V pogovoru z literarnim zgodovinarjem preverjamo, kako pravzaprav razumeti splošno razširjeno sodbo, da je namreč Lojze Kovačič »moderni klasik« slovenske književnosti

Ko so bili strokovnjaki leta 2016 – to je bilo ob 25. obletnici podeljevanja kresnika – naprošeni, naj pretehtajo, katero izmed dotlej nagrajenih del je najboljše, ko so torej morali med samimi »naj« romani izbrati tistega, ki je še za nekaj odtenkov sijajnejši od drugih, so se odločili za Kristalni čas Lojzeta Kovačiča. In čeprav se na Slovenskem o stvareh literarnega okusa že po tradiciji radi prerekamo, ta odločitev menda ni privzdignila niti ene obrvi.

Tako se je le še okrepil vtis, da je na sam vrh našega proznega Parnasa treba postaviti prav Kovačičev romaneskni opus. Toda: zakaj natanko? Kaj je tako presežnega v delih, kot so že omenjeni Kristalni čas pa tudi Prišleki, Resničnost in Pet fragmentov? Kako so ti romani napisani in o čem govorijo, da jih moremo ali celo moramo postaviti ob bok Cankarjevi Hiši Marije Pomočnice ali Zupanovemu Menuetu za kitaro?

Dober poizkus odgovora najdemo v še čisto sveži knjigi O tistem, ki ždi v meni, v kateri je dr. Matevž Kos, literarni zgodovinar in kritik ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, zbral tri eseje o Lojzetu Kovačiču. Do kakšnih ugotovitev se je esejist torej dokopal v svojem branju Kovačiča, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, v katerih smo gostili prav Matevža Kosa.

foto: iz osebnega arhiva Matevža kosa