V Pesmi v žepu nas bo v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, po zaslugi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na Mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo prvi del pogovora.

1. del pogovora z legendarno slovensko pevko

V Pesmi v žepu nas bo v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, po zaslugi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na Mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo prvi del pogovora.

Marjetka Falk, na krajše Neca Falk, je na oder stopila konec šestdesetih let, v času, ko se je zlata doba slovenske popevke počasi začela poslavljati:

»Globoko spoštovanje do kolegic, ki so bile takrat v prvih vrstah. Mnogo smo se naučili od njih, seveda, bilo je bolj prijateljsko vzdušje, bili so festivali, tam smo se družili. Nikoli ni bilo nekih takšnih pogledov, da je starejša ali pa mlajša generacija. Ni bilo teh razlik.«

V sedemdesetih letih je izšel njen prvenec Danes (1977), na katerem so skladbe z besedili Andreja Brvarja, Elze Budau, Dušana Velkaverha, Branka Šömna, njene sestre Lučke Falk; glasbo in aranžmaje so napisali Jani Golob, Bojan Adamič in Dečo Žgur, ki je album tudi produciral.

»Moram predvsem poudariti, da sem vedno iskala besedila, tekste, ki so bili ustvarjeni od pesnikov – od Andreja Brvarja naprej, da ne omenim Kajetana Koviča. Skratka, izhodišče mi je bila beseda, tako da sem vedno našla nekoga, ki je na ta način gledal na poezijo, recimo Jani Golob. Tu smo se krasno našli.«

»Tukaj je res izhodišče bilo besedilo, cel kup imenitnih pesnikov … Taka prehodna plošča se mi zdi, da je bila, iz tiste velike zasedbe v eno manjšo. Tako da lahko rečem, da se je tudi tu že nakazovalo, da bom delala z manjšimi zasedbami.«

V naslednjih letih sta se tako vzporedno tkali dve njeni ustvarjalni niti: tista bolj kantavtorska, ki jo je spletla v sodelovanju z Andrejem Šifrerjem (album Vsi ljudje hitijo, 1978), ter tista z uglasbitvami poezije Kajetana Koviča; začela se je z albumom Zlata ladja (1978), pri katerem je sodelovala s kitaristom Jerkom Novakom, čez leta pa sta ustvarila legendarno ploščo Maček Muri in Muca Maca (1984):

»Eno druženje je bilo, kjer smo gostovali na Švedskem. In se je dogodilo eno jutro, ko smo se peljali skozi snežno pokrajino, mrzlo, minus 15 najmanj, 29. november je bil. In nekdo je gledal slikanico, ne vem, kdo – Mačka Murija. Potem je pa padla ideja, kaj pa če bi tudi Mačka Murija uglasbili. In je bila ena dilema takrat za Jerka [Novaka], ker je služil vojaški rok in je imel eno možnost: da naredi klasični koncert ali pa da posnamemo Mačka Murija. In na vso srečo se je potem odločil seveda za mačka.«

»Seveda se ni vedelo, da bo to šlo v eno tako širjavo oziroma da nas bo spremljalo leta in leta – seveda z največjim veseljem, kar se mene tiče. Prihajajo pač prvi otroci, ki so to slišali, s svojimi otroki. Ali pa prihajajo samo odrasli otroci … Vse skupaj se mi zdi, da je taka srečna kombinacija poezije, glasbe in mojega vokala.«

Pozneje se je Neca lotila tudi uglasbitev Kovičevih pesmi za odrasle, zbranih na albumu Življenja krog (2000):

»Kar se tiče [plošče] Življenja krog, kjer so pesmi Kajetana Koviča, sem pa imela hudo tremo, ker to so le kapitalna dela Kajetana Koviča. In mi jih je z veseljem prepustil, da naredim z njimi, kakor mislim, da je prav. In sem se potrudila, mislim, da so nastale fine stvari, bolj komorno resne, z vsebino, ki je mnogo bolj angažirana … In on je bil zadovoljen s to ploščo, nič ni komentiral, en tak dobrodušen mačkon je bil, v lepem spominu ga imam …«

Vzporedno s pesmimi o Mačku Muriju so nastajale tudi pesmi za odrasle, ki so se v začetku osemdesetih let prevesile v rock. Album Najjači ostaju (1980) je zaradi odmika iz nežnejših popevkarskih melodij marsikoga presenetil ali celo šokiral; Neca se je lotila besedil v srbohrvaščini, pri plošči pa je znova sodelovala z Andrejem Šifrerjem:

»Ja, tista plošča je, lahko rečem, res vrhunec. Je imenitno narejena v vseh pogledih, je sestavljena glasbeno, tekstovno, tehnično, moram reči – snemali smo jo v Londonu. Predvsem je bil pa izziv zame, ker sem pela v jeziku, ki ni moj …«