Strokovnjak za ekologijo celinskih voda ugotavlja, da je naše razmišljanje pogosto preveč antropocentrično in da bomo zgolj z inženirsko gradbenim pristopom le zmanjšali samočistilno sposobnost vodnih ekosistemov.

Letošnja izredna in izredno vztrajna suša je nazorno pokazala, da se tudi v pregovorno z vodo bogati Sloveniji kaj lahko soočimo z izrednim pomanjkanjem te za življenje ključne tekočine.
»Najbolj ogrožene so tiste manjše tekoče vode, ki imajo že sicer nizke pretoke. Takih imamo v Sloveniji več kot polovico in večina teh je že presahnila,« je izpostavil biolog prof. dr. Mihael Toman z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Vremenski ekstremi, kakršna je letošnja suša, se bodo v prihodnosti pojavljali vse pogosteje. Pri tem pa so še večji problem, kot sama suša, naši posegi v prostor, v struge rek in potokov in njihovo neposredno okolico.
»Ena najbolj destruktivni stari, ki jih počnemo, je to, da prekinjamo povezanost vodnega kroga od izvira do izliva ali da celo prekinjamo prehajanje površinske vode v podzemne vode, da torej struge nimajo več življenjskega prostora, kot so prodišča, kamni itd., v katere se pri nizkih vodostajih velik del življenjske združbe lahko umakne in s tem se ohranja tudi samočistilna sposobnost vodnih ekosistemov.«