Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Narava pošilja nedvoumna sporočila. Na izredne vremenske razmere smo se počasi že navadili. Po peklenskem vročinskem valu, s primernim imenom Lucifer, je ohladitev sicer prišla, a z neurji. Spet takšnimi, kot jih ne pomnijo niti najstarejši.
V poletnem zatišju je javnosti prihranjeno vsaj politično grmenje. A mir ne bo trajal dolgo
Narava pošilja nedvoumna sporočila. Na izredne vremenske razmere smo se počasi že navadili. Po peklenskem vročinskem valu, s primernim imenom Lucifer, je ohladitev sicer prišla, a z neurji. Spet takšnimi, kot jih ne pomnijo niti najstarejši.
V poletnem zatišju je javnosti prihranjeno vsaj politično grmenje, ki ta hip živi le v paralelnem svetu družbenih medijev. A mir ne bo trajal dolgo. Zdaj vemo, kdaj bodo volitve za predsednika države. Čez dva tedna bo uradni začetek kampanje za septembrski referendum o drugem tiru, na katerega smo v dopustniški sopari že skorajda pozabili. Oboje pa bo le uvod v najresnejši politični spopad– državnozborske volitve prihodnjo pomlad. Sicer pa bo poleg že znanih bolj ali manj resnih imen - Pahor le dobil več tekmecev. Zlasti tekmic, tudi iz največjih strank. Prijavil se bo tudi
kakšen poslanec, a če Pahor ne bo imel resnih tekmecev, mu za zmago niti ne bo treba prehoditi Slovenije.
Je turistov lahko tudi preveč? Zagotovo. Zlasti za butično Slovenijo. Toda metoda odganjanja domačih gostov je bila celo za vsega hudega vajeno slovensko javnost vendarle preveč . Prosimo, da Blejci ne hodite k nam na morje zdaj, ampak novembra, so se na družbenih omrežjih norčevali Primorci. Ne hodite čez teden v Ljubljano, ker je preveč prometa, so sporočali Ljubljančani. Že naslednji dan je sledilo opravičilo.
Potres v slovenski javnosti pa je povzročil nekdanji sodnik evropskega sodišča za človekove pravice, ki je s svojimi izjavami pokazal, da priborjene pravice še zdaleč niso samoumevne. Niti za tiste, ki naj bi te pravice branili in zastopali. Boštjan M. Zupančič namiguje, da bo kandidiral na predsedniških ali parlamentarnih volitvah. Ali to pomeni, da bodo poleg druge svetovne vojne, udbe in zaslug za osamosvojitev tokrat tema predvolilnih polemik tudi človekove pravice? Denimo enakopravnost žensk?
Strokovnjaki opozarjajo, svetovni politiki pa rožljajo z orožjem in besedami. Slovenska zunanja politika pa se ukvarja z vprašanjem, kdo in zakaj je vlomil v prostore veleposlaništva v Bruslju. Zgodba je res nenavadna – vlomilci so prebili steno iz sosednje stavbe, prižgane kamere vloma niso posnele, nihče ne verjame, da so tatovi odnesli samo hologramske nalepke. Ta hip je – tako kot v arbitražni zgodbi - jasno le, da ima Slovenija resne težave z varnostjo.
928 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Narava pošilja nedvoumna sporočila. Na izredne vremenske razmere smo se počasi že navadili. Po peklenskem vročinskem valu, s primernim imenom Lucifer, je ohladitev sicer prišla, a z neurji. Spet takšnimi, kot jih ne pomnijo niti najstarejši.
V poletnem zatišju je javnosti prihranjeno vsaj politično grmenje. A mir ne bo trajal dolgo
Narava pošilja nedvoumna sporočila. Na izredne vremenske razmere smo se počasi že navadili. Po peklenskem vročinskem valu, s primernim imenom Lucifer, je ohladitev sicer prišla, a z neurji. Spet takšnimi, kot jih ne pomnijo niti najstarejši.
V poletnem zatišju je javnosti prihranjeno vsaj politično grmenje, ki ta hip živi le v paralelnem svetu družbenih medijev. A mir ne bo trajal dolgo. Zdaj vemo, kdaj bodo volitve za predsednika države. Čez dva tedna bo uradni začetek kampanje za septembrski referendum o drugem tiru, na katerega smo v dopustniški sopari že skorajda pozabili. Oboje pa bo le uvod v najresnejši politični spopad– državnozborske volitve prihodnjo pomlad. Sicer pa bo poleg že znanih bolj ali manj resnih imen - Pahor le dobil več tekmecev. Zlasti tekmic, tudi iz največjih strank. Prijavil se bo tudi
kakšen poslanec, a če Pahor ne bo imel resnih tekmecev, mu za zmago niti ne bo treba prehoditi Slovenije.
Je turistov lahko tudi preveč? Zagotovo. Zlasti za butično Slovenijo. Toda metoda odganjanja domačih gostov je bila celo za vsega hudega vajeno slovensko javnost vendarle preveč . Prosimo, da Blejci ne hodite k nam na morje zdaj, ampak novembra, so se na družbenih omrežjih norčevali Primorci. Ne hodite čez teden v Ljubljano, ker je preveč prometa, so sporočali Ljubljančani. Že naslednji dan je sledilo opravičilo.
Potres v slovenski javnosti pa je povzročil nekdanji sodnik evropskega sodišča za človekove pravice, ki je s svojimi izjavami pokazal, da priborjene pravice še zdaleč niso samoumevne. Niti za tiste, ki naj bi te pravice branili in zastopali. Boštjan M. Zupančič namiguje, da bo kandidiral na predsedniških ali parlamentarnih volitvah. Ali to pomeni, da bodo poleg druge svetovne vojne, udbe in zaslug za osamosvojitev tokrat tema predvolilnih polemik tudi človekove pravice? Denimo enakopravnost žensk?
Strokovnjaki opozarjajo, svetovni politiki pa rožljajo z orožjem in besedami. Slovenska zunanja politika pa se ukvarja z vprašanjem, kdo in zakaj je vlomil v prostore veleposlaništva v Bruslju. Zgodba je res nenavadna – vlomilci so prebili steno iz sosednje stavbe, prižgane kamere vloma niso posnele, nihče ne verjame, da so tatovi odnesli samo hologramske nalepke. Ta hip je – tako kot v arbitražni zgodbi - jasno le, da ima Slovenija resne težave z varnostjo.
Smo pred in po praznikih, času, ko gremo na oddih ali kaj postorimo v hiši ali stanovanju. A zunanji svet se seveda ne zmeni za naše načrte in se vrti naprej.
Tatjana Pirc pripoveduje o traktorjih na nebu in zemlji, obljubah, medvedih, interpelaciji, integraciji, sodnikih, piškotih, sapioseksualcih, predvsem pa o pogumnih, solidarnih in dobrih ljudeh.
Dalajlama je nastopal v eni od novic tedna, ko se je širnemu svetu opravičil, ker je po spletu zakrožil posnetek, v katerem otroku reče, naj mu posesa jezik. (Če se temu tako reče po slovensko.) In to je rekel v šali, logično. Sicer pa, ali nas sploh lahko še kaj preseneti. Pa to ni vprašanje, temveč trditev. Teden komentira Tadej Košmrlj.
Oko za oko bo oslepilo svet, a v skladu z vseprevladujočo ideologijo sreče lahko propademo vsaj srečni. Centrifugo vrti Gorazd Rečnik.
Ta teden smo Slovenci pričeli in končali z razkazovanjem našega športnega okusa. Bolje rečeno ne-okusa. Nehote smo namreč razkrili, da nam šport kot tak, z vsemi vrlinami in umetelnostmi vred, ne pomeni kaj dosti, smo zgolj in samo navijači slovenskih tekmovalcev, pa še to najraje takrat, ko je uspeh čim bolj zanesljiv. V Petkovi centrifugi Damjan Zorc razmišlja tudi o reformnem pogumu in resnici. Vsi bi jo častili, dokler se ne obrne proti nam.
