Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdaj nas bo še FURS spodbujal k tožarjenju - z računi in davčnimi blagajnami!
Petkovo centrifugo je zavrtel Marjan Jerman.
Slovenci smo že tako znani po tožarjenju in prepirih, zdaj bo k temu s preverjanjem računov spodbujal še FURS.
Pa jih imamo. Davčne blagajne namreč. Ta teden so trgovci začeli enomesečno poskusno obdobje uporabe. Po drugem januarju 2016 bodo davčne blagajne obvezne za vse, ki poslujejo z gotovino. Po računih finančne uprave RS naj bi nam to prineslo približno 70 milijonov evrov. V obrtno-podjetniški zbornici o tem močno dvomijo, hkrati pa so proti takim blagajnam, saj trdijo, da bo učinek zanemarljiv, za obrtnike pa bodo pomenile nepotreben strošek.
"Gre dodaten nadzor države, ki ne zaupa obrtnikom in podjetnikom."
- Obrtno-podjetniška zbornica
Da bi pri nas kdo odgovarjal? To se verjetno ne bo zgodilo. Tako kot se ni zgodilo v preteklosti in kot kaže, se tudi v prihodnosti ne bo. Bodo pa kupci ob prejemu računa za nagrado, ki jo obljublja DURS, "zašpecali" prodajalca, in sicer tako, da bodo račun ali fotokopijo računa poslali na davčno upravo, ta pa bo ugotovila, ali je bil res prijavljen. Mi Slovenci smo že tako in tako znani po tožarjenju in prepirih, zdaj pa nas bo k temu spodbujala še davčna uprava. Res iznajdba leta. Pa naj še kdo reče, da na DURS-u niso inovativni...
Policisti so zaostrili stavko. Tako vladna kot policijska pogajalska stran sta pretrgali pogajanja o reševanju stavkovnih zahtev. Sindikata policistov namreč vladi, predvsem pa finančnemu ministrstvu, očitata počasnost, nerazumevanje in neizpolnjevanje zakonskih določil. Finančno ministrstvo pa je predlagalo, da policija denar za uresničitev sporazumov poišče kar v okviru sredstev, ki so izrecno namenjena materialnim stroškom. Policisti med drugim zahtevajo tudi zvišanje plač, in sicer kar za 35 odstotkov. Res je, da je delo policistov nevarno, kot sami pravijo. Zato od države zahtevajo primerno plačilo. Temu povišanju pravzaprav nihče ne nasprotuje, a vseeno se zastavlja vprašanje: Kaj pa gasilci, pa delavci v livarnah? Tudi ti opravljajo nevaren poklic, pa ne slišimo, da bi zahtevali 35-odstotno povišanje plač. In roko na srce, njihovim zahtevam po tolikšnem zvišanju plač tako in tako ne bi nihče ustregel. Taka je realnost.
Državno pravobranilstvo na zahtevo obrambnega ministrstva nadaljuje kazenski postopek proti nekdanjemu polkovniku Berislavu Popovu, čigar vojaki so med osamosvojitveno vojno obstreljevali civilne objekte ter ropali. Zato je bil najprej obtožen vojnega hudodelstva, sodišče v Gornji Radgoni pa je pozneje obtožnico umaknilo. Tudi zadeva Patria pa je očitno pravnomočno zastarala.
Zavrelo je tudi med župani slovenskih občin, in to zaradi zakona o izvrševanju proračuna za prihodnji dve leti. Občine bi namreč po novem dobile le 522 evrov na prebivalca, čeprav bi jih morale dobiti vsaj 652. Ob tem pa se znižujejo tudi sredstva za naložbe. Občine oziroma župani zato zahtevajo ustavno presojo in odstop ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja.
921 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Zdaj nas bo še FURS spodbujal k tožarjenju - z računi in davčnimi blagajnami!
Petkovo centrifugo je zavrtel Marjan Jerman.
Slovenci smo že tako znani po tožarjenju in prepirih, zdaj bo k temu s preverjanjem računov spodbujal še FURS.
Pa jih imamo. Davčne blagajne namreč. Ta teden so trgovci začeli enomesečno poskusno obdobje uporabe. Po drugem januarju 2016 bodo davčne blagajne obvezne za vse, ki poslujejo z gotovino. Po računih finančne uprave RS naj bi nam to prineslo približno 70 milijonov evrov. V obrtno-podjetniški zbornici o tem močno dvomijo, hkrati pa so proti takim blagajnam, saj trdijo, da bo učinek zanemarljiv, za obrtnike pa bodo pomenile nepotreben strošek.
"Gre dodaten nadzor države, ki ne zaupa obrtnikom in podjetnikom."
- Obrtno-podjetniška zbornica
Da bi pri nas kdo odgovarjal? To se verjetno ne bo zgodilo. Tako kot se ni zgodilo v preteklosti in kot kaže, se tudi v prihodnosti ne bo. Bodo pa kupci ob prejemu računa za nagrado, ki jo obljublja DURS, "zašpecali" prodajalca, in sicer tako, da bodo račun ali fotokopijo računa poslali na davčno upravo, ta pa bo ugotovila, ali je bil res prijavljen. Mi Slovenci smo že tako in tako znani po tožarjenju in prepirih, zdaj pa nas bo k temu spodbujala še davčna uprava. Res iznajdba leta. Pa naj še kdo reče, da na DURS-u niso inovativni...
Policisti so zaostrili stavko. Tako vladna kot policijska pogajalska stran sta pretrgali pogajanja o reševanju stavkovnih zahtev. Sindikata policistov namreč vladi, predvsem pa finančnemu ministrstvu, očitata počasnost, nerazumevanje in neizpolnjevanje zakonskih določil. Finančno ministrstvo pa je predlagalo, da policija denar za uresničitev sporazumov poišče kar v okviru sredstev, ki so izrecno namenjena materialnim stroškom. Policisti med drugim zahtevajo tudi zvišanje plač, in sicer kar za 35 odstotkov. Res je, da je delo policistov nevarno, kot sami pravijo. Zato od države zahtevajo primerno plačilo. Temu povišanju pravzaprav nihče ne nasprotuje, a vseeno se zastavlja vprašanje: Kaj pa gasilci, pa delavci v livarnah? Tudi ti opravljajo nevaren poklic, pa ne slišimo, da bi zahtevali 35-odstotno povišanje plač. In roko na srce, njihovim zahtevam po tolikšnem zvišanju plač tako in tako ne bi nihče ustregel. Taka je realnost.
Državno pravobranilstvo na zahtevo obrambnega ministrstva nadaljuje kazenski postopek proti nekdanjemu polkovniku Berislavu Popovu, čigar vojaki so med osamosvojitveno vojno obstreljevali civilne objekte ter ropali. Zato je bil najprej obtožen vojnega hudodelstva, sodišče v Gornji Radgoni pa je pozneje obtožnico umaknilo. Tudi zadeva Patria pa je očitno pravnomočno zastarala.
Zavrelo je tudi med župani slovenskih občin, in to zaradi zakona o izvrševanju proračuna za prihodnji dve leti. Občine bi namreč po novem dobile le 522 evrov na prebivalca, čeprav bi jih morale dobiti vsaj 652. Ob tem pa se znižujejo tudi sredstva za naložbe. Občine oziroma župani zato zahtevajo ustavno presojo in odstop ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja.
Pripovedovalec: Vam povem zgodbo o prodaji NLB? Poslušalci: Jaaaaaaa! Pripovedovalec: Ampak tista o Kemisu je tako napeta, da smrdi do neba. Poslušalci: Potem pa o Kemisu. Pripovedovalec: Toda tu je še dooolga pravljica o Mercatorju …
No, zdaj vsaj poznamo razmerje med ceno okolja in številom delovnih mest: 3 tisoč delovnih mest za 100 hektarjev zemlje. Da ne bo kdo mislil, da so nekatere stvari neprecenljive, za pravo ceno se vse proda, tudi sveto slovensko zemljo, pa če ekologi skačejo do ozonske luknje in še čez. Magninih 400 šihtov je pač premalo. Danes vse politične stranke nadvse skrbijo za varovanje okolja, a na naslednjih volitvah bi se veljalo spomniti, katere med njimi so glasno podpirale Donalda Trumpa, človeka, ki je varovanju okolja pokazal sredinec.
