Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


Razkošje v glavi

912 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


13.09.2014

Saška Strnad - upodabljanje domišljije

Za svoje umetniško ustvarjanje pravi, da gre pri tem predvsem za upodabljanje domišljije, njene domišljije. Te ima veliko in najbrž se niti sama ne zaveda, koliko. Saška sodi med ljudi, ki imajo izjemno široko paleto zanimanj. Beseda dolgčas je zanjo tujka, ki je ne razume. Čeprav je doštudirala organizacijo dela, je predana predvsem umetnosti. Slika, režira gledališke igre, piše scenarije, vodi ustvarjalne delavnice za otroke, fotografira, piše pesmi. Svoje doživljanje Benetk je stkala v pesniški prvenec Beneške čipke. Velja za vsestransko umetnico, v pogovoru z Jurijem Popovom, pa je posebej poudarila, da ji je bila na vsaki prelomnici življenja najpomembnejša tišina. Tišina, ki ji je omogočila trezen premislek, kaj želi, kaj bi rada dala svojim otrokom, kako naprej, kaj je njen raison d'etre. Tudi takrat, ko se je prvič in drugič soočila z rakom.


06.09.2014

Jana Murgelj – »Če je pot prava, jo življenje podpre.«

»Na zelje se je vedno dajala kumina, ker je pomembno vplivala na to, da težje prebavljivo zelje ni povzročalo težav.« To je le eden od tradicionalnih nasvetov, ki jih pri svojem delu upošteva in širi Jana Murgelj - ekonomistka, ki je že kot mlado radovedno dekle želela postati raziskovalka. Danes velja za poznavalko umetnosti pitja čaja, raznolikih vrst in vsega kar sodi k tej tradicionalni pijači. Svoje znanje že več let nadgrajuje z izkušnjo svoje lastne čajnice v dolenjski prestolnici, ki pa skozi vsa ta leta vse bolj in bolj postaja tudi kuhinja vsega naravnega, zeliščnega in povezanega z naravo ter razmislekom o tem, kako poskrbeti za svoje telo, duha in misli. Eno njenih najljubših opravil je kuhanje, ki je osredotočeno na rabo lokalno pridelanih surovin. Kot podjetnica se zavzema za oživljanje pristno slovenskega, pozabljenega, ki je imelo moč in smisel, predvsem pa za oživljanje samooskrbe in lokalnega povezovanja, ki bi po njenem mnenju spremenilo marsikatero življenjsko pot. Jano Murgelj bomo pobarali tudi o magiji cvičkove pokrajine, o kulturi in nekulturi pitja vina, pa tudi o modri ljubezni – morju. V oddajo Razkošje v glavi jo je povabila Carmen L. Oven.


30.08.2014

Anica Mikuš Kos

Vedno premisli, za kaj bo uporabila čas, ki ga ima na voljo. Vedno ga uporabi za delo, od katerega domneva, da bo nekdo imel korist. Njeno večno vprašanje, ki si ga še danes zastavlja je, kako naj uporabi svoje strokovno znanje, da bi služilo čim večjemu številu otrok v stiski. Anica Mikuš Kos, upokojena pediatrinja in psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije, deluje v državah, v katerih so jih prizadeli oboroženi konflikti, teroristična dejanja in naravne nesreče - državah nekdanje Jugoslavije, v Albaniji, na severnem Kavkazu, v Iraku, Gazi, Moldaviji, Afganistanu, Pakistanu, Belorusiji. S psihosocialnimi programi, ki jih izvaja že od leta 1991 naprej , pomaga otrokom, aktiviranje virov pomoči otrokom v stiski pa je njeno vodilo pri humanitarnem delovanju. V oddaji Razkošje v glavi se bo z njo pogovarjala Petra Medved.


23.08.2014

Primarij Matjaž Lunaček

Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja s psihoanalitično prakso in aplikacijo psihoanalize na področjih literature in vzgoje. Več kot desetletje se je izobraževal v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije, vmes pa ustanovil Psihoanalitični vrtec. Razkošje v glavi razkriva, zakaj je generacijski spomin tako kratek in kaj botruje tako nizki ravni komunikacije v slovenski družbi. Matjaž Lunaček pripoveduje o nezavednem, ki tudi Slovence determinira bolj, kot bi si upali priznati ter razmišlja o novodobnem kupovanju ljubezni in naklonjenosti. V sobotnem popoldnevu na prvem primarija Matjaža Lunačka gosti Bojan Leskovec.


16.08.2014

Vlasta Zorko

Akademska kiparka Vlasta Zorko se je na svoji umetniški poti preizkusila z ustvarjanjem v bronu, betonu, lesu, glini, kamnu in plastiki. V Mariboru zreta v nas "njen" Rudolf Maister na po njem poimenovanem trgu, nekoliko višje na Gosposvetski cesti nas pozdravi prav tako "njen" Prežihov Voranc, če omenimo samo dve monumentalni stvaritvi, ki upodabljata zgodovinske osebnosti. Kako nastane tak spomenik in koliko izraznih možnosti v javnem prostoru ponuja današnji čas umetniku, je tisto, kar smo dobili v zadnjih dveh desetletjih izraz časa ali česa drugega. O tem v tokratnem Razkošju v glavi z akademsko kiparko Vlasto Zorko iz Maribora. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.


09.08.2014

Mihael Glavan

Doktor bibliotekarskih znanosti, nekdanji vodja rokopisne zbirke NUK Mihael Glavan, je raziskovalec in publicist s področja rokopisnega in starega knjižnega gradiva ter predvsem starejše slovenske književnosti. Mihael Glavan je človek, zapisan svojemu delu, kulturi, zgodovini in svojemu kraju, Stični, v kateriso nastali Stiški rokopisi. Z znanstvenim pristopom do raziskovanja in vrednotenja najrazličnejših dokumentov prispeva k bogatitvi narodove zakladnice. Razkriva življenje pomembnih Slovencev, njihova sporočila pa postavlja v širši kulturno zgodovinski prostor ter tako na novo osvetljuje zgodovinske dogodke. V oddaji Razkošje v glavi se je njim pogovarjala Petra Medved.


02.08.2014

Jelka Ovaska

"Človek je erotično bitje od življenja do smrti," je prepričana Jelka Ovaska, ki je preteklih nekaj let zimo preživljala v topli Andaluziji, kamor se je navadno odpravila kar z avtodomom. Tam je prevajala in pisala, saj je prav Jelka Ovaska drzna prevajalka tudi Slovencem znanega finskega literarnega mojstra Arta Paasilinne. V zadnjih dveh letih se je podpisala tudi pod dve avtorski knjigi: Severnica pod Olimpom, v kateri odpira tabu erotične bližine med starejšimi, pred nekaj tedni pa je izšla še njena kriminalka o času slovenske tranzicije z naslovom Lovke. Nekoč je bila zaposlena v založništvu, del svoje mladosti je preživela na Finskem, dobršen del svojega življenja pa tudi na drugih potepanjih po Evropi in svetu. Tako zdaj tekoče govori več jezikov, poleg finščine tudi španščino, saj je španski del sveta pogosto njen drugi dom. O doživljanju Slovenije s pogledom od zunaj, o podobnosti in različnosti Slovencev in Fincev, o čarobnosti Španije, pa tudi o prepoznavanju slovenske mentalitete v tujini se bomo s prevajalko, pisateljico in popotnico Jelko Ovaska pogovarjali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.


26.07.2014

dr. Samo Rugelj

Doktorja znanosti Sama Ruglja bi lahko opisali kot človeka pisanja, človeka knjige, človeka filma, človeka maratonskega teka, človeka poglobljenega razmišljanja in temeljitega v vsem, česar se loti. Zadnji veliki podvig je bil ultramaraton v družbi še dveh znanih piscev in prijateljev v Združenih državah Amerike. Založnika, ki vsak mesec poskrbi za brezplačno izdajo o knjižnih novostih, bomo v oddaji Razkošje v glavi spraševali o tem, kako se pripraviti na ultramaraton, kaj pomeni izdajati in pisati knjige, od kod njegov neizmerna ljubezen in s tem tudi poznavanje filmskega sveta, pa tudi o tem, kakšno "doto" je za življenje dobil od očeta, preminulega znanega slovenskega psihiatra dr. Ruglja. Dr. Samo Rugelj bo gost Carmen L. Oven.


19.07.2014

Akademska slikarka Marija Svetlič

Akademska slikarka Marija Svetlič nima rada narave. Ljubi jo. Že od prvih osnovnošolskih počitnic pri dedku in babici na podeželju, ko se je zaljubila v cvetoče travnike in v poletni hlad gozdov, ki so jih obkrožali. V svoji slikarski karieri je potem tudi s šopki travniškega cvetja, naslikanega največkrat s skoraj filigransko natančnostjo, osrečila veliko ljudi, dokler je ni splet neljubih okoliščin oddaljil od njenega slikarskega ateljeja. Toda v sebi verjetno še vedno išče "tisti" odtenek zelene barvice iz otroštva in mogoče ga bo nekega dne, kljub vsem trenutnim življenskim preizkušnjam, vendarle našla. Ne samo zaradi drugih. Predvsem zaradi same sebe ? Avtor: Dušan Berne


12.07.2014

Špela Pahor - zapisana delu za druge

Špela Pahor je bibliotekarka, etnologinja, pravljičarka, prevajalka, katehistinja in publicistka. Živi v Piranu, kjer s posebno hvaležnostjo ohranja spomin na svojega očeta dr. Miroslava Pahorja, ustanovitelja tamkajšnjega muzeja. Lahko bi tudi rekli, da je šla po očetovih stopinjah, saj največ svoje energije porabi za druge in se tako tudi sama polni. Špela ima rada Piran, Istro, otroke, tako imenovane "male ljudi" in tudi tako imenovane "velike". Rada ima pravljice, ki jih piše, prevaja in bere otrokom. "Male ljudi" je tako predstavila že v treh knjigah Piranskih srečanj, potem v več kot 50-ih oddajah Istrskih srečanj na Radiu Trst A, namenila pa jim je tudi svojo diplomsko nalogo iz etnologije. Veliko svojega časa nameni vzgoji in izobraževanju, saj organizira razstave in literarna srečanja, vodi bralne krožke in dela z ljudmi s posebnimi potrebami. Večkrat je že bila tudi nagrajena, skupni imenovalec teh priznanj pa je posredovanje znanja drugim. Z njo se je v sečoveljskih solinah pogovarjal Jurij Popov.


05.07.2014

Andrej Voje

Andrej Voje je magister elektrotehnike. Toda že med študijem ga je, kot sam poudarja, "začaral čudoviti podvodni svet", zato mu že od njegovega prvega potopa pod vodo "dela družbo" tudi fotografski aparat. Za Andrejem je tako na stotine potopov na različnih koncih sveta, njegovi popotniški cilji pa so največkrat tropski kraji. In v teh prvih julijskih dneh, ko nas poletje kar nekako noče in noče razveseliti z letnemu času primernimi temperaturami, se bomo skupaj z njim vsaj v spominih še enkrat preselili v bolj južne in predvsem - toplejše kraje. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.


28.06.2014

Dr. Jurij Perovšek

Dr. Jurij Perovšek je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer že dolgo vrsto let raziskuje slovensko politično in idejno zgodovino od oblikovanja modernih političnih strank konec 19. stoletja do druge svetovne vojne. Za svoje delo in za pomembne znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja je med drugim dobil tudi Zoisovo priznanje, bil pa je tudi predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Ob naštetem bi torej mnogi pričakovali, da gre za nezgovornega človeka, ki predvsem vneto brska po zgodovinskih arhivih in si večino časa kvari vid s pregledovanjem porumenelih papirjev na pisalni mizi. Toda tisti, ki Jurija vsaj približno dobro poznajo, se pri omembi takšne stereotipne podobe znanstvenika samo hudomušno nasmehnejo in potem praviloma v en glas poudarijo, da je Perovšek sicer resen raziskovalec in publicist, ampak po človeški plati vse prej kot "knjižni molj" in puščoba. "Pa veste, tudi pesmi pišem," nam je že kmalu po stisku rok sam povedal...Avtor Dušan Berne


21.06.2014

Dr. Marijan Dović

Njegovo življenje zaznamuje preplet znanstvenega dela in ustvarjalnosti - literarne zgodovine, literature in jazza. Dr. Marijan Dović, oče štirih otrok, je bil eden prvih v Sloveniji, ki je violino igral na "neklasičen", jazzovski način. Želja po učenju jazz glasbe in ljubezen do glasbe nasploh ga je spodbudila, da je leta 2000 zasnoval novomeški festival jazza Jazzinty. Zdaj je raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, preplet literature in glasbe pa zaznamuje tudi njegovo skladanje avtorske glasbe. Z njo je tako opremil tudi Gorjanske bajke, sodeloval je z glasbenico Brino, z Alenko Godec in drugimi. Njegovo znanstveno delo pa sta med drugim zaznamovali tudi monografija o Antonu Podbevšku in raziskava o slovenski zgodovinski avantgardi. Sicer pa je umirjen sogovornik, a poln življenjske vneme, ki se rad vrača na dalmatinski otok, od koder prihaja njegov oče. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Carmen L. Oven.


14.06.2014

Andrejka Cerkvenik

Tam, kjer se Kras že začenja spuščati proti morju, v Kačičih, je doma Andrejka Cerkvenik, diplomirana sociologinja s posluhom za naravo in dediščino prednikov. Prav zato je pod skrbnim spomeniškim varstvom obnovila svojo Belajevo domačijo, ki so jo predniki pred dvema stoletjema sezidali iz kraških kamnov in ji pečat daje izvirna črna kuhinja. Belajeva domačija je danes vpisana v Register slovenske nepremičninske kulturne dediščine. Tu je tudi borjač s kraškim vodnjakom in latnik, ki obiskovalce vabi v prijetno senco, poleg tega pa je Andrejka svoj vrt spremenila v prvi zeliščni ogledni vrt na Krasu, v katerem raste več kot 130 kraških zelišč. Avtor oddaje je Ivan Merljak.


07.06.2014

Brankica Petković

Brankica Petković je rojena v Osijeku, kjer je diplomirala iz južnoslovanskih jezikov in iz književnosti. Je magistrica sociologije kulture, ki je morala, kot sama poudarja, zaradi političnih pritiskov zapustiti rojstno mesto. Aktivistka in raziskovalka tako imenovanega medijskega prostora je že pred desetletjem ugotavljala, da so možnosti za kakovostno in svobodno novinarstvo z zornega kota državljanov zamujene. Težišče njenega raziskovalnega dela na Mirovnem inštitutu je pluralizem medijev, za prispevek k razumevanju in strpnosti na področju medijev v jugovzhodni Evropi pa je prejela nagrado dr. Erharda Buseka. Brankica Petkovič, ki pravi, "da smo se vrnili na začetek, ko je treba na novo postaviti medijski sistem, ker so obstoječega oropali in ugrabili razni ''sateliti''," bo gostja oddaje Razkošje v glavi. Z njo se bo pogovarjal Bojan Leskovec.


31.05.2014

dr. Andreja Gomboc

Kaj je rojstvo črne luknje v vesolju? Kako veliko in koliko staro je vesolje? Kaj to sploh pomeni za človeka? To so le nekatera vprašanja, na katera doktorica znanosti Andreja Gomboc odgovarja s prispodobami, ki so razumljive tudi popolnemu laiku. Astrofizičarka, ki je v svoji karieri doživela že nekaj velikih znanstvenih vzponov, saj je recimo v sodelovanju s kolegi izsledke raziskav objavila tudi v najuglednejših svetovnih znanstvenih revijah, ostaja neumorna raziskovalka in razlagalka skrivnosti vesolja. S svojimi predavanji daje slovenski znanosti in raziskovanju jasen in prepoznaven glas tako doma kot tudi v tujini. Kdaj je prvič »zares« pogledala v nebo, kakšno je v tem času delo astrofizičarke in znanstvenice pri nas, pa tudi o tem, kaj počne, ko ne razmišlja o vesolju? Odgovore bomo našli v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.


24.05.2014

Boris Keuc

O izginuli "zeleni energiji" slovenskega političnega prostora iz začetka devetdesetih, o kolesarjenju v mreži in o realnosti razvoja slovenskega podeželja. Pa seveda o očetih in hčerah - z Borisom Keucem v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Marko Radmilovič.


17.05.2014

Prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik

Sociologinja Mirjam Milharčič Hladnik je znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU v Ljubljani. Je tudi izredna profesorica, ki predava na ljubljanski in novogoriški univerzi ter tudi na tujih univerzah, predvsem v Nemčiji in na Norveškem. V okviru sociologije se ukvarja s politiko šolskih reform, državljansko vzgojo ter s človekovimi pravicami, v zadnjem času predvsem v kontekstu integracije migrantov. Pri ženskih študijah analizira neenakopravnost med spoloma, pri čemer svojo pozornost namenja tudi primerom »izbrisanih« družbeno in politično pomembnih žensk v zgodovini Slovenije. Ko gre za migracijske študije, pa jo še posebej zanimajo interdisciplinarni pristopi – zgodovinski, sociološki in feministični – ter izvirni metodološki prijemi, od metod ustne zgodovine do analiz družinskih korespondenc in avto/biografskih tekstov. Radiofonski portret prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik za oddajo Razkošje v glavi pripravlja Dušan Berne.


10.05.2014

Suzana Tratnik – ne živim v laž

avtor: Jurij Popov. »Svet, v katerem bi želela živeti je delno utopija, a vseeno bi si želela svet, v katerem bi bile vsaj približno enake možnosti za vse; svet, ki bi bil veliko manj zbanaliziran, kot je današnji.« Tako se je začel pogovor med Jurijem Popovom in sociologinjo, antropologinjo, pisateljico, prevajalko in lezbično aktivistko Suzano Tratnik. Potekal je ob bregu Ljubljanice, tik za filharmonijo. Moti jo egoizem današnjega sveta, v katerem ni nobenega občutka za drugega. Ve, da je bil svet od nekdaj surov - včasih surov na drugačen način. Zaveda se, da je mogoče o spolnih opredelitvah razmišljati na različne načine, ne le binarno. Spoznala je, da je svet narejen za večino - večino, ki ima denar, poleg tega pa je večina tudi heteroseksualna. Sama je premišljevala, ali naj se getoizira ali javno razkrije svojo spolno usmerjenost, in spoznala, da ni človek, ki bi lahko živel v laži. Pisanje ima v krvi, najbolje pa piše o tistem, kar najbolj pozna. Kot prevajalka velja tudi za pionirko besedoslovja s področja preučevanja enakosti spolov. To je postala nehote, pri prevajanju tuje literature pa se je zelo veliko naučila – več, kot je pričakovala.


03.05.2014

Dr. Mira Delavec Touhami

Raziskovanje za doktorat s področja literarnih ved je posvetila Josipini Urbančič Turnograjski, prvi slovenski pesnici. Leta 2006 jo je življenje prvič zaneslo v puščavo, kjer se je njena pot ustavila ob Tuaregih. Takrat še ni vedela, kako zelo jo bo to zaznamovalo v prihodnjih letih. Sledil je še doktorat s področja prava, vse pogosteje pa se je tudi z zelo težkimi nahrbtniki vračala k Tuaregom in jim v »lastni režiji« prinašala pomoč v zdravilih in drugih potrebščinah. Miro Delavec Touhami so Tuaregi poimenovali Hči puščave. Je humanitarka, avtorica več literarnih del, učiteljica, ki poučuje slovenske izseljence materni jezik v Nemčiji, pogumna raziskovalka in glasnica negotove usode Tuaregov. Vsemu temu se bo kmalu pridružilo tudi materinstvo ...


Stran 27 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov