Imamo nekaj podobnega asfaltiranim cestam, razmeram primeren finančni dolg, razmeram primeren zdravstveni sistem, razmeroma spodobno politično dogajanje in razmeroma jasno sliko, kako bi radi živeli. Razmeroma, res…

Imamo nekaj podobnega asfaltiranim cestam, razmeram primeren finančni dolg, razmeram primeren zdravstveni sistem, razmeroma spodobno politično dogajanje in razmeroma jasno sliko, kako bi radi živeli. Razmeroma, res...

Če pogledamo dlje od svojega dvorišča, sicer vidimo, kako nam ni nič hudega. Resnično bedo tolčejo stotisoči beguncev, ki se jih surovo otepamo, pa milijoni Grkov, ki jim razmeroma bolje situirani evropski sodržavljani počasi zategujemo zanko okoli vratu. A kaj bi to, to je nekje daleč, svet je tako velik, da je za nas premajhen in nezanimiv.

Mi imamo svoje težave, ki so tako pomembne, da si brez obveznega stresa večernih informativnih oddaj ne upamo več v posteljo. In ob silnem medijskem pompu dobimo občutek, da odločamo. Da odločamo o vsem, a hkrati ne opazimo, da ne odločamo o ničemer več. In kar je še huje: ne odločajo niti tisti, ki bi odločati morali. In to nas lahko skrbi.