Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edini knjižni likovni urednik pri nas je pri Mladinski knjigi 40 let usmerjal slovensko ilustracijo
"Po vseh teh letih začneš brati risbo kot grafolog, prebiraš avtorja. Velikokrat vidiš, kaj se dogaja v njegovi duši," pravi Pavle Učakar. V svoji skoraj 40-letni karieri likovnega urednika je pomagal najti svojo likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev, ki danes sodelujejo s številnimi založbami. Po diplomi iz slikarstva je najprej urednikoval na založbi Partizanska knjiga, od leta 1983 pa vse do upokojitve leta 2020 je bil zaposlen pri Mladinski knjigi kot edini (knjižni) likovni urednik v državi. V teh letih je uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig, še bolj pa je pomembno, da je prepoznal več sto ilustratorjev in jim pomagal, da je njihov začetni talent prerastel v poznejše mojstrstvo.
"Delali smo ponatise, ki so bili peti, šesti ali pa deseti, ne vem, kateri po vrsti ... Ugotovil sem, da je ta lep, dober vpliv bistveno boljši in večji skozi ilustracijo kot skozi slikarstvo. Poleg tega je bistveno bolj vznemirljivo. Ko se dogovoriš z ilustratorko ali ilustratorjem, približno veš, kaj boš dobil, a na koncu je rezultat dela vedno presenečenje. To je tisto, kar sem imel najraje, da sem dobil delo, ki je bilo izvedeno tako, da niti približno nisem pomislil, da bo izpadlo tako dobro," pravi o elementu presenečenja pri uredniškem delu Pavle Učakar.
709 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Edini knjižni likovni urednik pri nas je pri Mladinski knjigi 40 let usmerjal slovensko ilustracijo
"Po vseh teh letih začneš brati risbo kot grafolog, prebiraš avtorja. Velikokrat vidiš, kaj se dogaja v njegovi duši," pravi Pavle Učakar. V svoji skoraj 40-letni karieri likovnega urednika je pomagal najti svojo likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev, ki danes sodelujejo s številnimi založbami. Po diplomi iz slikarstva je najprej urednikoval na založbi Partizanska knjiga, od leta 1983 pa vse do upokojitve leta 2020 je bil zaposlen pri Mladinski knjigi kot edini (knjižni) likovni urednik v državi. V teh letih je uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig, še bolj pa je pomembno, da je prepoznal več sto ilustratorjev in jim pomagal, da je njihov začetni talent prerastel v poznejše mojstrstvo.
"Delali smo ponatise, ki so bili peti, šesti ali pa deseti, ne vem, kateri po vrsti ... Ugotovil sem, da je ta lep, dober vpliv bistveno boljši in večji skozi ilustracijo kot skozi slikarstvo. Poleg tega je bistveno bolj vznemirljivo. Ko se dogovoriš z ilustratorko ali ilustratorjem, približno veš, kaj boš dobil, a na koncu je rezultat dela vedno presenečenje. To je tisto, kar sem imel najraje, da sem dobil delo, ki je bilo izvedeno tako, da niti približno nisem pomislil, da bo izpadlo tako dobro," pravi o elementu presenečenja pri uredniškem delu Pavle Učakar.
Pascal Bruckner,francoski pisatelj, publicist, esejist in filozof, je eden najvidnejših intelektualcev tega trenutka. Rodil se je leta 1948, študiral je v Parizu in diplomiral pri Rolandu Barthesu. Piše kolumne v časopise Le Nouvel observateur, Le Monde, Causeur. Na univerzah v San Diegu in New Yorku predava kot gostujoči profesor. Od leta 1990 vodi tečaj na Inštitutu za politične študije v Parizu. Je avtor več kot dvajsetih knjig, od tega jih je večkot polovica esejističnih. Ena izmed najbolj branih je knjiga Nenehna vzhičenost, esej o prisilni sreči, ki jo imamo tudi v slovenščini. Lani je Pascal Bruckner objavil roman Pridni sinko o svoji družini in očetu, zagovorniku antisemitov in nacistične Nemčije. Pascal Bruckner je nedavno obiskal Ljubljano na 31. Slovenskem knjižnem sejmu, za oddajo Razgledi in razmisleki se je z njim pogovarjala Tadeja Krečič.
Tokratna oddaja prinaša pogovor s portugalskim pisateljem Davidom Machadom, ki je nedavno gostoval na 31. Slovenskem knjižnem sejmu. Machado (roj. 1978) je študiral ekonomijo, literaturi pa se je resneje posvetil, ko je imel – kot pravi sam – srečo, da je postal brezposeln. Do zdaj je izdal številne knjižice, namenjene otrokom, za odrasle bralce pa je izpod njegovega peresa prišla ena zbirka kratke proze in trije romani. Med temi je največ pozornosti vzbudil roman Povprečen indeks sreče, ki je na Portugalskem izšel leta 2013 in za katerega je Machado letos prejel nagrado Evropske unije za književnost. O svojem dosedanjem opusu je za oddajo Razgledi in razmisleki pisatelj spregovoril v pogovoru z Majo Žvokelj. foto: http://especializadosubi.blogspot.si/2015/04/david-machado-conquista-o-terceiro.html
V četrtek popoldne bodo v Stockholmski koncertni dvorani podelili letošnje Nobelove nagrade (z izjemo nagrade za mir, ki jo bodo kot vsako leto podelili v Oslu). Nobelovo nagrado za književnost bo dobila beloruska književnica Svetlana Aleksijevič. Ko so njeno ime oktobra sporočili javnosti, so bili mnogi presenečeni. Prvi, ki radi ugibajo, zato, ker jih je odločitev švedskih akademikov presenetila – letošnja nagrajenka zagotovo ni bila med favoriti. Drugi, poznavalci njenega opusa, pa zato, ker nagrajenkinega opusa ne razumejo kot literarnega v ožjem pomenu besede. Kdo je letošnja nagrajenka, kako piše, zakaj si zasluži Nobelovo nagrado – to so le nekatera izmed vprašanj, na katera bosta v oddaji Razgledi in razmisleki odgovorila Veronika Sorokin, prevajalka nagrajenkinega dela Černobilska molitev, in poznavalec dežel in kultur nekdanje Sovjetske zveze Branko Soban; z njima se bo pogovarjal, v živo, Marko Golja. Nikar ne zamudite.
Konec novembra so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani odprli pregledno razstavo Saše J. Maechtiga z naslovom: sistemi, strukture, strategije. To je prvi obširni pregled še danes aktualnih del tega slovenskega oblikovalca. Ob njegovem najbolj znanem delu kiosku K67, ki je bil leta 1970 sprejet v zbirko newyorškega muzeja za sodobno umetnost (MoMA), bodo prestavljeni tudi drugi izdelki, ki še danes zaznamujejo vsakdanjik slovenskih in drugih evropskih mest. Saša J. Maechtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Danes zaslužni profesor je predaval predmeta Načrtovanje v industrijskem oblikovanju ter Upravljanje v oblikovanju. Ob novi razstavi posvečamo oddajo Razgledi in razmisleki oblikovalcu Saši Maechtigu; z njim se je pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Konec novembra so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani odprli pregledno razstavo Saše J. Maechtiga z naslovom: sistemi, strukture, strategije. To je prvi obširni pregled še danes aktualnih del tega slovenskega oblikovalca. Ob njegovem najbolj znanem delu kiosku K67, ki je bil leta 1970 sprejet v zbirko newyorškega muzeja za sodobno umetnost (MoMA), bodo prestavljeni tudi drugi izdelki, ki še danes zaznamujejo vsakdanjik slovenskih in drugih evropskih mest. Saša J. Maechtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Danes zaslužni profesor je predaval predmeta Načrtovanje v industrijskem oblikovanju ter Upravljanje v oblikovanju. Ob novi razstavi posvečamo oddajo Razgledi in razmisleki oblikovalcu Saši Maechtigu; z njim se je pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Dane Zajc je klasik slovenske in evropske književnosti druge polovice 20. stoletja. Njegovo govorico je izoblikovalo neposredno doživetje grozot, krutosti in bestialnosti človeške narave med drugo svetovno vojno, kasneje pa tudi obrobje, s katerega je motril in imenoval svet. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki, ki jo je Urban Tarman pripravil ob desetletnici Zajčeve smrti, sta pesnika Boris A. Novak in Brane Senegačnik spregovorila o svojih spominih nanj in se ozrla na njegov položaj v slovenskem literarnem kanonu. V oddaji je Boris A. Novak prebral nekaj verzov svoje pesmi z naslovom Danetu Zajcu: Večjemu, temnejšemu, tišjemu, ki jo bo objavil v tretji knjigi epa Vrata nepovrata.
Gostja tokratne oddaje Razgledi in razmisleki je Darja Dominkuš, dramaturginja, publicistka in prevajalka. Študirala je dramaturgijo in anglistiko, ob študiju pa obiskovala še lektorat poljskega jezika. Zaposlena je kot dramaturginja v Drami SNG v Ljubljani. Darja Dominkuš že trideset let prevaja in posreduje poljsko literaturo v Sloveniji. Ob 54. mednarodnem dnevu gledališča ji je letos spomladi Poljski center Mednarodnega gledališkega inštituta podelil nagrado Stanisława Ignacyja Witkiewicza za pomembne dosežke pri širjenju poljske gledališke kulture po svetu. Darjo Dominkuš je pred mikrofon povabila Staša Grahek. fotografija: siol.net
V Cankarjevem domu je potekal drugi mednarodni kritiški simpozij, na katerem so se gostje iz Slovenije in tujine opredelili do aktualnih kritiških problemov in vloge, ki jo ima literarna kritika danes.
Sovretova nagrada je namenjena vrhunskim književnim prevodom. Komisija Društva slovenskih književnih prevajalcev je za prejemnico nagrade za leto 2015 izbrala prevajalko Mojco Kranjc in sicer za njen vrhunski prevod romana sodobnega švicarskega pisatelja Alexa Capusa Švindler, špijonka in človek z bombo. Komparativistka in dramaturginja ljubljanske Drame Mojca Kranjc je doslej prevedla več kot šestdeset dramskih besedil, vrsto teoretičnih in esejističnih knjig in enaindvajset proznih del – predvsem vodilnih avtorjev nemškega govornega področja, med katerimi omenimo dela Ödöna von Horvátha, Thomasa Bernharda, Petra Handkeja, Hansa Magnusa Enzensbergerja in nobelovke Herte Müller. Z Mojco Kranjc se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek. fotografija iz osebnega arhiva
Oddajo tokrat namenjamo pesnicam. Redna mesečna srečanja Pesnice o pesnicah, ki potekajo v Hostlu Celica na Metelkovi v Ljubljani, so namenjena razmisleku o zbirkah sodobnih domačih avtoric pa tudi o posameznih pesmih. Projekt poteka od leta 2012 in je po besedah Barbare Korun vzniknil iz skupne želje in ideje slovenskih pesnic, ki jih je povezala Nataša Velikonja. Srečanja so odprta za občinstvo, gradivo, ki nastaja ob njih - od recenzij in znanstvenih študij do odzivov v pesniških govoricah - pa redno objavljajo. O projektu, statusu pesnic in o sprejemanju njihove poezije se je z Barbaro Korun pogovarjala Simona Kopinšek. Na fotografiji: Barbara Korun (siol.net)
Gledališki praznik v Mariboru - Borštnikovo srečanje - letos poteka že petdesetič. Pet let po začetku so začeli podeljevati tudi Borštnikov prstan – najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenska igralka oziroma igralec. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se bomo spomnili prvih dveh dobitnikov Borštnikovega prstana. Leta 1971 ga je prva prejela Elvira Kralj, leto pozneje Vladimir Skrbinšek. V arhivu smo poiskali oddaji, v katerih sta lavreata pred desetletji pripovedovala o svojem življenju in ustvarjanju. Z Elviro Kralj se je leta 1978 pogovarjala Vesna Čehovin, Vladimir Skrbinšek pa je bil leta 1980 gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom. Na fotografiji je prva nosilka Borštnikovega prstana Elvira Kralj.
Kako izbrati tujega pesnika oziroma pesnico, ki se bo predstavil(a) domačemu bralcu in bralki prevodne poezije? Kako izbrati sodelavke in sodelavce, ki bodo pripravili posamezne knjige? Kako promovirati knjige, ki zagotovo ne sodijo med knjižne uspešnice?. In ne nazadnje, kako zagotoviti, da bodo tovrstne knjige redno izhajale? To so le nekatera izmed vprašanj, o katerih bo v oddaji Razgledi in razmisleki razmišljal Andrej Ilc, urednik zbirke Nova lirika, ki jo izdaja založba Mladinska knjiga. Z njim se bo pogovarjal Marko Golja.
Daniela Glattauerja imenujejo tudi pop zvezda avstrijske literature - njegova dela imajo izjemen uspeh pri avstrijskih bralcih, navdušeno pa ga sprejemajo tudi v tujini. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane: uspešnici Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov ter roman Za vedno tvoj. Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega v tej sezoni uprizarjajo Glattauerjevo komedijo Čudežna terapija, V Prešernovem gledališču v Kranju pa odrsko priredbo romana Vsakih sedem valov. Z Danielom Glattauerjem se je leta 2011 pogovarjala Staša Grahek. foto: derstandard.at
Tokratno oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Aleksandru Hemonu, bosansko-ameriškemu pisatelju, ki je bil gost mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Hemon se je rodil leta 1964 v Sarajevu, kjer je študiral književnost, delal kot urednik in publicist, leta 1992 pa je obiskal Chicago, kjer je nameraval ostati nekaj mesecev, vendar se je vmes začelo obleganje Sarajeva in povratne vozovnice ni vnovčil. Leto dni pozneje so se v Kanado priselili njegovi starši, o čemer piše v Knjigi mojih življenj in v eseju za zbornik Srednjeevropske pobude na Vilenici. Vse od prve kratkoprozne knjige v angleščini The Question of Bruno [Vprašanje Bruna] iz leta 2000 Hemon velja za ljubljenca ameriškega bralstva, sam sebe pa ne opisuje kot literarnega zvezdnika, temveč kot »največjega med pritlikavci«. V slovenščini ga poznamo tudi po romanih Nowhere Man: Pronekove fantazije in Projekt Lazar, ki ju je izdala založba Modrijan in prevedla Irena Duša. O izkušnji migracije in selitve v nov jezik literarnega ustvarjanja se je s Aleksandrom Hemonom pogovarjal Urban Tarman.
Etgar Keret je mojster kratke zgodbe. Kako spretno in osupljivo piše izraelski pisatelj, smo lahko brali že leta 2006 v Literaturi in prevodu Andreja Blatnika, potem leta 2012 v vileniški antologiji sodobne hebrejske književnosti To ni pravljica in prevodu Klemna Jelinčiča Boete ter lani, ko je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšel izbor njegovih zgodb z naslovom Še zadnja zgodba in konec prevajalcev Julije Potrč in Andreja Blatnika, ki je prispeval tudi spremno besedo. Kako razmišlja Keret, ki je bil tudi gost letošnje Vilenice, pa boste slišali v oddaji Razgledi in razmisleki, v intervjuju Marka Golje. foto: thetimes.co.uk
V središču oddaje: Jachym Topol, triinpetdesetletni češki pisatelj, letošnji nagrajenec Vilenice. Otroštvo je preživljal ob pogledu na ruske tanke na praških ulicah, vrata univerze so mu bila zaradi oporečništva zaprta. Poleg sive depresivnosti češkega socializma prikazuje njegova proza tudi temno predapokaliptično stanje sodobne družbe. Pa vendar - svet je lep, pravi pisatelj.
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali besedilo bosansko-ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona z naslovom Iskanje Izgubljenega prostora. Aleksandar Hemon, ki je te dni gost 30. mednarodnem festivala Vilenica, se je rodil Sarajevu, kjer je tudi odraščal. Med obleganjem mesta leta 1992 je zapustil domovino in se odselil v Združene države Amerike; danes živi v Chicagu. Kmalu je začel pisati in objavljati v angleščini, njegov prvenec, zbirka kratke proze Vprašanje Bruna, je izšel leta 2000. Najprej so ga naklonjeno sprejeli kritiki, med širšim občinstvom pa se je uveljavil z romanom Projekt Lazar (2008). Hemonov opus obsega še dve zbirki kratke proze, avtobiografsko delo Knjiga mojih življenj (2003) in roman The Making of Zombie Wars (Kako so nastale Vojne zombijev, 2015). fotografija: Murdo Macleod / theguardian.com
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Tokratno oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Rdeči knjigi Carla Gustava Junga, njegovi najbolj osebni knjigi, ki velja za jedro njegovih kasnejših znanstvenih del in ključ za razumevanje njihovega nastanka. Do nedavna je bila Rdeča knjiga javnosti nedostopna. Letos ob 140. obletnici rojstva tega švicarskega psihiatra in psihoanalitika pa jo je mogoče brati tudi v slovesnkem prevodu. O Jungovi Rdeči knjigi se Urban Tarman pogovarja z dr. Jožefom Magdičem, kvalificiranim jungovskim psihoanalitikom.
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali razmišljanje novinarskega kolega in prevajalca Petra Kuharja, ki se je ob prevajanju iz češčine začel spraševati, kako ustrezno prevajati in koliko sloveniti, še posebej kadar izvirnik ponuja asociacije in podpomene, ki jih slovenski bralec lahko razume samo v ustreznem prenosu – s (po)slovenjenjem in dodanimi pojasnili. Toda – kje je meja? Peter Kuhar obravnava tri dela sodobnih čeških avtorjev, ki jih je prevedel: roman Jana Balabána z naslovom Vprašaj očeta in dve mladinski deli češkega avtorja Pavla Šruta z naslovom Lihožerci in Lihožerci se vračajo. na sliki: Lihožerci, kot si jih je zamislila ilustratorka Galina Miklinova.
Neveljaven email naslov