Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame in je jamarka-članica Jamarskega društva Sežana. Ta park praznuje letos 30. letnico vpisa v Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u in 20. letnico ustanovitve parka.
Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: “ jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi (na primer; Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom reke Reke…”
Delovno mesto dr. Rosane Cerkvenik je zagotovo nekaj posebnega in veličastnega, to je namreč Park Škocjanske jame pri Divači. Gre za izjemen kraj, na katerem reka Reka že tisočletja ustvarja titanske kanjone, osupljive previsne in prepadne stene, jamske prostore in druga kraška podzemeljska čudesa. Gostja Razkošja v glavi dr. Rosana Cerkvenik je sodelavka parka pri mednarodnih projektih.
Rosana Cerkvenik je vsak dan znova vesela, ko gre v službo – pa ne samo zato, ker ima službo, ampak predvsem zato, ker jo ima v Parku Škocjanske jame. Z njim je povezana že kar nekaj časa. Z delom v parku je začela kot študentka in bila tam nato skozi celoten študij kot vodnica turistov po jami in po parku. Potem pa se je začela ukvarjati z delom pri mednarodnih projektih. Začela je bolj podrobno spoznavati upravljanje lokacij svetovne dediščine in še danes po 15 letih, je še vedno v parku.
Tam je lepo delati, ker se prepletajo različna področja, parki so namreč lepa priložnost za sodelovanje, tako za komunikacije z domačini kot za strokovne raziskave, za spoznavanje in zbiranje priložnosti in za povezovanje z drugimi zavarovanimi območji, in resnično je vsak dan lahko lep. Zaveda se, da smo lahko veseli, da imamo tudi taka delovna mesta.
Jame na Klasičnem Krasu so obiskane od prazgodovine, ko so služile kot zavetišča ali kultni prostori. Intenzivnejša raba se je začela v 17. stoletju ob začetku turizma v Vilenici, še posebno pa v 19. stoletju, ko so se za turistični obisk odprle tudi druge jame. Hkrati sta se začela razvijati jamarstvo in krasoslovje kot znanost. Sistematične raziskave podzemlja so se začele sredi 19. Stoletja. Namenjene so bile raziskovanju podzemnega toka Reke, da bi poiskali vodni vir za razraščajoče se mesto Trst. Razlog za začetek raziskav je bil torej ekonomski, a je bil hkrati podlaga za razvoj turizma in jamarstva.
Krajev z imenom Škocjan je v Sloveniji kar nekaj, vsi so povezani z vodnimi ponori ali izviri. Zakaj pa je Park Škocjanske jame, v katerem dela Rosana Cerkvenik, nekaj posebnega?
Ko so leta 1986 Škocjanske jame vpisali na seznam svetovne dediščine so bila drugačna merila za vpis kot so danes. Takratna utemeljitve vpisa je bila, da je to svetovni fenomen, se pravi jam in kraške hidrologije. Na enem, zelo majhnem prostoru se prepletata alpska in pa mediteranska flora in favna. Druga dva kriterija pa sta bila iz kulturnega področja, in sicer bogata in pestra zgodovina raziskovanja jam, in pa tudi izvor oziroma pričetek nekih sistematičnih, tudi znanstvenih raziskav in izvir nekaterih, za kraške pojave svetovno znanih besed in poimenovanj (dolina, polje itd.).
No potem so imeli tukaj kot kriterij, oziroma utemeljitev, še to bogato arheološko dediščino. Ljudje so videli prav v tem stiku ponora reke v podzemlje vhod v Hades, se pravi vhod v onostranstvo. In prav na območju parka imajo nekaj jam, ki so arheološko zelo pomembne tudi v mednarodnem merilu. Takrat je bilo pomembno dejstvo, utemeljitve, tudi to, da je tukaj pač ohranjena nekatera tipična kraška arhitektura.
Sistematične raziskave Škocjanskih jam so se začele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so jame obiskovali in opisovali že prej. Raziskovanje Škocjanskih jam sta pogojevala dva dejavnika, in sicer potrebe po vodnih virih za naraščajoče mesto Trst ter turistični obisk. Za Škocjanske jame je značilno, da so hkrati potekale raziskave, nadelava in urejanje poti ter turistični obisk. Prvi jamarji v Škocjanskih jamah so bili domačini in strokovnjaki iz Trsta ali drugih krajev tedanje habsburške monarhije. Domačini so bili jamski vodniki in jamski delavci, strokovnjaki pa so skrbeli za vodenje raziskav, pa tudi za finančna sredstva za nadelavo poti.
Naslov doktorske naloge Rosane Cerkvenik je bil povezan z vplivom obiskovalcev na jame. V svoji doktorski nalogi je obdelala 25 različnih jam. Preučevala je kako različni tipi obiskovalcev, bodisi pravi obiskovalci turisti, kako jamarji, znanstveniki in naključni obiskovalci povzročajo škodo, včasih tudi nevede, in kakšna je ta škoda. Raziskave so pač pokazale, da so te ne-turistične jame, ki so bile obiskane že nekaj sto let in v katere se redno hodi, precej poškodovane. Tu je izpostavila dve vrsti poškodb, eno so grafiti oziroma podpisi, ki se začnejo takrat ko je primorski del današnje Slovenije pripadal Italiji. Takrat se začne obdobje velikih barvnih podpisov po jamah, to se je nadaljevalo do 90 let prejšnjega stoletja, ko se je miselnost, oziroma skrb za jame zelo spremenila. Drugi tak negativen vpliv pa so poškodbe ne le kapnikov, ljudje so se, in se zavedajo, njihovega pomena, ampak tudi drugih vsebin, ki so v jamah. To so različni peski, ilovice, blato in gline. Glede grafitov, podpisov doda, da je dejstvo, da so se ljudje vedno radi podpisovali ko so prišli v jame. Vendar je treba jasno ločiti podpise z grafitnimi svinčniki, in velike barvne packarije. Ko so v sredini 19. stoletja prišli obiskovalci v jamo, so bili njihovi podpisi drobceni, in jih človek skoraj ne opazi. Po letu 1920 pa se pojavijo podpisi veliki nekaj kvadratnih metov, običajno na najbolj markantnem, najlepšem delu jame ali mogoče na edinem kapniku v jami.
Rosana Cerkvenik pravi, da imamo v Sloveniji več kot 11.000, od tega jih je le nekaj več kot 20 odprtih za turizem. Imamo tudi precej jam, ki so odprte in vanje lahko stopi vsakdo. Po zakonu o varstvu podzemnih jam te delimo na tri kategorije; v prvo sodijo jame s prostim dostopom – to pomeni, da v njih ni nikakršnega nadzora. V drugo – med turistične – sodijo jame z nadzorovanim vhodom. Med njimi je tudi nekaj drugih, neturističnih jam, in to zaradi različnih vzrokov. Tretja kategorija je kategorija zaprtih jam. V Sloveniji imamo zdaj 6 takih. To so jame, ki so bile odkrite razmeroma pozno; govorimo o obdobju pred 10-imi ali 15-imi leti. Bile so tako dobro ohranjene, da bi vsak vstop vanje lahko pomenil rušenje krhkega jamskega ravnovesja. Rosana se popolnoma strinja, da imamo nekaj jam, ki so tako dobro ohranjene, da so tako rekoč zaprte oziroma da vstop vanje odobri minister za okolje, in to le za posebne raziskovalne namene. Sicer pa je prav, da jame, ki so tako ali drugače posebne, nadzorujemo, tako da se ve, kaj se v njih dogaja. Velika večina ljudi, ki hodijo v jame, gre vanje z dobrimi nameni, še vedno pa se dogaja tudi to, da iz njih odnašajo pomembne arheološke najdbe, ogrožene živalske vrste ali kaj podobnega.
Dr. Rosana Cerkvenik meni, da so v našem odnosu do jam opazni bistveni premiki, predvsem na področju varstva jam, vendar pa se naše zavedanje o pomenu jam spreminja zelo počasi. To se opazi tudi pri tem, da se obiskovalci jam v splošnem zavedajo pomena ohranjanja kapnikov, veliko manj pozornosti pa namenijo varovanju drugih jamskih sedimentov. Kot je prepričana, velja izpostaviti, da smo sicer priča nekaterim dobrim praksam upravljanja jam, na primer označevanje poti in zaščita jamskih tal takoj po odkritju jame, čiščenje jam, in podobno, na drugi strani pa moramo stremeti k temu, da se pri kakršnih koli posegih in prenovah v turističnih jamah največ pozornosti posveča varovanju morfoloških in drugih oblik v jamah, podobno kot pri prenovi objektov kulturne dediščine. Pri razumevanju pomena jam ne smemo pozabiti, da so jame v prvotni obliki prostor brez kakršnihkoli antropogenih elementov ter prostor tišine in teme. Stremeti moramo k temu, da tako tudi ostane.
Park Škocjanske jame ima kar nekaj arheološko zelo pomembnih jam, recimo Mušjo jamo. Kot vemo je iznos arheoloških ostankov iz jam posebno občutljivo vprašanje? Kako je Park Škocjanske jame izpostavljen tem posegom?
Rosana Cerkvenik pravi, da je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v parku res Mušja jama.
Raziskovali so jo v 19. stoletju, glavni vodja je bil Marchesetti. Takrat sta park in celotna Slovenija spadala pod Avstro-Ogrsko in vse najdbe so bile zakonito odnesene v muzeje; danes jih je večina v Dunaju in Trstu. Verjetno jih je bilo pozneje veliko odnesenih tudi v zasebne zbirke in danes jih je težko dobiti nazaj.
Trudijo se, da bi dobili kopije nekaterih najpomembnejših najdb in orodij, nekaj so jih že.
Potem ko je bil park ustanovljen, leta 1986, so Mušjo jamo začeli nadzorovati – na vhod so namestili vrata z namenom, da bi preprečili nadaljnje ropanje tega pomembnega arheološkega najdišča.
Odnos do parkov in zavarovanih območij v Sloveniji je zelo različen, nekateri vidijo v njih oviro za življenje, drugi pa možnosti razvoja. Dejstvo je, da je treba, preden se naredi kakršen koli poseg ali določi novo zavarovano območje, vedno najprej vprašati domačine, ali se strinjajo ali ne. Kako Rosana Cerkvenik gleda na več kot 15-letno pot, ki jo je prehodila od turistične vodnice do strokovnjakinje?
Človek vedno raste, in se vedno uči, uči se tudi na svojih napakah, prav zato je pomembno, da se srečujemo z drugimi zavarovanimi območji, z drugimi upravljavci, da si delimo izkušnje, da nekako vidimo, kje so dobre prakse, da vidimo kje smo zgrešili mi, kje so zgrešili oni. Lahko bi rekla, ne vem, če se je odnos spremenil, ampak se spreminja človek. Drugače dojema stvari, več ve, to je gotovo. Po njenem mnenju je človek tisti, ki daje naravi, okolju neko vrednost. Tudi na primeru Škocjanskih jam oziroma parka imajo domačini izjemno vlogo. Če ne bi bilo teh domačinov, ki so takrat raziskovali Škocjanske jame, ki so delali kot jamski delavci in so bili v pomoč tedanjim strokovnjakom, iz tedanje avstrijske države, tudi nje in ostalih v parku danes ne bi bilo. Tako, da se to včasih tudi spregleda, to vlogo domačinov. Je pa treba iskati neko ravnovesje, da tudi dejavnosti domačinov ali pa prebivalcev, ne bi pretirano negativno vplivale na ravnovesje na krasu, kjer vemo, da vsak poseg na površju bistveno negativno vpliva tudi na procese v podzemlju.
Pa imajo kdaj težave s prepričevanjem prebivalcev parka, naj odobrijo poseg, ki bo vplival na njihovo življenje? Rosana meni, da s prebivalci na splošno zelo dobro sodelujejo. Stvari sprejemajo z razumevanjem; park zdaj že 20 let deluje na njihovem ozemlju, zato poznajo postopke, potrebne za pridobitev dovoljenj za posege. Te dajeta Zavod za varstvo naravne ali Zavod za varstvo kulturne dediščine park domačinom v postopkih po svojih močeh pomaga, da najdejo skupno rešitev. Zdi se ji, da so našli neko skupno srednjo pot za reševanje težav.
Včasih se moramo morda, postaviti malo dlje, meni Cerkvenikov. Slovenija je majhna država in na enem prostoru moramo združiti, celo naše bivanje. Se pravi, da moramo imeti tako neko zavarovano naravo, neka območja, ki so zaprta, tudi rezervate. Imeti pa moramo tudi poselitev, ljudje potrebujejo svoj bivalni prostor. Imeti moramo prometnice pa tudi še kaj drugega. Seveda pa je tanka meja med tem kar je dobro in kar morda vodi v ekstreme. Meni, da je Slovenija dobro pokrita z zavarovanimi območji. Morda pa na to ne smemo gledati kot na neko težavo, ampak moramo to izkoristiti kot priložnost, prav zaradi te naše majhnosti. Svetovni trendi v turizmu kažejo, da so zavarovana območja tista, ki privlačijo vedno več obiskovalcev. Seveda pa se moramo zavedati, da je tudi pri obiskovalcih treba biti pozoren, da ta meja ni presežena, ker to negativno vpliva na samo zavarovana območje pa tudi na doživljanje obiskovalcev.
V tem trenutku, pravi Rosana Cerkvenik, je to, da se Klasični kras čez leto ali dve vpiše na Seznam svetovne dediščine. Zamisel, da se Klasični kras kot sestavni del Dinarskega krasa vpiše na Seznam, ni iz trte izvit, ampak so ga predlagali krasoslovni strokovnjaki v okviru Svetovne zveze za varstvo narave. Na Seznamu svetovne dediščine je že veliko vpisov različnih kraških območij z vsega sveta. Študija je pokazala, da manjka prav celovit vpis krasa zmernih geografskih širin, in to je Dinarski kras, tako da je v naši krasoslovni stroki to eden izmed največjih izzivov, da se ta Klasični kras kot del Dinarskega krasa vpiše na Seznam svetovne dediščine.
Rosana Cerkvenik je tudi članica Jamarskega društva Sežana, ki tako kot podobna društva doma, v tujini in zamejstvu raziskuje podzemeljske jame. Jo je kaj strah teme, ozkih preduhov in plezanja po vrvi?
Rosana se na vrvi zelo varno počutim. Nekateri ljudje imajo strah pred ožinami, ona pa mora reči, da se tam počutim kar varno, ker ve, da človek ne more nikamor pasti. Drugače pa je seveda ta pozitiven strah oziroma objektivno gledanje na nevarnosti v jami vedno dobrodošlo, da se človek ne spusti kam povsem rutinsko.
Ne samo raziskovanje jam v podzemlju, tudi terensko delo je njuno potrebno za nova odkritja.
Drugače pa nekega strahu, v obliki hudičev, oziroma demonov v jami ne pričakuje. Težko odgovori česa jo je v jami strah. Jamarji vedo katere so varnostne norme, ki jih morajo upoštevati. Od tega, da gredo v jamo najmanj trije, da je oprema vsa a-testirana, do tega da imajo najmanj dva vira svetlobe. Objektivne nevarnosti pa so poplave, odkruški kamenja in to je to.
Kako pa je z jamarstvom kot takim? Do konca 19. stoletja je bilo jamarstvo domena znanosti, v 20. stoletju se je razvilo rekreativno jamarstvo. Večji razvoj je doživelo v 21. stoletju. Z razvojem jamarstva so se začela ustanavljati tudi jamarska društva. Prva jamarska društva v Evropi so izhajala iz planinskih društev. Prvo jamarsko društvo, ki je delovalo na ozemlju Krasa, je bila Primorska sekcija Nemško – avstrijskega planinskega društva, njegova jamarska sekcija je bila ustanovljena leta 1883. Istega leta je bilo v Trstu ustanovljeno tudi društvo Società degli Alpini in njegova jamska komisija. Prvo društvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo društvo Anthron, ustanovljeno v Postojni leta 1889, leta 1910 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam. Iz slednjega je bila ustanovljena tudi Jamarska zveza Slovenije, v katero je včlanjenih več kot 45 društev in klubov.
Ima v načrtu kakšno knjižno izdajo, kakšen dolgoročen in kratkoročen načrt za strokovno in osebno življenje? Trenutno takih načrtov nima. Sodeluje pri izdaji različnih publikacij bodisi v okviru službe v parku. V okviru Jamarskega društva Sežana pa so pred leti izdali zbornik ob 50-letnici društva. Drugače pa objavlja redne prispevke o jamarskih raziskovanjih v publikacijah Jamarske zveze Slovenije, to so Naše jame in revija Jamar-ki izhaja enkrat letno in je namenjena temu, da se jamarska srenja seznanja z jamarskimi dosežki slovenskih jamarjev doma in v tujini.
Glede na to, da se naša gostja piše Cerkvenik, tako kot eden prvih raziskovalcev Škocjanskih jam, nas je zanimalo, ali je to njen prednik. Njena nona, oziroma babica po slovensko, je govorila, da so v sorodu s temi Cerkveniki, sama na žalost še nisem prišla tako daleč, da bi to lahko z gotovostjo rekla. Drugače pa njen oče izhaja iz vasi Dane pri Divači, ki je slab kilometer izven parka, pa tudi v parku je še priimek Cerkvenik. Glede na našo majhnost in glede na to da so v Sloveniji razdalje že kak kilometer velike ne more reči, da je domačinka v parku, če bi pa gledali širše sem zelo blizu parka.
Razlaga spominskega obeležja. 20.5.1911 se je v jami ubil Jože Cerkvenik. Star je bil 17 let. Bil je sin Jožeta Cerkvenika -Vencka, imenovanega tudi Rdeča baretka. Vencek je bil eden glavnih jamskih delavcev in raziskovalcev. Umrl je mlad, star šele 45 let, 1.1.1911. Domačini, Franc, Jože in Anton Cerkvenik ter Jože Nedoh so leta 1904 odkrili Tiho jamo, največji kapniški rov Škocjanskih jam.
Izročilna vrednost krajev in ljudi v parku je izjemno pomembna, trudijo se, da se čimveč izročila o kulturni dediščini predaja naprej. Njena kolegica v parku, ki pokriva kulturno dediščino res opravlja svoje delo in se to tudi dejansko ohranja in prenaša v naslednje rodove. Pri tem gre tudi za zapisovanje določenih besed in drugega izročila. Drugače pa vaški fantje lepo nadaljujejo dediščino svojih prednikov in veselo in zagnano raziskujejo jame in so na Škocjanske jame zelo navezani. Tudi najnovejše raziskave Škocjanskih jam se nadaljujejo in glavni namen in cilj je povezati Škocjanske jame in Kačno jamo. Tako bi dobili enega najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji, in eden od jamskih potapljačev je tudi domačin iz Matavuna.
Med najbolj znane raziskovalce Škocjanskih jam iz obdobja 2. polovice 19. stoletja sodijo vodnjaški mojster Jakob Svetina iz Trsta, rudarska mojstra Ivan Rudolf iz Idrije in Adolf Schmidl z Dunaja, člani jamskega odseka Primorske sekcije (iz Trsta) Nemško-avstrijskega planinskega društva: Anton Hanke, Friederich Müller. Med domačini, ki so bili vodniki in jamski delavci, pa so bili Jože Cerkvenik-Vencek, Jurij Cerkvenik-Gombač, Jože Cerkvenik-Miklov, Jože in Pavel Antončič-Preloščeva, Jednak, Janez Delez in Franc Žnideršič.
Kaj pa domnevno tekmovanje med Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami? Rosani Cerkvenik je všeč pozitivno rivalstvo med jamarji, ker to pomeni, da se vsakdo malo bolj potrudi pri povezovanju jam, saj tako dobivamo nove kilometre jamskih rovov, s temi pa nova znanja, ki so podlaga za nove znanstvene raziskave. Glede rivalstva med obema jamskima sistemoma pa vedno dobi pike, se naježi, ker sam kot jamarka in krasoslovka na morem primerjati obeh jam, in vedno vsakomur reče, da je vsaka jama lepa, in če ima možnost in čas naj obišče obe, in vsako doživi drugače. Jami sta morfološko tako različni, da ju ne more primerjati katera je lepša, saj je treba razumeti procese, ki se v jamah dogajajo, da razume zakaj je ena jama takšna druga pa drugačna.
Kaj bi dr. Rosana Cerkvenik naredila, če bi zadela na loteriji in imela zelo velika denarna sredstva, ki bi jih lahko namenila za park Škocjanske jame?Sedaj so v zadnjih sedmih letih vložili več kot 4 milijone evrov evropskih sredstev v prenovo celotne turistične infrastrukture. Celotna jama je sedaj opremljena tudi z optičnim omrežjem, tako, da bi ti milijoni, ki bi jih morebiti imela, prišli prav nekaj let nazaj. Drugače pa se je nekako počasi ta infrastruktura uredila, seveda je treba še marsikaj storiti. Tako na objektih kulturne dediščine, kot za skupno dobro vasi ( Matavun, kjer je središče parka).
Prav sedaj načrtujejo še ureditev kanalizacije, čeprav je to v pristojnosti občin, bo pa tu vseeno sodeloval tudi park, tako, da bi s skupnimi močmi uredili čiščenje in odvajanje odpadnih voda, ki je rak rana cele Slovenije. Čaka pa jih še en izziv, to je ureditev parkirišča, ki že postaja pretesno, za vse, ki si želijo ogledati Škocjanske jame. Tako, da ko bo vsa ta infrastruktura nekako urejena v ožjem zavarovanem območju, je potem na vrsti še urejanje, čiščenje in odvajanje odpadnih voda v vplivnem območju. Treba je vedeti, da vsa voda, ki priteka v Škocjanske jame in teče proti izvirom Timave, prihaja iz tega vplivnega območja, in če ne znamo in če ne zmoremo varovati tiste vode potem ne moremo varovati niti virov pitne vode. Potem pa so tu še tako imenovane mehke vsebine od ozaveščanja javnosti, izobraževanja in tako naprej.
Kot smo slišali, je najnovejša pridobitev v Škocjanskih jamah prenova celotne turistične infrastrukture v jamah ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju od 2009 do 2011 je bila prenovljena pot skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino, ki je bila kar 40 let zaprta. Velika poplava leta 1965 jo je namreč poškodovala do te mere, da ni bila prehodna za obiskovalce. V obdobju 2013-2015 pa je Park Škocjanske jame ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj obnovil tudi celotno turistično infrastrukturo v Tihi in Šumeči jami. Prenovljene so bile poti, ograje in osvetlitev. Nova osvetlitev pomeni zmanjšanje porabe električne energije za več kot 70 odstotkov, bistveno pa je tudi prijaznejša do jamskega okolja. V jami je bila vzpostavljena tudi optična povezava, ki
905 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame in je jamarka-članica Jamarskega društva Sežana. Ta park praznuje letos 30. letnico vpisa v Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u in 20. letnico ustanovitve parka.
Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: “ jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi (na primer; Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom reke Reke…”
Delovno mesto dr. Rosane Cerkvenik je zagotovo nekaj posebnega in veličastnega, to je namreč Park Škocjanske jame pri Divači. Gre za izjemen kraj, na katerem reka Reka že tisočletja ustvarja titanske kanjone, osupljive previsne in prepadne stene, jamske prostore in druga kraška podzemeljska čudesa. Gostja Razkošja v glavi dr. Rosana Cerkvenik je sodelavka parka pri mednarodnih projektih.
Rosana Cerkvenik je vsak dan znova vesela, ko gre v službo – pa ne samo zato, ker ima službo, ampak predvsem zato, ker jo ima v Parku Škocjanske jame. Z njim je povezana že kar nekaj časa. Z delom v parku je začela kot študentka in bila tam nato skozi celoten študij kot vodnica turistov po jami in po parku. Potem pa se je začela ukvarjati z delom pri mednarodnih projektih. Začela je bolj podrobno spoznavati upravljanje lokacij svetovne dediščine in še danes po 15 letih, je še vedno v parku.
Tam je lepo delati, ker se prepletajo različna področja, parki so namreč lepa priložnost za sodelovanje, tako za komunikacije z domačini kot za strokovne raziskave, za spoznavanje in zbiranje priložnosti in za povezovanje z drugimi zavarovanimi območji, in resnično je vsak dan lahko lep. Zaveda se, da smo lahko veseli, da imamo tudi taka delovna mesta.
Jame na Klasičnem Krasu so obiskane od prazgodovine, ko so služile kot zavetišča ali kultni prostori. Intenzivnejša raba se je začela v 17. stoletju ob začetku turizma v Vilenici, še posebno pa v 19. stoletju, ko so se za turistični obisk odprle tudi druge jame. Hkrati sta se začela razvijati jamarstvo in krasoslovje kot znanost. Sistematične raziskave podzemlja so se začele sredi 19. Stoletja. Namenjene so bile raziskovanju podzemnega toka Reke, da bi poiskali vodni vir za razraščajoče se mesto Trst. Razlog za začetek raziskav je bil torej ekonomski, a je bil hkrati podlaga za razvoj turizma in jamarstva.
Krajev z imenom Škocjan je v Sloveniji kar nekaj, vsi so povezani z vodnimi ponori ali izviri. Zakaj pa je Park Škocjanske jame, v katerem dela Rosana Cerkvenik, nekaj posebnega?
Ko so leta 1986 Škocjanske jame vpisali na seznam svetovne dediščine so bila drugačna merila za vpis kot so danes. Takratna utemeljitve vpisa je bila, da je to svetovni fenomen, se pravi jam in kraške hidrologije. Na enem, zelo majhnem prostoru se prepletata alpska in pa mediteranska flora in favna. Druga dva kriterija pa sta bila iz kulturnega področja, in sicer bogata in pestra zgodovina raziskovanja jam, in pa tudi izvor oziroma pričetek nekih sistematičnih, tudi znanstvenih raziskav in izvir nekaterih, za kraške pojave svetovno znanih besed in poimenovanj (dolina, polje itd.).
No potem so imeli tukaj kot kriterij, oziroma utemeljitev, še to bogato arheološko dediščino. Ljudje so videli prav v tem stiku ponora reke v podzemlje vhod v Hades, se pravi vhod v onostranstvo. In prav na območju parka imajo nekaj jam, ki so arheološko zelo pomembne tudi v mednarodnem merilu. Takrat je bilo pomembno dejstvo, utemeljitve, tudi to, da je tukaj pač ohranjena nekatera tipična kraška arhitektura.
Sistematične raziskave Škocjanskih jam so se začele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so jame obiskovali in opisovali že prej. Raziskovanje Škocjanskih jam sta pogojevala dva dejavnika, in sicer potrebe po vodnih virih za naraščajoče mesto Trst ter turistični obisk. Za Škocjanske jame je značilno, da so hkrati potekale raziskave, nadelava in urejanje poti ter turistični obisk. Prvi jamarji v Škocjanskih jamah so bili domačini in strokovnjaki iz Trsta ali drugih krajev tedanje habsburške monarhije. Domačini so bili jamski vodniki in jamski delavci, strokovnjaki pa so skrbeli za vodenje raziskav, pa tudi za finančna sredstva za nadelavo poti.
Naslov doktorske naloge Rosane Cerkvenik je bil povezan z vplivom obiskovalcev na jame. V svoji doktorski nalogi je obdelala 25 različnih jam. Preučevala je kako različni tipi obiskovalcev, bodisi pravi obiskovalci turisti, kako jamarji, znanstveniki in naključni obiskovalci povzročajo škodo, včasih tudi nevede, in kakšna je ta škoda. Raziskave so pač pokazale, da so te ne-turistične jame, ki so bile obiskane že nekaj sto let in v katere se redno hodi, precej poškodovane. Tu je izpostavila dve vrsti poškodb, eno so grafiti oziroma podpisi, ki se začnejo takrat ko je primorski del današnje Slovenije pripadal Italiji. Takrat se začne obdobje velikih barvnih podpisov po jamah, to se je nadaljevalo do 90 let prejšnjega stoletja, ko se je miselnost, oziroma skrb za jame zelo spremenila. Drugi tak negativen vpliv pa so poškodbe ne le kapnikov, ljudje so se, in se zavedajo, njihovega pomena, ampak tudi drugih vsebin, ki so v jamah. To so različni peski, ilovice, blato in gline. Glede grafitov, podpisov doda, da je dejstvo, da so se ljudje vedno radi podpisovali ko so prišli v jame. Vendar je treba jasno ločiti podpise z grafitnimi svinčniki, in velike barvne packarije. Ko so v sredini 19. stoletja prišli obiskovalci v jamo, so bili njihovi podpisi drobceni, in jih človek skoraj ne opazi. Po letu 1920 pa se pojavijo podpisi veliki nekaj kvadratnih metov, običajno na najbolj markantnem, najlepšem delu jame ali mogoče na edinem kapniku v jami.
Rosana Cerkvenik pravi, da imamo v Sloveniji več kot 11.000, od tega jih je le nekaj več kot 20 odprtih za turizem. Imamo tudi precej jam, ki so odprte in vanje lahko stopi vsakdo. Po zakonu o varstvu podzemnih jam te delimo na tri kategorije; v prvo sodijo jame s prostim dostopom – to pomeni, da v njih ni nikakršnega nadzora. V drugo – med turistične – sodijo jame z nadzorovanim vhodom. Med njimi je tudi nekaj drugih, neturističnih jam, in to zaradi različnih vzrokov. Tretja kategorija je kategorija zaprtih jam. V Sloveniji imamo zdaj 6 takih. To so jame, ki so bile odkrite razmeroma pozno; govorimo o obdobju pred 10-imi ali 15-imi leti. Bile so tako dobro ohranjene, da bi vsak vstop vanje lahko pomenil rušenje krhkega jamskega ravnovesja. Rosana se popolnoma strinja, da imamo nekaj jam, ki so tako dobro ohranjene, da so tako rekoč zaprte oziroma da vstop vanje odobri minister za okolje, in to le za posebne raziskovalne namene. Sicer pa je prav, da jame, ki so tako ali drugače posebne, nadzorujemo, tako da se ve, kaj se v njih dogaja. Velika večina ljudi, ki hodijo v jame, gre vanje z dobrimi nameni, še vedno pa se dogaja tudi to, da iz njih odnašajo pomembne arheološke najdbe, ogrožene živalske vrste ali kaj podobnega.
Dr. Rosana Cerkvenik meni, da so v našem odnosu do jam opazni bistveni premiki, predvsem na področju varstva jam, vendar pa se naše zavedanje o pomenu jam spreminja zelo počasi. To se opazi tudi pri tem, da se obiskovalci jam v splošnem zavedajo pomena ohranjanja kapnikov, veliko manj pozornosti pa namenijo varovanju drugih jamskih sedimentov. Kot je prepričana, velja izpostaviti, da smo sicer priča nekaterim dobrim praksam upravljanja jam, na primer označevanje poti in zaščita jamskih tal takoj po odkritju jame, čiščenje jam, in podobno, na drugi strani pa moramo stremeti k temu, da se pri kakršnih koli posegih in prenovah v turističnih jamah največ pozornosti posveča varovanju morfoloških in drugih oblik v jamah, podobno kot pri prenovi objektov kulturne dediščine. Pri razumevanju pomena jam ne smemo pozabiti, da so jame v prvotni obliki prostor brez kakršnihkoli antropogenih elementov ter prostor tišine in teme. Stremeti moramo k temu, da tako tudi ostane.
Park Škocjanske jame ima kar nekaj arheološko zelo pomembnih jam, recimo Mušjo jamo. Kot vemo je iznos arheoloških ostankov iz jam posebno občutljivo vprašanje? Kako je Park Škocjanske jame izpostavljen tem posegom?
Rosana Cerkvenik pravi, da je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v parku res Mušja jama.
Raziskovali so jo v 19. stoletju, glavni vodja je bil Marchesetti. Takrat sta park in celotna Slovenija spadala pod Avstro-Ogrsko in vse najdbe so bile zakonito odnesene v muzeje; danes jih je večina v Dunaju in Trstu. Verjetno jih je bilo pozneje veliko odnesenih tudi v zasebne zbirke in danes jih je težko dobiti nazaj.
Trudijo se, da bi dobili kopije nekaterih najpomembnejših najdb in orodij, nekaj so jih že.
Potem ko je bil park ustanovljen, leta 1986, so Mušjo jamo začeli nadzorovati – na vhod so namestili vrata z namenom, da bi preprečili nadaljnje ropanje tega pomembnega arheološkega najdišča.
Odnos do parkov in zavarovanih območij v Sloveniji je zelo različen, nekateri vidijo v njih oviro za življenje, drugi pa možnosti razvoja. Dejstvo je, da je treba, preden se naredi kakršen koli poseg ali določi novo zavarovano območje, vedno najprej vprašati domačine, ali se strinjajo ali ne. Kako Rosana Cerkvenik gleda na več kot 15-letno pot, ki jo je prehodila od turistične vodnice do strokovnjakinje?
Človek vedno raste, in se vedno uči, uči se tudi na svojih napakah, prav zato je pomembno, da se srečujemo z drugimi zavarovanimi območji, z drugimi upravljavci, da si delimo izkušnje, da nekako vidimo, kje so dobre prakse, da vidimo kje smo zgrešili mi, kje so zgrešili oni. Lahko bi rekla, ne vem, če se je odnos spremenil, ampak se spreminja človek. Drugače dojema stvari, več ve, to je gotovo. Po njenem mnenju je človek tisti, ki daje naravi, okolju neko vrednost. Tudi na primeru Škocjanskih jam oziroma parka imajo domačini izjemno vlogo. Če ne bi bilo teh domačinov, ki so takrat raziskovali Škocjanske jame, ki so delali kot jamski delavci in so bili v pomoč tedanjim strokovnjakom, iz tedanje avstrijske države, tudi nje in ostalih v parku danes ne bi bilo. Tako, da se to včasih tudi spregleda, to vlogo domačinov. Je pa treba iskati neko ravnovesje, da tudi dejavnosti domačinov ali pa prebivalcev, ne bi pretirano negativno vplivale na ravnovesje na krasu, kjer vemo, da vsak poseg na površju bistveno negativno vpliva tudi na procese v podzemlju.
Pa imajo kdaj težave s prepričevanjem prebivalcev parka, naj odobrijo poseg, ki bo vplival na njihovo življenje? Rosana meni, da s prebivalci na splošno zelo dobro sodelujejo. Stvari sprejemajo z razumevanjem; park zdaj že 20 let deluje na njihovem ozemlju, zato poznajo postopke, potrebne za pridobitev dovoljenj za posege. Te dajeta Zavod za varstvo naravne ali Zavod za varstvo kulturne dediščine park domačinom v postopkih po svojih močeh pomaga, da najdejo skupno rešitev. Zdi se ji, da so našli neko skupno srednjo pot za reševanje težav.
Včasih se moramo morda, postaviti malo dlje, meni Cerkvenikov. Slovenija je majhna država in na enem prostoru moramo združiti, celo naše bivanje. Se pravi, da moramo imeti tako neko zavarovano naravo, neka območja, ki so zaprta, tudi rezervate. Imeti pa moramo tudi poselitev, ljudje potrebujejo svoj bivalni prostor. Imeti moramo prometnice pa tudi še kaj drugega. Seveda pa je tanka meja med tem kar je dobro in kar morda vodi v ekstreme. Meni, da je Slovenija dobro pokrita z zavarovanimi območji. Morda pa na to ne smemo gledati kot na neko težavo, ampak moramo to izkoristiti kot priložnost, prav zaradi te naše majhnosti. Svetovni trendi v turizmu kažejo, da so zavarovana območja tista, ki privlačijo vedno več obiskovalcev. Seveda pa se moramo zavedati, da je tudi pri obiskovalcih treba biti pozoren, da ta meja ni presežena, ker to negativno vpliva na samo zavarovana območje pa tudi na doživljanje obiskovalcev.
V tem trenutku, pravi Rosana Cerkvenik, je to, da se Klasični kras čez leto ali dve vpiše na Seznam svetovne dediščine. Zamisel, da se Klasični kras kot sestavni del Dinarskega krasa vpiše na Seznam, ni iz trte izvit, ampak so ga predlagali krasoslovni strokovnjaki v okviru Svetovne zveze za varstvo narave. Na Seznamu svetovne dediščine je že veliko vpisov različnih kraških območij z vsega sveta. Študija je pokazala, da manjka prav celovit vpis krasa zmernih geografskih širin, in to je Dinarski kras, tako da je v naši krasoslovni stroki to eden izmed največjih izzivov, da se ta Klasični kras kot del Dinarskega krasa vpiše na Seznam svetovne dediščine.
Rosana Cerkvenik je tudi članica Jamarskega društva Sežana, ki tako kot podobna društva doma, v tujini in zamejstvu raziskuje podzemeljske jame. Jo je kaj strah teme, ozkih preduhov in plezanja po vrvi?
Rosana se na vrvi zelo varno počutim. Nekateri ljudje imajo strah pred ožinami, ona pa mora reči, da se tam počutim kar varno, ker ve, da človek ne more nikamor pasti. Drugače pa je seveda ta pozitiven strah oziroma objektivno gledanje na nevarnosti v jami vedno dobrodošlo, da se človek ne spusti kam povsem rutinsko.
Ne samo raziskovanje jam v podzemlju, tudi terensko delo je njuno potrebno za nova odkritja.
Drugače pa nekega strahu, v obliki hudičev, oziroma demonov v jami ne pričakuje. Težko odgovori česa jo je v jami strah. Jamarji vedo katere so varnostne norme, ki jih morajo upoštevati. Od tega, da gredo v jamo najmanj trije, da je oprema vsa a-testirana, do tega da imajo najmanj dva vira svetlobe. Objektivne nevarnosti pa so poplave, odkruški kamenja in to je to.
Kako pa je z jamarstvom kot takim? Do konca 19. stoletja je bilo jamarstvo domena znanosti, v 20. stoletju se je razvilo rekreativno jamarstvo. Večji razvoj je doživelo v 21. stoletju. Z razvojem jamarstva so se začela ustanavljati tudi jamarska društva. Prva jamarska društva v Evropi so izhajala iz planinskih društev. Prvo jamarsko društvo, ki je delovalo na ozemlju Krasa, je bila Primorska sekcija Nemško – avstrijskega planinskega društva, njegova jamarska sekcija je bila ustanovljena leta 1883. Istega leta je bilo v Trstu ustanovljeno tudi društvo Società degli Alpini in njegova jamska komisija. Prvo društvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo društvo Anthron, ustanovljeno v Postojni leta 1889, leta 1910 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam. Iz slednjega je bila ustanovljena tudi Jamarska zveza Slovenije, v katero je včlanjenih več kot 45 društev in klubov.
Ima v načrtu kakšno knjižno izdajo, kakšen dolgoročen in kratkoročen načrt za strokovno in osebno življenje? Trenutno takih načrtov nima. Sodeluje pri izdaji različnih publikacij bodisi v okviru službe v parku. V okviru Jamarskega društva Sežana pa so pred leti izdali zbornik ob 50-letnici društva. Drugače pa objavlja redne prispevke o jamarskih raziskovanjih v publikacijah Jamarske zveze Slovenije, to so Naše jame in revija Jamar-ki izhaja enkrat letno in je namenjena temu, da se jamarska srenja seznanja z jamarskimi dosežki slovenskih jamarjev doma in v tujini.
Glede na to, da se naša gostja piše Cerkvenik, tako kot eden prvih raziskovalcev Škocjanskih jam, nas je zanimalo, ali je to njen prednik. Njena nona, oziroma babica po slovensko, je govorila, da so v sorodu s temi Cerkveniki, sama na žalost še nisem prišla tako daleč, da bi to lahko z gotovostjo rekla. Drugače pa njen oče izhaja iz vasi Dane pri Divači, ki je slab kilometer izven parka, pa tudi v parku je še priimek Cerkvenik. Glede na našo majhnost in glede na to da so v Sloveniji razdalje že kak kilometer velike ne more reči, da je domačinka v parku, če bi pa gledali širše sem zelo blizu parka.
Razlaga spominskega obeležja. 20.5.1911 se je v jami ubil Jože Cerkvenik. Star je bil 17 let. Bil je sin Jožeta Cerkvenika -Vencka, imenovanega tudi Rdeča baretka. Vencek je bil eden glavnih jamskih delavcev in raziskovalcev. Umrl je mlad, star šele 45 let, 1.1.1911. Domačini, Franc, Jože in Anton Cerkvenik ter Jože Nedoh so leta 1904 odkrili Tiho jamo, največji kapniški rov Škocjanskih jam.
Izročilna vrednost krajev in ljudi v parku je izjemno pomembna, trudijo se, da se čimveč izročila o kulturni dediščini predaja naprej. Njena kolegica v parku, ki pokriva kulturno dediščino res opravlja svoje delo in se to tudi dejansko ohranja in prenaša v naslednje rodove. Pri tem gre tudi za zapisovanje določenih besed in drugega izročila. Drugače pa vaški fantje lepo nadaljujejo dediščino svojih prednikov in veselo in zagnano raziskujejo jame in so na Škocjanske jame zelo navezani. Tudi najnovejše raziskave Škocjanskih jam se nadaljujejo in glavni namen in cilj je povezati Škocjanske jame in Kačno jamo. Tako bi dobili enega najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji, in eden od jamskih potapljačev je tudi domačin iz Matavuna.
Med najbolj znane raziskovalce Škocjanskih jam iz obdobja 2. polovice 19. stoletja sodijo vodnjaški mojster Jakob Svetina iz Trsta, rudarska mojstra Ivan Rudolf iz Idrije in Adolf Schmidl z Dunaja, člani jamskega odseka Primorske sekcije (iz Trsta) Nemško-avstrijskega planinskega društva: Anton Hanke, Friederich Müller. Med domačini, ki so bili vodniki in jamski delavci, pa so bili Jože Cerkvenik-Vencek, Jurij Cerkvenik-Gombač, Jože Cerkvenik-Miklov, Jože in Pavel Antončič-Preloščeva, Jednak, Janez Delez in Franc Žnideršič.
Kaj pa domnevno tekmovanje med Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami? Rosani Cerkvenik je všeč pozitivno rivalstvo med jamarji, ker to pomeni, da se vsakdo malo bolj potrudi pri povezovanju jam, saj tako dobivamo nove kilometre jamskih rovov, s temi pa nova znanja, ki so podlaga za nove znanstvene raziskave. Glede rivalstva med obema jamskima sistemoma pa vedno dobi pike, se naježi, ker sam kot jamarka in krasoslovka na morem primerjati obeh jam, in vedno vsakomur reče, da je vsaka jama lepa, in če ima možnost in čas naj obišče obe, in vsako doživi drugače. Jami sta morfološko tako različni, da ju ne more primerjati katera je lepša, saj je treba razumeti procese, ki se v jamah dogajajo, da razume zakaj je ena jama takšna druga pa drugačna.
Kaj bi dr. Rosana Cerkvenik naredila, če bi zadela na loteriji in imela zelo velika denarna sredstva, ki bi jih lahko namenila za park Škocjanske jame?Sedaj so v zadnjih sedmih letih vložili več kot 4 milijone evrov evropskih sredstev v prenovo celotne turistične infrastrukture. Celotna jama je sedaj opremljena tudi z optičnim omrežjem, tako, da bi ti milijoni, ki bi jih morebiti imela, prišli prav nekaj let nazaj. Drugače pa se je nekako počasi ta infrastruktura uredila, seveda je treba še marsikaj storiti. Tako na objektih kulturne dediščine, kot za skupno dobro vasi ( Matavun, kjer je središče parka).
Prav sedaj načrtujejo še ureditev kanalizacije, čeprav je to v pristojnosti občin, bo pa tu vseeno sodeloval tudi park, tako, da bi s skupnimi močmi uredili čiščenje in odvajanje odpadnih voda, ki je rak rana cele Slovenije. Čaka pa jih še en izziv, to je ureditev parkirišča, ki že postaja pretesno, za vse, ki si želijo ogledati Škocjanske jame. Tako, da ko bo vsa ta infrastruktura nekako urejena v ožjem zavarovanem območju, je potem na vrsti še urejanje, čiščenje in odvajanje odpadnih voda v vplivnem območju. Treba je vedeti, da vsa voda, ki priteka v Škocjanske jame in teče proti izvirom Timave, prihaja iz tega vplivnega območja, in če ne znamo in če ne zmoremo varovati tiste vode potem ne moremo varovati niti virov pitne vode. Potem pa so tu še tako imenovane mehke vsebine od ozaveščanja javnosti, izobraževanja in tako naprej.
Kot smo slišali, je najnovejša pridobitev v Škocjanskih jamah prenova celotne turistične infrastrukture v jamah ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju od 2009 do 2011 je bila prenovljena pot skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino, ki je bila kar 40 let zaprta. Velika poplava leta 1965 jo je namreč poškodovala do te mere, da ni bila prehodna za obiskovalce. V obdobju 2013-2015 pa je Park Škocjanske jame ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj obnovil tudi celotno turistično infrastrukturo v Tihi in Šumeči jami. Prenovljene so bile poti, ograje in osvetlitev. Nova osvetlitev pomeni zmanjšanje porabe električne energije za več kot 70 odstotkov, bistveno pa je tudi prijaznejša do jamskega okolja. V jami je bila vzpostavljena tudi optična povezava, ki
Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.
Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.
Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar:
Marija Lah pravi, da je njena največja reklama dež. Če ste prepričani, da se dežnika, ki ni več brezhiben, ne splača popravljati, pa se boste ob obisku popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo vodi, prepričali, da ni tako. Obrt je Marija Lah prevzela od očeta Mateja Barbaliča. Pa ne gre le za obrt. Gre za prepričanje, da se lahko upiramo cenenosti in komercializaciji. Da je tudi popolnoma neuporaben dežnik mogoče reciklirati. Gre tudi za prepričanje, da ima tudi dežnik lahko zgodbo. Se Marija Lah spominja svojega prvega dežnika? Sledi oddaja Razkošje v glavi in odgovor na to vprašanje.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, Verjetno bi režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer še sam, takole »na pamet«, težko naštel številne nagrade, ki jih je v svojem 42-letnem ustvarjalnem opusu dobil. Sicer pa lahko, kot pravi, svoje spomine na odraščanje in dozorevanje v Celju zaokroži v en sam stavek: »Film, literatura, poezija in gledališče – to je bila moja mladost.« Radiofonski portret Vinka Möderndorferja je za oddajo Razkošje v glavi pripravil Dušan Berne.
Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine."Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.
Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi za delo s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.
Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."
Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.
Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno sestavljanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.
Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem.
Neveljaven email naslov