Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
Andrej Gradišnik, glavni direktor koroškega jeklarskega giganta Metala Ravne, je zadržan človek. Zgledno oblečen, natančen, umirjenega in premišljenega nastopa. Nekoliko nedostopen na prvi vtis. Njegov predlog, da se srečava v plezališču, je bil zame presenečenje. A le toliko časa, dokler nisva prišla tja. Potem je naenkrat iz poslovneža zasijala povsem drugačna, razigrana plat osebnosti. Kar v obleki in čevljih je začel lahkotno poplezavati po skalah in videlo se je, da je to povsem njegov svet. Kmalu se je izkazalo, da je bil izbor plezališča za pogovor vse prej kot naključje.
Andrej Gradišnik si je zgolj izbral svet, v katerem se počuti najbolje. In že iz njegovih prvih besed, prve prispodobe postane jasno, zakaj. Gore so ga sicer zaznamovale zelo zgodaj. Tako ne preseneča, da njegov prvi spomin nanje ostaja tudi nekakšno življenjsko vodilo.
Svojega otroštva se vidno spominja z nostalgijo. Kljub temu da nikakor ne izhaja iz premožne družine, vidi svoje otroštvo kot zelo srečno obdobje življenja. Vpliv svoje družine in staršev vidi z dveh plati. Obe sta bili zanj odločilni, pove. Tudi z današnje perspektive odraslega človeka. Zaradi svoje izkušnje ima nekaj pomislekov tudi glede vzgoje generacij, ki šele prihajajo. Tudi kar se tiče lastnih otrok.
Vprašanje, ali bi sam izbral in predvsem prehodil enako pot, če bi imel na voljo vse tisto, kar imata na voljo njegova otroka, ga je prisililo v nekaj več razmišljanja. A tudi za to je odgovor našel v svetu, ki ga ima najraje. Gorah. To, kar dajejo njemu, bi verjetno vodilo v enak rezultat, pove. Enako je z željami, ki jih je imel kot otrok in ga spremljajo skozi vse življenje. Zaradi njih, pove, na svoj način tudi je, kar pač je. Iskrena želja je predpogoj, doda, ampak brez odločnosti, ki prihaja iz osebnosti, ne gre.
Njegovo življenje so zaznamovali številni dogodki, o katerih bi lahko veliko govorili. In vendar se ob tem vprašanju sam odloči za tri ključne postaje življenja, ki so ga tudi spremenile – smrt prijatelja, prvo srečanje z ‘materjo fabriko’ in vzpon na osemtisočak.
Velike spremembe v osebnem življenju in dogodki, ki so ga za zmerom zaznamovali, ga niso nikoli prestrašili. Zdi se, da je prej obratno. In vendar je to samo ena plat zgodbe našega sogovornika. Drugo pišejo njegova žena in otroka, ki morajo hočeš ali nočeš vse to sprejemati. Sogovornik ob tem ne skriva hvaležnosti.
‘Mati fabrika’. Še ena besedna zveza, ki za seboj skriva zgodbo posameznika, ki mu je krojilo usodo dejstvo, kje se je rodil. A zgodba našega sogovornika je ena redkih s tega po krivici tako pozabljenega dela naše dežele, ki ima zares skoraj sanjski konec. Čeprav Mati fabrika, kakor Andrej Gradišnik in drugi Korošci pravijo jeklarskemu podjetju z Raven, pomeni tudi velikansko odgovornost. Pred časom je tovarna zamenjala lastnike in prišli so časi negotovosti. Za vse. Zdaj v prihodnost zrejo z optimizmom.
Povezave med svetom nepreglednih sten in razbeljenimi pečmi, v katerih kalijo najkvalitetnejše jeklo, na videz ni. Vendar jo sam še kako občuti in zato brez pomisleka razloži, kaj najde v višinah, v dolini pa ne. Povezava obeh svetov ni naključna tudi kar se tiče vprašanja samote. Brez slednje bi bilo našemu sogovorniku težko, pove.
Kljub vsemu bi lahko bilo drugače. Morda bolje, morda slabše. Sam ne bi zamenjal prav ničesar. Zaveda se tudi minljivosti. Ta ga je s tragedijo prijatelja v mladosti zaznamovala za zmeraj. Tako prizna, da tudi sam občuti, da bo nekoč prišel trenutek, ko se bo njegov neverjetni ritem življenja moral zmanjšati. Se ga boji? Nikakor.
Ob vrnitvi s Himalaje, kjer se je povzpel na osemtisočak Broad Peak, je napisal knjigo. Dal ji je pomenljiv naslov – Sanje. Tudi v tem ni bilo naključja in Andrej Gradišnik je že z naslovom povedal veliko več o sebi kot pa o samem vzponu na mogočno goro. Sanje, ki jih je imel, sanja še zdaj. Predvsem pa sanje živi.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
Andrej Gradišnik, glavni direktor koroškega jeklarskega giganta Metala Ravne, je zadržan človek. Zgledno oblečen, natančen, umirjenega in premišljenega nastopa. Nekoliko nedostopen na prvi vtis. Njegov predlog, da se srečava v plezališču, je bil zame presenečenje. A le toliko časa, dokler nisva prišla tja. Potem je naenkrat iz poslovneža zasijala povsem drugačna, razigrana plat osebnosti. Kar v obleki in čevljih je začel lahkotno poplezavati po skalah in videlo se je, da je to povsem njegov svet. Kmalu se je izkazalo, da je bil izbor plezališča za pogovor vse prej kot naključje.
Andrej Gradišnik si je zgolj izbral svet, v katerem se počuti najbolje. In že iz njegovih prvih besed, prve prispodobe postane jasno, zakaj. Gore so ga sicer zaznamovale zelo zgodaj. Tako ne preseneča, da njegov prvi spomin nanje ostaja tudi nekakšno življenjsko vodilo.
Svojega otroštva se vidno spominja z nostalgijo. Kljub temu da nikakor ne izhaja iz premožne družine, vidi svoje otroštvo kot zelo srečno obdobje življenja. Vpliv svoje družine in staršev vidi z dveh plati. Obe sta bili zanj odločilni, pove. Tudi z današnje perspektive odraslega človeka. Zaradi svoje izkušnje ima nekaj pomislekov tudi glede vzgoje generacij, ki šele prihajajo. Tudi kar se tiče lastnih otrok.
Vprašanje, ali bi sam izbral in predvsem prehodil enako pot, če bi imel na voljo vse tisto, kar imata na voljo njegova otroka, ga je prisililo v nekaj več razmišljanja. A tudi za to je odgovor našel v svetu, ki ga ima najraje. Gorah. To, kar dajejo njemu, bi verjetno vodilo v enak rezultat, pove. Enako je z željami, ki jih je imel kot otrok in ga spremljajo skozi vse življenje. Zaradi njih, pove, na svoj način tudi je, kar pač je. Iskrena želja je predpogoj, doda, ampak brez odločnosti, ki prihaja iz osebnosti, ne gre.
Njegovo življenje so zaznamovali številni dogodki, o katerih bi lahko veliko govorili. In vendar se ob tem vprašanju sam odloči za tri ključne postaje življenja, ki so ga tudi spremenile – smrt prijatelja, prvo srečanje z ‘materjo fabriko’ in vzpon na osemtisočak.
Velike spremembe v osebnem življenju in dogodki, ki so ga za zmerom zaznamovali, ga niso nikoli prestrašili. Zdi se, da je prej obratno. In vendar je to samo ena plat zgodbe našega sogovornika. Drugo pišejo njegova žena in otroka, ki morajo hočeš ali nočeš vse to sprejemati. Sogovornik ob tem ne skriva hvaležnosti.
‘Mati fabrika’. Še ena besedna zveza, ki za seboj skriva zgodbo posameznika, ki mu je krojilo usodo dejstvo, kje se je rodil. A zgodba našega sogovornika je ena redkih s tega po krivici tako pozabljenega dela naše dežele, ki ima zares skoraj sanjski konec. Čeprav Mati fabrika, kakor Andrej Gradišnik in drugi Korošci pravijo jeklarskemu podjetju z Raven, pomeni tudi velikansko odgovornost. Pred časom je tovarna zamenjala lastnike in prišli so časi negotovosti. Za vse. Zdaj v prihodnost zrejo z optimizmom.
Povezave med svetom nepreglednih sten in razbeljenimi pečmi, v katerih kalijo najkvalitetnejše jeklo, na videz ni. Vendar jo sam še kako občuti in zato brez pomisleka razloži, kaj najde v višinah, v dolini pa ne. Povezava obeh svetov ni naključna tudi kar se tiče vprašanja samote. Brez slednje bi bilo našemu sogovorniku težko, pove.
Kljub vsemu bi lahko bilo drugače. Morda bolje, morda slabše. Sam ne bi zamenjal prav ničesar. Zaveda se tudi minljivosti. Ta ga je s tragedijo prijatelja v mladosti zaznamovala za zmeraj. Tako prizna, da tudi sam občuti, da bo nekoč prišel trenutek, ko se bo njegov neverjetni ritem življenja moral zmanjšati. Se ga boji? Nikakor.
Ob vrnitvi s Himalaje, kjer se je povzpel na osemtisočak Broad Peak, je napisal knjigo. Dal ji je pomenljiv naslov – Sanje. Tudi v tem ni bilo naključja in Andrej Gradišnik je že z naslovom povedal veliko več o sebi kot pa o samem vzponu na mogočno goro. Sanje, ki jih je imel, sanja še zdaj. Predvsem pa sanje živi.
Večkratna prvakinja v orodnem oziroma lednem plezanju, nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz biomedicine, zaposlena kot razvojna raziskovalna sodelavka na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vendar najprej mama in žena. Preveč za enega samega človeka? Za koga morda, vendar ne za doc. dr. Majo Šuštar Habjan, ki je poleg naštetega tudi lastnica treh psov in še marsikaj drugega. Tudi sogovornica, ki zna med vrsticami povedati veliko več kot naravnost.
Iztok Kovač ima v slovenskem sodobnem plesu prav posebno mesto. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenski sodobni ples postavil v evropski kulturni prostor ter utrdil njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Njegov obsežni opus obsega številne avtorske projekte in plesne filme. Iztok Kovač je velik zagovornik ustanovitve nacionalnega ansambla za sodobni ples, ki bi celotnemu polju utrl pot do večje veljave.
Zgledi vlečejo, bi lahko rekli o našem današnjem gostu Anžetu Koboli, ki prihaja iz Šalke vasi iz občine Kočevje. Zgodba pa se začne takole: njegov oče Matija je leta 1990 zaradi zaprtja poslovnega obrata v podjetju, v katerem so se ukvarjali z gozdarstvom, ostal brez službe. Preživeti le s plačo žene Slavice je bilo z dvema otrokoma zelo težko. Matiji ni uspelo najti nove zaposlitve, delo z lesom pa mu je bilo vedno zelo blizu. Po pogovoru in nasvetu mlajšega sina Anžeta, naj naredi kaj iz lesa, je sklenil, da bo postal samostojni umetnik in podjetnik. Že njegov oče je bil mojster ročnega rezbarjenja na Kočevskem in nadarjenost se je prenesla na Matijo, pa tudi na njegovega sina Anžeta. Matija je začel ročno izdelovati posode, imenovane nečke. In tako je nastalo družinsko podjetje Nečke, ki ga danes vodi njegov sin Anže Kobola, gost v oddaji razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je Marko Korenjak, bolnik z redko boleznijo, imenovano Willebrandova bolezen tip 3. Od decembra lani je Marko Korenjak predstavnik vseh organizacij bolnikov in civilne družbe, ki sodeluje z Evropsko agencijo za zdravila. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.
Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž
Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.
Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.«
Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr. Marija Mojca Terčelj bo gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.
Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.
»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.
Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov
