Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
Pevka in violinistka Ana Mezgec s svojo zasedbo Nakána predstavlja sveže avtorske šansone, zbrane na prvencu »Gozd not«. V igrivih besedilih se loti najrazličnejših tematik: od vsakdanjih tegob, kot sta lenoba in pospravljanje, do pasti medsebojnih odnosov in nenazadnje širšega, kritičnega pogleda na družbo. Besedne akrobacije uravnoteži zvrstno pisana glasba z domiselnimi aranžmaji, ki so jih kot Nakána ob Ani Mezgec soustvarili Leon Firšt, Jošt Lampret, Tilen Stepišnik in Gašper Peršl.
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
Kitara, različni odtenki rocka in pristna osebna izpoved: svoj šesti album »Ptice letijo spet na jug« nam v Pesmi v žepu predstavlja dolenjski kitarist in kantavtor Jernej Zoran. V osmerici pesmi, med katerimi so tri instrumentalne, ujame ravnotežje med izpovednostjo glasu in kitare ter poslušalce nevsiljivo povabi v svoj intimni svet, obenem pa najde dovolj prostora tudi za preprosto uživanje v glasbi.
Blaž Mencinger, prejemnik srebrne kante na festivalu Kantfest 2020, se po kantavtorskem prvencu – mali plošči »Ujetnik spominov« iz leta 2022 obrača od akustike s pridihom jazza in v družbi nove ekipe glasbenikov raziskuje igrivost, ki mu jo ponuja indie pop. V Pesem v žepu nam prinaša svoj prvi veliki album »Delček srca«.
Poletje je spakiralo kovčke in odkorakalo skozi vrata. Na njegovo mesto se bo vselila jesen, z rumeno-rdeče-rjavimi vedri sveže barve in s preprogami mehkega listja. Veter skozi priprta okna prinaša glasbo in besede jesenskih šansonov in kantavtorskih pesmi, ki jih bomo poslušali v naslednjih minutah. V Pesem v žepu nam jih prinašajo Primož Vidovič, Marko Grobler, Svetlana Makarovič, Milan Kamnik, Tomaž Pengov in Jani Kovačič.
Na eni strani mentol, na drugi podgane. Recept za Cocktail, kultni album, ki sta ga leta 1974 v mojstrovino zamešala samosvoji kantavtor Marko Brecelj in mojster Bojan Adamič. Plošča je alternativno mladostniško uporništvo združila z ubranimi simfoničnimi in jazzovskimi aranžmaji. Spomladi je doživela že svojo tretjo dopolnjeno izdajo, tokrat z naslovom Cocktail obilni poslovilni.
Đoko ustvarjajo glasbo, ob kateri zastrižete z ušesi: kitarski rifi, klaviaturne podlage ter vokalne melodije svoj navdih iščejo v bogati svetovni popularnoglasbeni zapuščini, glasbo pa dopolnijo slovenska besedila z mariborskim naglasom in zvrhano mero srbohrvaških besed in fraz. V Pesmi v žepu nam vsi štirje člani benda predstavijo svoj prvenec »To ti vračam, tvoje je«.
V Pesmi v žepu poslušamo pesmi iz projekta »Besede ne ubogajo več« oziroma »Parole indomite«. Literarno-glasbeni projekt je zasnovala pevka in violončelistka Andrejka Možina, v njem pa je zbrala in uglasbila poezijo osmih slovenskih zamejskih pesnic. Posamezne pesmi v celoto povezuje motiv sanj; v glasbeni izvedbi zasedbe Violoncelli Itineranti se zložijo v slikovit kolaž filmskih prizorov, ki nam skozi oči vsake od pesnic približa doživljanje vsakdanjika na oni strani slovenske zahodne meje.
Kantavtorski prvenec filozofa in šansonjerja Primoža Vidoviča »Carmina Humana« se zgleduje pri različnih glasbenih tradicijah urbane ljudske glasbe in s pomočjo družbene kritike išče renesanso v našem srednjem veku. Nekaj skladb z albuma poslušamo v tokratni Pesmi v žepu.
Kantavtorski festival Kantfest je nastal z namenom druženja in predstavljanja nove kantavtorske produkcije, v dobrih dveh desetletjih svojega delovanja pa se je na njegovem odru v Rušah predstavilo skoraj sto domačih in nekaj deset tujih kantavtorjev. Najbolj prepričljivi med njimi so domov odnesli tudi katero od festivalskih nagrad: zlato, srebrno ali bronasto kanto. Letos pa novih kant ne bodo podelili. Zakaj takšna odločitev in kaj se bo s Kantfestom dogajalo v prihodnje, nam v Pesmi v žepu razkriva njegov dolgoletni organizator, pesnik in kantavtor Peter Andrej.
Urša in Jure Mihevc s skupino Fed Horses ustvarjata poslušljiv indie rock. Spomladi sta javnosti predstavila svoj prvi veliki album M. L. A. D., ki je začel nastajati v času epidemije covida, v ospredje pa postavlja tematiko duševnega zdravja.
V mirnem podeželskem okolju v bližini Šentjerneja svoje glasbene sanje udejanja dolenjski glasbenik in producent Borut Antončič – Bort Ross. Konec leta 2023 je izdal svoj drugi album »K tebi odpeljem svoje srce«, ki ga poslušamo v tokratni poletni Pesmi v žepu.
V ospredje kantavtorskega poletja v Pesmi v žepu danes stopa Vlado Kreslin, in to kar z dvema glasbenima izdajama: čisto svežim koncertnim albumom »Križanke, 2. 9. 2023«, ki je izšel prejšnji teden, ter albumom »Kje si bla doslej« s konca leta 2023, o katerem nam je spregovoril ob svojem 70. rojstnem dnevu.
V kantavtorskem poletju je danes z nami zasedba Hamlet Express. Tik pred koncem leta 2023 je izšel njen 6. album »Fantom svobode«, ki se je februarja udejanjil tudi kot vinilna plošča, v Pesmi v žepu pa nam ga je predstavil avtor pesmi in vodja zasedbe, pesnik in kantavtor Andraž Polič. Deseterica pesmi, med njimi dve instrumentalni, nas povabi na popotovanje po raznovrstnih glasbenih pokrajinah.
V Pesmi v žepu vstopamo v kantavtorsko poletje in poslušamo albume iz zadnjega leta, pospremljene s komentarji njihovih ustvarjalcev. Tokrat se nam predstavi mlada slovenska glasbenica Teja Poljanšek, ki je pred nekaj leti na študiju jazzovskega petja v Rotterdamu ustanovila glasbeno skupino »Eleutheria«, kar v stari grščini pomeni svoboda. Pesmi so nastajale v okviru študija, na koncu pa se je Teja odločila, da jih združi v album, ki je hkrati njen kantavtorski prvenec: »Lion«.
Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« v Pesmi v žepu prepletamo tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo drugi del.
Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« bomo v Pesmi v žepu prepletali tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo prvi del.
Počeni škafi so navdih za svoje ustvarjanje našli v razigranem swingu New Orleansa in ga obogatili s šarmom francoskih šansonov. Kombinacija ulične neizumetničenosti in šansonjerskih besedil je recept, po katerem so zdaj ustvarili že svoj tretji album: Kompas. Grenkosladke zgodbe o privlačnostih in pasteh medosebnih odnosov nam v Pesmi v žepu premierno predstavita pevka Marjeta Prudič in večinski avtor pesmi ter vodja Počenih škafov Jernej Juren.
V Pesmi v žepu poslušamo novi album M. L. A. D. zasedbe Fed Horses, o katerem nam spregovori pevka in soavtorica pesmi Urša Mihevc. Skupino sta pred desetimi leti ustanovila z Juretom Mihevcem in se po začetnih countryjevskih taktih, napisanih v angleščini, odločila za pisanje v slovenščini, kar je Fed Horses približalo širši slovenski javnosti. Z mladostno energijo, zavito v poslušljiv indie rock, se Urša in Jure na novem albumu odločita razgaliti neiskrenosti ustaljenih družbenih konvencij in jim v kontrast ponudita solze, smeh, strah, brezup in upanje – ali kot pravita v eni od pesmi: »Vse, kar sovražim in hkrati ljubim, vržem na plano, nazaj čez ramo.«
V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj šansonov z metaforiko iz živalskega sveta, ki vsak na svoj način odslikavajo naš odnos do narave in samih seboj. Z nami bodo Andrej Trobentar in Same babe, Drajnarjuva vampa, Jure Ivanušič, Bakalina Velika in Vita Mavrič, glasbenim izvedbam pa se s svojo interpretacijo pridruži pesnik Dane Zajc.
Neveljaven email naslov