Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame in je jamarka-članica Jamarskega društva Sežana. Ta park praznuje letos 30. letnico vpisa v Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u in 20. letnico ustanovitve parka.
Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: “ jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi (na primer; Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom reke Reke…”
Delovno mesto dr. Rosane Cerkvenik je zagotovo nekaj posebnega in veličastnega, to je namreč Park Škocjanske jame pri Divači. Gre za izjemen kraj, na katerem reka Reka že tisočletja ustvarja titanske kanjone, osupljive previsne in prepadne stene, jamske prostore in druga kraška podzemeljska čudesa. Gostja Razkošja v glavi dr. Rosana Cerkvenik je sodelavka parka pri mednarodnih projektih.
Rosana Cerkvenik je vsak dan znova vesela, ko gre v službo – pa ne samo zato, ker ima službo, ampak predvsem zato, ker jo ima v Parku Škocjanske jame. Z njim je povezana že kar nekaj časa. Z delom v parku je začela kot študentka in bila tam nato skozi celoten študij kot vodnica turistov po jami in po parku. Potem pa se je začela ukvarjati z delom pri mednarodnih projektih. Začela je bolj podrobno spoznavati upravljanje lokacij svetovne dediščine in še danes po 15 letih, je še vedno v parku.
Tam je lepo delati, ker se prepletajo različna področja, parki so namreč lepa priložnost za sodelovanje, tako za komunikacije z domačini kot za strokovne raziskave, za spoznavanje in zbiranje priložnosti in za povezovanje z drugimi zavarovanimi območji, in resnično je vsak dan lahko lep. Zaveda se, da smo lahko veseli, da imamo tudi taka delovna mesta.
Jame na Klasičnem Krasu so obiskane od prazgodovine, ko so služile kot zavetišča ali kultni prostori. Intenzivnejša raba se je začela v 17. stoletju ob začetku turizma v Vilenici, še posebno pa v 19. stoletju, ko so se za turistični obisk odprle tudi druge jame. Hkrati sta se začela razvijati jamarstvo in krasoslovje kot znanost. Sistematične raziskave podzemlja so se začele sredi 19. Stoletja. Namenjene so bile raziskovanju podzemnega toka Reke, da bi poiskali vodni vir za razraščajoče se mesto Trst. Razlog za začetek raziskav je bil torej ekonomski, a je bil hkrati podlaga za razvoj turizma in jamarstva.
Krajev z imenom Škocjan je v Sloveniji kar nekaj, vsi so povezani z vodnimi ponori ali izviri. Zakaj pa je Park Škocjanske jame, v katerem dela Rosana Cerkvenik, nekaj posebnega?
Ko so leta 1986 Škocjanske jame vpisali na seznam svetovne dediščine so bila drugačna merila za vpis kot so danes. Takratna utemeljitve vpisa je bila, da je to svetovni fenomen, se pravi jam in kraške hidrologije. Na enem, zelo majhnem prostoru se prepletata alpska in pa mediteranska flora in favna. Druga dva kriterija pa sta bila iz kulturnega področja, in sicer bogata in pestra zgodovina raziskovanja jam, in pa tudi izvor oziroma pričetek nekih sistematičnih, tudi znanstvenih raziskav in izvir nekaterih, za kraške pojave svetovno znanih besed in poimenovanj (dolina, polje itd.).
No potem so imeli tukaj kot kriterij, oziroma utemeljitev, še to bogato arheološko dediščino. Ljudje so videli prav v tem stiku ponora reke v podzemlje vhod v Hades, se pravi vhod v onostranstvo. In prav na območju parka imajo nekaj jam, ki so arheološko zelo pomembne tudi v mednarodnem merilu. Takrat je bilo pomembno dejstvo, utemeljitve, tudi to, da je tukaj pač ohranjena nekatera tipična kraška arhitektura.
Sistematične raziskave Škocjanskih jam so se začele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so jame obiskovali in opisovali že prej. Raziskovanje Škocjanskih jam sta pogojevala dva dejavnika, in sicer potrebe po vodnih virih za naraščajoče mesto Trst ter turistični obisk. Za Škocjanske jame je značilno, da so hkrati potekale raziskave, nadelava in urejanje poti ter turistični obisk. Prvi jamarji v Škocjanskih jamah so bili domačini in strokovnjaki iz Trsta ali drugih krajev tedanje habsburške monarhije. Domačini so bili jamski vodniki in jamski delavci, strokovnjaki pa so skrbeli za vodenje raziskav, pa tudi za finančna sredstva za nadelavo poti.
Naslov doktorske naloge Rosane Cerkvenik je bil povezan z vplivom obiskovalcev na jame. V svoji doktorski nalogi je obdelala 25 različnih jam. Preučevala je kako različni tipi obiskovalcev, bodisi pravi obiskovalci turisti, kako jamarji, znanstveniki in naključni obiskovalci povzročajo škodo, včasih tudi nevede, in kakšna je ta škoda. Raziskave so pač pokazale, da so te ne-turistične jame, ki so bile obiskane že nekaj sto let in v katere se redno hodi, precej poškodovane. Tu je izpostavila dve vrsti poškodb, eno so grafiti oziroma podpisi, ki se začnejo takrat ko je primorski del današnje Slovenije pripadal Italiji. Takrat se začne obdobje velikih barvnih podpisov po jamah, to se je nadaljevalo do 90 let prejšnjega stoletja, ko se je miselnost, oziroma skrb za jame zelo spremenila. Drugi tak negativen vpliv pa so poškodbe ne le kapnikov, ljudje so se, in se zavedajo, njihovega pomena, ampak tudi drugih vsebin, ki so v jamah. To so različni peski, ilovice, blato in gline. Glede grafitov, podpisov doda, da je dejstvo, da so se ljudje vedno radi podpisovali ko so prišli v jame. Vendar je treba jasno ločiti podpise z grafitnimi svinčniki, in velike barvne packarije. Ko so v sredini 19. stoletja prišli obiskovalci v jamo, so bili njihovi podpisi drobceni, in jih človek skoraj ne opazi. Po letu 1920 pa se pojavijo podpisi veliki nekaj kvadratnih metov, običajno na najbolj markantnem, najlepšem delu jame ali mogoče na edinem kapniku v jami.
Rosana Cerkvenik pravi, da imamo v Sloveniji več kot 11.000, od tega jih je le nekaj več kot 20 odprtih za turizem. Imamo tudi precej jam, ki so odprte in vanje lahko stopi vsakdo. Po zakonu o varstvu podzemnih jam te delimo na tri kategorije; v prvo sodijo jame s prostim dostopom – to pomeni, da v njih ni nikakršnega nadzora. V drugo – med turistične – sodijo jame z nadzorovanim vhodom. Med njimi je tudi nekaj drugih, neturističnih jam, in to zaradi različnih vzrokov. Tretja kategorija je kategorija zaprtih jam. V Sloveniji imamo zdaj 6 takih. To so jame, ki so bile odkrite razmeroma pozno; govorimo o obdobju pred 10-imi ali 15-imi leti. Bile so tako dobro ohranjene, da bi vsak vstop vanje lahko pomenil rušenje krhkega jamskega ravnovesja. Rosana se popolnoma strinja, da imamo nekaj jam, ki so tako dobro ohranjene, da so tako rekoč zaprte oziroma da vstop vanje odobri minister za okolje, in to le za posebne raziskovalne namene. Sicer pa je prav, da jame, ki so tako ali drugače posebne, nadzorujemo, tako da se ve, kaj se v njih dogaja. Velika večina ljudi, ki hodijo v jame, gre vanje z dobrimi nameni, še vedno pa se dogaja tudi to, da iz njih odnašajo pomembne arheološke najdbe, ogrožene živalske vrste ali kaj podobnega.
Dr. Rosana Cerkvenik meni, da so v našem odnosu do jam opazni bistveni premiki, predvsem na področju varstva jam, vendar pa se naše zavedanje o pomenu jam spreminja zelo počasi. To se opazi tudi pri tem, da se obiskovalci jam v splošnem zavedajo pomena ohranjanja kapnikov, veliko manj pozornosti pa namenijo varovanju drugih jamskih sedimentov. Kot je prepričana, velja izpostaviti, da smo sicer priča nekaterim dobrim praksam upravljanja jam, na primer označevanje poti in zaščita jamskih tal takoj po odkritju jame, čiščenje jam, in podobno, na drugi strani pa moramo stremeti k temu, da se pri kakršnih koli posegih in prenovah v turističnih jamah največ pozornosti posveča varovanju morfoloških in drugih oblik v jamah, podobno kot pri prenovi objektov kulturne dediščine. Pri razumevanju pomena jam ne smemo pozabiti, da so jame v prvotni obliki prostor brez kakršnihkoli antropogenih elementov ter prostor tišine in teme. Stremeti moramo k temu, da tako tudi ostane.
Park Škocjanske jame ima kar nekaj arheološko zelo pomembnih jam, recimo Mušjo jamo. Kot vemo je iznos arheoloških ostankov iz jam posebno občutljivo vprašanje? Kako je Park Škocjanske jame izpostavljen tem posegom?
Rosana Cerkvenik pravi, da je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v parku res Mušja jama.
Raziskovali so jo v 19. stoletju, glavni vodja je bil Marchesetti. Takrat sta park in celotna Slovenija spadala pod Avstro-Ogrsko in vse najdbe so bile zakonito odnesene v muzeje; danes jih je večina v Dunaju in Trstu. Verjetno jih je bilo pozneje veliko odnesenih tudi v zasebne zbirke in danes jih je težko dobiti nazaj.
Trudijo se, da bi dobili kopije nekaterih najpomembnejših najdb in orodij, nekaj so jih že.
Potem ko je bil park ustanovljen, leta 1986, so Mušjo jamo začeli nadzorovati – na vhod so namestili vrata z namenom, da bi preprečili nadaljnje ropanje tega pomembnega arheološkega najdišča.
Odnos do parkov in zavarovanih območij v Sloveniji je zelo različen, nekateri vidijo v njih oviro za življenje, drugi pa možnosti razvoja. Dejstvo je, da je treba, preden se naredi kakršen koli poseg ali določi novo zavarovano območje, vedno najprej vprašati domačine, ali se strinjajo ali ne. Kako Rosana Cerkvenik gleda na več kot 15-letno pot, ki jo je prehodila od turistične vodnice do strokovnjakinje?
Človek vedno raste, in se vedno uči, uči se tudi na svojih napakah, prav zato je pomembno, da se srečujemo z drugimi zavarovanimi območji, z drugimi upravljavci, da si delimo izkušnje, da nekako vidimo, kje so dobre prakse, da vidimo kje smo zgrešili mi, kje so zgrešili oni. Lahko bi rekla, ne vem, če se je odnos spremenil, ampak se spreminja človek. Drugače dojema stvari, več ve, to je gotovo. Po njenem mnenju je človek tisti, ki daje naravi, okolju neko vrednost. Tudi na primeru Škocjanskih jam oziroma parka imajo domačini izjemno vlogo. Če ne bi bilo teh domačinov, ki so takrat raziskovali Škocjanske jame, ki so delali kot jamski delavci in so bili v pomoč tedanjim strokovnjakom, iz tedanje avstrijske države, tudi nje in ostalih v parku danes ne bi bilo. Tako, da se to včasih tudi spregleda, to vlogo domačinov. Je pa treba iskati neko ravnovesje, da tudi dejavnosti domačinov ali pa prebivalcev, ne bi pretirano negativno vplivale na ravnovesje na krasu, kjer vemo, da vsak poseg na površju bistveno negativno vpliva tudi na procese v podzemlju.
Pa imajo kdaj težave s prepričevanjem prebivalcev parka, naj odobrijo poseg, ki bo vplival na njihovo življenje? Rosana meni, da s prebivalci na splošno zelo dobro sodelujejo. Stvari sprejemajo z razumevanjem; park zdaj že 20 let deluje na njihovem ozemlju, zato poznajo postopke, potrebne za pridobitev dovoljenj za posege. Te dajeta Zavod za varstvo naravne ali Zavod za varstvo kulturne dediščine park domačinom v postopkih po svojih močeh pomaga, da najdejo skupno rešitev. Zdi se ji, da so našli neko skupno srednjo pot za reševanje težav.
Včasih se moramo morda, postaviti malo dlje, meni Cerkvenikov. Slovenija je majhna država in na enem prostoru moramo združiti, celo naše bivanje. Se pravi, da moramo imeti tako neko zavarovano naravo, neka območja, ki so zaprta, tudi rezervate. Imeti pa moramo tudi poselitev, ljudje potrebujejo svoj bivalni prostor. Imeti moramo prometnice pa tudi še kaj drugega. Seveda pa je tanka meja med tem kar je dobro in kar morda vodi v ekstreme. Meni, da je Slovenija dobro pokrita z zavarovanimi območji. Morda pa na to ne smemo gledati kot na neko težavo, ampak moramo to izkoristiti kot priložnost, prav zaradi te naše majhnosti. Svetovni trendi v turizmu kažejo, da so zavarovana območja tista, ki privlačijo vedno več obiskovalcev. Seveda pa se moramo zavedati, da je tudi pri obiskovalcih treba biti pozoren, da ta meja ni presežena, ker to negativno vpliva na samo zavarovana območje pa tudi na doživljanje obiskovalcev.
V tem trenutku, pravi Rosana Cerkvenik, je to, da se Klasični kras čez leto ali dve vpiše na Seznam svetovne dediščine. Zamisel, da se Klasični kras kot sestavni del Dinarskega krasa vpiše na Seznam, ni iz trte izvit, ampak so ga predlagali krasoslovni strokovnjaki v okviru Svetovne zveze za varstvo narave. Na Seznamu svetovne dediščine je že veliko vpisov različnih kraških območij z vsega sveta. Študija je pokazala, da manjka prav celovit vpis krasa zmernih geografskih širin, in to je Dinarski kras, tako da je v naši krasoslovni stroki to eden izmed največjih izzivov, da se ta Klasični kras kot del Dinarskega krasa vpiše na Seznam svetovne dediščine.
Rosana Cerkvenik je tudi članica Jamarskega društva Sežana, ki tako kot podobna društva doma, v tujini in zamejstvu raziskuje podzemeljske jame. Jo je kaj strah teme, ozkih preduhov in plezanja po vrvi?
Rosana se na vrvi zelo varno počutim. Nekateri ljudje imajo strah pred ožinami, ona pa mora reči, da se tam počutim kar varno, ker ve, da človek ne more nikamor pasti. Drugače pa je seveda ta pozitiven strah oziroma objektivno gledanje na nevarnosti v jami vedno dobrodošlo, da se človek ne spusti kam povsem rutinsko.
Ne samo raziskovanje jam v podzemlju, tudi terensko delo je njuno potrebno za nova odkritja.
Drugače pa nekega strahu, v obliki hudičev, oziroma demonov v jami ne pričakuje. Težko odgovori česa jo je v jami strah. Jamarji vedo katere so varnostne norme, ki jih morajo upoštevati. Od tega, da gredo v jamo najmanj trije, da je oprema vsa a-testirana, do tega da imajo najmanj dva vira svetlobe. Objektivne nevarnosti pa so poplave, odkruški kamenja in to je to.
Kako pa je z jamarstvom kot takim? Do konca 19. stoletja je bilo jamarstvo domena znanosti, v 20. stoletju se je razvilo rekreativno jamarstvo. Večji razvoj je doživelo v 21. stoletju. Z razvojem jamarstva so se začela ustanavljati tudi jamarska društva. Prva jamarska društva v Evropi so izhajala iz planinskih društev. Prvo jamarsko društvo, ki je delovalo na ozemlju Krasa, je bila Primorska sekcija Nemško – avstrijskega planinskega društva, njegova jamarska sekcija je bila ustanovljena leta 1883. Istega leta je bilo v Trstu ustanovljeno tudi društvo Società degli Alpini in njegova jamska komisija. Prvo društvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo društvo Anthron, ustanovljeno v Postojni leta 1889, leta 1910 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam. Iz slednjega je bila ustanovljena tudi Jamarska zveza Slovenije, v katero je včlanjenih več kot 45 društev in klubov.
Ima v načrtu kakšno knjižno izdajo, kakšen dolgoročen in kratkoročen načrt za strokovno in osebno življenje? Trenutno takih načrtov nima. Sodeluje pri izdaji različnih publikacij bodisi v okviru službe v parku. V okviru Jamarskega društva Sežana pa so pred leti izdali zbornik ob 50-letnici društva. Drugače pa objavlja redne prispevke o jamarskih raziskovanjih v publikacijah Jamarske zveze Slovenije, to so Naše jame in revija Jamar-ki izhaja enkrat letno in je namenjena temu, da se jamarska srenja seznanja z jamarskimi dosežki slovenskih jamarjev doma in v tujini.
Glede na to, da se naša gostja piše Cerkvenik, tako kot eden prvih raziskovalcev Škocjanskih jam, nas je zanimalo, ali je to njen prednik. Njena nona, oziroma babica po slovensko, je govorila, da so v sorodu s temi Cerkveniki, sama na žalost še nisem prišla tako daleč, da bi to lahko z gotovostjo rekla. Drugače pa njen oče izhaja iz vasi Dane pri Divači, ki je slab kilometer izven parka, pa tudi v parku je še priimek Cerkvenik. Glede na našo majhnost in glede na to da so v Sloveniji razdalje že kak kilometer velike ne more reči, da je domačinka v parku, če bi pa gledali širše sem zelo blizu parka.
Razlaga spominskega obeležja. 20.5.1911 se je v jami ubil Jože Cerkvenik. Star je bil 17 let. Bil je sin Jožeta Cerkvenika -Vencka, imenovanega tudi Rdeča baretka. Vencek je bil eden glavnih jamskih delavcev in raziskovalcev. Umrl je mlad, star šele 45 let, 1.1.1911. Domačini, Franc, Jože in Anton Cerkvenik ter Jože Nedoh so leta 1904 odkrili Tiho jamo, največji kapniški rov Škocjanskih jam.
Izročilna vrednost krajev in ljudi v parku je izjemno pomembna, trudijo se, da se čimveč izročila o kulturni dediščini predaja naprej. Njena kolegica v parku, ki pokriva kulturno dediščino res opravlja svoje delo in se to tudi dejansko ohranja in prenaša v naslednje rodove. Pri tem gre tudi za zapisovanje določenih besed in drugega izročila. Drugače pa vaški fantje lepo nadaljujejo dediščino svojih prednikov in veselo in zagnano raziskujejo jame in so na Škocjanske jame zelo navezani. Tudi najnovejše raziskave Škocjanskih jam se nadaljujejo in glavni namen in cilj je povezati Škocjanske jame in Kačno jamo. Tako bi dobili enega najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji, in eden od jamskih potapljačev je tudi domačin iz Matavuna.
Med najbolj znane raziskovalce Škocjanskih jam iz obdobja 2. polovice 19. stoletja sodijo vodnjaški mojster Jakob Svetina iz Trsta, rudarska mojstra Ivan Rudolf iz Idrije in Adolf Schmidl z Dunaja, člani jamskega odseka Primorske sekcije (iz Trsta) Nemško-avstrijskega planinskega društva: Anton Hanke, Friederich Müller. Med domačini, ki so bili vodniki in jamski delavci, pa so bili Jože Cerkvenik-Vencek, Jurij Cerkvenik-Gombač, Jože Cerkvenik-Miklov, Jože in Pavel Antončič-Preloščeva, Jednak, Janez Delez in Franc Žnideršič.
Kaj pa domnevno tekmovanje med Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami? Rosani Cerkvenik je všeč pozitivno rivalstvo med jamarji, ker to pomeni, da se vsakdo malo bolj potrudi pri povezovanju jam, saj tako dobivamo nove kilometre jamskih rovov, s temi pa nova znanja, ki so podlaga za nove znanstvene raziskave. Glede rivalstva med obema jamskima sistemoma pa vedno dobi pike, se naježi, ker sam kot jamarka in krasoslovka na morem primerjati obeh jam, in vedno vsakomur reče, da je vsaka jama lepa, in če ima možnost in čas naj obišče obe, in vsako doživi drugače. Jami sta morfološko tako različni, da ju ne more primerjati katera je lepša, saj je treba razumeti procese, ki se v jamah dogajajo, da razume zakaj je ena jama takšna druga pa drugačna.
Kaj bi dr. Rosana Cerkvenik naredila, če bi zadela na loteriji in imela zelo velika denarna sredstva, ki bi jih lahko namenila za park Škocjanske jame?Sedaj so v zadnjih sedmih letih vložili več kot 4 milijone evrov evropskih sredstev v prenovo celotne turistične infrastrukture. Celotna jama je sedaj opremljena tudi z optičnim omrežjem, tako, da bi ti milijoni, ki bi jih morebiti imela, prišli prav nekaj let nazaj. Drugače pa se je nekako počasi ta infrastruktura uredila, seveda je treba še marsikaj storiti. Tako na objektih kulturne dediščine, kot za skupno dobro vasi ( Matavun, kjer je središče parka).
Prav sedaj načrtujejo še ureditev kanalizacije, čeprav je to v pristojnosti občin, bo pa tu vseeno sodeloval tudi park, tako, da bi s skupnimi močmi uredili čiščenje in odvajanje odpadnih voda, ki je rak rana cele Slovenije. Čaka pa jih še en izziv, to je ureditev parkirišča, ki že postaja pretesno, za vse, ki si želijo ogledati Škocjanske jame. Tako, da ko bo vsa ta infrastruktura nekako urejena v ožjem zavarovanem območju, je potem na vrsti še urejanje, čiščenje in odvajanje odpadnih voda v vplivnem območju. Treba je vedeti, da vsa voda, ki priteka v Škocjanske jame in teče proti izvirom Timave, prihaja iz tega vplivnega območja, in če ne znamo in če ne zmoremo varovati tiste vode potem ne moremo varovati niti virov pitne vode. Potem pa so tu še tako imenovane mehke vsebine od ozaveščanja javnosti, izobraževanja in tako naprej.
Kot smo slišali, je najnovejša pridobitev v Škocjanskih jamah prenova celotne turistične infrastrukture v jamah ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju od 2009 do 2011 je bila prenovljena pot skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino, ki je bila kar 40 let zaprta. Velika poplava leta 1965 jo je namreč poškodovala do te mere, da ni bila prehodna za obiskovalce. V obdobju 2013-2015 pa je Park Škocjanske jame ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj obnovil tudi celotno turistično infrastrukturo v Tihi in Šumeči jami. Prenovljene so bile poti, ograje in osvetlitev. Nova osvetlitev pomeni zmanjšanje porabe električne energije za več kot 70 odstotkov, bistveno pa je tudi prijaznejša do jamskega okolja. V jami je bila vzpostavljena tudi optična povezava, ki
905 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame in je jamarka-članica Jamarskega društva Sežana. Ta park praznuje letos 30. letnico vpisa v Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u in 20. letnico ustanovitve parka.
Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: “ jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi (na primer; Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom reke Reke…”
Delovno mesto dr. Rosane Cerkvenik je zagotovo nekaj posebnega in veličastnega, to je namreč Park Škocjanske jame pri Divači. Gre za izjemen kraj, na katerem reka Reka že tisočletja ustvarja titanske kanjone, osupljive previsne in prepadne stene, jamske prostore in druga kraška podzemeljska čudesa. Gostja Razkošja v glavi dr. Rosana Cerkvenik je sodelavka parka pri mednarodnih projektih.
Rosana Cerkvenik je vsak dan znova vesela, ko gre v službo – pa ne samo zato, ker ima službo, ampak predvsem zato, ker jo ima v Parku Škocjanske jame. Z njim je povezana že kar nekaj časa. Z delom v parku je začela kot študentka in bila tam nato skozi celoten študij kot vodnica turistov po jami in po parku. Potem pa se je začela ukvarjati z delom pri mednarodnih projektih. Začela je bolj podrobno spoznavati upravljanje lokacij svetovne dediščine in še danes po 15 letih, je še vedno v parku.
Tam je lepo delati, ker se prepletajo različna področja, parki so namreč lepa priložnost za sodelovanje, tako za komunikacije z domačini kot za strokovne raziskave, za spoznavanje in zbiranje priložnosti in za povezovanje z drugimi zavarovanimi območji, in resnično je vsak dan lahko lep. Zaveda se, da smo lahko veseli, da imamo tudi taka delovna mesta.
Jame na Klasičnem Krasu so obiskane od prazgodovine, ko so služile kot zavetišča ali kultni prostori. Intenzivnejša raba se je začela v 17. stoletju ob začetku turizma v Vilenici, še posebno pa v 19. stoletju, ko so se za turistični obisk odprle tudi druge jame. Hkrati sta se začela razvijati jamarstvo in krasoslovje kot znanost. Sistematične raziskave podzemlja so se začele sredi 19. Stoletja. Namenjene so bile raziskovanju podzemnega toka Reke, da bi poiskali vodni vir za razraščajoče se mesto Trst. Razlog za začetek raziskav je bil torej ekonomski, a je bil hkrati podlaga za razvoj turizma in jamarstva.
Krajev z imenom Škocjan je v Sloveniji kar nekaj, vsi so povezani z vodnimi ponori ali izviri. Zakaj pa je Park Škocjanske jame, v katerem dela Rosana Cerkvenik, nekaj posebnega?
Ko so leta 1986 Škocjanske jame vpisali na seznam svetovne dediščine so bila drugačna merila za vpis kot so danes. Takratna utemeljitve vpisa je bila, da je to svetovni fenomen, se pravi jam in kraške hidrologije. Na enem, zelo majhnem prostoru se prepletata alpska in pa mediteranska flora in favna. Druga dva kriterija pa sta bila iz kulturnega področja, in sicer bogata in pestra zgodovina raziskovanja jam, in pa tudi izvor oziroma pričetek nekih sistematičnih, tudi znanstvenih raziskav in izvir nekaterih, za kraške pojave svetovno znanih besed in poimenovanj (dolina, polje itd.).
No potem so imeli tukaj kot kriterij, oziroma utemeljitev, še to bogato arheološko dediščino. Ljudje so videli prav v tem stiku ponora reke v podzemlje vhod v Hades, se pravi vhod v onostranstvo. In prav na območju parka imajo nekaj jam, ki so arheološko zelo pomembne tudi v mednarodnem merilu. Takrat je bilo pomembno dejstvo, utemeljitve, tudi to, da je tukaj pač ohranjena nekatera tipična kraška arhitektura.
Sistematične raziskave Škocjanskih jam so se začele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so jame obiskovali in opisovali že prej. Raziskovanje Škocjanskih jam sta pogojevala dva dejavnika, in sicer potrebe po vodnih virih za naraščajoče mesto Trst ter turistični obisk. Za Škocjanske jame je značilno, da so hkrati potekale raziskave, nadelava in urejanje poti ter turistični obisk. Prvi jamarji v Škocjanskih jamah so bili domačini in strokovnjaki iz Trsta ali drugih krajev tedanje habsburške monarhije. Domačini so bili jamski vodniki in jamski delavci, strokovnjaki pa so skrbeli za vodenje raziskav, pa tudi za finančna sredstva za nadelavo poti.
Naslov doktorske naloge Rosane Cerkvenik je bil povezan z vplivom obiskovalcev na jame. V svoji doktorski nalogi je obdelala 25 različnih jam. Preučevala je kako različni tipi obiskovalcev, bodisi pravi obiskovalci turisti, kako jamarji, znanstveniki in naključni obiskovalci povzročajo škodo, včasih tudi nevede, in kakšna je ta škoda. Raziskave so pač pokazale, da so te ne-turistične jame, ki so bile obiskane že nekaj sto let in v katere se redno hodi, precej poškodovane. Tu je izpostavila dve vrsti poškodb, eno so grafiti oziroma podpisi, ki se začnejo takrat ko je primorski del današnje Slovenije pripadal Italiji. Takrat se začne obdobje velikih barvnih podpisov po jamah, to se je nadaljevalo do 90 let prejšnjega stoletja, ko se je miselnost, oziroma skrb za jame zelo spremenila. Drugi tak negativen vpliv pa so poškodbe ne le kapnikov, ljudje so se, in se zavedajo, njihovega pomena, ampak tudi drugih vsebin, ki so v jamah. To so različni peski, ilovice, blato in gline. Glede grafitov, podpisov doda, da je dejstvo, da so se ljudje vedno radi podpisovali ko so prišli v jame. Vendar je treba jasno ločiti podpise z grafitnimi svinčniki, in velike barvne packarije. Ko so v sredini 19. stoletja prišli obiskovalci v jamo, so bili njihovi podpisi drobceni, in jih človek skoraj ne opazi. Po letu 1920 pa se pojavijo podpisi veliki nekaj kvadratnih metov, običajno na najbolj markantnem, najlepšem delu jame ali mogoče na edinem kapniku v jami.
Rosana Cerkvenik pravi, da imamo v Sloveniji več kot 11.000, od tega jih je le nekaj več kot 20 odprtih za turizem. Imamo tudi precej jam, ki so odprte in vanje lahko stopi vsakdo. Po zakonu o varstvu podzemnih jam te delimo na tri kategorije; v prvo sodijo jame s prostim dostopom – to pomeni, da v njih ni nikakršnega nadzora. V drugo – med turistične – sodijo jame z nadzorovanim vhodom. Med njimi je tudi nekaj drugih, neturističnih jam, in to zaradi različnih vzrokov. Tretja kategorija je kategorija zaprtih jam. V Sloveniji imamo zdaj 6 takih. To so jame, ki so bile odkrite razmeroma pozno; govorimo o obdobju pred 10-imi ali 15-imi leti. Bile so tako dobro ohranjene, da bi vsak vstop vanje lahko pomenil rušenje krhkega jamskega ravnovesja. Rosana se popolnoma strinja, da imamo nekaj jam, ki so tako dobro ohranjene, da so tako rekoč zaprte oziroma da vstop vanje odobri minister za okolje, in to le za posebne raziskovalne namene. Sicer pa je prav, da jame, ki so tako ali drugače posebne, nadzorujemo, tako da se ve, kaj se v njih dogaja. Velika večina ljudi, ki hodijo v jame, gre vanje z dobrimi nameni, še vedno pa se dogaja tudi to, da iz njih odnašajo pomembne arheološke najdbe, ogrožene živalske vrste ali kaj podobnega.
Dr. Rosana Cerkvenik meni, da so v našem odnosu do jam opazni bistveni premiki, predvsem na področju varstva jam, vendar pa se naše zavedanje o pomenu jam spreminja zelo počasi. To se opazi tudi pri tem, da se obiskovalci jam v splošnem zavedajo pomena ohranjanja kapnikov, veliko manj pozornosti pa namenijo varovanju drugih jamskih sedimentov. Kot je prepričana, velja izpostaviti, da smo sicer priča nekaterim dobrim praksam upravljanja jam, na primer označevanje poti in zaščita jamskih tal takoj po odkritju jame, čiščenje jam, in podobno, na drugi strani pa moramo stremeti k temu, da se pri kakršnih koli posegih in prenovah v turističnih jamah največ pozornosti posveča varovanju morfoloških in drugih oblik v jamah, podobno kot pri prenovi objektov kulturne dediščine. Pri razumevanju pomena jam ne smemo pozabiti, da so jame v prvotni obliki prostor brez kakršnihkoli antropogenih elementov ter prostor tišine in teme. Stremeti moramo k temu, da tako tudi ostane.
Park Škocjanske jame ima kar nekaj arheološko zelo pomembnih jam, recimo Mušjo jamo. Kot vemo je iznos arheoloških ostankov iz jam posebno občutljivo vprašanje? Kako je Park Škocjanske jame izpostavljen tem posegom?
Rosana Cerkvenik pravi, da je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v parku res Mušja jama.
Raziskovali so jo v 19. stoletju, glavni vodja je bil Marchesetti. Takrat sta park in celotna Slovenija spadala pod Avstro-Ogrsko in vse najdbe so bile zakonito odnesene v muzeje; danes jih je večina v Dunaju in Trstu. Verjetno jih je bilo pozneje veliko odnesenih tudi v zasebne zbirke in danes jih je težko dobiti nazaj.
Trudijo se, da bi dobili kopije nekaterih najpomembnejših najdb in orodij, nekaj so jih že.
Potem ko je bil park ustanovljen, leta 1986, so Mušjo jamo začeli nadzorovati – na vhod so namestili vrata z namenom, da bi preprečili nadaljnje ropanje tega pomembnega arheološkega najdišča.
Odnos do parkov in zavarovanih območij v Sloveniji je zelo različen, nekateri vidijo v njih oviro za življenje, drugi pa možnosti razvoja. Dejstvo je, da je treba, preden se naredi kakršen koli poseg ali določi novo zavarovano območje, vedno najprej vprašati domačine, ali se strinjajo ali ne. Kako Rosana Cerkvenik gleda na več kot 15-letno pot, ki jo je prehodila od turistične vodnice do strokovnjakinje?
Človek vedno raste, in se vedno uči, uči se tudi na svojih napakah, prav zato je pomembno, da se srečujemo z drugimi zavarovanimi območji, z drugimi upravljavci, da si delimo izkušnje, da nekako vidimo, kje so dobre prakse, da vidimo kje smo zgrešili mi, kje so zgrešili oni. Lahko bi rekla, ne vem, če se je odnos spremenil, ampak se spreminja človek. Drugače dojema stvari, več ve, to je gotovo. Po njenem mnenju je človek tisti, ki daje naravi, okolju neko vrednost. Tudi na primeru Škocjanskih jam oziroma parka imajo domačini izjemno vlogo. Če ne bi bilo teh domačinov, ki so takrat raziskovali Škocjanske jame, ki so delali kot jamski delavci in so bili v pomoč tedanjim strokovnjakom, iz tedanje avstrijske države, tudi nje in ostalih v parku danes ne bi bilo. Tako, da se to včasih tudi spregleda, to vlogo domačinov. Je pa treba iskati neko ravnovesje, da tudi dejavnosti domačinov ali pa prebivalcev, ne bi pretirano negativno vplivale na ravnovesje na krasu, kjer vemo, da vsak poseg na površju bistveno negativno vpliva tudi na procese v podzemlju.
Pa imajo kdaj težave s prepričevanjem prebivalcev parka, naj odobrijo poseg, ki bo vplival na njihovo življenje? Rosana meni, da s prebivalci na splošno zelo dobro sodelujejo. Stvari sprejemajo z razumevanjem; park zdaj že 20 let deluje na njihovem ozemlju, zato poznajo postopke, potrebne za pridobitev dovoljenj za posege. Te dajeta Zavod za varstvo naravne ali Zavod za varstvo kulturne dediščine park domačinom v postopkih po svojih močeh pomaga, da najdejo skupno rešitev. Zdi se ji, da so našli neko skupno srednjo pot za reševanje težav.
Včasih se moramo morda, postaviti malo dlje, meni Cerkvenikov. Slovenija je majhna država in na enem prostoru moramo združiti, celo naše bivanje. Se pravi, da moramo imeti tako neko zavarovano naravo, neka območja, ki so zaprta, tudi rezervate. Imeti pa moramo tudi poselitev, ljudje potrebujejo svoj bivalni prostor. Imeti moramo prometnice pa tudi še kaj drugega. Seveda pa je tanka meja med tem kar je dobro in kar morda vodi v ekstreme. Meni, da je Slovenija dobro pokrita z zavarovanimi območji. Morda pa na to ne smemo gledati kot na neko težavo, ampak moramo to izkoristiti kot priložnost, prav zaradi te naše majhnosti. Svetovni trendi v turizmu kažejo, da so zavarovana območja tista, ki privlačijo vedno več obiskovalcev. Seveda pa se moramo zavedati, da je tudi pri obiskovalcih treba biti pozoren, da ta meja ni presežena, ker to negativno vpliva na samo zavarovana območje pa tudi na doživljanje obiskovalcev.
V tem trenutku, pravi Rosana Cerkvenik, je to, da se Klasični kras čez leto ali dve vpiše na Seznam svetovne dediščine. Zamisel, da se Klasični kras kot sestavni del Dinarskega krasa vpiše na Seznam, ni iz trte izvit, ampak so ga predlagali krasoslovni strokovnjaki v okviru Svetovne zveze za varstvo narave. Na Seznamu svetovne dediščine je že veliko vpisov različnih kraških območij z vsega sveta. Študija je pokazala, da manjka prav celovit vpis krasa zmernih geografskih širin, in to je Dinarski kras, tako da je v naši krasoslovni stroki to eden izmed največjih izzivov, da se ta Klasični kras kot del Dinarskega krasa vpiše na Seznam svetovne dediščine.
Rosana Cerkvenik je tudi članica Jamarskega društva Sežana, ki tako kot podobna društva doma, v tujini in zamejstvu raziskuje podzemeljske jame. Jo je kaj strah teme, ozkih preduhov in plezanja po vrvi?
Rosana se na vrvi zelo varno počutim. Nekateri ljudje imajo strah pred ožinami, ona pa mora reči, da se tam počutim kar varno, ker ve, da človek ne more nikamor pasti. Drugače pa je seveda ta pozitiven strah oziroma objektivno gledanje na nevarnosti v jami vedno dobrodošlo, da se človek ne spusti kam povsem rutinsko.
Ne samo raziskovanje jam v podzemlju, tudi terensko delo je njuno potrebno za nova odkritja.
Drugače pa nekega strahu, v obliki hudičev, oziroma demonov v jami ne pričakuje. Težko odgovori česa jo je v jami strah. Jamarji vedo katere so varnostne norme, ki jih morajo upoštevati. Od tega, da gredo v jamo najmanj trije, da je oprema vsa a-testirana, do tega da imajo najmanj dva vira svetlobe. Objektivne nevarnosti pa so poplave, odkruški kamenja in to je to.
Kako pa je z jamarstvom kot takim? Do konca 19. stoletja je bilo jamarstvo domena znanosti, v 20. stoletju se je razvilo rekreativno jamarstvo. Večji razvoj je doživelo v 21. stoletju. Z razvojem jamarstva so se začela ustanavljati tudi jamarska društva. Prva jamarska društva v Evropi so izhajala iz planinskih društev. Prvo jamarsko društvo, ki je delovalo na ozemlju Krasa, je bila Primorska sekcija Nemško – avstrijskega planinskega društva, njegova jamarska sekcija je bila ustanovljena leta 1883. Istega leta je bilo v Trstu ustanovljeno tudi društvo Società degli Alpini in njegova jamska komisija. Prvo društvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo društvo Anthron, ustanovljeno v Postojni leta 1889, leta 1910 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam. Iz slednjega je bila ustanovljena tudi Jamarska zveza Slovenije, v katero je včlanjenih več kot 45 društev in klubov.
Ima v načrtu kakšno knjižno izdajo, kakšen dolgoročen in kratkoročen načrt za strokovno in osebno življenje? Trenutno takih načrtov nima. Sodeluje pri izdaji različnih publikacij bodisi v okviru službe v parku. V okviru Jamarskega društva Sežana pa so pred leti izdali zbornik ob 50-letnici društva. Drugače pa objavlja redne prispevke o jamarskih raziskovanjih v publikacijah Jamarske zveze Slovenije, to so Naše jame in revija Jamar-ki izhaja enkrat letno in je namenjena temu, da se jamarska srenja seznanja z jamarskimi dosežki slovenskih jamarjev doma in v tujini.
Glede na to, da se naša gostja piše Cerkvenik, tako kot eden prvih raziskovalcev Škocjanskih jam, nas je zanimalo, ali je to njen prednik. Njena nona, oziroma babica po slovensko, je govorila, da so v sorodu s temi Cerkveniki, sama na žalost še nisem prišla tako daleč, da bi to lahko z gotovostjo rekla. Drugače pa njen oče izhaja iz vasi Dane pri Divači, ki je slab kilometer izven parka, pa tudi v parku je še priimek Cerkvenik. Glede na našo majhnost in glede na to da so v Sloveniji razdalje že kak kilometer velike ne more reči, da je domačinka v parku, če bi pa gledali širše sem zelo blizu parka.
Razlaga spominskega obeležja. 20.5.1911 se je v jami ubil Jože Cerkvenik. Star je bil 17 let. Bil je sin Jožeta Cerkvenika -Vencka, imenovanega tudi Rdeča baretka. Vencek je bil eden glavnih jamskih delavcev in raziskovalcev. Umrl je mlad, star šele 45 let, 1.1.1911. Domačini, Franc, Jože in Anton Cerkvenik ter Jože Nedoh so leta 1904 odkrili Tiho jamo, največji kapniški rov Škocjanskih jam.
Izročilna vrednost krajev in ljudi v parku je izjemno pomembna, trudijo se, da se čimveč izročila o kulturni dediščini predaja naprej. Njena kolegica v parku, ki pokriva kulturno dediščino res opravlja svoje delo in se to tudi dejansko ohranja in prenaša v naslednje rodove. Pri tem gre tudi za zapisovanje določenih besed in drugega izročila. Drugače pa vaški fantje lepo nadaljujejo dediščino svojih prednikov in veselo in zagnano raziskujejo jame in so na Škocjanske jame zelo navezani. Tudi najnovejše raziskave Škocjanskih jam se nadaljujejo in glavni namen in cilj je povezati Škocjanske jame in Kačno jamo. Tako bi dobili enega najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji, in eden od jamskih potapljačev je tudi domačin iz Matavuna.
Med najbolj znane raziskovalce Škocjanskih jam iz obdobja 2. polovice 19. stoletja sodijo vodnjaški mojster Jakob Svetina iz Trsta, rudarska mojstra Ivan Rudolf iz Idrije in Adolf Schmidl z Dunaja, člani jamskega odseka Primorske sekcije (iz Trsta) Nemško-avstrijskega planinskega društva: Anton Hanke, Friederich Müller. Med domačini, ki so bili vodniki in jamski delavci, pa so bili Jože Cerkvenik-Vencek, Jurij Cerkvenik-Gombač, Jože Cerkvenik-Miklov, Jože in Pavel Antončič-Preloščeva, Jednak, Janez Delez in Franc Žnideršič.
Kaj pa domnevno tekmovanje med Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami? Rosani Cerkvenik je všeč pozitivno rivalstvo med jamarji, ker to pomeni, da se vsakdo malo bolj potrudi pri povezovanju jam, saj tako dobivamo nove kilometre jamskih rovov, s temi pa nova znanja, ki so podlaga za nove znanstvene raziskave. Glede rivalstva med obema jamskima sistemoma pa vedno dobi pike, se naježi, ker sam kot jamarka in krasoslovka na morem primerjati obeh jam, in vedno vsakomur reče, da je vsaka jama lepa, in če ima možnost in čas naj obišče obe, in vsako doživi drugače. Jami sta morfološko tako različni, da ju ne more primerjati katera je lepša, saj je treba razumeti procese, ki se v jamah dogajajo, da razume zakaj je ena jama takšna druga pa drugačna.
Kaj bi dr. Rosana Cerkvenik naredila, če bi zadela na loteriji in imela zelo velika denarna sredstva, ki bi jih lahko namenila za park Škocjanske jame?Sedaj so v zadnjih sedmih letih vložili več kot 4 milijone evrov evropskih sredstev v prenovo celotne turistične infrastrukture. Celotna jama je sedaj opremljena tudi z optičnim omrežjem, tako, da bi ti milijoni, ki bi jih morebiti imela, prišli prav nekaj let nazaj. Drugače pa se je nekako počasi ta infrastruktura uredila, seveda je treba še marsikaj storiti. Tako na objektih kulturne dediščine, kot za skupno dobro vasi ( Matavun, kjer je središče parka).
Prav sedaj načrtujejo še ureditev kanalizacije, čeprav je to v pristojnosti občin, bo pa tu vseeno sodeloval tudi park, tako, da bi s skupnimi močmi uredili čiščenje in odvajanje odpadnih voda, ki je rak rana cele Slovenije. Čaka pa jih še en izziv, to je ureditev parkirišča, ki že postaja pretesno, za vse, ki si želijo ogledati Škocjanske jame. Tako, da ko bo vsa ta infrastruktura nekako urejena v ožjem zavarovanem območju, je potem na vrsti še urejanje, čiščenje in odvajanje odpadnih voda v vplivnem območju. Treba je vedeti, da vsa voda, ki priteka v Škocjanske jame in teče proti izvirom Timave, prihaja iz tega vplivnega območja, in če ne znamo in če ne zmoremo varovati tiste vode potem ne moremo varovati niti virov pitne vode. Potem pa so tu še tako imenovane mehke vsebine od ozaveščanja javnosti, izobraževanja in tako naprej.
Kot smo slišali, je najnovejša pridobitev v Škocjanskih jamah prenova celotne turistične infrastrukture v jamah ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju od 2009 do 2011 je bila prenovljena pot skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino, ki je bila kar 40 let zaprta. Velika poplava leta 1965 jo je namreč poškodovala do te mere, da ni bila prehodna za obiskovalce. V obdobju 2013-2015 pa je Park Škocjanske jame ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj obnovil tudi celotno turistično infrastrukturo v Tihi in Šumeči jami. Prenovljene so bile poti, ograje in osvetlitev. Nova osvetlitev pomeni zmanjšanje porabe električne energije za več kot 70 odstotkov, bistveno pa je tudi prijaznejša do jamskega okolja. V jami je bila vzpostavljena tudi optična povezava, ki
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kaj so se na podnebni konferenci v Parizu dogovorili in ali ima planet sploh kakšne možnosti da mu človeštvo prizanese, izveste dovolj iz dnevnih novic. V Oddaji "Razkošje v glavi" pa nekaj misli o danes nekoliko naivnem pojmu "naravovarstvo" z enim prvoborcev zelene misli v naših krajih? O osemdesetih kot valilnici slovenske ekologije, o pohorskih gozdovih in zeleni strankarski realnosti z magistrom Matjažem Ježem. Pripravlja: Marko Radmilovič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva. Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot "družbenopolitično oporečno delovanje", kar so seveda "pristojni organi" zapisali tudi v njegovo "kartoteko". Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali "pokesal", saj je, kot je pred leti sam poudaril, "nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico". In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane "pisateljske ustave" in ko je dal pobudo za plebiscit "kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma" ... "Radiofonski portret" akademika Tineta Hribarja bo v oddaji Razkošje v glavi "z besedami izrisal" Dušan Berne.
Lidija Golc, profesorica slovenščine, je ena tistih profesoric, ki svoje ure z dijaki začenja s pogovorom. Je ena tistih Korošic, ki svoje koroške korenine neguje z živim spominom, ljubezen do umetnosti - v vseh njenih oblikah - pa z zbirkami lastne poezije. Je plesalka, ki se je učila poljsko in je hribolazka, ki je v družbi z možem kot gorska vodnica vodila skupine in se ob tem učila o življenju, o volji, o ljudeh. Če ne bi brala, bi jo pobralo, če ne bi dneve preživljala z mladimi, bi o življenju vedela veliko manj. O poslanstvu sodobnega učitelja, o burnih časih Evrope in mladih v njem, o ljubezni do besede in o življenjski energiji, ki jo prežema tudi v zrelih letih, se bomo pogovarjali s profesorico in pesnico, Lidijo Golc v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Carmen L. Oven.
"Potres leta 1976 je kriv. Takrat je zrukalo tudi mene," pravi Silvana Paletti iz Ravance v Rezijski dolini. Takrat je začela pesniti , svoje pesmi pa tudi poje. Poje jih tako, kot poje tudi rezijanske ljudske pesmi. Poje jih ponoči in jih snema na mobitel. Potem jih pošilja glasbeni pedagoginji Zvonki Simčič, ki poskrbi za njihovo nadaljnjo pot. Za Silvano pravijo, da je še zadnji pesniški biser Rezijanske doline, ki jo je omenjeni potres močno spremenil. Zato v mnogih njenih pesmih naletimo na vprašanje "kan je šla ta lipa Rezija, ki mi oči wutroške so poznale?". Silvana je po poklicu medicinska sestra, po srcu pa Rezijanka, Slovenka iz Rezije. Kulturi se je posvečala že prej, po upokojitvi pa se vse vrti okoli nje. Njene pesmi, objavljene v številnih antologijah in tudi prevajane v več jezikov, so med drugim tudi odraz rezijanske kulture in imajo tudi posebno etnološko vrednost. Na njenem domu v prelepi Rezijanski dolini jo je obiskal Jurij Popov.
Milan Jazbec je bil do nedavnega naš veleposlanik v Turčiji, in bil hkrati zadolžen še za pet držav Bližnjega vzhoda. Njegova življenjska pot je sila dinamična in pestra.Bil je neskončno zvedav otrok, ki se je poštenosti in širine učil iz klenega kmečkega okolja ter knjig, ki jih je strastno prebiral. Bil je odličen dijak brežiške gimnazije, končal je novinarstvo, obramboslovje, diplomatsko šolo v Beogradu in doktoriral iz filozofije.Je redni profesor diplomacije, na zunanjem ministrstvu pa zdaj vodi enega najpomembnejših oddelkov.
Njeno življenje barvajo lutke, petje, glasba, morje in odri po svetu. Gostovanje na festivalih ji je podobno domače kot branje knjig. Nika Solce je imela že v otroštvu obojega veliko, le da je takrat na festivale hodila s starši, zdaj pa kot samostojna umetnica - pevka in lutkarica, na njih tudi nastopa. Zanimanje za indijsko kulturo - jogo in ajurvedo, jo je popeljalo tudi do indijske glasbe. Pa ne le te. Njeno ljudsko petje, ki ga vpleta tudi v lutkarstvo, jo je popeljalo na različne odre sveta, kjer je srečala ljudi, s katerimi ustvarja in igra še danes. Nekoč strastna bralka zdaj snuje tudi uglasbitve vrhunske slovenske poezije Franceta Prešerna, Srečka Kosovela in Ferija Lainščka. Kako prepleta poti lutkarice, pevke, glasbenice, poznavalke indijske kulture in mame, Nika Solce pripoveduje v oddaji Razkošje v glavi. K pogovoru jo je povabila Carmen L. Oven.
"Današnja družba človeka sili v kalupe, uniformira ga, hoja v hribe pa je odmik od tega," tako je pogovor z Jurijem Popovom začel danes eden najboljših slovenskih alpinistov Marko Prezelj. Pa ne le slovenskih, svetovnih alpinistov. Marko Prezelj je bil namreč kot edini alpinist na svetu nagrajen že s tremi zlatimi cepini, najuglednejšim alpinističnim priznanjem na svetu. Najprej leta 1992 za prvenstveno smer v severni steni Kangčendzenga z Andrejem Štremfljem, leta 2007 za prvenstveni vzpon na SZ greben gore Čomolhari z Borisom Lorenčičem in letos za prvenstveni vzpon v severni steni Hagšuja z Luko Lindičem in Alešem Česnom. Sam pravi, da v hribih nič ni mogoče narediti na pol, ali si ali nisi. "Tam velja nekaj, kar bi lahko imenoval kruta lepota gibanja." Alpinizem mu pomeni način življenja, saj ga je oblikoval kot človeka kakršen je. Je privrženec prvinskosti v alpinizmu. "Če ni negotovosti, če ni izpostavljenosti tej negotovosti, ostane od alpinizma bore malo." S fotografijo se je sicer začel ukvarjati prej kot z alpinizmom, a z alpinizmom je dobila posebno vlogo - ustvariti spomin, da lahko tako svoja alpinistična in gorska doživetja prenese drugim in jih podoživlja tudi sam.
Zaslužna profesorica doktorica Alenka Šivic Dular je letošnja nagrajenka Ustanove patra Stanislava Škrabca za izjemne znanstvene, pedagoške in mentorske dejavnosti na področju slovanskega primerjalnega in slovenskega zgodovinskega jezikoslovja. Na svečani podelitvi tega uglednega priznanja, ki je bila ob koncu prejšnjega meseca, je bilo med drugim še posebej poudarjeno, da je nagrajenka sooblikovala "generacije slovenistov in drugih slavistov, ki so v okviru njenih predavanj dobili osnovna védenja o izvoru slovenščine in drugih slovanskih jezikov, poleg tega pa je poučevala tudi primerjalne slovanske jezikoslovce. (?) Njena zasluga je, da se lahko Univerza v Ljubljani, kot edina univerza v svetovnem merilu, danes pohvali s prvo- in drugostopenjskim bolonjskim študijskim programom, ki se ukvarja z osnovnim strokovnim področjem nacionalnega pomena, katerega spoznanja so nepogrešljiva pri poglobljenem študiju slovenščine in drugih slovanskih jezikov. (?) V okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela se posveča več področjem. To so slovanska in slovenska etimologija ter slovanska onomastika, obravnava tudi /pra/slovanska glasovna, naglasna in oblikovna vprašanja, ki so v znanstveni literaturi pomanjkljivo razjasnjena, teme njenih raziskav pa so še praslovanska dialektizacija in lingvogeneza posameznih slovanskih jezikov, splošna metodološka vprašanja primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja ter zgodovina slavistike. (?) Prof. dr. Alenka Šivic Dular se ves čas udejstvuje tudi v strokovnih in znanstvenih društvih ter skrbi za odmevnost slavistične stroke tako doma kot v tujini." Šesto nagrajenko Škrabčeve ustanove smo povabili v oddajo Razkošje v glavi.
Umetnostni zgodovinar, profesor, restavrator, slikar, raziskovalec ? preprosto človek, ki nas s svojim delom in pronicljivim razmišljanjem spodbudi, da se zavemo, kako krhka in hkrati bogata je naša kulturna dediščina. Rodil se je v eni najbolj znanih slovenskih družin, ki jo je močno zaznamovalo izjemno in obsežno arheološko raziskovalno delo očeta Josipa in mame Paole. Od leta 1988 je bil direktor Restavratorskega centra Republike Slovenije. Doktorski naziv je pridobil leta 1997 na Umetnostni zgodovini Filozofske fakultete v Ljubljani. Tam je 15 let predaval Umetnost starega veka, Specialno metodiko in Restavratorstvo. Kot raziskovalec je sodeloval z Znanstvenim inštitutom Filozofske fakultete, pozneje pa tudi kot programski direktor za restavratorstvo.
Geza Filo je poldrugo leto škof slovenske evangeličanske cerkve. Odraščal je v tradicionalni luteranski kmečki družini v Ivanovcih v Prekmurju. Tam se je tudi odločil, da se po srednji šoli odpravi na študij teologije v Bratislavo. Bil je štipendist Svetovne luteranske zveze. Ko se je odpravil na študij, ni znal niti besede slovaščine. Učiti se je je začel ob prebiranju pustolovskih romanov Karla Maja in uspelo mu je. Boga doživlja kot svojo osebno odločitev, da so v vesolju neke božje sile, ki vodijo ta svet. Zaveda se stvarnosti Luthrovega spoznanja, da je človek hkrati grešen in zveličan. Kriviti boga za vse slabo na svetu, je zanj prelaganje odgovornosti na drugega. Za vsem slabim stoji človek, ki se žal vse manj zaveda svoje odgovornosti. Najprej odgovornosti za svoje lastno življenje in potem tudi odgovornosti za življenje človeških skupnosti. Po njegovem mnenju je vloga religije, da uravnava med poštenostjo in nepoštenostjo, med pravičnostjo in nepravičnostjo. Na svetu je vse več malih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.
Pred nekaj tedni je končal svojo športno pot telovadec Mitja Petkovšek, eden izmed večnih adutov za medalje na velikih tekmovanjih. Od njega smo vedno veliko pričakovali in to od njega tudi dobili - postal je dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak. Tekmoval bi še naprej, vendar je zaradi poškodbe sklenil, da se bo njegova bogata športna kariera končala. Človek, ki je neverjetno miren, odprt in športno zrel, pušča za seboj praznino, vendar se iz dvoran ne umika, saj ostaja tesno povezan s športom, ki mu je dal veliko več, kot mu je vzel. Tudi bradlje, ki mu je prinesla toliko naslovov, ne misli kar tako izpustiti. V oddaji Razkošje v glavi se bo v pogovoru z Juretom K. Čoklom spominjal tudi svojih srednješolskih let in vrgel pogled na vse tisto, kar prihaja zdaj, ko se začenja njegovo drugo življenje.
Že v rani mladosti je bil njegovo "igrišče" tudi atelje, saj sta mama in oče slikarja. Zdaj se Dorian R. Španzel, ki je študiral na Beneški akademiji lepih umetnosti in potem v Ljubljani magistriral na akademiji likovnih umetnosti in oblikovanja, "igra" drugače: z interaktivnimi inštalacijami, z industrijskim in grafičnim oblikovanjem in s fotografijo. Veselijo ga tudi potovanja in kulinarika, njegova najljubša jed pa je pražen krompir, kislo zelje z ocvirki in svinjska pečenka. Vsaj tako je povedal v samopredstavitvi, preden se je moral posloviti od kuharskega tekmovanja na eni izmed komercialnih televizij ...
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ksenija Malia Leban je ženska, ki svoje življenje živi polno. Po hudi prometni nesreči, ko je doživela obsmrtno izkušnjo, je zaživela drugače. Ljudje jo pogosto sprašujejo o smrti. Tolmačka, ki tolmači tudi za Evropsko komisijo in sega v sam vrh slovenskih tolmačev, pa je tudi obporodna spremljevalka, certificirana voditeljica rdečih šotorov, predvsem pa sogovornica širokega duha in drzne misli. V čem se delo tolmačke in obporodne spremljevalke stika, v čem so si njene življenjske vloge podobne in kaj si želi za svet, v katerega raste tudi njen sin, nam bo Ksenija Malia Leban pripovedovala v oddaji Razkošje v glavi. avtorica: Carmen L. Oven
Sedem velja za pravljično in srečno število. Niko Grafenauer, kljub temu, da je bil sedmi otrok v družini, ni imel srečnega in brezskrbnega otroštva. Očetu in družini je kruh dajala "železna cesta", mladost so zaznamovale številne selitve. Pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec in publicist Niko Grafenauer je po učiteljišču študiral primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prve pesmi je pisal po vzoru Prešerna, Jenka, Župančiča, Murna in Kosovela. Poezija je nato zorela in prehajala v filozofsko refleksivnost. Njegova pesniška pot je bila posebna in izjemna. Največ bleščeče in očarljive igrivosti je Grafenauer izrazil v svoji poeziji in pravljicah za otroke. Njegov "pedenjped" hodi vštric z Župančičevim "cicibanom". Ob tem Niko Grafenauer tudi kritično in odgovorno vrednoti pojave v družbi in ustvarjalnost v času. Tako v prelomnih trenutkih naše novejše zgodovine svoj prodorni um udejanji kot urednik Nove revije in pomembno prispeva k slovenski osamosvojitvi. Četrt stoletja pozneje Prešernov nagrajenec Niko Grafenauer v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Profesorica doktorica Irma Virant Klun je klinična embriologinja in vodja Laboratorija za oploditev z biomedicinsko pomočjo na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana. Rada raziskuje tako zunajtelesno oploditev, kot tudi matične celice. Zanjo je najlepše, ko gleda, kako pod mikroskopom nastaja življenje. Na svoji poti nenehno študira in se izpopolnjuje, tudi v tujini. Aktivno sodeluje v več mednarodnih znanstvenih projektih. Je avtorica oziroma soavtorica številnih znanstvenih člankov oziroma publikacij, tudi knjig. Pred sabo še vedno čuti velik del poti, veliko izzivov in tudi iskanj. Včasih napiše kakšno pesem, ki jo prinese tisti trenutek. Zbirka njenih pesmi nosi, tudi poklicno gledano. simbolen naziv - "Nevidno". V eni od pesmi je namreč zapisala: "Samo tipljem. Previdno. V prazno. Da bi začutila, kaj je tu, kaj je tam." Profesorico doktorico Irmo Virant Klun bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Petra Medved.
Neveljaven email naslov