Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


Razgledi in razmisleki

709 epizod


Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


20.02.2020

Severnoirska pisateljica Jan Carson in njeni Požigalci

Severnoirska pisateljica Jan Carson je za svoj drugi, lani objavljeni roman Požigalci prejela nagrado Evropske unije za literaturo. V središču romana sta očeta, ki se spopadata z dediščino težav oziroma severnoirskega konflikta med protestanti in katoliki, ki je v zadnjih desetletjih 20. stoletja tako boleče zaznamoval ne samo Severno Irsko, temveč je odmeval daleč čez njene meje. Z Jan Carson se je lani novembra pogovarjala Tina Poglajen.


13.02.2020

Dana Budisavljević, Alma Prica in Živko Zelenbrz

Pogovor z režiserko Dano Budisavljević, ki je posnela film Dnevnik Diane Budisavljević. V njem predstavi zgodbo o Avstrijki, katoličanki in gospodinji, ki je med drugo svetovno vojno iz hrvaških ustaških taborišč rešila tisoče pravoslavnih otrok. O oddaji spregovorita tudi igralka Alma Prica in eden od preživelih otrok, danes 80-letni gospod Živko Zelenbrz. Na fotografiji: Diana Budisavljević


06.02.2020

Razstava o Felliniju v Trstu

V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo ob stoti obletnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija. Ob tej priložnosti je v tržaškem razstavišču Skladišče idej na ogled fotografska razstava o dveh filmskih mojstrovinah Federica Fellinija: Sladko življenje ter Osem in pol. Stote obletnice njegovega rojstva so se v Italiji spomnili 20. januarja in pripravili več spominskih prireditev. Trst tako ni izjema, razstava pa predstavlja fotografska dela treh znamenitih fotografov in mojstrovih sodelavcev. Razglede in razmisleke je pripravila Neva Zajc. Foto:Library of Congress. New York World-Telegram & Sun Collection. http://hdl.loc.gov/loc.pnp/cph.3c21239


23.01.2020

Španski pisatelj José Morella

Na Slovenskem poznamo Joséja Morello po romanu z naslovom Kakor poti v megli v prevodu Ferdinanda Miklavca. Avtor je konec lanskega leta obiskal Slovenski knjižni sejem – takrat ga je Andrej Rot povabil pred mikrofon. Govoril je predvsem o romanu Kakor poti v megli - gre za življenje avstrijskega anarhista in psihoanalitika Otta Grossa – dotaknila pa se je tudi romana West end, za katerega je lani prejel nagrado Gijón. avtor fotografije: Andrej Rot


16.01.2020

Olga Tokarczuk: Pozorni pripovedovalec 1/2

Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.


18.01.2020

Olga Tokarczuk: Pozorni pripovedovalec 2/2

Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.


09.01.2020

Predavanje Petra Handkeja ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost 2019

Slišali boste predavanje, ki ga je imel najnovejši Nobelov lavreat za književnost, avstrijski pisatelj Peter Handke, nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu decembra lani. Odločitev Švedske akademije, da nagrado podeli pisatelju, ki se je med vojno v nekdanji Jugoslaviji s svojimi nastopi in zapisi opredelil za agresorsko – srbsko stran, je naletela na buren odziv in številne ugovore, ki pa jih je Handke v svojem govoru povsem odmislil. Namesto tega se je vrnil v svoje otroštvo ob slovenski materi. Handkejevo predavanje je prevedel ugledni prevajalec Štefan Vevar, dobitnik avstrijske državne prevajalske nagrade. Foto: EPA


27.12.2019

RAZGLEDI IN RAZMISLEKI - Elisabetta Sgarbi

Pogovor Ivane Zajc z Elisabetto Sgarbi, italijansko založnico in filmsko režiserko, ki je nedavno nastopila na ljubljanskem 35. knjižnem sejmu. Predstavila je svoj film Bližji drugje. Govori o stikih med slovensko in italijansko kulturo. V njem predstavlja tudi slovenske književnike, vključi pa tudi več odlomkov iz del Borisa Pahorja. Poznavalka in založnica slovenske novejše književnosti: poleg Borisa Pahorja še Alojza Rebule, Maura Kovachicha in Lojzeta Kovačiča, govori o svojem življenju, o filmih, založbi Tezejeva barka in tudi o sozaložniku Umbertu Ecu.


26.12.2019

Véronique Olmi

Véronique Olmi je priznana francoska igralka, pisateljica in scenaristka, napisala je več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Leta 2017 je izšel njen roman z naslovom Bakhita, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci. Gre za pretresljivo pripoved o deklici, ki so jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabili trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju je postala pestunja bogatega italijanskega para, se spreobrnila v krščanstvo in postala redovnica. Leta 2000 jo je Katoliška cerkev razglasila za svetnico. Roman Véronique Olmi je prevedla Janina Kos. Z Véronique Olmi se je med njenim nedavnim obiskom Slovenije pogovarjala Nina Gostiša. Foto:https://commons.wikimedia.org/wiki/File:V%C3%A9ronique_Olmi.JPG


19.12.2019

Z dr. Markom Štepcem o filmu Nikoli se ne bodo postarali

Novembra, na 101. obletnico konca prve svetovne vojne, so v Kinodvoru enkratno predvajali film novozelandskega režiserja Petra Jacksona Nikoli se ne bodo postarali. Jackson je sicer najbolj znan kot avtor po Tolkienovih romanih posnetih trilogij Gospodar prstanov in Hobbit. Uro in pol dolgi dokumentarec o prvi svetovni vojni Nikoli se ne bodo postarali je Peter Jackson posnel na povabilo britanske ustanove 14-18 Now in Imperialnega vojnega muzeja v sodelovanju z BBC-jem; premiera je bila pred letom dni, ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Z muzejskim svetnikom Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Markom Štepcem, poznavalcem in preučevalcem prve svetovne vojne, se je o filmu pogovarjala Staša Grahek.


12.12.2019

Razgledi in razmisleki: Pogovor s španskim pisateljem Jesusom Carrascom

Pred nekaj meseci je izšel prevod drugega romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca Zemlja, po kateri stopamo. Že prvi roman Na prostem, ki je tudi izšel v slovenščini, je požel odobravanje tako španske kot svetovne kritike. Skupni imenovalec romanov je obdajajoča narava. V prvem je narava neizogibna, v drugem pa ključ razumevanja nastopajočih likov. V Badajozu leta 1972 rojeni Jesús Carrasco je bil v Španiji sprva zaposlen v oglaševalskem podjetju in se dokaj pozno odločil za pisateljevanje. Rokopis prvega romana so predstavili na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2012 in pravice zanj prodali, še preden je knjiga izšla. Za svoj drugi roman Zemlja, po kateri stopamo (2016) je dobil nagrado Evropske unije za književnost. Obe prevedeni knjigi je izdala založba Goga, avtor pa je bil tri tedne gost založbe v Novem mestu. Z romanopiscem se pogovarja Andrej Rot.


05.12.2019

Juliano Dornelles, brazilski filmski ustvarjalec

Pogovor s sorežiserjem in soscenaristom filma Bacurau, ki je letos prejel nagrado žirije v Cannesu. Film Bacurau distopično slika boj med tistimi na poziciji moči in navidezno šibkimi ljudmi brez glasu. Skupnost prebivalcev odmaknjenega mesteca Bacurau se upre napadalcem, lovcem na ljudi, ki silovito posežejo v njihov vsakdan. S filmom, ki ima močne poteze žanrskega filma, hkrati pa izrazit družbeno-politični naboj, se je Dornelles predstavil na letošnji izdaji Liffa. Na sobotno jutro sta se z Majo Žvokelj pogovarjala o celovečercu Bacurau, njegovih motivnih poudarkih in recepciji, Dornellesovih prejšnjih filmskih projektih, pa tudi o Luli, Bolsonaru in sodobni Braziliji. Na začetku in koncu oddaje lahko slišite naslovno pesem filma Bacurau z naslovom Nao identificado (slo. Neznan) Gala Coste.


28.11.2019

Dominik Križan: Živo ni mrtvo

Zadnje čase je pogosto slišati, da je umetnostna kritika v krizi. O tem, da se prostor kritike v medijih krči, potreba po njej pa ostaja in jo umetnostna produkcija nujno potrebuje, govorijo najvidnejša imena kritikov z vseh umetnostnih področij. Na radiu Slovenija skušamo kritiko ohranjati v informativnih oddajah, kolikor je mogoče, pa ji skušamo odmeriti prostor tudi v drugih oddajah. Zato objavljamo v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki premislek Dominika Križana z naslovom Živo ni mrtvo o likovnih razstavah v Sloveniji tega leta.


21.11.2019

Ne sprašujte za pot - Blodnik po Istri

Ne sprašujte za pot - Blodnik po Istri je naslov nove knjige, ene najbolj zanimivih in zvrstno neopredeljivih knjig zadnjega časa. Napisale so jo pisateljica Agata Tomažič, svetovalka za spletni marketing Tamara Langus in oblikovalka Teja Kleč, ilustrirala jo je Milanka Fabjančič, izšla je pri Društvu za dolgovezenje. V knjigarnah jo bomo zaman iskali, pač pa jo lahko dosežemo prek medmrežja: blodnik.si. "Ena tistih knjig,s katero ti izgubiš smer, pot pa najde tebe," je o knjigi zapisal Ervin Hladnik Milharčič. O Blodniku po Istri se v oddaji Razgledi in razmisleki z Agato Tomažič in Tamaro Langus pogovarja Tadeja Krečič.


14.11.2019

Razgledi in razmisleki: Jurica Pavičič, hrvaški pisatelj, kolumnist in scenarist

Dalmacija v obdobju velikih družbenih in političnih sprememb: od propada socializma in jugoslovanske države prek vojne in tranzicije do neusmiljene današnjosti, vse to odseva v romanih pisatelja, kolumnista in scenarista Jurice Pavičića. Pri pisanju uporablja elemente resničnostne proze, kriminalnega romana ali trilerja, vedno pa s prepričljivo prikazanim družbenim ozadjem. Na Hrvaškem je eden najvidnejših predstavnikov generacije, ki je začela pisati po osamosvojitvi države, v slovenščino njegova dela še niso prevedena, vsaj malo pa ga bomo spoznali v oddaji Razgledi in razmisleki. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar


07.11.2019

Razgledi in razmisleki: Sovretovi nagradi 2019

Razglede in razmisleke tokrat jo posvečamo Sovretovima nagrajenkama za leto 2019: Bredi Biščak in Tatjani Jamnik. Breda Biščak je dobila nagrado za prevod romana Avgust Johna Williamsa. Gre za roman v pismih prvega rimskega cesarja v sodobni angleščini s starinsko patino, ki jo je Bredi Biščak uspelo prenesti tudi v slovenščino. Tatjana Jamnik je nagrajena za roman Zgodovina svetlobe češkega pisatelja Jana Nemca o češkem fotografu Františku Drtikolu. V prevodu je mogoče opaziti ustrezno poslovenjene številne jezikovne plasti, "od stilizirane pogovorščine in narečij do uporabe arhaično obarvanega repertoarja". Z nagrajenkama se je pogovarjala Tadeja Krečič.


31.10.2019

Protestantizem in družbena blaginja - pogovor z dr. Franetom Adamom

Severnoevropske države, ki so po tradiciji protestantsko-luteranske, so večinoma gospodarsko, inovacijsko in socialno uspešne. Koliko je k njihovi uspešnosti prispevalo izročilo, ki se navezuje na reformacijo, in ali so zato v prednosti pred drugimi državami= Izjeme sicer tega ne potrjujejo: katoliška Bavarska je uspešnejša od protestantskih dežel na severu Nemčije, pa tudi uspešna območja vzhodne Azije to trditev postavljajo pod vprašaj. A vendar so v letih po reformaciji uspešnost v poklicu razumeli kot znak, da je verujoči na poti k zveličanju, protestantska etika pa je legitimirala kapitalistično podjetnost. O tem, kakšne so te povezave in v kolikšni meri je protestantska etika povezana z nastankom kapitalizma, se je leta 2017 za oddajo Razgledi in razmisleki Aleksander Čobec pogovarjal s sociologom dr. Franetom Adamom.


24.10.2019

Fabjan Hafner: Oha, sivec! Peter Handke in Slovenci

Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost je Švedska akademija namenila avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju. Izbira se je - ne zaradi nesporne literarne vrednosti Handkejeve literature, temveč zaradi stališč, ki jih je pisatelj izražal med vojno v Jugoslaviji, ko se je z besedami in dejanji opredelil za srbsko stran, izkazala za sporno in je izzvala hude proteste. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj odlomkov iz govora, ki ga je leta 2013, ko je Handke prejel Einspielerjevo nagrado - podeljujejo jo posameznikom za prizadevanja za slovensko narodno skupnost - napisal prevajalec in literarni zgodovinar Fabjan Hafner.


17.10.2019

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk

Švedska akademija je pred dnevi razglasila prejemnika Nobelove nagrade za književnost. Za letos so nagradili avstrijskega pisatelja Petra Handkeja, za leto 2018 - takrat nagrade zaradi škandalov znotraj akademije niso podelili, pa so nagrado namenili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Vabimo vas, da v oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete pogovoru, ki ga je leta 2013, ko je bila Tokarczukova lavreatka vilenice, s pisateljico posnel Janko Petrovec. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu - tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih romanov in nekaj kratkih zgodb imamo prevedenih tudi v slovenščino - nazadnje je leta 2017 v prevodu Jane Unuk izšel njen roman Jakobove bukve. Janko Petrovec se je z Olgo Tokarczuk pogovarjal o slogovnih značilnostih njenega pisanja, temah in motivih, mitih in ženskih junakinjah, o nesrečni domači Šleziji in tudi o njenem političnem angažmaju. foto: EPA/FACUNDO ARRIZABALAGA/RTVSLO


10.10.2019

O slovaškem filmu s Kristino Aschenbrennerovo

Pred časom je Ljubljano obiskala Kristina Aschenbrennerova, predstavnica Slovaškega filmskega inštituta. V Kinoteki je predavala v okviru Dnevov slovaškega filma v času Češkoslovaške - to je bila tema njenega predavanja. Ob njenem gostovanju v Ljubljani se je s Kristino Aschenbrennerovo o slovaškem filmu nekoč in danes za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Tone Frelih. Foto: Dnevi slovaškega filma Slovenska kinoteka


Stran 14 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov