Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo. Komentira Aleš Smrekar.
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo
Da se nam piše zelo slabo, če ne bomo stopili skupaj, nas je v pretekli teden vpeljala profesorica doktorica Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu.
"Danes je pravzaprav čas, ko ne moremo biti več, če parafraziram, človek človeku virus. Danes je čas, ko moramo definitivno pokazati, da zmoremo biti človek človeku človek. Zdravje oziroma življenje je eno samo, privoščimo ga ne samo sebi, privoščimo ga tudi bližnjim."
Klicni center spet deluje, vprašanj je ogromno, tako kot je tudi stisk ljudi vse več. Ampak, ali sploh še znamo biti človek človeku človek? Pričakovali bi, da bomo v teh odločilnih dneh, ko je okužen že vsak 33. Slovenec, znali preseči vse tisto, kar nas v vsakdanjem življenju razdvaja. Vsi. Sploh pa politiki vseh vrst, levi, desni, sredinski … In v tem zelo občutljivem trenutku bi pričakovali, da bo predsednik vlade vsaj v tednu, ki ga je sam označil za odločilnega v boju za omejitev širjenja koronavirusa, ugasnil svoj račun na Twitterju ali pa se vsaj vzdržal komentarjev, pa mu očitno to ne gre. Zdaj je krivca za katastrofalno epidemiološko sliko našel v osrednjih slovenskih medijih. Tudi ali pa predvsem v naši hiši, ki je v sredo praznovala svoj dan. Na ta dan pred 92 leti je začel redno oddajati Radio Ljubljana, zdaj Radio Slovenija.
921 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo. Komentira Aleš Smrekar.
Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo
Da se nam piše zelo slabo, če ne bomo stopili skupaj, nas je v pretekli teden vpeljala profesorica doktorica Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu.
"Danes je pravzaprav čas, ko ne moremo biti več, če parafraziram, človek človeku virus. Danes je čas, ko moramo definitivno pokazati, da zmoremo biti človek človeku človek. Zdravje oziroma življenje je eno samo, privoščimo ga ne samo sebi, privoščimo ga tudi bližnjim."
Klicni center spet deluje, vprašanj je ogromno, tako kot je tudi stisk ljudi vse več. Ampak, ali sploh še znamo biti človek človeku človek? Pričakovali bi, da bomo v teh odločilnih dneh, ko je okužen že vsak 33. Slovenec, znali preseči vse tisto, kar nas v vsakdanjem življenju razdvaja. Vsi. Sploh pa politiki vseh vrst, levi, desni, sredinski … In v tem zelo občutljivem trenutku bi pričakovali, da bo predsednik vlade vsaj v tednu, ki ga je sam označil za odločilnega v boju za omejitev širjenja koronavirusa, ugasnil svoj račun na Twitterju ali pa se vsaj vzdržal komentarjev, pa mu očitno to ne gre. Zdaj je krivca za katastrofalno epidemiološko sliko našel v osrednjih slovenskih medijih. Tudi ali pa predvsem v naši hiši, ki je v sredo praznovala svoj dan. Na ta dan pred 92 leti je začel redno oddajati Radio Ljubljana, zdaj Radio Slovenija.
Slovenijo je ovil srhljiv leden oklep, ki je v ljudeh med drugim znova spodbudil solidarnost, dobroto in željo pomagati svojemu bližnjemu. In ob množici tistih, ki ljudem res pomagajo, ne pa o tem le govorijo, opazimo povsem odmaknjeno manjšino, ki – ne glede na vse – še naprej goni svojo. O politikih govorimo.
Govorijo nam, da v naši podalpski kurji zaplati na kvadratni kilometer živi največ magov, čarovnikov in podobne svojati, ki za doseganje svojih ciljev neumorno uporabljajo razne trike, čisto prave čarovnije in pravne akrobacije. To je čista izmišljotina.
Govorili smo o luknjah. O tistih v zdravstveni blagajni, o tisti, veliki kubični meter, ki je ostala po odstranitvi bankomata v državnem zboru in mnogih drugih.
Slovenci smo del sveta, v katerem je politika umrla, zamenjalo pa jo je prekladanje bančnih menic, revizijskih poročil in risanje magičnih vsot. Kljub temu zdi, da je največja težava Slovenije – definicija.
Slovenci smo del sveta, v katerem je politika umrla, zamenjalo pa jo je prekladanje bančnih menic, revizijskih poročil in risanje magičnih vsot. Kljub temu zdi, da je največja težava Slovenije – definicija.
Pijani državni šef. Od oblasti pijani politiki (koalicije in opozicije). Po uradnih statistikah vse bolj zapit narod. Diagnoza? Težka. Rešitev? Pot pod noge ...
Nikoli, nikoli in nikoli več ne gremo na kolena. Ljudstvo to zasliši in že vzklika: “Bravo!” Vsi dvignili smo glavo, v rokah pa že držimo bič. Kdo je angel, kdo hudič? Ta, ki od veselja skače, verjame, da bo vse drugače.
Tokrat ne boste slišali niti enega politika. Zato pa smo besedo dali ljudem, ki sta jih politika in gospodarstvo razočarali. In tistim, ki so v teh prazničnih ljudeh pomislili na dobrodelnost ...
Bruselj je prižgal zeleno luč za dobre tri milijarde evrov,s katerimi je domača trojka nahranila banke. Z denarjem državljanov seveda! Kaj je narobe s sistemom, ki požira milijarde v bankah in v zdravstvu, kažejo kriminalistične preiskave, a ena lastovica še nikoli ni prinesla pomladi, opozarjajo tisti, ki imajo vpogled v drobovje korupcije. Težave z dojemanjem kaj je prav in kaj ne pa imajo tudi ministri.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Ko odstopi vodstvo KPK, predsednik republike moderira na temo sprememb velikega volilnega sistema - ker išče kaj bi lahko "skupaj".
Predaja na celi črti ali kako ministri dvigajo roke nad vsemogočnimi lobiji? Minister za zdravje ne more izpeljati sprememb, ki bi zagotovile uspešen zdravstveni sistem. V vladi ni imel dovolj besede, ni videl izhoda in to v času, ko je zdravstvo pred zlomom. In ja, skrbi ga za zdravje državljank in državljanov. Nas tudi!
Bipolarnost v Sloveniji dosega nove in nove vrhunce predvsem v dneh, ko so na sporedu redna zasedanja Državnega zbora. Minili so časi, ko smo informativne oddaje poslušali, da bi vedeli več. In kaj dobimo danes? Zmedo. Niz diametralno nasprotnih trditev, cel kup popolnoma različnih si informacij, spolitizirana dejstva. Še v času črne bele televizije je bilo med črno in belo vsaj 50 odtenkov sive, danes pa je vse le ali črno ali belo in nič vmes, ugotavlja Miha Švalj.
Teden je minil v znamenju denarja. Proračun – denar. Mnenje evropske komisije – spet denar. Nepremičninski zakon: denar – naš, seveda. Slaba banka – uh, na tone denarja, tudi našega. Če pomislimo, koliko denarja bomo zmetali v vse te vreče, smo Slovenci prav bogati.
V petkovo centrifugo so spet z vso silo prileteli hrvaško-slovenski spori. Tokrat o hrvaških sodnih procesih proti Ljubljanski banki, neskladnih z memorandumom obeh držav. Če že ne najdemo denarja, pa so nemški kriminalisti našli stanovanje polno, domnevno izginulih ali v času nacizma uničenih, slik večinoma sodobnih avtorjev. Pravi mali čudež, kot se je zgodil tudi na izraelsko-sirski meji. Žal pa recesija iz Slovenije še ni izginila. Za to pa bi rabili res velik čudež.
Od vstaje do predaje; od mednarodnega denarnega sklada do nepremičninske dajatve; od poskusnega zajčka do velikana rocka.
Najprej smo ta teden zastrigli z ušesi ob novici , da je umrla nekdanja prva dama Jugoslavije Jovanka Broz, si potem prekrivali ušesa zaradi večnih nepremičninskih preigravanj med našimi politiki in se praskali za ušesi, zakaj nihče noče nič povedati o vmesnih rezultatih bančnih stresnih testov. Kdo bo torej na koncu koga za ušesa?
V tem tednu se je vse vrtelo okoli številk. Davek na nepremičnine je zamajal temelje slehernega gospodinjstva in razburil vse: kmete, upokojence, cerkvene glave in gospodarstvenike.
Trojka bo, trojke ne bo, delamo za vse, ampak imamo veliko več dela, ker ste vi delali zelo slabo. Odštevanje pa se nadaljuje, ampak velikih političnih duhov to ne moti, da se ne bi ob tem, ko se delajo norca iz sebe, malce ponorčevali še iz nas. In rešitev? Ponorčujmo se iz sebe še sami, pa gremo lahko z nasmehom naprej. Kamorkoli že.
Najprej se je zamrznil sam. Ko se mu je že skoraj uspelo odmrzniti, so ga nazaj zamrznili strankarski kolegi. Pravijo da do kongresa, ki bo po novem pred volitvami. Do takrat imamo čas, da razmišljamo o preprosti gospodinjski logiki. Ali je dvakrat odmrznjeno še vedno uporabno ali pa je morda čas, da dvakrat zamrznjeno in odmrznjeno končno pristane v smeteh?
Neveljaven email naslov