Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
911 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
Sladkorna bolezen ali diabetes je značilna bolezen razvitega sveta. Več kot 90 odstotkov bolnikov ima sladkorno bolezen tipa 2, ki se razvije postopoma zaradi danes pogostega življenjskega sloga z veliko kalorične hrane in malo gibanja. V Sloveniji po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje živi 135 000 sladkornih bolnikov in vsako leto odkrijejo še 11 000 novih. Praktično povsod po svetu je pojavnost sladkorne bolezni v naglem porastu. Pri sladkorni bolezni tipa 2 se povezave z življenjskim slogom in pretirano kalorično hrano vedno znova potrjujejo, pa vendar so odzivi posameznikov na podobno nezdrave razvade lahko zelo različni. Nekateri bodo posledice svojih navad kar hitro občutili v obliki sladkorne bolezni, drugi morda nikoli. Kje se skriva odgovor, ki bi pojasnil to razliko, je eno velikih vprašanj ozadja nastanka sladkorne bolezni, ki se mu posveča tudi izr. prof. dr. Andraž Stožer, predstojnik Inštituta za fiziologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. In zanimivih rezultatov ne manjka. Foto: Maša Skelin Klemen
Morda največji stereotip o Prekmurju trmasto vztraja v primeru priljubljene prekmurske gibanice. Izvirno slovensko jed je konec 19. stoletja v rokopisu Slovenci na Ogrskem popisal novinar in pisec Anton Trstenjak, ko so mu, ker je prišel iz “bele Ljubljane”, spekli gibanico. Takrat še ni vsebovala rozin in drugih sodobnih dodatkov, a bolj kot kulinarika je zanimiva etimologija imena znamenite sladice. Ta nima nikakršne zveze z gibanjem prek Mure ali zgibanjem testa. Kakšno je pravo ozadje poimenovanja, ve zgodovinarka doktorica Darja Kerec, ki je diplomirala in doktorirala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava na ljubljanski Pedagoški fakulteti kot docentka za slovensko in občo novejšo zgodovino. Pri raziskovanju se osredotoča na dogajanje v 19. in začetku 20. stoletja, in sicer v najvzhodnejšem delu Slovenije, v Prekmurju, stičišču med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo. Območje je zaznamovano z raznovrstnimi mednacionalnimi in kulturnimi odnosi, ki so ustvarili specifično identiteto Prekmurcev. Dr. Darja Kerec bo v oddaji Podobe znanja govorila o svojem Prekmurju, raziskovanju srednjega veka in popolnoma sveži monografiji o zgodovini Rdečega križa na Slovenskem. foto: osebni arhiv
V tokratnih Podobah znanja smo pred mikrofonom gostili dr. Barbaro Ivančič Kutin, raziskovalko na Inštitutu za slovensko narodopisje. Naša gostja se v svojem znanstveno-raziskovalnem delu posveča predvsem širokemu polju slovstvene folkloristike. Njena zanimanja tako segajo od metodoloških vprašanj, povezanih predvsem z okoliščinami in izvedbo pripovedovanja – tej problematiki je pred osmimi leti posvetila tudi znanstveno monografijo Živa pripoved v zapisu –, do neposrednega zbiranja ljudskega pripovednega gradiva na terenu. V tem smislu velja omeniti njeno lanskoletno knjigo Krivopete, v kateri je predstavila arhaične zgodbe iz Benečije in zgornjega Posočja, ki govorijo o tako imenovanih divjih ženah z nazaj zasukanimi stopali. Poleg tega se dr. Barbara Ivančič Kutin v zadnjem času vse bolj posveča tudi raziskovanju slovstvene folklore med Slovenci po svetu, od šolskega leta 2017/18 pa kot zunanja sodelavka predava predmet Slovstvena folkloristika med jezikoslovjem in literarno vedo na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor z njo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Barbara Ivančič Kutin (Goran Dekleva)
