Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes gremo med polže, naš svet naj bi bil dom od 60 do 80 000 vrstam polžev. Naselili so vse predele sveta – od morja do dežel večnega snega. Tudi po velikosti so zelo različni – neka avstralska vrsta polža, hišica meri meter in 60 centimetrov, najmanjši pa so mikroskopskih velikosti. No, in v zvezi s polži smo dobili vprašanje: "Kdaj vrsti polža s hišico v razvoju od malega polža zraste hišica, ki jo nosi na hrbtu, in ali hišica raste z njim?" Z zanimivostmi o polžih pa nam je tokrat pomagal dr. Tomi Trilar, vodja Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.
Veliko zanimivega o razmerju polža z njegovo hišico nam je povedal vodja Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani dr. Tomi Trilar
Tokrat gremo med polže, naš svet naj bi bil dom od 60 do 80.000 vrstam polžev. Poselili so vse predele sveta, od morja do dežel večnega snega. Tudi po velikosti so zelo različni – pri neki avstralski vrsti polža naj bi hišica merila celo 1,60 metra, najmanjši pa so mikroskopskih velikosti.
V zvezi s polži smo dobili dve vprašanji: poslušalko Tatjano je zanimalo, kdaj vrsti polža s hišico v razvoju zraste hišica in ali hišica raste z njim? Poslušalka Sabina pa nam je pisala, da se ob sprehodih v naravo težko upre temu, da ne bi polžem pri njihovem drznem prečkanju ceste malo pomagala in jih nesla čez. "Potem se pa sprašujem, ali bi jih morala pustiti pri miru in jim samo zaželeti (zelo zelo) srečno pot?"
Za pojasnila smo prosili dr. Tomija Trilarja, vodjo Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Ob tem tudi priporoča, da na spletni strani muzeja obiščete podatkovno zbirko fotografij nevretenčarjev.
239 epizod
Na čisto resna radiovedna vprašanja, ki nam jih zastavljajo poslušalci, iščemo čisto resne odgovore – s strokovnjaki. Če imate kakšno vprašanje, na katero niste dobili odgovora, nam pišite na frekvencax@rtvslo.si
Danes gremo med polže, naš svet naj bi bil dom od 60 do 80 000 vrstam polžev. Naselili so vse predele sveta – od morja do dežel večnega snega. Tudi po velikosti so zelo različni – neka avstralska vrsta polža, hišica meri meter in 60 centimetrov, najmanjši pa so mikroskopskih velikosti. No, in v zvezi s polži smo dobili vprašanje: "Kdaj vrsti polža s hišico v razvoju od malega polža zraste hišica, ki jo nosi na hrbtu, in ali hišica raste z njim?" Z zanimivostmi o polžih pa nam je tokrat pomagal dr. Tomi Trilar, vodja Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.
Veliko zanimivega o razmerju polža z njegovo hišico nam je povedal vodja Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani dr. Tomi Trilar
Tokrat gremo med polže, naš svet naj bi bil dom od 60 do 80.000 vrstam polžev. Poselili so vse predele sveta, od morja do dežel večnega snega. Tudi po velikosti so zelo različni – pri neki avstralski vrsti polža naj bi hišica merila celo 1,60 metra, najmanjši pa so mikroskopskih velikosti.
V zvezi s polži smo dobili dve vprašanji: poslušalko Tatjano je zanimalo, kdaj vrsti polža s hišico v razvoju zraste hišica in ali hišica raste z njim? Poslušalka Sabina pa nam je pisala, da se ob sprehodih v naravo težko upre temu, da ne bi polžem pri njihovem drznem prečkanju ceste malo pomagala in jih nesla čez. "Potem se pa sprašujem, ali bi jih morala pustiti pri miru in jim samo zaželeti (zelo zelo) srečno pot?"
Za pojasnila smo prosili dr. Tomija Trilarja, vodjo Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Ob tem tudi priporoča, da na spletni strani muzeja obiščete podatkovno zbirko fotografij nevretenčarjev.
Banan se, podobno kot rolic toaletnega papirja, za katere nismo enotni, kako se jih pravilno obesi na držalo, drži dilema. Nekateri namreč ta rumeni tropski sadež začnejo lupiti na delu, ki spominja na pecelj, drugi pa na nasprotni strani. Kdo ima prav? Zagato bo skušal rešiti Jure Mravlje, asistent in mladi raziskovalec na Katedri za botaniko in fiziologijo rastlin Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Ker se podajamo v območje Einsteinove posebne teorije relativnosti, je pomembno, da se zavedamo, da ljudje, ko odraščamo, svet opazujemo in spoznavamo v zelo omejenih pogojih: pri nizkih hitrostih in nizkih energijah. Zato dobimo zelo omejeno predstavo oziroma intuicijo o stvareh, ki so zunaj teh pogojev. Za boljše razumevanje te epizode Radiovednih moramo tako opustiti določene predpostavke, denimo to, da čas za vse opazovalce teče enako hitro.
Približno 6000 metrov nad morsko gladino je najvišja točka, ko ljudje še lahko dihamo brez pomoči dodatnega kisika. Ko torej plezamo, hodimo, vozimo ali opravljamo katerokoli drugo dejavnost na tako visoki nadmorski višini, bo naše telo zaradi pomanjkanja kisika kazalo znake višinske bolezni, kot so denimo glavobol, slabost, omotica in otekanje obraza. Zakaj ob vzponu na Mont Everest gorniki potrebujejo dovajanje dodatnega kisika, ko smo še nekaj kilometrov višje na letalu, pa nam za to ni treba skrbeti?
Na vprašanje, ki zahteva odgovor z veliko računanja, spretno odgovarja Patricio Bulić, izredni profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.
Kratek in dolg odgovor je tokrat prispeval dr. Gregor Skok s Katedre za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko univerze v Ljubljani.
Za odgovor smo v Celovec poklicali dr. Jurija Gorjanca, kirurga in gorskega reševalca, ki se je v svojem doktoratu posvetil podhladitvam.
Tako kot se dan po jutru pozna, je tudi uspešnost novega leta odvisna od tega, kaj počnemo pozimi. Zato vam že zdaj z veseljem sporočamo, da smo za to leto že odmrznili naš radiovedni nabiralnik, skrbno premešali preživela vprašanja in tokrat na plano potegnili uganko vredno plezanja po drevesu.
Je zadnje, ampak novozapadlo vprašanje letošnjega leta.
V tokratni praznični epizodi smo odgovore iskali na pošti, kjer so v teh dneh še posebej obremenjeni z božičnimi pošiljkami in voščilnicami. Sprašujemo se, zakaj vsi naslovniki v Ljubljani nimajo enake poštne številke. Zakaj ima na primer Radiotelevizija Slovenija na pošiljkah namesto poštne številke 1000 številko 1550?
Čas je za nas ustavil dr. Simon Čopar s Fakultete za fiziko Univerze v Ljubljani.
Odgovor je previdno stehtal dermatovenerolog Borut Žgavec z Dermarovenerološke klinike v Ljubljani.
V Zemljino notranjost nas je popeljal dr. Marko Vrabec, profesor geologije na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Do odgovora smo se sprehodili s profesorjem dr. Rokom Kostanjškom z Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Z odgovorom je naše možgančke razmigal dr. Vedran Hadžić, zdravnik in vodja Katedre za medicinske vede o športu na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani.
Preučevanje naših možganov ne povzroča težav samo nam laikom, enega večjih izzivov pri razumevanju, kako naši možgani obdelujejo in združujejo različne vire informacij, predstavlja tudi nevroznanstvenikom. A Radiovedni smo jim tokrat uspeli postaviti še večjega.
Pri iskanju odgovora sta nam pomagala dr. Uroš Kuzman z Oddelka za matematiko Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in dr. Janez Demšar, redni profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko.
Ste vedeli, da vidimo, ko pogledamo v svoja usta, samo tretjino zoba, preostanek pa se skriva pod našo dlesnijo? Še več zanimivih dejstev o zobeh pa v tokratnih Radiovednih. Do zobozdravstvene ambulante za Bežigradom se je odpravila Neža Borkovič.
Radiovedni so tokrat spregovorili o temi, ki se tiče vseh nas zemljanov. Na vprašanje, kaj poganja vrtenje naše Zemlje, odgovarja astrofizik Jure Japelj, zaposlen na Univerzi v Amsterdamu.
Odgovor nam je z rdečo barvo podčrtala dr. Suzana Pulec Lah z Oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani.
Do odgovora nam je pomagala dr. Mateja Dolenc-Voljč, specialistka dermatovenerologije z Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana.
Neveljaven email naslov