Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kadar pravijo, da politično odgovornost prevzemajo vsi, je v resnici ne prevzame nihče.
Nemčija je kihnila, Slovenijo pa je že malo požgečkalo po grlu.
Ves svet nas hvali.
Dvojina je bližina.
To je nekaj misli, iztrganih iz Petkove centrifuge, v kateri Tatjana Pirc ugotavlja, da kritični glasovi pogosto obupano obmolknejo. Rešitev je skrita v naslovu centrifuge.
928 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Kadar pravijo, da politično odgovornost prevzemajo vsi, je v resnici ne prevzame nihče.
Nemčija je kihnila, Slovenijo pa je že malo požgečkalo po grlu.
Ves svet nas hvali.
Dvojina je bližina.
To je nekaj misli, iztrganih iz Petkove centrifuge, v kateri Tatjana Pirc ugotavlja, da kritični glasovi pogosto obupano obmolknejo. Rešitev je skrita v naslovu centrifuge.
Evropsko prvenstvo v nogometu. V finalu sta Nemčija in Slovenija. Zelo je napeto. Na koncu se zmage s kar 11 proti 8 veselijo Slovenci. Sliši se kot prizor iz sanj. Ampak vse je resnično. Manjka samo ključen podatek. Izveste ga v tedenskem komentarju, ki ga je pripravil Gašper Andrinek.
O zmagovalcih in poražencih, o šaljivcih in skrajnežih ter novih in starih obrazih 720 članskega evropskega parlamenta.
Smo pred volitvami v Evropski parlament, pri nas pa bodo še trije posvetovalni referendumi. Predvolilna retorika je na vrhuncu, vprašanje pa je, ali bo taka tudi volilna udeležba. Precej visoka je bila na indijskih parlamentarnih volitvah, ki so potekale kar šest tednov. Tudi v Mehiki je veliko volivk in volivcev podprlo prvo predsednico države. V Gazi žal nič novega, še vedno se ne morejo dogovoriti o premirju. Slovenija pa je priznala Palestino.
'Priznati ali ne priznati? To je zdaj vprašanje' je bila hamletovska dilema, ki se je ta teden valila pod žarometi v Sloveniji. V dobi, kjer je meja med načelnostjo in preračunljivo in oportuno samopromocijo nevarno zabrisana, se človek vpraša, zakaj vprašanju o priznanju Palestine odmerjamo tolikšno pozornost prav zdaj, ko pa aktualna kriza v Gazi traja že mesece. Nov teden je sicer znova navrgel pahljačo vsega, začenši z vremenom v maju, ki ima očitno krizo identitete.
Ljudje danes že težko ločimo med popolnimi zablodami, celo deluzijami … pa na drugi strani odločitvami, ki so posledica negotovosti. In v tem svetu ni težko biti negotov. Skratka, negotovi si potem rečemo, da je bolje brcniti v temo kot v kamen. Čeprav se pogosto izkaže, da se v temi skriva skala.
Svet je postal, hočemo, nočemo, sovražen in nasilen, poln groženj, ustrahovanja, prezira, sramotenja, ... Nasilje in sovraštvo v najširšem možnem pomenu besed postajata del našega vsakdana. In takega ga je naredila izključujoča, nasilna politika vladajočih. Priletni atentator je na Slovaškem ustrelil predsednika vlade, na Evroviziji so obtožbe o sovraštvu in grožnjah kar deževale z vseh strani, pri nas zdravniki želijo, da jih država zaščiti pred nasilneži, v Palestini se stopnjuje genocid, ...
Na volitve se letos podaja blizu 2 milijardi Zemljanov, a največji svetovni praznik demokracije ima grenak priokus. Kitajski predsednik je na Balkan pripeljal leteče taksije, Putin pa na Rdeči trg le en tank. Medtem ko slovenska vlada napoveduje priznanje Palestine, so študentje z zasedbo Fakultete za družbene vede vendarle dokazali, da v njihovih glavah niso samo majske igre in škisove tržnice. Gazi za Gazo ob nasprotovanju nekdanjih osamosvojiteljev vendarle dobivajo tudi podalpske sledi. Evrovizijsko vsegliharstvo pa je znova zamudilo priložnost za imeti jajca.
O praznikih, uporu, pogumu, normaliziranju nenormalnega, združevanju nezdružljivega, vstopanju v EU, spitzenkandidatih, kikirikanju, mukanju, traktorjih in smradu …
Medtem ko se svetovna diplomacija jecljavo spotika ob navadnim smrtnikom nevidne retorične mejnike med "zaskrbljenostjo", izražanjem "pričakovanj", "pozivi", "obsojanjem" ali občasno vendarle tudi "ostrim obsojanjem", hladnokrvni klavci v Palestini še kar koljejo, nedolžni pa še kar umirajo. Slovensko notranjo politiko medtem pretresajo afere; predvsem v zvezi s stranko Nova Slovenija, ob katerih bi znali slovenski volivci pred prihajajočimi evropskimi volitvami pozabiti, da je aktualna koalicija doslej uresničila malo do nič svojih predvolilnih obljub.