Inflacijo načrtovanih reform skuša vlada naslavljati z inflacijo strateških svetov. Ti pomagajo zadeve reševati z inflacijo časovnic. Ni povsem jasno, ali v njih res snujejo rešitve na področju zdravstva, prehrane, gospodarstva in sovražnega govora ali skušajo zgolj v javnosti z novimi časovnicami ustvarjati vtis, kako trdo delajo. Nazadnje je minuli teden zaživel že četrti strateški svet – za boj proti sovražnemu in sovraštvenemu govoru, v katerem so se znašli znani in vplivni nevladniki. In se po tihem začeli preobražati v – vladnike! Kot ugotavlja sogovornica v tokratni Centrifugi, bi lahko bila časovnica tudi beseda leta!
Življenje je včasih zelo podobno podeljevanju oskarjev. Največ časa preživimo v zakulisju, pred očmi se nam vrtijo filmi, spodbujamo poražence, ploskamo zmagovalcem, morda se kdaj celo znajdemo na odru, ker ga je treba počistiti, ali pa, če smo dobro odigrali kakšno stransko vlogo … V Petkovi centrifugi Tatjana Pirc podeli oskarje filmom Pravokotnik žalosti, Vlada, ki je šla na hrib in se vrnila z gore, JEKLO 2, Moč besede in samo ljubezen, Na RTV nič novega.
Prav je, da praznujemo mednarodni dan žensk. Ampak kot pravi grafit: naj bo 8. marec vsak dan. Metaforični vodni topovi patriarhata na pravice žensk merijo neprestano. 300 let je predolga doba, da bi čakali na enakopravnost! Namesto rož enako plačilo! Velja za vse politične opcije. Najmanj, kar moramo narediti, je, da stopimo zraven proti vodnemu topu, tako kot so stopili h gruzijski protestnici. Lahko si zatiskamo oči, pometamo pod preprogo ali se zapiramo v kitov trebuh, ampak če smo že pri grafitih: Prihodnost bo feministična ali pa je ne bo. Kar pomeni: ali bomo enakopravni ali pa nas ne bo. Boj žensk je naš boj.
Smo v letu 2023, ne 1984, zato ga bo treba posodobiti. Koga vse bi še izbrisali iz novoreka ob ruskih umetnikih in besedah iz knjig Iana Fleminga ter Roalda Dahla? Komentar preteklega tedna pripravlja Gorazd Rečnik.
Teden je postregel z množico drug v drugega prelivajočih se dogodkov, da smo jim komaj sledili, prav tako pa so bile njihove posledice povsem diametralne. Letošnji pust smo dočakali v polni in razuzdani podobi. Žalostna podoba pa je bila v zgodovinsko paradni slovenski disciplini: v slalomu, kjer nas redno prehitevajo narodi brez Alp. Nordijsko svetovno prvenstvo v Planici se za razliko od otvoritvene slovesnosti z domačim obiskom ne more pohvaliti. V silni gneči družbenih prioritet smo nalašč postavili na zadnje mesto, ki si ga kljub drugačnim napovedim, očitno v resnici zasluži RTV, zadržanje Ustavnega sodišča.
Kaj od besedne zveze mednarodna skupnost še obstaja? Kriznih in tudi vojnih žarišč je vsak dan več. Pred prvo obletnico ruskega napada na Ukrajino govori le še jezik orožja, v ravno prav odmerjenih količinah. Rusija povsem odtujeno razmišlja o novih zunanjepolitičnih konceptih. ZDA so tudi ta teden, tudi s kanadsko pomočjo, sestreljevale neidentificirane leteče predmete, vsaj domnevno kitajske izdelave … Kitajska pa seveda posluje, ozračje se segreva, Zemlja vrti. V čudoviti deželici med Alpami in Jadranskim morjem pa se večinoma vse vrti okrog plač. In ničle, pozitivne ničle. O poslanstvu pa nič.
Ob apokalipsi v Turčiji je postalo jasno, kako majhnim in relativno nepomembnim političnim pretresom je nenehno izpostavljeno naše družbeno okolje. Slike ljudi, upajočih na rešitev svojcev, znancev, otrok, ki jih je v Turčiji in Siriji prizadel uničujoč potres, nas vnovič opominjajo, kako nemočna bitja smo v odnosu do usodne sile narave in planeta, ki je naše edino zatočišče za življenje. In če se domača tla niso zatresla pod našimi nogami, pri nas ne manjka družbenih in političnih pretresov, ki se zdijo v primerjavi s katastrofo apokaliptičnih razsežnosti v Turčiji in Siriji nepomembni … Od prerekanja, ali po 20 letih izročiti Prešernovo nagrado umetnici, ki je tedaj ni sprejela, do izboljševanja plač najslabše plačanim. Pa vendarle dvigovanje najnižjih plač lahko povzroči pretres – v glavnem med tistimi, ki zaslužijo veliko več od minimalne plače.
Odkritje ruskih vohunov je za hip premaknilo pozornost iz naših tradicionalnih delitev. A so bile dan kasneje že nazaj. Vlada napoveduje reforme, opozicija interpelacije, sindikati proteste. A začenja se kurentovanje in kurenti napovedujejo pomlad. Čas sprememb in optimizma, ko spet verjamemo, da dobro na koncu vedno zmaga.
Vse se začne z besedami. Auschwitz, ruska agresija, umori, zlorabe, nacionalizem in propaganda. Z besedami pa se lahko začne tudi pot k sreči in uspehu.
Znamenit citat iz Alana Forda pravi: “Mi ničesar ne obljubljamo, in to tudi izpolnimo.” Kako bi se glasil negativ tega citata, “mi veliko obljubljamo …”, prepuščamo vaši domišljiji. Oziroma času. Oziroma odloku o prepovedi sneženja, ki nastopa v tokratni centrifugi.
Teden nas je ujel med kratkoročno reševanje dnevnih aktualnih težav in obljube o dolgoročnih rešitvah, ki naj bi prišle kmalu in dokončno rešile našo prihodnost. Kot da bi se človeštvo vsako jutro zbudilo zadovoljno, ker je prejšnji dan dobro opravilo z gašenjem, a le zato, da takoj ugotovi, da je čez noč ogenj vzplamtel nekje drugje. O gašenju z javnim denarjem in požiganju s slabimi odločitvami v centrifugi razmišlja Jan Grilc.
Med bolj izvirnimi željami novejšega datuma je normalnost. Te kljub temu, da miru, stabilnosti, zdravja in podobnega ni v izobilju, še najbolj primanjkuje. Od normalnosti pri vremenu do normalnosti v zdravstvenem sistemu Slovenije več v tokratnem pregledu tedna.
Človeštvo že vse od Starih Egipčanov šteje leta in jim bolj ali manj točno sledi s koledarji. Koledar izhaja iz latinskega izraza calare, prvi dan meseca so namreč Rimljani imenovali "calende", to je bil dan, ko so glasniki z gromkimi klici oznanjali, da je treba plačati davke. In tudi z novim vrtljajem na Zemlji ne bo nič drugače. Kljub prazničnemu veseljačenju vemo, da na drugi strani kroga sledi poračun. Ob novih in novih začetkih in koncih pa v tokratni Centrifugi tudi razmišljamo, da vendarle obstaja stalnica med vsemi temi kaotičnimi vrtljaji. Zgoščena je v samem bistvu človeka, v tistem nekje v nas, ki utripa brez prestanka in naprej. O nas govorimo – v zadnjem letošnjem pregledu tedna. Maja Ratej.
Bil je božanski teden, v katerem smo izvedeli, da naše najpomembnejše bogastvo tehta tri milijone kilogramov. Kaj je to, Tatjana Pirc pove v centrifugi …
Elon Musk ni več najbogatejši človek na svetu. No, v Butalah se je dogajalo toliko, da se za to novico sploh ni več našlo prostora v pralnem bobnu tedna.
Neveljaven email naslov