Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Bil je predsednik slovenske vlade, ki je izpeljala slovensko osamosvojitev, dvakratni zunanji minister, zdaj je že tretji mandat poslanec Evropskega parlamenta. Vendar Lojze Peterle ni samo politik. Njegovo veselje do dela je mogoče simbolno povezati s čebelarjenjem, s katerim se ukvarja že skoraj 40 let. Še starejša je ljubezen do letenja, ki simbolizira željo po svobodi. Težke čase in nevihtne oblake pa prežene tako, da iz žepa potegne orglice in zaigra kaj veselega. V Evropskem parlamentu je Lojze Peterle prepoznan kot eden ključnih nosilcev pobud s področja zdravja, zdrave hrane in varstva okolja. V domači mikrokozmos pa pošilja sporočilo, da "Evrope ne zanima, kdo pri nas koga ne mara, ampak kdo bo reforme izvedel." Razmišljanja Lojzeta Peterleta v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
"Že od nekdaj me je zanimalo vse, kar je eksotično, ezoterično ali pa vsaj nenavadno," pravi Lili Sorum. "Tako sta me po eni strani pritegovala ples in učenje tujih jezikov, po drugi strani pa sem zelo rada prebirala članke in knjige o zgodovini starega Egipta in o starodavnih ljudstvih na območju Srednje in Južne Amerike. Potem pa mi je nekega dne leta 2003 povsem po naključju prišla v roke več kot 800 strani debela knjiga o numerologiji, ki je spremenila moj pogled na svet in pozneje tudi moje življenje. In pri tem se mi zdi zanimivo tudi to, da matematika v šoli še zdaleč ni bila moj najljubši predmet," sklene misel LiLi SoRuM, kot se zdaj podpisuje ?
Profesor dr. Stane Pejovnik je večino svoje poklicne poti posvetil raziskovanju. Šestnajst let je bil direktor Kemijskega inštituta, bil je državni sekretar za visoko šolstvo v Drnovškovi vladi, dekan fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter rektor Univerze v Ljubljani. Zdaj je državni svetnik za visoko šolstvo in predsednik Inženirske akademije Slovenije. Kot znanstvenik se je ukvarjal z raziskavami materialov. Na začetku njegove poklicne kariere poti so bili v ospredju zanimanja moderni keramični materiali v elektrotehniki, zdaj pa so to materiali za moderne litijeve baterije. Objavil je več kot sto člankov v najuglednejših svetovnih znanstvenih revijah. Je član večih tujih akademij, prejel pa je tudi častni doktorat Clarkson Univerze iz ZDA. V oddaji Razkošje v glavi se bo z njim pogovarjala Petra Medved.
Čeprav Marko Roblek sam o sebi pravi, da je bil v mladosti precej neroden fant, zdaj redno teče in že več kot dvajset let tudi zmaguje na velikih tekaških tekmovanjih. Poleg tega zadnjih osem let teče bos. Popolnoma bos. Je prvi slovenski bosonogi maratonec, prav zaradi njegovega vzora, pa še zdaleč ni več edini. Ker ima v življenju rad "hece" in ker mu dobre šale dajejo krila, vsako leto zbere ekipo in si izmisli izviren kostum, v katerem potem pretečejo maraton in s tem na velikih tekaških tekmah poskrbijo za razvedrilo - tako tistih, ki tečejo, kot tudi tistih, ki dogajanje spremljajo ob progi ali na kolesih. Že kmalu potem, ko je sezul tekaške čevlje, je zaradi življenjskih okoliščin popolnoma spremenil svojo prehrano - sam pravi, da zdaj končno spet jé pravo hrano, ta pa v marsičem temelji na tisti, ki so jo jedli naši predniki. Oče treh otrok v vsakdanjem življenju teži k minimalizmu oziroma načinu življenja, pri katerem je načelo "več je manj" edino resno pravilo. Zakaj teče bos, kaj pomeni mačehovski odnos do naših stopal, kaj je "prava hrana" in kaj zanj pomeni živeti preprosto, pa zato toliko bolj polno, nam bo Marko Roblek pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Upokojeni generalmajor Ladislav Lipič, ki je bil več kot pet let načelnik Generalštaba Slovenske vojske, zdaj pa že približno tri leta vodi Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, je del svojega otroštva preživel v Kotu pri Hotizi, kjer nekdaj kratkohlačnikom še ni bilo treba razmišljati, če noge namakajo v slovenski ali hrvaški tok reke. Študiral je v Ljubljani, kjer je bil med prvimi diplomanti katedre za obramboslovje sedanje fakultete za družbene vede, po končani šoli za pehotne rezervne časnike in tudi uspešno opravljenih tečajih za poveljnika voda, čete in bataljona, pa se je leta 1977 zaposlil na Občinskem štabu Teritorialne obrambe Murska Sobota kot pomočnik za organizacijsko - mobilizacijske zadeve. Sredi maja leta 1990, ko se je mnogo poveljnikov Teritorialne obrambe in občinskih funkcionarjev uprlo ukazu, da mora Teritorialna obramba predati orožje Jugoslovanski ljudski armadi in je zaživel tudi projekt Manevrske strukture narodne zaščite, je bil Lipič eden od organizatorjev narodne zaščite v Pomurju, že jeseni tega leta pa je potem prevzel dolžnost pomočnika poveljnika za zaledje v Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske pokrajine. Leta 1991 je bil tako v tej vlogi tudi aktivni udeleženec vojne za Slovenijo, ki zdaj s ponosom pravi: "Ko smo se leta 1991 v Pomurju pripravljali na osamosvojitev, smo veljali za zelo pridne ljudi, ki radi delajo in ubogajo. Mirno lahko rečem, da smo takrat naloge, ko se je bojevalo za neodvisno državo, opravljali zelo dobro." Toda v časopisnih polemikah smo lahko pred kratkim spet prebrali že večkrat ponovljen stavek: "Vsak vojni veteran je lahko tudi domoljub, ne more pa biti vsak domoljub tudi vojni veteran ?"
Najprej sem ga videl, nato slišal in nazadnje razumel. Da bi ga spoznal, sem moral stopiti bližje k njemu. Duško Badovinac nikakor ni človek, ki bi ga lahko prečital na prvi pogled. Že polno ime Duško Mamut Zupanjič Badovinac pove, da je večplasten in vsako plast sogovorniku le počasi odstira. Najprej sem slišal, da je po poklicu kriminalist, a po zunanjem videzu bi dejal, da dela pod krinko. Potem sem spoznal, da je zaprisežen ljubitelj kuhanega masla, gheeja, ki mu zdaj posveča tudi vso delovno pozornost, saj vidi v njem čisto energijo v vseh pomenih te besede. In naposled je Duško glasbenik, ki zna izvabiti zvok iz planetarnega gonga, raznih piščali, školjk ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Če vse dni praznuje kapital - ta ima praznik vsak dan - pa naj vsaj 1. in 2. maja praznuje delo! Gre za velik in pomemben praznik," poudarja magister Dušan Semolič, ki že 24 leti vodi Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Je karizmatičen voditelj, borec za delavske pravice, pa tudi športnik. Petra Medved ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi, v kateri bo tekla beseda o njegovem delu, življenjski filozofiji, sindikalni avtoriteti, vrednotah, ki prevladujejo v današnji družbi in o tem, kaj vse dandanes zaznamuje slovenskega delavca.
Ria Bačer je zelo posebna gospa. Rojena je bila med obema vojnama in je doživela pet držav v enem mestu - Novem mestu. O tem je pred kratkim izdala knjigo, v kateri beremo tudi, kako je kot dekletce, ki je bralo že pri petih letih, na bregovih Krke "požirala" knjige vseh vrst. Kot mlado dekle je potem v dolenjski prestolnici spremljala osvoboditev ob koncu druge svetovne vojne, ki se je še danes živo spominja. Izjemen čut za opisovanje in pisanje zgodb jo je pripeljal na novinarsko pot. Desetletja je pisala in raziskovala za Dolenjski list, ob tem pa ostajala zvesta občutku za prepoznavanje in opozarjanje na krivice tako imenovanega malega človeka. Njena "velika ljubezen" pa je med drugim ženska moda, ki ji je v življenje prinesla tudi kakšno opazko več. Z gostjo, ki zdaj piše že svojo tretjo knjigo, se bo v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Carmen L. Oven.
"Vesolje nima roba, kjer bi lahko sedeli in gledali naokrog. Ker je treba širjenje vesolja razumeti tudi kot širjenje prostora, ne morete biti nikoli ''zunaj'' ali pa ''na robu''. Tam zunaj ni nič, niti prostora ne, torej ne morete biti na robu. In če vas tak odgovor bega, ni to nič nenavadnega. Narava je namreč bolj bogata od naše domišljije ali izkušenj." To je samo nekaj utrinkov iz razmišljanj profesorja doktorja Tomaža Zwittra, ki kažejo na to, kako si ta ugledni strokovnjak in pedagog za področja astronomije, astrofizike in kozmologije, sicer sin prav tako cenjenega zgodovinarja in akademika Frana Zwittra, ves čas prizadeva, da bi tudi najbolj zapletene znanstvene teorije in izračune prelil v čim bolj preproste in vsem razumljive besede. Pa ne samo takrat, ko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani predava svojim študentom, ampak tudi takrat, ko recimo v Hiši eksperimentov klepeta z najmlajšimi radovedneži ?
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. "Mati fabrika", kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
V oddaji Razkošje v glavi bomo gostili dr. Spomenko Hribar - filozofinjo, sociologinjo, poslanko tako imenovane osamosvojitvene skupščine, publicistko in dolgoletno kritičarko tako prejšnjega sistema kot politikov samostojne Slovenije. Čeprav se lahko pohvali z naslovom državljanka Evrope, ki ga prejmejo le posamezniki, ki se zavzemajo za demokracijo, človekove pravice in za tesnejše ter pravičnejše sodelovanje med narodi EU, je zelo kritična tudi do te skupnosti. Njena stalnica pa je prizadevanje za spravo. O tem je razmišljala že v osemdesetih letih v nekdanji Jugoslaviji in bila deležna hudih kritik in posledic. In tudi v sedanji državi ni dosti drugače. Na napake opozarja tako levi kot desni politični blok, zato med politiki nima veliko prijateljev, ampak toliko več sovražnikov. A to simpatične in na videz krhke gospe ne moti. Še manj pa ji, kot sama poudarja, jemlje ustvarjalne energije - čeprav rezultatov praktično ni. Z dr. Spomenko Hribar se bo pogovarjal Marjan Rogelj.
Doktor France Bučar je ena ključnih osebnosti slovenske osamosvojitve, prvi predsednik demokratično izvoljene skupščine samostojne Slovenije, eden izmed avtorjev slovenske ustave, partizan, ki je osvobajal Celovec, profesor prava, ki je izgubil profesuro zaradi kritičnih razmišljanj o samoupravljanju. Politični samorastnik, ki pravi, da smo pozabili misliti državo, ki pojasnjuje, zakaj je uspelo potrošništvu in ki opozarja, da mit o socialni državi vodi v totalitarizem. Doktor France Bučar pri 92-tih ne smuča več, še vedno pa se rad tudi "poheca". Ampak ne o razprodaji državnega premoženja, ki ni samo moralno vprašanje, temveč je po njegovi oceni celo neustavna. Razmišljanja doktorja Franceta Bučarja, tudi o prelomu, ki se ni zgodil, v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Življenje je kot pot, Španci ji rečejo comino, po kateri hodimo ali se sprehajamo. To ni pot pod nebom brez oblakov in na njej je veliko kažipotov, predmetov in dogodkov. Za nekatere je lahko ta pot prijazna, za druge neprijazna, lahko pa se tudi iz neprijazne spremeni v prijazno. Tadeja Virant pravi, da se je njena življenjska pot v otroštvu začela neprijazno, ko pa je po njej hodila, je prišla do znamenja, ki jo je spodbudilo k razmisleku, če je to zanjo sploh prava pot. Nazadnje se je tako podala na tisto, za katero je verjela, da ji lahko pomaga najti tudi pot do same sebe. Do cilja v Santiagu de Compostela v Španiji, kjer je grob apostola svetega Jakoba, sicer vodijo tri smeri, Tadeja pa si je za svoje romanje izbrala najdaljšo, kar 880 kilometrov dolgo francosko smer ... Pripravlja: Jurij Popov
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Če smo obrnjeni v pravo smer, moramo v tej smeri samo naprej," pravi Tatjana Nuša Lampret in še doda: "da tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica". S svojimi lepimi izkušnjami na polju kulture - od drobcene deklice v vlogi Vandotove Mojce, gimnazijske recitatorke, Jurčičeve Manice, režiserke in mentorice šolskega kulturnega društva - je želela svojo pot v kulturi nadaljevati. Svoje življenje je daljna sorodnica pisatelja Josipa Jurčiča posvetila kulturi in izobraževanju. Tatjana Nuša Lampret je predsednica Kulturnega društva Josipa Jurčiča in režiserka v Letnem gledališču na Muljavi. Več kot dve desetletji je skrbela za ohranjanje Jurčičeve domačije, kjer je danes sodoben muzej na prostem. Poleg tega je tudi ustanoviteljica Univerze za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica in Grosuplje. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ji je za leto 2014 podelil srebrno plaketo za ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi. Tatjano Nušo Lampret bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.
Remzo pravi, da ima tri domovine. Otroštvo je preživel v Črni gori, izobraževanje nadaljeval v Makedoniji, zdaj pa že približno 40 let živi in dela v Sloveniji. Vmes je kot predsednik Zveze študentov Jugoslavije bival tudi v Beogradu, se potem poročil s Slovenko in kot pravnik delal v različnih slovenskih podjetjih. Svojo ljubezen do jezika, tako maternega kot vseh drugih, je Remzo Skenderović najprej združil v oblikovanju dvosmernega slovensko-makedonskega slovarja, prav zdaj pa ima v zadnjem pregledu še slovensko-črnogorski slovar. Že od malih nog je prepričan, da se je za dobre stvari treba boriti in v njih vztrajati. Tako deluje tudi v poklicu, ki ga še vedno opravlja z velikim veseljem – je eden izmed sodnih tolmačev za jezike nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Sicer pa je kritičen opazovalec političnih in gospodarskih razmer pri nas, ko se želi odpočiti in sprostiti, pa se odpravi k vodi. O raznolikosti življenja, o svojih zgodbah in razmišljanjih, pa tudi o tem, zakaj mu voda toliko pomeni, je Remzo Skenderović pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi.
Neveljaven email naslov