Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
Računovodstvo, revizije, mednarodno poslovanje, dobrodelnost, solopetje, morje, knjige. To je le nekaj omemb, ki so del bogatega, zanimivega in pestrega življenja mag. Matjaža Žigona iz Grčarevca, majhne vasi na robu znamenitega kraškega Planinskega polja. Matjaž Žigon je tudi ustanovitelj in lastnik podjetja MŽ Consulting. To je bilo ustanovljeno leta 2010 z namenom ponuditi tujim podjetjem, ki se zanimajo za poslovanje na območju Slovenije, Hrvaške in celotnega Balkana, pomoč pri vstopu na naš trg. Hkrati je podjetje specializirano za zastopanje italijanskih sejmov, torej skrbi za razstavljavce in obiskovalce, ki prihajajo z območja Alpe-Jadran, od Avstrije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Severne Makedonije, Črne gore, Srbije, Kosova in Albanije pa vse do Poljske in Turčije, ter razstavljajo v Italiji. Mag. Matjaž Žigon je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Bohinj je ena najlepših dolin v vseh Alpah, je prepričan gost oddaje Razkošje v glavi. To je Jože Mihelič, alpinist, fotograf, turni smučar, pedagog, naravovarstvenik in avtor številnih strokovnih in poljudnih člankov ter več monografij. Predvsem pa človek, za katerega se zdi, da na življenje gleda z radovednostjo znanstvenika, razumevanjem antropologa in strastjo alpinista. Še vedno rad odide v gore, ima še kar nekaj idej za pisanje in se z vsemi podrobnostmi spominja svojega otroštva, alpinističnih prijateljev in podvigov, pa tudi 25-letnega obdobja, ko je bil zaposlen v Triglavskem narodnem parku, in skoraj štiri desetletja dolgega sodelovanja z ljubljansko Fakulteto za šport.
Gledališka režiserka, filozofinja in literarna komparativistka Tjaša Črnigoj deluje tako na institucionalni kot na neodvisni sceni. Je režiserka, avtorica besedil, dramaturška sodelavka, performerka, mentorica ter asistentka režije in dramaturgije. S Svojim delom pomembno sooblikuje gledališko krajino v Ljubljani in v mednarodnem merilu. Je prejemnica številnih nagrad doma in v tujini, študijsko se je izpopolnjevala na Dunaju in v Parizu. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Tjašo Črnigoj pogovarjal Miha Žorž.
Maja Kunšič iz Lutkovnega gledališča Ljubljana pogosto menja kraje in občinstva, potuje, ustvarja, igra, animira, vpija raznolike odzive gledališke publike po Evropi in drugod ...
Niko Goršič je dolgoletni gledališki igralec, ki se je rodil v Ljubljani pod italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno, večino kariere pa je preživel v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od blizu spremljal, kako se je to prelevilo od čisto lokalnega teatra za otroke in mlade do mednarodno izjemno uspešnega eksperimentalnega gledališča, ki je s svojimi predstavami gostovalo po celem svetu. Če je tako kot igralec prispeval k eni najbolj uspešnih zgodb v gledališki zgodovini našega prostora, pa je tokratni gost Razkošja v glavi v življenju počel še marsikaj drugega, od režiranja gledaliških predstav, pisanja kritik in pesmi, sinhronizacij risank pa do igranja trobente in opernega petja, planinstva ter nenehnega branja in izobraževanja nasploh. Niko Goršič se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Slovenski filmski center
Konec osemdesetih prejšnjega stoletja je za nekdanjo državo Jugoslavijo in celoten državni aparat pomenil čas korenitih sprememb. To je bilo obdobje, ki je Sloveniji in drugim republikam prineslo samostojnost. O tem dogajanju pričajo tudi zgodovinske knjige. A čas ni tako zelo oddaljen, da ne bi številni, ki so bili takrat politiki, imeli tudi svoje izkušnje z njim. Eden izmed teh je Igor Lavš. Kako razmišlja o tistih časih in kako o sedanjih razmerah?
