Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O prestižnem mednarodnem tekmovanju Pandemic Response Challenge in vlogi umetne inteligence v medicini na sploh in v aktualni pandemiji posebej, vodja slovenske ekipe dr. Mitja Luštrek.
Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje.
Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom v oddaji Podobe znanja že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju.
»Nismo še izvedeli, kako se primerjamo z zmagovalci. Morda smo bili precej slabši, malo slabši, možno bi bilo celo, da smo bili boljši,« izpostavlja vodja slovenske ekipe dr. Mitja Luštrek. »Kajti pri tekmovanju se ni upoštevalo le, kako dobre rešitve ponudimo, ampak tudi, kako znamo to spraviti v prakso. Tu je imela zmagovalna ekipa kar nekaj prednosti pred nami. Oni so namreč do takrat že precej tesno sodelovali s svojo vlado. Tudi mi sicer imamo nekaj stikov z našo vlado, vodja našega odseka prof. dr. Matjaž Gams je državni svetnik, ampak, resnici na ljubo, ne posluša nas toliko, kot je po vsej verjetnosti te Špance njihova. Tudi komuniciranje z javnostjo je bilo pri njih malo boljše.«
V kontekstu tekmovanja se sicer konkretno podatkom za Slovenijo niso povečali, vendar, pravi Luštrek, dobro napovedujejo tudi za našo državo. »Ne bom rekel, da bolje od drugih, ki se ukvarjajo prav s Slovenijo, ampak kar v redu. Kar pa je pri nas edinstveno, je to, da se ukvarjamo s priporočanjem protiukrepov.« Se pa bodo tudi sami zdaj podrobneje posvetili domači situaciji in skušali svoje metode še izboljšati in prilagoditi prav potrebam Slovenije. V ta namen nameravajo nameniti tudi del nagrade v vrednosti četrt milijona dolarjev.
Od seznanjanja z novim področjem do nadgradnje z lastnim znanjem
Napovedovanje širjenja covida-19 v prvem delu tekmovanja je od slovenske tekmovalne ekipe zahtevalo hitro učenje o epidemioloških modelih, kot sta denimo modela SIR in SEIR, saj za razliko od številnih tekmecev naši znanstveniki in znanstvenice na tem področju niso imeli izkušenj. Na tem mestu sicer velja izpostaviti, da dnevno analizo stanja in projekcije razvoja epidemije, ki jih pripravlja dr. Matjaž Leskovar in jih javnosti običajno predstavlja prof. dr. Leon Cizelj z Odseka za reaktorsko tehniko Instituta »Jožef Stefan«, tudi temeljijo na modelu tipa SEIR. Vendar pa gre za povsem ločeno delo. Več informacij o modelih, ki so v rabi pri nas, pa seveda najdete na Sledilniku.
Ena ključnih spremenljivk epidemioloških modelov (običajno označena kot β) napoveduje, s kakšno verjetnostjo pride do okužbe oz. kako ljudje prehajajo iz neokužene v okuženo skupino. Ekipa Odseka za inteligentne sisteme je zgradila model strojnega učenja, ki to spremenljivko napoveduje na podlagi sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja in slovenska rešitev se je gibala med prvim in četrtim mestom. A prvi del tekmovanja ni bil odločilen.
Kako bi evolucija izbrala najboljše protiukrepe?
Za čim višjo uvrstitev je bilo v drugem delu tekmovanja potrebno predlagati protiukrepe, ki bi na eni strani čim bolj znižali število okužb, po drugi strani pa ne bi imeli previsoke družbeno-ekonomske cene. Za določanje najboljših možnih protiukrepov so Slovenci uporabili večkriterijsko optimizacijo oziroma, bolj natančno povedano, t. i. evolucijske algoritme, ki posnemajo naravno evolucijo.
»Začnejo z neko populacijo protiukrepov, ki so recimo naključno generirani, nato te ukrepe medsebojno križajo, jih mutirajo in vsakič izberejo najboljše programe, ki grejo v naslednjo generacijo,« pojasnjuje dr. Luštrek. »To se nekaj časa ponavlja, dokler na koncu nimamo zadovoljivo dobrih programov protiukrepov.«
Ali pa ne zmanjka časa. Na samem tekmovanju je bil namreč odmerjeni čas za to zahtevno računanje omejen na (le) šest ur. V realnem kontekstu tovrstnih omejitev seveda ne bo.
Umetna inteligenca v medicini
Čeprav ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« torej doslej ni imela izkušenj z modeliranjem epidemij, pa to ne pomeni, da so ji bila zdravstvena vprašanja tuja. Pravzaprav je velik del raziskav, ki jih opravljajo, tako ali drugače že povezan z medicino. V drugem delu pogovora z dr. Mitjo Luštrekom, sicer tudi vodjo skupine za ambientalno inteligenco, smo se tako posvetili ambientalni inteligenci, ki nas obkroža, ter raziskavam, ki se osredotočajo v prvi vrsti na kronične bolnike in razvoj tehnologij, ki bi jim omogočila čim bolj nemotečo, a učinkovito podporo pri nadzorovanju različnih bolezni. Ob tem se nismo izognili niti širšemu kontekstu, ki ga raba umetne inteligence pri tako občutljivem področju, kot so zasebni zdravstveni podatki, zbuja v javnosti.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora v oddaji Podobe znanja.
911 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
O prestižnem mednarodnem tekmovanju Pandemic Response Challenge in vlogi umetne inteligence v medicini na sploh in v aktualni pandemiji posebej, vodja slovenske ekipe dr. Mitja Luštrek.
Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje.
Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom v oddaji Podobe znanja že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju.
»Nismo še izvedeli, kako se primerjamo z zmagovalci. Morda smo bili precej slabši, malo slabši, možno bi bilo celo, da smo bili boljši,« izpostavlja vodja slovenske ekipe dr. Mitja Luštrek. »Kajti pri tekmovanju se ni upoštevalo le, kako dobre rešitve ponudimo, ampak tudi, kako znamo to spraviti v prakso. Tu je imela zmagovalna ekipa kar nekaj prednosti pred nami. Oni so namreč do takrat že precej tesno sodelovali s svojo vlado. Tudi mi sicer imamo nekaj stikov z našo vlado, vodja našega odseka prof. dr. Matjaž Gams je državni svetnik, ampak, resnici na ljubo, ne posluša nas toliko, kot je po vsej verjetnosti te Špance njihova. Tudi komuniciranje z javnostjo je bilo pri njih malo boljše.«
V kontekstu tekmovanja se sicer konkretno podatkom za Slovenijo niso povečali, vendar, pravi Luštrek, dobro napovedujejo tudi za našo državo. »Ne bom rekel, da bolje od drugih, ki se ukvarjajo prav s Slovenijo, ampak kar v redu. Kar pa je pri nas edinstveno, je to, da se ukvarjamo s priporočanjem protiukrepov.« Se pa bodo tudi sami zdaj podrobneje posvetili domači situaciji in skušali svoje metode še izboljšati in prilagoditi prav potrebam Slovenije. V ta namen nameravajo nameniti tudi del nagrade v vrednosti četrt milijona dolarjev.
Od seznanjanja z novim področjem do nadgradnje z lastnim znanjem
Napovedovanje širjenja covida-19 v prvem delu tekmovanja je od slovenske tekmovalne ekipe zahtevalo hitro učenje o epidemioloških modelih, kot sta denimo modela SIR in SEIR, saj za razliko od številnih tekmecev naši znanstveniki in znanstvenice na tem področju niso imeli izkušenj. Na tem mestu sicer velja izpostaviti, da dnevno analizo stanja in projekcije razvoja epidemije, ki jih pripravlja dr. Matjaž Leskovar in jih javnosti običajno predstavlja prof. dr. Leon Cizelj z Odseka za reaktorsko tehniko Instituta »Jožef Stefan«, tudi temeljijo na modelu tipa SEIR. Vendar pa gre za povsem ločeno delo. Več informacij o modelih, ki so v rabi pri nas, pa seveda najdete na Sledilniku.
Ena ključnih spremenljivk epidemioloških modelov (običajno označena kot β) napoveduje, s kakšno verjetnostjo pride do okužbe oz. kako ljudje prehajajo iz neokužene v okuženo skupino. Ekipa Odseka za inteligentne sisteme je zgradila model strojnega učenja, ki to spremenljivko napoveduje na podlagi sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja in slovenska rešitev se je gibala med prvim in četrtim mestom. A prvi del tekmovanja ni bil odločilen.
Kako bi evolucija izbrala najboljše protiukrepe?
Za čim višjo uvrstitev je bilo v drugem delu tekmovanja potrebno predlagati protiukrepe, ki bi na eni strani čim bolj znižali število okužb, po drugi strani pa ne bi imeli previsoke družbeno-ekonomske cene. Za določanje najboljših možnih protiukrepov so Slovenci uporabili večkriterijsko optimizacijo oziroma, bolj natančno povedano, t. i. evolucijske algoritme, ki posnemajo naravno evolucijo.
»Začnejo z neko populacijo protiukrepov, ki so recimo naključno generirani, nato te ukrepe medsebojno križajo, jih mutirajo in vsakič izberejo najboljše programe, ki grejo v naslednjo generacijo,« pojasnjuje dr. Luštrek. »To se nekaj časa ponavlja, dokler na koncu nimamo zadovoljivo dobrih programov protiukrepov.«
Ali pa ne zmanjka časa. Na samem tekmovanju je bil namreč odmerjeni čas za to zahtevno računanje omejen na (le) šest ur. V realnem kontekstu tovrstnih omejitev seveda ne bo.
Umetna inteligenca v medicini
Čeprav ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« torej doslej ni imela izkušenj z modeliranjem epidemij, pa to ne pomeni, da so ji bila zdravstvena vprašanja tuja. Pravzaprav je velik del raziskav, ki jih opravljajo, tako ali drugače že povezan z medicino. V drugem delu pogovora z dr. Mitjo Luštrekom, sicer tudi vodjo skupine za ambientalno inteligenco, smo se tako posvetili ambientalni inteligenci, ki nas obkroža, ter raziskavam, ki se osredotočajo v prvi vrsti na kronične bolnike in razvoj tehnologij, ki bi jim omogočila čim bolj nemotečo, a učinkovito podporo pri nadzorovanju različnih bolezni. Ob tem se nismo izognili niti širšemu kontekstu, ki ga raba umetne inteligence pri tako občutljivem področju, kot so zasebni zdravstveni podatki, zbuja v javnosti.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora v oddaji Podobe znanja.
Umetna inteligenca je ena najbolj ključnih, prelomnih tehnologij današnjega časa. Prav zato je vprašanje smeri njenega nadaljnjega razvoja osrednjega pomena za naš svet.
»Zdravljenje raka pozna različna obdobja in trenutno smo v obdobju imunoterapije,« je povedal akademik prof. dr. Gregor Serša, vodja odseka za eksperimentalno onkologijo na Onkološkem inštitutu UKC Ljubljana. »To je pristop, ki želi spodbuditi oz. omogočiti organizmu samemu, da s svojim imunskim sistemom ali s pomočjo dodatnega imunskega zdravljenja premaga rakave celice.« V Sloveniji prav zdaj poteka prva faza klinične raziskave o uporabi genske terapije pri zdravljenju kožnega raka. Kako deluje tovrstna terapija in kaj obeta, izveste v tokratnih Podobah znanja.
O razvoju novih materialov, ki omogočajo zajem ogljikovega dioksida in shranjevanje toplote.
Za uspešen imunski odziv, je ključna ustrezna signalizacija. A včasih se sistem sproži, tudi ko ni prisotnih patogenov. Vnetje brez okužbe pa lahko vodi tudi v razvoj bolezni.
Najmočnejša poznana sončna nevihta bi danes povzročila na stotine milijard škode, ohromila bi navigacijske satelite in prizemljila letalski promet.
Kakšno vlogo imajo virusi v ekosistemih, še ni povsem jasno. A danes se s sodobnimi pristopi odkriva številne nove viruse in zelo zanimivo je raziskovanje, kako se virusi premikajo med različnimi deli ekosistema.
Podnebne spremembe v pomembni meri vplivajo tudi na trdnost in stabilnost tal pod našimi nogami.
Na oblikovanje zgodovinskega spomina vplivajo številni dejavniki in iz tega, kar je v nekem času pozabljeno ali potisnjeno vstran, se lahko naučimo prav toliko, kot iz tistega, kar je izpostavljeno.
Cianobakterije skrivajo številna presenečenja: ustvarile so kisik v atmosferi, pa fosina goriva, so odličen prehranski dodatek in vir številnih potencialno koristnih snovi. Nekatere vrste pa proizvajajo tudi nevarne cianotoksine.
Geograf in speleolog o izginjanju Triglavskega ledenika, novih pristopih k raziskovanju preteklih podnebnih sprememb, onesnaženosti naših jam ter novih globinah Skalarjevega brezna.
Strokovnjak za ekologijo celinskih voda ugotavlja, da je naše razmišljanje pogosto preveč antropocentrično in da bomo zgolj z inženirsko gradbenim pristopom le zmanjšali samočistilno sposobnost vodnih ekosistemov.
Ob 140. obletnici rojstva Alojza Gradnika preverjamo, kako je njegov opus pa tudi ustvarjanje drugih književnikov z zahodnega konca našega narodnega ozemlja zaznamoval njihov položaj na stičišču z romanskim svetom
Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico, a pravzaprav niti ne vemo, kaj s tem izgubljamo. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje odpornosti človeku nevarnih patogenih bakterij na antibiotike vse bolj relevantno. Ponovitev oddaje.
Si lahko zamišljate, da bi iz odpadnih vod pridobivali dragocene elemente, iz odpadne elektronike pa redke zemlje? Ali da bi vam senzorji sproti sporočali, kakšno je stanje živil v vašem hladilniku in kakšne kakovosti je voda, ki jo pijete? V vseh navedenih primerih gre za pomemben korak naprej bolj trajnostno zastavljenem pristopu do cele množice stvari, ki jih danes tako ali drugače uporabljamo in tudi mečemo stran v prevelikih količinah. Imajo pa še eno skupno točko. V vseh teh primerih se v njihovem jedru skriva nanotehnologija, eno najbolj hitro razvijajočih se in obetavnih področij današnje znanosti in tehnologije. Z zgoraj naštetimi možnostmi in še kako dodatno, pa tudi s prenosom v gospodarstvo, se ukvarja dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica in vodja Laboratorija za kemijo in okoljevarstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru ter direktorica Inštituta za okoljevarstvo in senzorje. Ponovitev oddaje.
Sodobni napredni materiali lahko ponudijo celo vrsto presenetljivih lastnosti. Da se zasloni naprav, ki jih vsepovsod skrbno prenašamo naokoli, superhitro odzivajo na vsak naš dotik in nam v visoki resoluciji pokažejo, kar nas pač zanima, je postalo povsem samoumevno. Pričakovanja, kakšne možnosti nam bodo ponudile naprave prihodnosti, so zato le še večja. Se bo nesrečno razbiti zaslon lahko kar sam popravil? Bomo dočakali oblačila, ki nas bodo naredila nevidne? Te ideje nikakor niso več povsem utopične. Raziskave na prvi pogled eksotičnih lastnosti vrste različnih materialov namreč razkrivajo, da je potencial še ogromen. Kakšne možnosti se nakazujejo, v Podobah znanja razlaga prejemnik Zoisovega priznanja, dr. Miha Ravnik, izredni profesor fizike in vodja Skupine za fiziko mehke snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter višji znanstveni sodelavec na Institutu “Jožef Stefan”. Ponovitev oddaje.
Koliko smo dejansko dorastli trajnostnim vidikom načrtovanja mest? Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Ponovitev oddaje.
Stres ne prizadene le ljudi, s stresnimi dogodki se spoprijemajo vsa živa bitja, tudi rastline. Podnebne spremembe in vse pogostejših vremenskih ekstremov pa seveda stresne dogodke tudi za rastline hitro množijo. A za rastline – za razliko od živali in seveda ljudi – ne glede na okoliščine, beg ne pride v poštev. Kako torej spremljati stres pri rastlinah, njegove učnike na organizem in kako – konec koncev – pri kulturnih rastlinah izboljšati odpornost na stresne dogodke. To je ena izmed tem, ki jo preko matematičnih modelov raziskuje dr. Anže Županič z Nacionalnega inštituta za biologijo. Tu so še raziskave in razvoj novih orodij za testiranje kemikalij, s katerimi bi se lahko izognili poizkusom na živalih, metode za spremljanje nano in mikro plastike v vodih okoljih ter raziskave vpliva staranja na določene procese v delovanju človeškega črevesja, ki jasno kažejo, da so med človekom in denimo mišmi, ki se uporabljajo kot standardni model za preučevanje črevesnih bolezni, pomembne razlike.
Metoda CRISPR/Cas je v zadnjem desetletju temeljito revolucionirala vede o življenju. Z njeno pomočjo je postalo spreminjanje in urejanje genov sorazmerno preprosto. Skupini slovenskih znanstvenikov je zdaj uspelo metodo še izboljšati, s tem pa tudi njeno učinkovitost pri zdravljenju cele vrste bolezni. Kako delujejo izboljšane genske škarje in kaj bi lahko našemu prostoru prineslo bolj sistematično uvajanje novih, naprednih metod zdravljenja v klinično prakso, je pojasnil dr. Duško Lainšček s Kemijskega inštituta.
Oceani so od začetka industrijske dobe absorbirali 90 odstotkov presežne toplote in 25 odstotkov ogljikovega dioksida ter se segreli za 1,3 stopinje Celzija. Toplejši oceani zdaj že precej slabše absorbirajo toplogredne pline, toliko hitreje pa se dviguje morska gladina, je povedal oceanograf dr. Matjaž Ličer z Agencije za okolje in Morske biološke postaje NIB. Kje se skrivajo točke preloma, nam ni zares jasno Kar nekaj potencialnih točk preloma, ki utegnejo že tako nagle spremembe, prestaviti v še hitrejše obrate, skrbi znanstvenike. Med njimi je taljenje ledenega pokrova na Antarktiki, kjer je shranjeno 70 odstotkov vse sladke vode na planetu. Danes še ni povsem jasno, na kateri točki bi utegnilo biti taljenje tamkajšnjega ledu ireverzibilno, ne glede na naše nadaljnje ukrepe in politike. Razlog več, da je potrebno izpuste zmanjšati takoj. Znanstveniki sicer za zdaj napovedujejo bolj zmerne, a še vedno boleče scenarije. Če bomo v polnosti implementirali Pariški in Glasgowski dogovor, nas čaka dvig povprečne morske gladine za nadaljnjih 30 cm, če tega ne bomo storili, pa prek 1 m. Za slovensko obalo prvi scenarij pomeni 20 do 30 krat pogostejše poplave, drugi pa vsakodnevne večurne poplave. Katastrofalne posledice za življenje v morju Še mnogo bolj akutna in za življenje v morju usodnejša posledica segrevanja oceanov pa je vse šibkejše mešanje vodnih mas. Zato hranila težje prihajajo iz globokih področij svetovnih oceanov v obalna morja, kisik pa ne uspe priti do dna. Za življenje v morju je to katastrofa, ki ob intenzivnem izlovu hitro zmanjšuje njegovo zmožnost za samoobnavljanje.
V kakšni formi je danes Evropska unija, da naslovi obsežne in prepletene krize zdajšnjega trenutka, ko so se je z vojno v Ukrajini zamajali ključni temelji povojne svetovne ureditve? Kaj se je naučila iz preteklih kriz in kako bo začrtala svoje prioritete? »Trenutno je vprašanje ozemeljske celovitosti Ukrajine, njene suverenosti, ter uporaba vojaške sile v neposredni soseščini Evropske unije, bolj prioritetno kot pa kakovost demokracije na Poljskem in Madžarskem,« je med drugim izpostavila dr. Ana Bojinović Fenko, profesorica za področje mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Neveljaven email naslov