Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih »Rimska cesta« in »Biti tu«, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
Četrta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih Rimska cesta in Biti tu, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
»Tomaž je imel slovenski jezik za nekaj, česar se sploh ne bi smel vsakdo dotikati … Kadarkoli smo govorili o verzih ali pa o jezikih, je bilo popolnoma jasno, da je to zanj ne samo svet tišine, kadar razmišljaš o jeziku, ampak tudi svet svetosti. Tako kot muzika. Če bi ga kdaj kdo potegnil za jezik in bi ga vprašal: Tomaž, ali lahko vsak igra, ali lahko vsak poje iz srca, bi najbrž rekel: Mislim, da ne, čeprav ima vsak pravico.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Milan Dekleva je v spremni besedi k plošči Biti tu pesmi Tomaža poimenoval »Kantilene ranjenega sveta«. S slikovitimi podobami nas odpeljejo v neke oddaljene svetove, vendar v njih odzvanja tudi bolečina sedanjosti. Liričnost glasu Tomaža Pengova je še pred začetkom njegove poklicne glasbene poti prepričala člane skupine Mladi Levi, da so ga povabili k snemanju vokala za eno od njihovih pesmi: pretresljivo balado Oda Ireni z besedilom Dušana Velkaverha in glasbo Tomaža Habeta.
»Meni je žal, da ga je večina ljudi poznala kot človeka, ki je postal slaven (in to upravičeno), kot posebneža in kot lepotca. Tako kot mi je enako žal za nekaj slikarjev iz tistega obdobja, ki jih tudi ni več: da so jih bolj poznali po zunanjosti kot pa po krhki in mogočni notranjosti. Tomaž je zagotovo bil zelo nedostopen – na videz tega ni kazal. Bil je zelo nedostopen, zelo vase zaprt in to je hkrati po eni strani napajalo njegovo modro kri, po drugi strani pa mu je na en način onemogočalo razvoj. V nekem trenutku se je ustavil in se je dolgo, dolgo ukvarjal s tem, kar je že nastalo …«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Ko je bila druga plošča, Pripovedi, leta 1988 končno za njim, je nekaj pritiska javnosti vendarle odpadlo. Tomaž Pengov je počasi ustvarjal naprej in se znašel v studiu Boruta Činča.
»To smo celo glasbeniki tako v šali imenovali – obdobje snemanja, ki res dolgo traja med eno in drugo ploščo – en pigl. Ko je pri meni posnel Rimsko cesto, se je zgodil čudež, ker je Biti tu posnel tri leta zatem, se pravi manj kot pol pigla zatem … Glavna razlika med Rimsko cesto in to, da je pri Rimski cesti Tomaž imel že vse pripravljeno, preden je prišel v studio. Pri Biti tu pa večino tekstov sploh še ni imel. Imel je melodije in mi je zaigral in je rekel, ja, veš, Borut, tu pri tebi je en tak krasen štimung, tako da bi jaz kar tukaj pisal tekste. Sem rekel, ja, Tomaž, ni problem. In potem jaz sedim, on sedi zraven mene tam v snemalnici in piše, piše …«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
Na tretji in četrti plošči ob vokalu in kitari Tomaža Pengova zazvenijo tudi drugi inštrumenti, ki so jih prispevali Borut Činč, Bojan Drobež, Andrej Strmecki, Matjaž Sekne in Lado Jakša. Slednji nam takole razloži svoj pogled na Pengovovo glasbo.
»On recimo ni obvladal neke blazne množice akordov in s tem glasbenih barv in raznih dimenzij aranžiranja, ampak s temi par akordi je ustvaril neko tako razpoloženje, ki ga vsi tako cenimo, ker jih je znal na en poseben način postavljati drugače kot ostali …«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Na njegovo ustvarjanje je poleg glasbe vplivala tudi druga umetnost:
»Mislim, da je bil v splošnem smislu estet in ga je poleg glasbe zanimala beseda, literatura, slikarstvo, film … V enem takem širšem smislu estet pa etično res razmišljujoč in poduhovljen prijatelj naš.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Skozi pesmi je mogoče zavzeti tudi aktivno, kritično stališče do družbenega stanja, kar je večkrat storil tudi Tomaž Pengov. Leta 1978 je izšla njegova mala plošča Napisi padajo / Črna pega čez oči. Druga pesem ima Ježkovo besedilo, s prvo pesmijo, ki jo je pozneje spremenil v Obrazi padajo, pa se je Pengov postavil po robu uničevanju slovenskih napisov na Koroškem.
»Kaj je bila zanj politika? Nikakor ne pripadnost kakšni stranki ali kakšnemu človeku, ki jo je vodil. Tomaž je politično razmišljal o naravi in o človeku.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Tudi ko že ni več tako aktivno ustvarjal kot v svoji mladosti, je Tomaž Pengov vztrajal pri svoji kritični drži do sveta. Eno svojih poznih pesmi, Jebel Marra, je napisal za dokumentarni film o Darfurju iz leta 2008, Vojna za vodo Toma Križnarja.
»Po eni strani je hotel biti angažiran, ampak angažiran v tem smislu, da so ga bolele krivice – se spomnite Generalov ali pa Napisi padajo … Veliko takšnih tem je skušal uporabiti na nevsiljiv način, opozoriti, kaj se dogaja. Ampak to ni bil angažma na prvo žogo. To je bil eksistencialni angažma, ki je izhajal iz njegove stiske: da se ta svet zapira, da ljudje postajamo brezbrižni – to, kar še zmeraj čutimo danes kot vedno večjo težo ... Po drugi strani je pa upesnjeval tisto, čemur sem jaz rekel »magični eksistencialist«. Njegove pesmi so bile prizadete s tem, kar se je dogajalo v njegovi bližini. Niso bile abstraktne pesmi, ki bi govorile o nekih zelo oddaljenih, metafizičnih stvareh, ki so izven tega sveta, ampak je prej bil neke sorte budist. On je stvari videl v svoji bližini, v imanenci tega sveta, to se pravi, tisto, kar človeka presega, je vedno v tvoji bližini, je vedno zraven tebe ali pa celo v tvoji duši. Se pravi, imanenca je transcendenca …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Karkol je zadnja pesem, ki jo je posnel Tomaž Pengov, in sicer za zvočno knjigo Drevo in zvezda (2011). Pesem nekoliko odstopa od njegovega siceršnjega sloga. Jezik je bliže tistemu, ki ga je srečeval v svojih priredbah ljudskih pesmi, v posameznih verzih in melodičnih utrinkih pa se zasvetijo drobci njegovih starejših pesmi.
Zadnja iz cikla oddaj o Tomažu Pengovu pa nas bo pospremila na pot.
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih »Rimska cesta« in »Biti tu«, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
Četrta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih Rimska cesta in Biti tu, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.
»Tomaž je imel slovenski jezik za nekaj, česar se sploh ne bi smel vsakdo dotikati … Kadarkoli smo govorili o verzih ali pa o jezikih, je bilo popolnoma jasno, da je to zanj ne samo svet tišine, kadar razmišljaš o jeziku, ampak tudi svet svetosti. Tako kot muzika. Če bi ga kdaj kdo potegnil za jezik in bi ga vprašal: Tomaž, ali lahko vsak igra, ali lahko vsak poje iz srca, bi najbrž rekel: Mislim, da ne, čeprav ima vsak pravico.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Milan Dekleva je v spremni besedi k plošči Biti tu pesmi Tomaža poimenoval »Kantilene ranjenega sveta«. S slikovitimi podobami nas odpeljejo v neke oddaljene svetove, vendar v njih odzvanja tudi bolečina sedanjosti. Liričnost glasu Tomaža Pengova je še pred začetkom njegove poklicne glasbene poti prepričala člane skupine Mladi Levi, da so ga povabili k snemanju vokala za eno od njihovih pesmi: pretresljivo balado Oda Ireni z besedilom Dušana Velkaverha in glasbo Tomaža Habeta.
»Meni je žal, da ga je večina ljudi poznala kot človeka, ki je postal slaven (in to upravičeno), kot posebneža in kot lepotca. Tako kot mi je enako žal za nekaj slikarjev iz tistega obdobja, ki jih tudi ni več: da so jih bolj poznali po zunanjosti kot pa po krhki in mogočni notranjosti. Tomaž je zagotovo bil zelo nedostopen – na videz tega ni kazal. Bil je zelo nedostopen, zelo vase zaprt in to je hkrati po eni strani napajalo njegovo modro kri, po drugi strani pa mu je na en način onemogočalo razvoj. V nekem trenutku se je ustavil in se je dolgo, dolgo ukvarjal s tem, kar je že nastalo …«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Ko je bila druga plošča, Pripovedi, leta 1988 končno za njim, je nekaj pritiska javnosti vendarle odpadlo. Tomaž Pengov je počasi ustvarjal naprej in se znašel v studiu Boruta Činča.