Tragični dogodki v Manchestru so zasenčili številna druga dogajanja ta teden. Kako je mogoče, da se je samomorilski napadalec razstrelil med množico najstnikov, ki je odhajala s koncerta? Tudi ameriški predsednik Donald Trump je na svoji prvi zunanjepolitični turneji veliko govoril o boju proti terorizmu. Želi tudi urediti odnose med Palestinci in Izraelci, kar pa bo, kljub njegovemu verjetno naivnemu optimizmu, zelo težko. V Sloveniji pa še vedno odmeva huda okoljska nesreča zaradi požara v vrhniškem Kemisu.
Edina stalnica so spremembe in spremembe se še nikoli v človeški zgodovini niso dogajale hitreje. V državi, v kateri doslej ni preživela niti ena zelena stranka, so v ospredje z vso silo udarila elementarna vprašanja – kakšno vodo bomo pili, kakšno hrano bomo jedli, kakšen zrak bomo dihali.
Absurd je po definiciji nekaj kar je v nasprotju z logiko, po Camusu pa dejstvo, da je absurd vse, kar je brez smisla ali končnega cilja. In tako nekako lahko gledamo tudi na trenutek, ki ga živimo. Za nami je teden poln sporočil o svobodi, zmagi in enotni Evropi, ki da jo svet potrebuje. A vse skupaj je, le če ošvrknemo naš vsakdan, absurd. Veliko tega smo videli tudi v iztekajočem se tednu.
V tednu, ko je Ljubljano obiskal Chuck Norris, smo na Valu 202 pridobili ekskluzivne postfaktične informacije, da se bo kmalu začelo snemanje petega dela legendarne filmske franšize Pobesneli Max. Naši zaupni postfaktični viri poročajo, da je tokratna zgodba postavljena v Slovenijo in da bo glavno vlogo prevzel prav Chuck Norris. Igral bo prekarca, ki se ob razpadu Evrope na registriranem mopedu skuša prebiti na morje in se zaplete v neizprosen boj z obmejnimi policisti. V boj se bodo vpletle tudi mopedistične bande pobesnelega kapitala. V centrifugi pa tudi o tem, kdo je zmagovalec prvomajskega pljuvanja po sindikatih. Avtor: Gorazd Rečnik
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Obetavne gospodarske napovedi in gospodarska rast, s katero se radi pohvalijo naši politiki, se še niso materializirale v več sredstvih za znanost ali morda celo kulturo. Počasi se približujemo obdobju, ki mu rečemo predvolilni čas, pred koalicijskimi partnerji pa je sila težavno obdobje peljati voz skupaj naprej. V svetu pa si na krilih radikalnih idej večji in manjši diktatorji, ki vzbujajo skomine tudi drugim, prizadevajo za malo manj demokracije, kajti potem je vse skupaj precej lažje.
To, da bo ograje, pardon – tehnične ovire, dopolnila še evropska uredba o sistematičnem nadzoru zunanjih meja Evropske unije, je bilo pričakovano. Predvidljivo pa je bilo tudi, da bomo skušali biti “ta najbolj pridni” v razredu, vsaj prvih nekaj dni. Potem pa odločni: sistematični nadzor bo, razen ko bo res gneča, ga bo malo manj. Ampak še vedno toliko, da bomo, kot nam pravi premier, zgledni varuhi evropske trdnjave. Sicer pa smo čakanja v vrstah že vajeni. Ker smo bili vsi že pri zdravniku. Demokracija je tako ali drugače le še ekonomija. Kako v tej ekonomiji kotirajo javne dobrine?
Pa bodimo navkljub razpadu evropskega sistema na meji s Hrvaško optimistični in zmerno narodno zavedni. Če parafraziramo neki večkrat uporabljen in zlorabljen politični nagovor: morda ne bomo nikoli največji in najmočnejši, morda ne bo Mercator nikoli več naš, morda ne bomo nikoli imeli najcenejšega drugega tira, morda naš zdravstveni sistem nikoli ne bo optimalen, morda naši spomeniki nikoli ne bodo najbolj impozantni, morda ne bomo imeli nikoli spodobnega predsednika, ampak … Vseeno smo lahko svetilnik, lahko smo najboljši. Zakaj že (ne)?