Ali v svetu, v katerem vlada zakon džungle, kot pravi sloviti pakistansko– britanski politični aktivist, pisatelj, novinar, zgodovinar in javni intelektualec Tariq Ali, sploh lahko govorimo o časti? Izraelci so ob prestrezanju iranskih projektilov istočasno brezsramno napadali Gazo.Ta teden so Združeni narodi izpostavili, da je vojna v Gazi tudi vojna proti ženskam. Združeni narodi, ki so, ob vseh aktualnih krizah, večino časti že davno izgubili. Vlada kriza vodenja oziroma vodenje kriz ob krizi pravih, častnih voditeljev – na koncu pa največjo ceno vedno plačajo nedolžni.
Orožje za Ukrajino, orožje za Izrael, orožje za napade na pripadnike Združenih narodov. Kot neto uvoznike nasilja in kulture poneumljanja nas ne bi smele preveč presenetiti niti grožnje s strelskimi pohodi po šolah.
Po moledovanju mednarodne skupnosti, naj Izrael vendarle omogoči humanitarnim organizacijam vstop v Gazo, da bi izstradanemu prebivalstvu dostavili hrano in drugo pomoč, je izraelska vojska v posmeh tem prizadevanjem z zračnim napadom zradirala humanitarni konvoj organizacije World Central Kitchen, ki je na opustošeno območje peljala hrano. Da je svet že zdavnaj skrenil s tečajev, nam govori dejstvo, da v mednarodni skupnosti vsi govorijo le o premirju. Medtem ko ZDA pošilja orožje v Izrael, zveza Nato nenehno spodbuja zaveznike k dodatnemu oboroževanju, pa o trajnem miru govori le še papež. Zagovorniki trajnega miru in prekinitve ognja pa so postali ekstremisti. Dobrodošli torej v krasnem norem svetu, v katerem je vojna z občasnimi prekinitvami ognja normalno stanje.
Če bi morali opredeliti en kraj in en dogodek, ki vsako leto najbolj opredeljuje našo deželo, je to zagotovo Planica, pri čemer je letošnjo še posebej zaznamoval zmagovit konec skakalne in letalske kariere najuspešnejšega našega predstavnika v tem športu doslej Petra Prevca. Poplaniški teden je nato med drugimi dosežki prospremila še bleščeča zmaga slovenske nogometne reprezentance nad Portugalsko. Slovenija ni le zibelka letenja na smučeh, narodnozabavne in katerekoli glasbe ter trajnostnih prevoznih sredstev. Navsezadnje… Slovenija je dežela, ki da misliti, ne le Ronaldu.
Slovenijo, vsaj njen delček na zahodu, je pretresla nadzorovana detonacija bomb iz II. svetovne vojne, ni pa jo pretresel kmečki protest, ker je bil odpovedan. Svojega shoda v Ljubljani pa ni odpovedala SDS. Resnično pa nas žal še vedno pretresa tragedija civilistov v Gazi. Marsikdo je v Rusiji pretresen zaradi ponovne zmage Vladimirja Putina na volitvah. Neka vrste pretres bodo tudi smučarski poleti v Planici, predvsem zaradi odhoda Petra Prevca v zasluženi športni pokoj.
Nihče si ne želi priznati, da živi v prevari. Ampak nekateri vsaj živijo. Drugi temu ne morejo reči življenje.
"Resničnost v Gazi je neskončno hujša od najbolj grozljivih podob, ki jih lahko vidimo na Zahodu," pravi Susan Abulhawa, najuspešnejša pisateljica palestinskega rodu. Več kot 30.000 preštetih smrti kot naraven pojav, katastrofa, ki se kar dogaja z neba od koder države – tudi tiste, ki dobavljajo orožje Izraelu – na reveže kar s padali odmetavajo drobce humanitarne pomoči, da bi si s tem vsaj malo oprali svojo krvavo vest. V prvi vrsti ZDA.
Na železniški postaji v Novi Gorici so v začetku tedna odkrili 200 kilogramov težko letalsko bombo iz 2. svetovne vojne. Čez nekaj dni so našli še eno. Ostanki morije prejšnjega stoletja so torej še vedno tu, kljub temu pa čisto blizu nas znova poslušamo vse bolj glasne vojaške bobne. V tedenski centrifugi govorimo o neredu: v mednarodnih odnosih, domači politiki, v zdravstvu in v družbi. Tudi v prostorih državnega sveta, kjer so te dni v žaru polemike polomili govorniški pult. Tedenski pregled sta pripravila Tanja Starič in Blaž Kumše.
Prvi zimski počitniški teden, ki si več ne zasluži prvega pridevnika, se izteka. Temu primerno je promet na cestah razredčen in prav taka je tudi gostota v javnosti odmevnih dogodkov. Ena stavka za drugo postavljajo družbo v primež napetosti. In v tem stanju "vmes" je edino, kar teče naprej in naprej čas, ki počasi, a zdržema naplavlja pomlad.
Petkova centrifuga poziva k postu in s tem tudi sama sebi dela medvedjo uslugo. Poziva namreč k (vsaj delnemu) postu pretirane konzumacije (nepotrebnih) informacij. V času od montaže do predvajanja sta sicer v javnost prišli še dodatni dve kar odmevni informaciji, odstranitev želodca napačnemu bolniku doma in smrt ruskega politika in zapornika Navalnega v Rusiji. Kar pa samo še doda k splošnemu vtisu – da smo predozirani.
Slovenska, še posebej politična, kultura raste v višave. Tako visoko, da so na obzorju vršaci mehiških telenovel.
Neveljaven email naslov