»To smo celo glasbeniki tako v šali imenovali – obdobje snemanja, ki res dolgo traja med eno in drugo ploščo – en pigl. Ko je pri meni posnel Rimsko cesto, se je zgodil čudež, ker je Biti tu posnel tri leta zatem, se pravi manj kot pol pigla zatem … Glavna razlika med Rimsko cesto in to, da je pri Rimski cesti Tomaž imel že vse pripravljeno, preden je prišel v studio. Pri Biti tu pa večino tekstov sploh še ni imel. Imel je melodije in mi je zaigral in je rekel, ja, veš, Borut, tu pri tebi je en tak krasen štimung, tako da bi jaz kar tukaj pisal tekste. Sem rekel, ja, Tomaž, ni problem. In potem jaz sedim, on sedi zraven mene tam v snemalnici in piše, piše …«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
Na tretji in četrti plošči ob vokalu in kitari Tomaža Pengova zazvenijo tudi drugi inštrumenti, ki so jih prispevali Borut Činč, Bojan Drobež, Andrej Strmecki, Matjaž Sekne in Lado Jakša. Slednji nam takole razloži svoj pogled na Pengovovo glasbo.
»On recimo ni obvladal neke blazne množice akordov in s tem glasbenih barv in raznih dimenzij aranžiranja, ampak s temi par akordi je ustvaril neko tako razpoloženje, ki ga vsi tako cenimo, ker jih je znal na en poseben način postavljati drugače kot ostali …«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Na njegovo ustvarjanje je poleg glasbe vplivala tudi druga umetnost:
»Mislim, da je bil v splošnem smislu estet in ga je poleg glasbe zanimala beseda, literatura, slikarstvo, film … V enem takem širšem smislu estet pa etično res razmišljujoč in poduhovljen prijatelj naš.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Skozi pesmi je mogoče zavzeti tudi aktivno, kritično stališče do družbenega stanja, kar je večkrat storil tudi Tomaž Pengov. Leta 1978 je izšla njegova mala plošča Napisi padajo / Črna pega čez oči. Druga pesem ima Ježkovo besedilo, s prvo pesmijo, ki jo je pozneje spremenil v Obrazi padajo, pa se je Pengov postavil po robu uničevanju slovenskih napisov na Koroškem.
»Kaj je bila zanj politika? Nikakor ne pripadnost kakšni stranki ali kakšnemu človeku, ki jo je vodil. Tomaž je politično razmišljal o naravi in o človeku.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
Tudi ko že ni več tako aktivno ustvarjal kot v svoji mladosti, je Tomaž Pengov vztrajal pri svoji kritični drži do sveta. Eno svojih poznih pesmi, Jebel Marra, je napisal za dokumentarni film o Darfurju iz leta 2008, Vojna za vodo Toma Križnarja.
»Po eni strani je hotel biti angažiran, ampak angažiran v tem smislu, da so ga bolele krivice – se spomnite Generalov ali pa Napisi padajo … Veliko takšnih tem je skušal uporabiti na nevsiljiv način, opozoriti, kaj se dogaja. Ampak to ni bil angažma na prvo žogo. To je bil eksistencialni angažma, ki je izhajal iz njegove stiske: da se ta svet zapira, da ljudje postajamo brezbrižni – to, kar še zmeraj čutimo danes kot vedno večjo težo ... Po drugi strani je pa upesnjeval tisto, čemur sem jaz rekel »magični eksistencialist«. Njegove pesmi so bile prizadete s tem, kar se je dogajalo v njegovi bližini. Niso bile abstraktne pesmi, ki bi govorile o nekih zelo oddaljenih, metafizičnih stvareh, ki so izven tega sveta, ampak je prej bil neke sorte budist. On je stvari videl v svoji bližini, v imanenci tega sveta, to se pravi, tisto, kar človeka presega, je vedno v tvoji bližini, je vedno zraven tebe ali pa celo v tvoji duši. Se pravi, imanenca je transcendenca …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Karkol je zadnja pesem, ki jo je posnel Tomaž Pengov, in sicer za zvočno knjigo Drevo in zvezda (2011). Pesem nekoliko odstopa od njegovega siceršnjega sloga. Jezik je bliže tistemu, ki ga je srečeval v svojih priredbah ljudskih pesmi, v posameznih verzih in melodičnih utrinkih pa se zasvetijo drobci njegovih starejših pesmi.
Zadnja iz cikla oddaj o Tomažu Pengovu pa nas bo pospremila na pot.
Kam naj se obrnejo mladi neuveljavljeni (kant)avtorji, ki želijo javnosti predstaviti svoje nove pesmi? Enega od odgovorov na to vprašanje že dve desetletji ponuja kantavtorski festival Kantfest. Ta nekomercialno zasnovan, a za slovensko glasbeno ustvarjalnost izredno pomemben festival poteka v Rušah vse od leta 2003, ko je kantavtor Peter Andrej na pobudo svojih glasbenih kolegov povabil mlade in manj mlade kantavtorice in kantavtorje, da predstavijo svoje pesmi, za večjo atraktivnost festivala pa so si izmislili tudi posrečene nagrade: zlato, srebrno in bronasto kanto za smeti. O pomenu in namenu festivala Kantfest spregovorijo dolgoletni organizator Peter Andrej ter člana festivalske žirije, kantavtorja Adi Smolar in Jani Kovačič.
Novogoriška zasedba Avtomobili letos praznuje štirideset let. Vse od začetka jo vodi ustvarjalni tandem bratov Vuksanović: Marko kot pevec in avtor besedil ter Mirko kot klaviaturist in avtor glasbe. Avtomobili so te dni pri založbi ZKP RTV Slovenija izdali že svojo enajsto studijsko ploščo »Sijaj«, s katero se ozirajo v preteklost in ji dodajajo spoznanja sedanjosti. V pogovoru z Markom Vuksanovićem se posvetimo vsebini nove plošče in poskušamo odkriti navodila za srečno vožnjo v prihodnost.
Tokratna Pesem v žepu je poklon ustvarjalnosti, ki jo lahko z iskrivim in hudomušnim pristopom ter z neznanskim veseljem do glasbe in poezije udejanji posameznik, kakršen je bil pred dnevi preminuli kantavtor, sodelavec Slovenskega glasbenoinformacijskega centra in vodja zasedbe Same Babe Viktor Škedelj Renčelj – Viki Baba. Poslušamo utrinke iz pogovorov, ki sva jih z Vikijem opravili urednica Simona Moličnik in Teja Klobčar v oddajah Slovenska zemlja v pesmi in besedi ter Pesem v žepu. Pogovori so se vrteli okrog zasedbe Same babe in njenih pesmi, med katerimi jih večina nosi Vikijev avtorski pečat.
Pesmi, ki jih poslušamo v današnji Pesmi v žepu, so izrazito uglašene z naravo in dihajo z vsako bilko, kamnom in živim bitjem, ob katerih so nastale. Piše jih Jani Kutin, vodja etno zasedbe Bakalina Velika. Skupina je po prvencu »Prvi krajec« iz leta 2019 letos predstavila svojo drugo ploščo »Zviezdna srebruo«. Odpravili smo se v Čadrg in Janija povprašali o nastajanju albuma in o njegovem pogledu na življenje, ki se zrcali v teh pesmih.
Današnji gost Pesmi v žepu je kantavtor Tomaž Domicelj, ki predstavlja novo koncertno ploščo »Jubilej« – izšla je pri ZKP RTV Slovenija, nad snemanjem in urejanjem pa je bdel naš glasbeni urednik Jane Weber. Domiceljeve pesmi nas združujejo že več kot 50 let, mnoge od njih so se med nami ustalile in ponarodele, a ves ta čas nastajajo tudi nove. Domiceljevi koncerti ne slovijo le zaradi dolžine in mnogih zbadljivih pripomb, ki jih natrese med pesmimi, ampak ljudi prepriča predvsem zaradi svoje glasbene in besedilne vsestranskosti. Koncertne utrinke je letos poleti zbral na novem dvojnem albumu »Jubilej«, posvečenem sedemdesetletnici Festivala Ljubljana, kjer so tudi nastali posnetki.
V Pesmi v žepu se nam z novim albumom »Dobro jütro« predstavlja Michael Leopold oziroma radgonski reper Leopold I. Na prvencu, pod katerega se podpisuje producent Vid Turica, nam Leopold I. skozi dvanajst pesmi v neposredni in dramaturško razgibani pripovedni maniri naslika konstelacijo pogledov na življenje, podanih z različnih perspektiv. Iskrena, kritična, a obenem naravnost simpatična izpoved predstavnika mlajše generacije je začinjena z melodiko radgonskega narečja in domišljenim glasbenim prispevkom gostujočih glasbenikov.
V Pesmi v žepu se tokrat odpravljamo po »Stopinjah«, ki jih ubira ustvarjalni dvojec Lara Poreber - Lamai in Borut Antončič - Bort Ross. Začelo se je pred petimi leti s prvencem »Tam«, njuna glasbena ljubezenska zgodba pa se zdaj nadaljuje v osmih skladbah s prepoznavnim Larinim vokalom, ki nadgrajujejo zasanjani pop prvenca, poslušalcem pa ponujajo prijeten odmik od tegob vsakdanjika.
Vse od leta 2003 se v Rušah enkrat letno zberejo kantavtorji. Stari in mladi, izkušeni in tisti, ki na odru šele ubirajo prve korake. In vsako leto znova se vprašajo: na kant ali v kanto? In odgovor je: na Kantfest! Pretekli konec tedna se je ta najpomembnejši slovenski kantavtorski festival odvil že dvajsetič. V prvem, tekmovalnem večeru so se predstavili štiri kantavtorice in štirje kantavtorji in se v sproščenem vzdušju pomerili za festivalske nagrade: prave kante za smeti. Zlato kanto je letos prejela Urška Bančič - Urška, srebrno Mišel Ristov - Amo, bronasto pa Zvezdana Novaković.
Med kantavtorji je nekaj takšnih, ki so v prvi vrsti pesniki, zato so njihove kantavtorske stvaritve pravzaprav uglasbena poezija. Eden od njih je Matej Krajnc, ki kot kantavtor ustvarja že tri desetletja, pesni pa še nekoliko dlje. Zaradi zahtevnejših besedil in nekomercialne naravnanosti svoje glasbe ves čas ostaja bolj na obrobju scene. Letos poleti je predstavil dve vinilni izdaji: novi album »Spačene anekdote« in ponatis svoje prve prave kantavtorske plošče »Vse pesmi so tihe«.
V sedmo sezono Pesmi v žepu vstopamo z novim albumom uglasbene poezije »Med nama je angel«, predstavlja nam ga njegova avtorica, kantavtorica Ditka. Tako kot na prejšnjih treh albumih Ditka v ospredje postavlja sodelovanje s pesnikom Ferijem Lainščkom, tokrat pa dodaja še pet uglasbitev drugih pesnikov: Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Cirila Zlobca, Karla Destovnika Kajuha ter pesem »Tiha misel« Srečka Kosovela, ki je nastala v sodelovanju s Tinkaro Kovač.
V zadnjem letošnjem poletnemu potepanju po nedavno izdanih skladbah in albumih slovenskih ustvarjalcev poslušamo pesmi v popevkarskih in rokerskih barvnih odtenkih. Z nami so Neisha z albumom »Dvigam jadra«, Tretji kanu s singlom »Na zadnji julijski dan« ter Vudlenderji s prvencem »Si ti tisti«.
Glasba dandanes nima več tolikšnega vpliva na družbeno dogajanje, kot ga je imela denimo v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, s protestnimi kantavtorji in drugimi umetniki, ki so poganjali kolesje družbenih sprememb. A to ne pomeni, da danes glasba ne more biti kritična. Le nekoliko drugačne poti ubira, če želi biti slišana. Za današnji poletni izbor nedavno nastalih pesmi smo izbrali nekaj takšnih, ki našim individualnim in kolektivnim zablodam nastavljajo ogledalo, izvajajo jih zasedbi Katalena in Brina ter kantavtor ter filozof Primož Vidovič.
V Pesmi v žepu se danes skozi glasbo odpravljamo na kratek potep preko meja naše države. Družbo nam delajo glasbenice in glasbeniki, ki smo jih v preteklem letu z novimi projekti predstavili na Prvem: Ani Frece s šansonjerskim albumom »Hotel za srečo«, Noreia, Jani Kovačič in Laura Krajnc s koncertno ploščo »Kilt Roberta Burnsa«, duo 3:RMA s kantavtorskim prvencem »a well-paved road« in Bossa de Novo s svojim 5. albumom »Twist«.
Navdih za današnji glasbeni izbor v Pesmi v žepu odkrivamo v različnih kotičkih Slovenije. V Novi Gorici nas pozdravijo Avtomobili s prvim singlom z njihove prihajajoče plošče, v Čadrgu prisluhnemo zasedbi Bakalina Velika in novemu etno albumu »Zviezdna srebruo«, v Ljubljani nas pozdravi Blaž Mencinger s svojim kantavtorskim prvencem »Ujetnik spominov«, za konec pa odpotujemo proti severovzhodu, v Gornji Radgoni se nam z reperskim prvencem »Dobro jütro« predstavi Leopold I., za konec pa v Razkrižju zazvenijo še »Žalostinke po razkriško«, narečna poezija Vlada Žabota v uglasbitvi Rudija Pančurja in izvedbi Male mestne muzike.
Poslušamo tri vélika imena slovenskega kantavtorstva: Vlado Kreslin, Zoran Predin in Adi Smolar so v preteklem letu predstavili vsak svojo novo vinilno ploščo. Kreslinova »Namesto koga roža cveti« je jubilejna izdaja ob tridesetletnici istoimenskega albuma, Predin je na novi album »Takšnih več ne delajo« ujel odsev današnjega časa, Smolarjeva kompilacija »Pasji dnevi za kantavtorje« pa zaznamuje štiri desetletja njegovega kantavtorskega ustvarjanja.
Za iztočnico tokratnega poletnega izbora Pesmi v žepu smo si izbrali poezijo. Njena zvočnost, ritem in melodija, pretanjena igra vokalov in konzonantov – vse to se prav v tej umetniški zvrsti kar najlepše udejanji. Ker pa je Pesem v žepu glasbena oddaja, bomo ostali pri poeziji, ki je nagovorila glasbenike, da so ji dodali glasbo. Zazvenele bodo uglasbene pesmi Valentina Vodnika, Ferija Lainščka, Karla Destovnika Kajuha, Milana Dekleve, za konec pa še uglasbena pripoved Josipa Jurčiča.
Poslušamo izbor letošnjih singlov in pesmi z nedavno izdanih albumov v izvedbi različnih protagonistk. Večinoma so avtorice ali soavtorice svojih pesmi ter jih vsaka na svoj način zaznamujejo z vokalno interpretacijo. Nekaj besed bosta o svojih projektih spregovorili pevki Lamai in Tinkara Kovač, slednja je v duetu z Aniko Horvat tudi aktualna zmagovalka festivala Melodije morja in sonca.
Odprte so prijave na 20. kantavtorski festival Kantfest 2022, na katerem se bodo 9. septembra kantavtorice in kantavtorji potegovali za zlato, srebrno in bronasto kanto. Najpomembnejši tovrstni festival pri nas že vse od leta 2003 spodbuja izvirno kantavtorsko ustvarjalnost v maternem jeziku, za mnoge sodelujoče pa je pomenil odskočno desko za nadaljevanje glasbene poti. O festivalu spregovorita dva kantavtorja – organizator Peter Andrej in član strokovne žirije Jani Kovačič, poslušamo pa pesmi prejemnikov nagrad iz preteklih let.
Najpopularnejši škotski pesnik Robert Burns je v svojem dokaj kratkem, a burnem življenju napisal precej pesmi, v katere je ujel duh svojega časa. Hitro so ponarodele in segle preko prostorskih in časovnih meja, nedavno pa so oživele tudi v slovenščini, in sicer kot »Kilt Roberta Burnsa«. V tem projektu so združili moči člani zasedbe Noreia, ki sta se jim pridružila kantavtor Jani Kovačič in pevka ter violinistka iz zasedbe Zajtrk Laura Krajnc. V središče svojega programa so postavili Burnsovo kantato »Veseli berači« iz leta 1785, dodali pa so ji še nekaj drugih ponarodelih Burnsovih pesmi. Koncertni album »Kilt Roberta Burnsa« nam v Pesmi v žepu predstavlja Anej Ivanuša, eden od članov zasedbe Noreia.
Kitaristka Urška Supej in pevka Maša But sta duo 3:RMA. Pod imenom, ki je zloženka začetnic imen teh dveh izvrstnih mladih glasbenic, te dni izhaja njun kantavtorski prvenec »a well-paved road«: minimalističen, feminističen in neobremenjeno zazrt v širjave doživljanja življenja. Ustvariti jima ga je pomagal londonski producent Femi Temowo, ki ga skupaj z njima predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
Neveljaven email naslov