Vse manj je tistih, ki bi znali v ekonomskih izolacionizmih ugledati desničarske nacionalizme, ki vznikajo vsepovsod. In ti so prava grožnja, saj kujejo politični dobiček na tistih, ki se ne morejo braniti, na tistih, ki so resnične žrtve, ne glede na to, ali prihajajo iz Sirije ali podsaharske Afrike. Nacionalizmi postavljajo tehnične ovire, kot se zdaj reče ograjam, nacionalizmi begunce zapirajo v kontejnerske centre, kot to zdaj počnejo na Madžarskem, nacionalizmi mahajo z zastavami in zariplih obrazov kričijo na ženske in otroke, ki imajo za odtenek drugačno polt kot večinsko prebivalstvo. Nacionalizmi na reklamnih panojih zasmehujejo druge rase. In, ne nazadnje: nacionalizmi se skrivajo tudi za fotografijami idiličnih gričkov in dolinic, posutih s cvetočimi češnjami.
Kaj je še moralno in etično? Pri politični tržnici in odločanju poslancev o kandidatih za ustavne sodnike, fiskalni svet in nadzornikih SDH-ja, je najmanj neokusno barantanje o repi in kislem zelju, a med “pravimi” prijatelji se da dogovoriti vse!
Politično kupčkanje z glasovi, trgovanje s podporo in obljubljanje uslug, pregovarjanje o pogojih za prevzem gospodarske družbe, sprenevedanje in zgodovinska amnezija pri vprašanju sprejemanja beguncev … Vse to je v teh dneh slovenska realnost. Naš pralni stroj bo tokrat za pranje umazanega perila moral vključit najdaljši program.
Milijon težav, dva metra čakalnih vrst, osem tisoč evrov, gram modrosti in Instagram predsednik.
Pust je malo odvrnil našo pozornost od zelo resnih zadev. Toda kmalu smo se našli pred propadom Cimosa. Ker italijanski kupec ni želel prevzeti tega podjetja, ga bodo zdaj poskusili rešiti drugače. Vodja evropske komisije Jean- Claude Juncker pa se je z belo knjigo nameraval lotiti reševanja Evropske unije. Začel je kar pri nas, z dvodnevnim obiskom.
Slovensko hrvaško najstniško dogovarjanje glede usode Cimosa spominja na telenovelo. Počasi se v ta televizijski žanr spreminja tudi slovensko-hrvaški prepir o teranu. Ob opazovanju bližnjega in daljnega dogajanja v svetu, si človek zaželi, da bi odpotoval nekam daleč stran. Zdaj ta možnost obstaja. Astronomi so namreč odkrili sedem novih zemlji podobnih planetov.
Znašli smo se v začaranem krogu nasilja, povečevanja represije, slabšanja odnosov s sosedami in nemoči na videz močne politike, ki intenzivno išče svoj prostor pred naslednjimi volitvami. Išče ga tudi preko zgodb o tem, kdo ima težave z belimi črticami. A luč na koncu tunela se sveti v posameznikih, zaradi katerih smo kot narod začeli presegati mentaliteto o majhnem narodu, ki si ne upa.
Že dolgo nismo videli tako mrkega obraza predsednika vlade kot ob podelitvi Prešernovih nagrad. V nasprotju z njegovimi običajnih obrazi – denimo, ko odločno pripoveduje alternativna dejstva o jadranski migrantski poti – se je zazdelo, da mu, naj si ga natakne, ni svetoval njegov izraelski svetovalec; ta obraz je namreč deloval pristno. Kljub dragemu komunikacijskemu strategu, se na trenutke celo zazdi, kot da, medtem ko zaradi ptičje gripe umirajo labodi, opazujemo labodji spev te vlade. Mrhovinarji pa le tiho prežijo na svoj plen in se sprašujejo, ali se bo žival ujela v žico, zadušila v dimu iz TEŠ 6 ali pa bodo morali počakati na njen naravni konec prihodnje leto. Avtor: Gorazd Rečnik
Nova epizoda nadaljevanke "Make Slovenia small again", ki ji rečemo kar Centrifuga. Vrti Tadej Košmrlj.
Če je imel morda do zdaj še kje kdo na našem planetu občutek, da živimo v svetu, kjer ZDA niso vedno in povsod na prvem mestu, so se te utvare po inauguracijskem govoru in prvih potezah novega predsednika ZDA končale. Da je tudi Slovenija podlegla globalni histeriji ravnanja z migranti, priča pravkar sprejeti zakon o tujcih, pri katerem sta skupaj stopili koalicija in opozicija. V vojni za teran pa se sprašujemo predvsem, kdo je v tej zgodbi lažnivi kljukec?
Neveljaven email naslov