V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato bomo to in nekaj prihodnjih oddaj izkoristili za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa bomo osvetlili različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V prvi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj je na daljavo z nami kantavtor Jani Kovačič.

Nalezljive pesmi, 1. del

V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato bomo to in nekaj prihodnjih oddaj izkoristili za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa bomo osvetlili različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V prvi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj je na daljavo z nami kantavtor Jani Kovačič.

Glasba je bila že nekoč nepogrešljiva spremljevalka življenja – že v antičnih časih so potujoči pevci preko svojih pesmi prinašali novice, obenem pa tudi vrednote in sporočila neke družbe. Aktualne družbene spremembe v teh dneh občutimo tudi v glasbi, ki je, predvsem v svoji živi obliki, marsikje utihnila; glasbeniki so ostali brez dela, poslušalci pa brez koncertov.

“Zdaj, ko nimamo več možnosti hoditi na žive koncerte, se nam zdi, da jih pogrešamo. Čeprav mogoče drugače nihče ne bi šel na koncert, zdaj pa se mu kar naenkrat zazdi, da mu je ta svoboda kršena – zdaj bi pa ljudje šli na koncert. Saj potem, ko bodo imeli priliko, verjetno ne bodo šli, ampak ravno ta občutek, da lahko greš, je zdaj nekako skenslan, kot bi rekla naša mladina.”

Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu

Nekateri ustvarjalci so se na dogajanje odzvali z ustvarjanjem novih pesmi in objavljanjem na spletu, kar pa ne more nadomestiti živega stika s poslušalci:

“Umetnosti ni brez publike. Vse skupaj potem izpade kot en egotrip … Človek posname, zato da bi potem doživel odziv; ker si da mir, se zbere, skoncentrira in nekaj hoče povedati, ampak brez odziva publike tudi na posnetek je vse skupaj dosti nesmiselno početje. Če pa je publika prisotna, je pa ta dialog takoj vzpostavljen in v par minutah že veš, kako je s tvojim komadom, a stojiš za njim ali ne. … Zato je seveda tu velik problem za posneto glasbo, kakšen dejansko ima odziv. A ni to samo neka manipulacija, a ni morda samo nek videz, neka tonska iluzija, ki jo gojimo, zato da sebe potolažimo, ker do ljudi itak ne moremo in niti ne vemo, kaj mislijo. Zato je seveda direkten nastop tisto pravo.”

Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu

Jani Kovačič se že od začetkov svojega kantavtorskega ustvarjanja v središče svojih pesmi postavlja zgodbe posameznikov. Pravi, da je “vsakega človeka vsaj za eno pesem”. In v teh dneh to pride še bolj do izraza:

“Dobro tega, kar se dogaja, je, da je spet postal junak slehernik. Se pravi ta vsakdanji človek, ki skrbi, da to življenje teče. Zdravniki, prodajalci, smetarji – vse to kar naenkrat vidiš, da so ti dosti bolj pomembni kot razne filmske zvezde, glasbeniki … Kar naenkrat vidimo, kdo je pravi junak tega življenja – in to je dobro. Glasbeniki in igralci – vsi ti, ki se v javnosti kažejo kot zvezde, se morajo kar malo zamisliti, da dosti manj pametnega počnejo v življenju kot en smetar.”

Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu

Ali bi morali potem v teh časih pozabiti na kulturo in dati prednost preživetju?

“Ne ne ne, obratno … Ravno to je tisto, kar želimo – ne pozabiti na posameznika, a hkrati stalno plemenititi, bogatiti ta naš vsakdan. Tukaj pa je kultura nezamenljiva, umetnost kot nekako vrh vsega pa tista, ki išče, razlaga ljudem, pojasnjuje stvari, ki si jih morda želijo, slutijo ali pa samo razmišljajo o tem. In ravno umetnost jim polaga te misli že izoblikovane, bolj jasno, zato da je njihovo življenje lepše.”

Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu