Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.

Andrej Gradišnik, glavni direktor koroškega jeklarskega giganta Metala​ Ravne, je zadržan človek. Zgledno oblečen, natančen, umirjenega in premišljenega nastopa. Nekoliko nedostopen na prvi vtis. Njegov predlog, da se srečava v plezališču, je bil zame presenečenje. A le toliko časa, dokler nisva prišla tja. Potem je naenkrat iz poslovneža zasijala povsem drugačna, razigrana plat osebnosti. Kar v obleki in čevljih je začel lahkotno poplezavati po skalah in videlo se je, da je to povsem njegov svet. Kmalu se je izkazalo, da je bil izbor plezališča za pogovor vse prej kot naključje.

Andrej Gradišnik si je zgolj izbral svet, v katerem se počuti najbolje. In že iz njegovih prvih besed, prve prispodobe postane jasno, zakaj. Gore so ga sicer zaznamovale zelo zgodaj. Tako ne preseneča, da njegov prvi spomin nanje ostaja tudi nekakšno življenjsko vodilo.

Svojega otroštva se vidno spominja z nostalgijo. Kljub temu da nikakor ne izhaja iz premožne družine, vidi svoje otroštvo kot zelo srečno obdobje življenja. Vpliv svoje družine in staršev vidi z dveh plati. Obe sta bili zanj odločilni, pove. Tudi z današnje perspektive odraslega človeka. Zaradi svoje izkušnje ima nekaj pomislekov tudi glede vzgoje generacij, ki šele prihajajo. Tudi kar se tiče lastnih otrok.

Vprašanje, ali bi sam izbral in predvsem prehodil enako pot, če bi imel na voljo vse tisto, kar imata na voljo njegova otroka, ga je prisililo v nekaj več razmišljanja. A tudi za to je odgovor našel v svetu, ki ga ima najraje. Gorah. To, kar dajejo njemu, bi verjetno vodilo v enak rezultat, pove. Enako je z željami, ki jih je imel kot otrok in ga spremljajo skozi vse življenje. Zaradi njih, pove, na svoj način tudi je, kar pač je. Iskrena želja je predpogoj, doda, ampak brez odločnosti, ki prihaja iz osebnosti, ne gre.

Njegovo življenje so zaznamovali številni dogodki, o katerih bi lahko veliko govorili. In vendar se ob tem vprašanju sam odloči za tri ključne postaje življenja, ki so ga tudi spremenile – smrt prijatelja, prvo srečanje z ‘materjo fabriko’ in vzpon na osemtisočak.

Velike spremembe v osebnem življenju in dogodki, ki so ga za zmerom zaznamovali, ga niso nikoli prestrašili. Zdi se, da je prej obratno. In vendar je to samo ena plat zgodbe našega sogovornika. Drugo pišejo njegova žena in otroka, ki morajo hočeš ali nočeš vse to sprejemati. Sogovornik ob tem ne​ skriva hvaležnosti.
‘Mati fabrika’. Še ena besedna zveza, ki za seboj skriva zgodbo posameznika, ki mu je krojilo usodo dejstvo, kje se je rodil. A zgodba našega sogovornika je ena redkih s tega po krivici tako pozabljenega dela naše dežele, ki ima zares skoraj sanjski konec. Čeprav Mati fabrika, kakor Andrej Gradišnik in drugi Korošci pravijo jeklarskemu podjetju z Raven, pomeni tudi velikansko odgovornost. Pred časom je tovarna zamenjala lastnike in prišli so časi negotovosti. Za vse. Zdaj v prihodnost zrejo z optimizmom.

Povezave med svetom nepreglednih sten in razbeljenimi pečmi, v katerih kalijo najkvalitetnejše jeklo, na videz ni. Vendar jo sam še kako občuti in zato brez pomisleka razloži, kaj najde v višinah, v dolini pa ne. Povezava obeh svetov ni naključna tudi kar se tiče vprašanja samote. Brez slednje bi bilo našemu sogovorniku težko, pove.

Kljub vsemu bi lahko bilo drugače. Morda bolje, morda slabše. Sam ne bi zamenjal prav ničesar. Zaveda se tudi minljivosti. Ta ga je s tragedijo prijatelja v mladosti zaznamovala za zmeraj. Tako prizna, da tudi sam občuti, da bo nekoč prišel trenutek, ko se bo njegov neverjetni ritem življenja moral zmanjšati. Se ga boji? Nikakor.

Ob vrnitvi s Himalaje, kjer se je povzpel na osemtisočak Broad Peak, je napisal knjigo. Dal ji je pomenljiv naslov – Sanje. Tudi v tem ni bilo naključja in Andrej Gradišnik je že z naslovom povedal veliko več o sebi kot pa o samem vzponu na mogočno goro. Sanje, ki jih je imel, sanja še zdaj. Predvsem pa sanje živi.