Docentka dr. Barbara Ivančič Kutin je Bovčanka. Vse svoje otroštvo je preživela v Zgornjem Posočju. Po končani gimnaziji v Tolminu je študirala slovenščino in sociologijo kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter leta 2005 doktorirala na filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«. Raziskuje slovstveno folkloristiko, predvsem folklorne pripovedi, okoliščine in izvedbo pripovedovanja, svojevrstna lokalna pripovedna izročila in repertoarje ljudi, ki jih lokalna skupnost označuje za dobre pripovedovalce. Docentko dr. Barbaro Ivančič Kutin bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Volja, želja, disciplina, trdo delo, odrekanje in neizmerna moč ter predanost so vodili paraolimpijca Frančka Gorazda Tirška, da je premagal vse ovire v svojem življenju. Po treh srebrnih in eni bronasti medalji na preteklih paraolimpijskih igrah je na letošnjih v Parizu osvojil zlato medaljo v disciplini R4 – zračna puška stoje. V življenju si je vedno postavljal realne cilje, pravi, šport pa je postal njegov najboljši prijatelj, ki mu je polepšal življenje. Kar sedemkrat je bil izbran za parašportnika leta, leta 2013 je postal častni občan Gornjega Grada. Paraolimpijec Franček Gorazd Tiršek bo gost današnje oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Slikar in grafik Leon Zakrajšek je lani prejel visoko japonsko cesarsko odlikovanje red vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, saj že dolga leta gradi kulturne mostove med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Na Japonskem se je v 90. letih prejšnjega stoletja od tamkajšnjih svetovno znanih mojstrov tudi učil tradicionalne likovne umetnosti, predvsem grafičnih tehnik, kot je lesorez. Čeprav učna doba ni trajala dolgo, se vedno znova vrača tja, v svet posebne kulture in narave, obiskovat svoje mentorje, ki so ga oblikovali tako osebnostno kot umetniško. Nekateri med njimi so že odšli. V oddaji se spominja svojih prvih stikov z japonskim likovnim izročilom, strogih pravil, hierarhično zastavljenega sistema in odnosa, ki ga imajo tamkajšnji umetniki do materialov, spoznavanja umetniške tradicije, njene asketske in eterične lepote. Sicer pa je Leon Zakrajšek umetnik, ki ga biografski leksikoni uvrščajo med ustvarjalce olja na platnu, monotipije, tehnike sumi in mešanih tehnik. foto: Zdenko Bračevac
Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.
Nina Jelen se opiše najprej kot mamo in ženo, nato kot učiteljico, ljubiteljico Harryja Potterja in vseh čarovnij, Vikingov in dobrih koncertov. Da bo učiteljica, kar nekaj časa ni bila popolnoma prepričana, a ko je prvič stopila za kateder, je vedela, da je to njeno poslanstvo. Kakšna je vloga učitelja v današnjih časih, kašen je pomen digitalnega opismenjevanja otrok, kje vidi prednosti in pomanjkljivosti našega šolskega sistema in s kakšnimi občutki gleda v novo šolsko leto – o vsem tem se je z Nino Jelen v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20-letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.
Zgornja Savinjska dolina, Solčavsko, Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot - vse to in še marsikaj sestavlja malce skrivnostno, dih jemajoče območje, kjer se vrstijo izjemne naravne danosti, bogata kulturna dediščina in starosvetno izročilo. In iz teh krajev, natančneje iz Robanovega kota, prihaja Jernej Slapnik, ki je svoj poklic in življenje posvetil ohranjanju bogatega izročila solčavskih prednikov. To namreč vključuje zelo bogat in širok nabor najrazličnejših ljudi, ki nastopajo v veselih in žalostih vlogah. Pogosto se zapletejo v nepredvidljive dogodivščine, kjer nastopajo nadnaravne dobre in zle sile. Več o solčavskem izročilu in Jerneju Slapniku, ki ga predaja mlajšim rodovom, izvemo v oddaji Razkošje v glavi.
Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.
Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž.
Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.
Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Neveljaven email naslov