Doktor Gregor Moder je docent za področje filozofije, na AGRFT v Ljubljani uči filozofijo umetnosti. Zaposlen je kot raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se ukvarja z nemškim idealizmom, s teorijo ideologije ter s filozofijo kulture in umetnosti. Je član uredniškega odbora revije Problemi in urednik knjižnega programa založbe Maska. Odmev je doživel tudi kot avtor knjig Komična ljubezen: Shakespeare, Hegel, Lacan ter Hegel in Spinoza: substanca in negativnost.Pred leti je bil dejaven član Kolektiva Narobov, s katerim je prejel tudi Ježkovo nagrado. Od leta 2011 je kot postdoktorski raziskovalec na univerzi Jana Van Eycka v Maastrichtu na Nizozemskem preučeval komedijo in negativnost. Prihodnje leto bo kot Fulbrightov štipendist gostoval na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike. foto: YouTube/IFDT CELAP
Kako se naravno okolje skozi čas spreminja in kaj se je na nekem območju dogajajo v preteklosti je tema, ki je v zadnjih letih zanima vse več ljudi. Za to so v veliki meri odgovorne podnebne spremembe, ki danes naglo spreminjajo pogoje za življenje na tako rekoč vseh koncih sveta. Če želimo vedeti, kako velike in nemara usodne so današnje spremembe, pa je izredno pomembna časovna dimenzija. Kakšne spremembe so se odvijale v bolj oddaljeni preteklosti, kako obsežne so bile, kako hitro so se zgodile in kaj jih je povzročilo? Ker si pokrajine, kakršna je bila pred tisočletji ne moremo neposredno ogledati, se moramo zanesti na sledi, ki so ostale. In včasih nam lahko zelo veliko povejo najbolj drobne sledi. Kot je denimo pelod, ki se v pravih okoliščinah lahko ohrani tisočletja dolgo in jasno priča o rastlinju, ki je nekoč uspevalo na nekem območju. Kakšna je torej zgodovina rastlinstva naših krajev, ki nam jo pripovedujejo ostanki peloda, smo se pogovarjali z gostjo Podob znanja, palinologinjo dr. Majo Andrič, znanstveno sodelavko Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Kakšno je naše vesolje, zakaj je prav takšno, kot je, kateri zakoni mu vladajo in kakšna bo njegova prihodnja usoda? To so vprašanja, ki zaposlujejo kozmologe in do danes so ponudili že številne odgovore. Nekatere med njimi je v tokratnih Podobah znanja predstavil eden vodilnih kozmologov, dr. Uroš Seljak, redni profesor na Univerzi Berkeley v Kaliforniji, kjer vodi tudi Center za kozmološko fiziko. Letos je prof. Seljak postal tudi redni član Nacionalne akademije znanosti Združenih držav Amerike, tokratni obisk Slovenije pa je uskladil s Svetovnim kongresom slovenskih fizikov, ki poteka v okviru praznovanja 100-letnice Univerze v Ljubljani. Uroš Seljak pravi, da o sestavi vesolja vemo skoraj vse, toda zanimivih vprašanj še dolgo ne bo zmanjkalo. Med drugim smo se v pogovoru dotaknili nenavadne temne energije, vprašanja nevtrinov in poskusov, da bi zaznali vzporedna vesolja. Foto: Nina Slaček
Skupini slovenskih znanstvenikov pod vodstvom doc. dr. Andreja Zorka z odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu “Jožef Stefan” in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je uspelo eksperimentalno dokazati Kondov pojav v kvantni spinski tekočini, o čemer so objavili članek v prestižni znanstveni reviji Nature Physics. Kondov pojav je sicer značilen za električne prevodnike, kvantna spinska tekočina pa je izolator. Vendar se v določenih pogojih zelo nenavadno obnaša in zdaj vemo zakaj. Kvantni materiali so v zadnjem času deležni izredne pozornosti znanstvenikov po vsem svetu, saj bodo na njihovih posebnih lastnostih temeljili kvantni računalniki in kvantne tehnologije. Uspeh slovenskih znanstvenikov zdaj odpira pomembne nove možnosti za njeno uporabo, tudi za potencialno zapisovanje kvantnih informacij. Foto: Nina Slaček
Kot vemo, je France Prešeren sicer bil nezakonski oče, ni pa bil nezakonska mati. Tega banalnega truizma seveda ne bi bilo treba posebej izpostavljati, ko bi Prešeren v prvi osebi ednine ne napisal Nezakonske matere. Če namreč pesnik sam ni bil nezakonska mati, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kdo neki pravzaprav je ta, ki v znameniti pesmi govori? – V šoli so nas poučili, da to zagato lahko razrešimo tako, da v razmišljanje o poeziji vpeljemo koncept lirskega subjekta. Šolska modrost pač ve povedati, da v nobeni pesmi – pa naj bo ta videti še tako neposredna, intimno izpovedna – ne govori zares njen empirični avtor, temveč vselej nekakšna izmišljena, fiktivna oseba, ki ji po dogovoru rečemo lirski subjekt. Naloga pesnika ali pesnice torej ni v tem, da sta čim bolj iskrena v izpovedovanju svojih lastnih čustev in misli, ampak v tem, da sta – podobno kakor dramatik – čim bolj prepričljiva pri oblikovanju nekega glasu, neke osebe, ki ji lahko verjamemo, kakor da bi bila resnična. Zveni dovolj preprosto, kajne, a v literarni vedi se o naravi lirskega subjekta, njegovem pomenu za umetniško učinkovanje pesmi pišejo dolge in zapletene razprave. A če je to tema, ki se ji posvečajo številni znanstveniki in znanstvenice po svetu, pri nas vprašanja lirskega subjekta donedavna nihče ni vzel v kritičen precep. To se je zdaj naposled spremenilo, saj je pred nedavnim predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Varja Balžalorsky Antić, pri založbi ZRC SAZU objavil študijo Lirski subjekt : rekonceptualizacija. Do kakšnih zaključkov se je dr. Balžalorsky Antić navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Varje Balžalorsky Antić
Kadar smo prepričani, da živimo pristno življenje, smo v največjem primežu ideologije, pravi predsednik Slovenskega filozofskega društva dr. Tomaž Grušovnik. Docent na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem je prepričan, da je “dvom največji izraz pristnosti”. Številne študente poučuje pri predmetih Filozofija vzgoje in Etika, na drugih raziskovalnih področjih pa se dotika okoljske in medvrstne etike ter etike v vzgoji in izobraževanju. Dr. Tomaž Grušovnik se z okoljsko etiko poglobljeno ukvarja več kot deset let, v ospredju pa je njegova knjiga Odtenki zelene. Z etiko živali se je srečal leta 2013 in v naslednjih letih opustil uživanje mesa. V knjigi Etika živali lahko spoznamo, da mu je ukvarjanje z živalsko etiko odprlo svet mehanizmov zanikanja na osebni in družbeni ravni. Okoljska in živalska etika spreminjata pogled na svet, saj ko začnemo žival približevati človeku, podremo ustaljena razmerja odnosov, ki jih ljudje vzpostavljamo z okoljem in nečloveškimi živalmi. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Maja Bjelica
Te dni Morska biološka postaja Piran Nacionalnega inštituta za biologijo praznuje 50 let svojega delovanja. Pol stoletja aktivnega ukvarjanja s preučevanjem morskih ekosistemov je ustvarilo bogato zakladnico znanja o življenju in procesih pod morsko gladino. V času naglih in v veliki meri zaskrbljujočih sprememb, ki so jim izpostavljeni planetarni ekosistemi, je čim boljše poznavanje njihovega stanja in pritiskov, ki so jim izpostavljeni, še toliko bolj ključno. Brez časovne perspektive in podatkov, ki nam lahko dajo bolj celostno sliko, bi današnja tveganja mnogo težje ocenjevali. Z vodjo Morske biološke postaje Piran Patricijo Mozetič se je o stanju našega in svetovnih morij pogovarjala Nina Slaček. Foto: Tihomir Makovec, NIB
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je konec aprila podelilo svoje najvišje priznanje, bienalno nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo, umetnostnemu zgodovinarju, muzejskemu svetniku in dolgoletnemu kustosu Narodne galerije, dr. Ferdinandu Šerbelju. Šerbelj, sicer avtor skoraj nepreglednega števila razstav in strokovnih publikacij – od krajših znanstvenih člankov do preglednih monografij –, namreč velja za enega najpomembnejših raziskovalcev baročne umetnosti na Slovenskem, še prav posebej baročnega slikarstva na Goriškem in Kranjskem. Kako je torej skozi prizmo njegovega znanstvenega dela videti likovna umetnost slovenskega prostora od začetka 17. pa tja do konca 18. stoletja, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Ferdinand Šerbelj (Goran Dekleva)
Učinkovito shranjevanje električne energije je ključno za uspešen in celosten prehod na obnovljive vire energije, prihranilo pa bi nam tudi velike izgube, ki so značilne za današnji način proizvodnje elektrike. Kadar sije sonce, piha veter ali so vodostaji visoki, lahko obnovljivi viri proizvedejo velike količine energije. Toda če jih v tistem trenutku ne potrebujemo, si z njimi ne moremo kaj dosti pomagati. Če pa bi lahko proizvedeno energijo v velikem obsegu shranili za kasnejšo uporabo, bi bila zgodba precej drugačna. Ključ se skriva v pravem materialu. Prav materialom pa se prof. dr. Matjaž Valant, vodja laboratorija za raziskave materialov in dekan fakultete za znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici, posveča že vso raziskovalno kariero. Materiali lahko tudi proizvajajo vodik ali čistijo vodo ali pa raziskovalce preprosto navdušujejo preprosto s svojimi zelo posebnimi lastnostmi. Z dr. Valantom se je pogovarjala Nina Slaček. foto: iz osebnega arhiva Matjaža Valanta
V drobnih, očem nevidnih celicah poteka izredno zapleteno dogajanje. Tam kompleksne biološke molekule izmenjujejo informacije, prenašajo ukaze, izdelujejo nove kompleksne molekule in tvorijo temelj življenja. Kaj vse se v celicah dogaja, je predmet intenzivnih raziskav. Tudi v želji, da bi se tako pojasnilo in ozdravilo marsikatero bolezen. Molekularni biolog dr. Boris Rogelj z odseka za biotehnologijo na Institutu »Jožef Stefan« in redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani se v prvi vrsti posveča raziskovanju procesov, ki se skrivajo v ozadju nevrodegenerativnih bolezni. Pred nekaj leti je prišel na sled enemu od genskih vzrokov, ki lahko pripeljejo do nastanka amiotrofične lateralne skleroze, poznane tudi pod kratico ALS. Toda "krivec" ima mnogo bolj večplastno vlogo, kot bi nemara domnevali na prvi pogled. To se je pokazalo v raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Molecular Cell, v kateri so s sodelavci prvič uspešno opisali celično regulativno mrežo, ki pojasnjuje prve razvojne dogodke, ki vodijo v učinkovito diferenciacijo matičnih celic in razvoj zarodka. Presenetljivo se je pokazalo, da je tako pri diferenciaciji matičnih celic kot tudi pri nastanku nevrodegenerativnih bolezni na delu isti protein TDP 43.
