Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.
Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.
Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.
Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.
Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.
Neveljaven email naslov