerimi jih je kar nekaj ponarodelih, na prvi letošnji majski dan praznuje 70 let. Z nami se pogovarja o svoji glasbeni poti, o svojih pesmih in ljudeh, ki so vplivali nanje. Zaupa pa nam tudi, kaj pripravlja za svoje okroglo glasbeno praznovanje.
V Pesmi v žepu je z nami Brencl Banda s svojim 5. albumom »Čarovniški lov – Hunter Witches«. Lahkotni plesni koraki, ki so spremljali glasbo z njihovih prejšnjih plošč, so pred dvema letoma zaradi družbenih okoliščin nepričakovano zastali, na njihovo mesto pa so stopile tesnoba, izgubljenost posameznika – in po drugi strani želja po skupinskem angažmaju. Novo poglavje Brencl Bande, ki poleg vsebinskega obrata prinaša tudi nekoliko spremenjeno zvočno podobo, nam predstavi vodja skupine Andrej Boštjančič - Ruda.
Blaž Mencinger si je glasbeno kilometrino začel nabirati v zasedbah Jazz in the Pants in Mencarija, kot kantavtor se je prvič izpostavil na festivalu Kantfest 2020, kjer je osvojil drugo nagrado – srebrno kanto. Zdaj se predstavlja s kantavtorskim prvencem, EP ploščo »Ujetnik spominov«.
V Pesmi v žepu tokrat vstopamo v minimalistični zvočni svet ženskega vokala in vibrafona, ki na novem albumu »Rajska ptica« raznovrstne glasbene sloge poveže v ubrano celoto. Od slovenske popevke, jazz standardov pa do sodobnih avtorskih pesmi in šansona nas vodita pevka Ajda Stina Turek, s katero se v Pesmi v žepu tudi pogovarjamo, in vibrafonist Vid Jamnik. Plošča »Rajska ptica« je pred kratkim izšla pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z uredništvom za jazz programa ARS.
Po slovenskih ulicah bo v teh dneh zapeljal star predelan gasilski avtomobil z napisom Kavč festival, ki z živo glasbo vabi na pisan nabor glasbenih in gledaliških dogodkov. Med nastopajočimi bo nekaj znanih, še več pa neznanih domačih in tujih ustvarjalcev, ki vam bodo v intimnem zavetju dnevnih sob, kuhinj, dvorišč in drugih kotičkov v posluh in ogled ponudili svoje stvaritve. O idejni zasnovi in festivalskem programu bosta v Pesmi v žepu spregovorila Matija Solce in Tines Špik iz organizacijske ekipe Kavč festivala.
60. in 70. leta preteklega stoletja so s pesmimi Boba Dylana, Joan Baez in drugih kantavtorjev tudi v naš prostor prinesla ideje ameriškega protestniškega gibanja. Podobam iz ljudskih, protestniških in drugih kantavtorskih pesmi vse odtlej zvesto sledi Bogdana Herman, ki je v šestdesetih letih s Tomažem Domiceljem med drugim prepevala pesem »Kam so šle vse rožice«.
Ena najprepoznavnejših slovenskih glasbenic in avtoric Tinkara Kovač predstavlja svoj 13. album »Neskončnost«, na katerem je skladbam iz različnih obdobij svoje kariere nadela novo zvočno podobo. Njen vokal ob spremljavi pisane ekipe glasbenic in glasbenikov ter aranžmajih Giovannija Toffolonija še jasneje zazveni, kar usmeri dodatno pozornost na besedila, vse skupaj pa nam predstavi Tinkaro Kovač v nekoliko drugačni luči, kot smo je vajeni.
Pisani utrinki urbanega ljubljanskega življenja, razmislek o lastni vlogi v svetu, kritika družbenih zablod in ideje o lepši, pravičnejši prihodnosti, prepletene z zgodovinskimi referencami. Vse to se sestavi v pesmi, ki jih piše in izvaja Vasja Vipotnik – trnovski raper Skova. V Pesmi v žepu poslušamo pesmi z njegovega albuma Theatrum in nekaj živih izvedb s spremljevalno zasedbo Skovani, posnetih v oddajah Radia Slovenija – Prva vrsta in Izštekani.
V Pesmi v žepu poslušamo izbor uglasbene poezije nekaterih pesnikov, ki so si prislužili Prešernovo nagrado (med njimi sta jo dva tudi zavrnila): Ciril Zlobec, Ivan Minatti, Milan Jesih, Dane Zajc, Boris A. Novak, Janez Menart, Svetlana Makarovič in Feri Lainšček. Mnogi od njih so sicer pisali tudi besedila za popevke, šansone in druge glasbene zvrsti, včasih so celo sami stopili v vlogo izvajalcev. Mi pa tokrat ostajamo izključno pri njihovi poeziji, ki so si jo za uglasbitev izbrali različni glasbeniki.
Kantavtorske pesmi največkrat v središče postavljajo avtorja in njegovo avtobiografsko izpoved, vendar včasih stopijo tudi v tuje čevlje in ponudijo prostor za izražanje zgodb drugih ljudi. Nekateri kantavtorji to razumejo celo kot dolžnost, še posebno če osrednji pripovedni liki sami svoje pripovedi ne morejo podati. V Pesmi v žepu bomo poslušali nekaj tovrstnih zgodb, ki jih izvajajo Katarina Juvančič, Vita Mavrič, Iztok Mlakar, Jani Kovačič in Tomaž Hostnik.
Boštjan Soklič je slovenski glasbeni javnosti poznan kot član skupine Tantadruj, s katero uglasbljajo poezijo slovenskih klasikov, vzporedno pa ustvarja tudi kot kantavtor. Po kaseti »Za soncem« (1994) je svoja vandranja po domišljijskih svetovih zdaj zbral na drugem albumu »Pesmi iz Sokostana«, ki nam ga predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
Zasedba Bossa de Novo nas je tik pred novim letom razveselila s svojim 5. albumom »Twist«, na katerem je zbrala 13 pesmi različnih domačih in tujih avtorjev ter jih preoblekla v značilni slog bossa nove. O ustvarjanju albuma in o prevajanju in prirejanju skladb, ki se v slovenskem jeziku zdijo nenavadno sorodne izvirnikom v brazilski portugalščini, nam bo spregovoril vodja skupine Bossa de Novo, vokalist Primož Vitez.
Prigode iz preteklosti, ujete v ljudskem izročilu, lahko pomagajo osmisliti izzive sedanjosti. Kako pa bodo današnji trenutki ostali zapisani v glasbi? V Pesmi v žepu bomo delček odgovora na to vprašanje poiskali na dveh nedavnih albumih: »Kužne pesmi« skupine Katalena in »Šelestenja« Rudija Bučarja.
Premik iz starega v novo leto vam bomo v Pesmi v žepu pomagali premostiti z nekaj slovenskimi šansoni in kantavtorskimi skladbami, ki nam jih namenjajo Vita Mavrič, Jure Ivanušič, Iztok Mlakar, Nika Solce, Hostnik pa Krečič in Drago Mislej - Mef.
Ob iztekajočem se letu 2021 smo se dobili na čaju z Zoranom Predinom, ki nam v žepu prinaša novo ploščo »Takšnih več ne delajo«. Na njej svoji značilni cinični drži dodaja precej intimnih odtenkov, ki odsevajo razmišljanja in doživljanja preizkušenj nedavnega časa. Modrost in refleksijo zrelih let uravnoteži s pravo mero igrivosti in nesramnosti, da ga lahko zvesti poslušalci še vedno prepoznajo. Snemanja albuma se je lotil s hrvaškimi glasbeniki s prekaljenim tolkalcem Tončijem Grabušićem na čelu, rezultat je rokersko-bluesovski nabor desetih skladb, ki bodo v teh dneh izšle tudi na vinilni plošči, 28. decembra pa jih Zoran Predin s kvartetom Tončija Grabušića predstavlja v Klubu Cankarjevega doma.
Ob iztekajočem se letu 2021 smo se dobili na čaju z Zoranom Predinom, ki nam v žepu prinaša novo ploščo »Takšnih več ne delajo«. Na njej svoji značilni cinični drži dodaja precej intimnih odtenkov, ki odsevajo razmišljanja in doživljanja preizkušenj nedavnega časa. Modrost in refleksijo zrelih let uravnoteži s pravo mero igrivosti in nesramnosti, da ga lahko zvesti poslušalci še vedno prepoznajo. Snemanja albuma se je lotil s hrvaškimi glasbeniki s prekaljenim tolkalcem Tončijem Grabušićem na čelu, rezultat je rokersko-bluesovski nabor desetih skladb, ki bodo v teh dneh izšle tudi na vinilni plošči, 28. decembra pa jih Zoran Predin s kvartetom Tončija Grabušića predstavlja v Klubu Cankarjevega doma.
Leto 2021 je prineslo dva izvrstna in izvirna domača glasbena prvenca, ki smo ju predstavili vsakega v svoji Pesmi v žepu. Tokrat jima bomo ponovno prisluhnili. Roberta Petana v domačih Brežicah menda že vsi poznajo, zato ni imel druge izbire, kot da naslovi širšo slovensko javnost: predstavlja se nam s svojim prvencem »Ni za konja dirka, ni za srečne raj«. V štirinajstih pesmih nam dokaže, da mu zlepa ne zmanjka besed, glasbeno pa se odlično počuti v različnih slogih in ob različnih instrumentih. Pri izbiranju navdiha za svoje pesmi ne diskriminira: privošči si tako druge kot samega sebe, njegove domislice in neposredna pripoved pa nam pri poslušanju hitro izvabijo nasmešek. Šestčlanska zasedba Vudlenderji od daleč zveni kot odmev zlatih let Slovenske popevke, od blizu pa nas presenetita njena izvirnost in pozornost do detajlov. Zasedbo sestavljajo pevka in flavtistka Maša But, pianist Tomaž Hostnik, kitarist Matic Plemenitaš, saksofonist Žiga Vešligaj, basist Jaka Krušič in bobnar Gregor Hrovat. S svojo avtorsko glasbo v slovenski prostor vnašajo plesne ritme, igrive melodije in premišljena besedila. Zbrali so jih na prvencu »Si ti tisti«, ki sta ga v Pesmi v žepu predstavila dva od članov zasedbe: avtor pesmi in pianist Tomaž Hostnik ter producent in kitarist Matic Plemenitaš.
Pred tridesetimi leti je Vlado Kreslin s svojim prvim digitalnim albumom »Namesto koga roža cveti« v slovenski glasbeni prostor prinesel preplet ljudske tradicije v izvedbi Beltinške bande in sodobne popularne glasbe. Leta 1991 se je hkrati z rojstvom naše države rodila tudi njegova samostojna glasbena pot: od skupinskega ustvarjanja v bendih se je obrnil v kantavtorsko smer, ob tem pa je ohranil in tudi razvijal številna glasbena sodelovanja, ki so močno zaznamovala slovensko glasbeno krajino. Album »Namesto koga roža cveti« je te dni izšel pri ZKP RTV Slovenija kot jubilejna dvojna vinilna izdaja, 15., 16. in 17. decembra pa Vlado Kreslin v Cankarjevem domu znova pripravlja Kreslinovanje.
Neveljaven email naslov