Paradigmatična sodobna zgodba o uspehu tako rekoč nujno vsebuje neko tvegano odločitev, odločitev za pot, ki gre proti toku in ustaljenim praksam in ki bi se kaj lahko končala klavrno, a se je po spletu okoliščin vendarle izkazala za daljnovidno in modro, za temelj izjemnega uspeha. Čeprav morda tovrstne uspešne zgodbe utemeljene na izrazitem tveganju v prvi vrsti povezujemo s podjetniškimi uspehi, so si po tihem utrle pot v najrazličnejše pore družbe. Tudi v podeželsko okolje, ki ga morda raje razumemo kot bolj odmaknjenega od siceršnjega podivjanega tempa današnjega časa. Tveganje in negotovost sta stalni spremljevalki življenja na kmetih, ugotavlja antropologinja dr. Duška Knežević Hočevar, višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU. In če je nepredvidljivo vreme od nekdaj krojilo usodo kmetov, je danes vreme le še bolj nepredvidljivo. Najbolj nepredvidljive pa so neprestane spremembe evropskih in nacionalnih kmetijskih politik in usmeritev. Kakšen je torej davek na večinoma spregledano negotovost na slovenskem podeželju? Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
V tokratni oddaji Podobe znanja vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru z našo svetovno priznano raziskovalko komunikacije in vedenja žuželk doc. dr. Meto Virant Doberlet, vodjo oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Za svoj pomembni prispevek k raziskavam, kako žuželke komunicirajo s pomočjo vibracij, je prejela že več nagrad, prisluškovanje žuželkam pa utegne imeti tudi vrsto koristih aplikacij, denimo v kmetijstvu za razvoj alternativnih, trajnostnih metod za omejevanje širjenja nekaterih vrst škodljivcev. Foto: NIB
Za konodonte morda še niste slišali in vendar nam odpirajo izredno pomembno okno v globoko preteklost. Danes obstajajo le še njihovi fosilni ostanki in še ti so praktično povsem neopazni. Toda konodonti ponujajo strokovnjakom, paleontologom ne samo dragocene informacije o razvoju življenja na zemlji, ampak so bili pravzaprav tako vseprisotni in raznovrstni, da se še danes z njihovo pomočjo določa relativno starost kamnin iz paleozoika in triasa. Tej zanimivi in dobesedno povedni skupini živali, ki je na zemlji uspevala več kot 300 milijonov let, se raziskovalno posveča dr. Tea Kolar-Jurkovšek, znanstvena svetnica na Geološkem zavodu Slovenije in ena vodilnih evropskih raziskovalk konodontov. Svež doprinos k slovenski zakladnici znanja s tega področja predstavlja znanstvena monografija Konodonti Slovenije, ki sta jo pripravila skupaj s soprogom, prav tako geologom dr. Bogdanom Jurkovškom. O Konodontih in vsemu, kar nam lahko povejo o preteklih in morda celo o prihodnjih časih s paleontologinjo dr. Teo Kolar-Jurkovšek. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček.
Personalizirana medicina je zdravljenje, oblikovano po meri vsakega posameznika in posameznice. Upošteva genetske in epigenetske dejavnike, ki imajo ključno vlogo pri razvoju bolezni in z njihovo pomočjo bi lahko številne kompleksne, kronične bolezni zaznali dovolj zgodaj, da bi lahko njihove posledice vsaj omilili, če ne že povsem pozdravili. Tudi zdravljenje bi lahko prilagodili vsakemu človeku posebej. Konec koncev je že dolgo znano, da kar nekomu pomaga, bo drugemu pomagalo slabše ali pa bo celo povzročilo hude stranske učinke. Toda lov na ključne genske dejavnike je mnogo bolj zapleteno početje, kot so si genetiki predstavljali pred skoraj dvema desetletjema, ki je bil dekodiran človeški genom. Kako izgleda iskanje genskih dejavnikov, odgovornih za nastanek osteoporoze, nam je v Podobah znanja razložila prof. dr. Janja Marc s katedre za klinično biokemijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Svež uspeh njene raziskovalne skupine bo kmalu objavljen članek v znanstveni reviji Nature Experimental & Molecular Medicine. Uspešno so pojasnili, kako molekula SRY na kromosomu Y varuje moške pred krhkimi kostmi. S tem so se odprla nova vrata v ciljano terapijo in morda preventivo te bolezni. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto:Nina Slaček
Mag. Miha Mlinar je zaposlen v Tolminskem muzeju kot kustos arheolog. Ukvarja se predvsem s problematiko kovinskih in drugih arheoloških obdobij Posočja. Vodil je številne arheološke raziskave in je avtor ali soavtor več razstav, med njimi so: stalna razstava Naplavine obsoške zgodovine v Tolminskem muzeju, Nove zanke svetolucijske uganke, S fibulo v fabulo in razstave Stari bogovi obmolknejo. Predvsem ta slednja je opozorila na nove najdbe, ki odstirajo novo arheološko podobo Posočja. O teh najdbah je mag. Miha Mlinar spregovoril v oddaji Podobe znanja, njen avtor je Milan Trobič. Foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje; mag. Miha Mlinar na odprtju razstave Keltskih konj topot, 2013, Celje.
Slovenija se lahko pri ohranjanju in skrbi za velike zveri v naših gozdovih pohvali s številnimi izrednimi uspehi, saj pri nas živijo vse tri evropske velike zveri, volkovi, risi in medvedi. Toda njihova genska slika pripoveduje zelo različne zgodbe. Medvedov je veliko in tudi z genskega vidika je naša populacija v izvrstni formi. Tudi volkovom ne gre slabo. Ker so za razliko od medvedov teritorialni, sami zelo dobro omejujejo svoje število. Tako jih pri nas živi okoli 50 in to je številka, ki ob pomoči genskih raziskav omogoča zelo podrobno preučevanje, dobro so poznane tudi njihove družinske vezi. Daleč najslabše gre risu, saj so pri nas živeči risi v tesnejšem sorodstvu kot bratje in sestre. Pred gotovim izumrtjem se zato največjo evropsko mačko skuša rešiti s prihodom novih živali. Prav v teh dneh se bo v Slovenijo preselil prvi izmed devetih risov, ki bodo k nam prišli v okviru projekta LifeLynx iz Romunije in Slovaške. Ne glede na specifike posamezne vrste se danes tako preučevanje kot priprava strategij za ohranjanje divjih živali v vse večji meri naslanja na spoznanja molekularne genetike. Njen nagli razvoj v zadnjih letih namreč omogoča vse podrobnejši vpogled tako v stanje različnih populacij kot v njihov evolucijski razvoj. O tem smo se v tokratnih podobah znanja pogovarjali z doc. dr. Tomažem Skrbinškom s katedre za ekologijo in varstvo okolja oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Ob nedavnem slovesu naše vodilne dialektologinje, redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Zinke Zorko, smo v tokratnih Podobah znanja ponovili pogovor, ki smo ga z jezikoslovko in slovenistko, zaslužno profesorico Univerze v Mariboru pripravili pred 15 leti. Zinka Zorko se je rodila leta 1936 v Spodnji Kapli na Kozjaku. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala leta 1961 iz slovenistike in rusistike, leta 1986 pa je na isti visokošolski ustanovi še doktorirala z disertacijo Koroški govori dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu. Akademikinja Zinka Zorko se je znanstveno posvečala predvsem vzhodnoslovenskim narečjem. Med drugim se je podpisala pod več kot 30 izvirnih znanstvenih člankov ter tri znanstvene monografije. To so: Narečna podoba Dravske doline, Haloško narečje in druge dialektološke študije ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Bila je tudi predstojnica mariborske slavistike, prodekanka za znanstveno-raziskovalno delo in prorektorica Univerze v Mariboru. Za svoje delo je Zinka Zorko prejela vrsto priznanj, med drugim tudi najvišje, ki ga lahko prejme slovenska znanstvenica – Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Zinko Zorko je leta 2004 pred naš mikrofon povabil Štefan Kutoš. foto: akad. dr. Zinka Zorko (MMC RTV SLO)
Neveljaven email naslov