Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
Ena najbolj priznanih slovenskih režiserk animiranega filma, tako doma kot v tujini, je Špela Čadež. Pod svoje prve kratke animirane filme se je podpisala v Nemčiji, kjer je po končani Akademiji za likovno umetnost nadaljevala študij na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Že njen prvi, Zasukanec, je pobral veliko nagrad, nič drugače ni bilo z drugimi njenimi odmevnimi filmi: Ljubezen je bolezen, Boles in Nočna ptica. Kljub njeni prepoznavnosti in uveljavljenosti ter položaju animiranih filmov v svetu se še vedno se zgodi, da jo ljudje vprašajo, ali ni animacija le za otroke in kdo sploh gleda animirane filme za odrasle. Prav zaradi tega meni, da je animirani film za odrasle najtrša filmska niša.
Prof. dr. Božidar Jezernik je priznani etnolog in antropolog. Že dobrih trideset let predava na Filozofski fakulteti. Zanimivo je, da se je najprej posvetil pravu, šele kasneje pa sta ga povsem prevzeli etnologija in antropologija. Doktoriral je na Univerzi v Ljubljani, na podoktorskem študiju pa se je izpopolnjeval v Londonu. Napisal je več kot dvajset knjig in številne strokovne članke, ki so zadevali življenje v ekstremnih razmerah v taboriščih, tudi naših, posebej pa se je lotil problematike Balkana. O delu, življenju in odnosu do etnologije govori v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Mileno Miklavčič krasijo številne odlike, na primer delavnost, ustvarjalnost, doslednost in značajske poteze, ki opozorijo, da gre za pošteno in pokončno žensko. V življenju je počela marsikaj, bila novinarka, svetovalka, strastna voditeljica literarnih ali kulturnih večerov, zvesta dolgoletna sodelavka številnih medijev. Seveda je tudi mama, babica in nekakšno svetlo vezivo med vsemi člani njene družine. Rada ima svoj vrt, še raje nedeljska kosila, ki jih pripravi za vse svoje bližnje, ljubi dolge sprehode in včasih samoto, da premisli, da se opredeli. Premišljuje in snuje pa veliko, saj med drugim ustvarja zgodbice in pravljice za otroke, že leta pa se poljudno, a sila resno ubada z odnosi med moškimi in ženskami na Slovenskem, zlasti s seksualnimi praksami. In prav o tem bo največ govorila v sobotni oddaji Razkošje v glavi.
Z radiofonskim portretom naše dolgoletne novinarske kolegice Darje Groznik nadaljujemo niz dokumentarnih oddaj posvečenih 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija. »Ko razmišljam o prehojeni službeni poti, najprej pomislim na to, da sem pravzaprav srečen človek, saj sem vedno delala to, kar me je zelo veselilo,« poudarja Darja Groznik. In prva postaja na tej poti je bil Val 202, kjer je začela honorarno delati že v času študija psihologije in se tam po diplomi tudi zaposlila. Nekaj televizijskih izkušenj je potem dobila v Uredništvu za kulturo ter s pripravo novinarskih prispevkov za oddajo Studio City, leta 1991 pa je postala prva redno zaposlena novinarka Slovenske tiskovne agencije. Čez približno dve leti se je vrnila na nacionalno televizijo in se gledalkam in gledalcem vtisnila v spomin tudi kot voditeljica TV Dnevnika.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Uroš Škerl Kramberger je pri časopisni hiši Dnevnik glas tistih, ki jih ne želimo slišati – tistih, katerih težke zgodbe mečejo senco na našo predstavo idealne državice na južni strani Alp. Njegovi članki iščejo zgodbe izbrisanih, drugačnih, nedobrodošlih, tistih na robu, necenjenih …. Njihove zgodbe poišče tako v Sloveniji, kot drugje, na primer v begunskem taborišču v Tuniziji. Na svoji novinarski poti je doživel dve pritožbi na Novinarsko častno razsodišče, poskuse vplivanja na njegovo pisanje, leta 2011 je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske stvaritve. A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če le opazuje, je nastopanje – v vlogi basista pri zasedbi Hamo & Tribute 2 love - popolnoma drugačna izkušnja. Z njim smo se pogovarjali o glasbi, poslanstvu in prihodnosti novinarstva, o zgodbah preslišanih, ki so se ga najbolj dotaknile …
Znameniti tenorist Branko Robinšak letos praznuje 35. obletnico svojega umetniškega ustvarjanja, vendar se je njegova pevska kariera začela domala deset let prej. Pel je že v gimnaziji in med študijem, zanimivo pa je, da se je pripravljal na operno kariero, a medtem imel zelo uspešno glasbeno skupino Pepel in kri. V ljubljanski operi je prvak in odpel je vse najpomembnejše vloge, tako kot jih je tudi na številnih mednarodnih odrih, predvsem v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Portugalskem in drugod. V letih službovanja si je ustvaril mednarodno prepoznavnost in prejemal številna vabila za nastope v tujih opernih hišah. Leta 2000 se je kljub temu vrnil domov in od tedaj nastopa v ljubljanski Operi, v kateri je kot študent tudi začel svojo bogato kariero.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»V svojem sorodstvu imam najmanj dvajset tisoč evidentiranih ljudi,« pravi Peter Hawlina, soustanovitelj in dolgoletni predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. »Toda za takšno množico ljudi bi seveda težko rekli, da so moji sorodniki, kajti vsaj zame so sorodniki tisti, ki pridejo na pogreb, ne pa takšni, ki se srečujejo na raznih porokah ali ob obletnicah.« Prisluhnite radiofonskemu portretu Petra Hawline.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Literarni prvenec Gabriele Babnik Koža iz bombaža iz leta 2007 je bil na slovenskem knjižnem sejmu izbran za najboljši prvenec, ostali trije romani V visoki travi, Sušna doba in Intimno so bili nominirani za kresnika. Sušna doba je prejela nagrado Evropske unije za književnost, Intimno je uvrščeno v zbirko 100 slovanskih romanov. Zaradi teh in tudi drugih mednarodnih nagrad se njeni romani prevajajo v tuje jezike. Gabriela Babnik je prejela tudi Stritarjevo nagrado za svoje kritiško delo, poleg tega prevaja in vodi delavnice kreativnega pisanja. Pisanje je zanjo rešitev, njen odgovor na svet, v katerem živimo. Zakaj piše na roko, zakaj piše o Afriki? Koliko rasizma opazi v svojem lastnem življenju?
Gostimo baletno legendo Henrika Neubauerja, ki je odplesal več kot sedemdeset najpomembnejših vlog, hkrati pa tudi sam koreografiral kopico baletov. Bil je tudi operni režiser, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo ter pisec opusa 33 knjig in nad 500 strokovnih člankov. Zato je pionir predstavljanja plesne preteklosti pri nas. Henrik Neubauer je poleg plesne šole mimogrede končal še medicino in bil nekaj let zdravnik. Dolga desetletja pa je bil aktivni rekreativni športnik. Tudi danes, kmalu bo praznoval 89 let, še rad sede na kolo in ima poleg izjemne fizične kondicije tudi sijajen spomin. Prisluhnite legendi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je Janez Pikon pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon bo gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov