Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, jamarka-članica Jamarskega društva Sežana, in vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame. Ta park praznuje letos 20-letnico vpisa v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u. Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: " jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi ( nrp. Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom Reke?"
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dolgoletni diplomat in veleposlanik Vojko Vovk je zabaven in hkrati zelo resen sogovornik. Njegova dosedanja pot ga je v 17-letnem bivanju v tujini vodila od Rima prek Prištine do veleposlaniškega mesta v Zagrebu, ki ga je sklenil minulo leto. Trenutno dela v analitski službi našega zunanjega ministrstva in čaka na odhod na novo službeno dolžnost. Je tudi ustvarjalen. Med drugim rad piše. Znana je njegova prva knjiga z naslovom Od naroda do države in nazaj, ki govori tudi o razpadu Jugoslavije in slovenski samostojnosti. Zdaj pa nastaja nova z delovnim naslovom Spomini volkov. Predstavila bo njegovega deda, očeta in njega samega kot udeleženca treh vojn - prve, druge in osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Pripravlja Marjan Rogelj.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kaj so se na podnebni konferenci v Parizu dogovorili in ali ima planet sploh kakšne možnosti da mu človeštvo prizanese, izveste dovolj iz dnevnih novic. V Oddaji "Razkošje v glavi" pa nekaj misli o danes nekoliko naivnem pojmu "naravovarstvo" z enim prvoborcev zelene misli v naših krajih? O osemdesetih kot valilnici slovenske ekologije, o pohorskih gozdovih in zeleni strankarski realnosti z magistrom Matjažem Ježem. Pripravlja: Marko Radmilovič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva. Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot "družbenopolitično oporečno delovanje", kar so seveda "pristojni organi" zapisali tudi v njegovo "kartoteko". Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali "pokesal", saj je, kot je pred leti sam poudaril, "nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico". In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane "pisateljske ustave" in ko je dal pobudo za plebiscit "kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma" ... "Radiofonski portret" akademika Tineta Hribarja bo v oddaji Razkošje v glavi "z besedami izrisal" Dušan Berne.
Lidija Golc, profesorica slovenščine, je ena tistih profesoric, ki svoje ure z dijaki začenja s pogovorom. Je ena tistih Korošic, ki svoje koroške korenine neguje z živim spominom, ljubezen do umetnosti - v vseh njenih oblikah - pa z zbirkami lastne poezije. Je plesalka, ki se je učila poljsko in je hribolazka, ki je v družbi z možem kot gorska vodnica vodila skupine in se ob tem učila o življenju, o volji, o ljudeh. Če ne bi brala, bi jo pobralo, če ne bi dneve preživljala z mladimi, bi o življenju vedela veliko manj. O poslanstvu sodobnega učitelja, o burnih časih Evrope in mladih v njem, o ljubezni do besede in o življenjski energiji, ki jo prežema tudi v zrelih letih, se bomo pogovarjali s profesorico in pesnico, Lidijo Golc v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Carmen L. Oven.
"Potres leta 1976 je kriv. Takrat je zrukalo tudi mene," pravi Silvana Paletti iz Ravance v Rezijski dolini. Takrat je začela pesniti , svoje pesmi pa tudi poje. Poje jih tako, kot poje tudi rezijanske ljudske pesmi. Poje jih ponoči in jih snema na mobitel. Potem jih pošilja glasbeni pedagoginji Zvonki Simčič, ki poskrbi za njihovo nadaljnjo pot. Za Silvano pravijo, da je še zadnji pesniški biser Rezijanske doline, ki jo je omenjeni potres močno spremenil. Zato v mnogih njenih pesmih naletimo na vprašanje "kan je šla ta lipa Rezija, ki mi oči wutroške so poznale?". Silvana je po poklicu medicinska sestra, po srcu pa Rezijanka, Slovenka iz Rezije. Kulturi se je posvečala že prej, po upokojitvi pa se vse vrti okoli nje. Njene pesmi, objavljene v številnih antologijah in tudi prevajane v več jezikov, so med drugim tudi odraz rezijanske kulture in imajo tudi posebno etnološko vrednost. Na njenem domu v prelepi Rezijanski dolini jo je obiskal Jurij Popov.
Milan Jazbec je bil do nedavnega naš veleposlanik v Turčiji, in bil hkrati zadolžen še za pet držav Bližnjega vzhoda. Njegova življenjska pot je sila dinamična in pestra.Bil je neskončno zvedav otrok, ki se je poštenosti in širine učil iz klenega kmečkega okolja ter knjig, ki jih je strastno prebiral. Bil je odličen dijak brežiške gimnazije, končal je novinarstvo, obramboslovje, diplomatsko šolo v Beogradu in doktoriral iz filozofije.Je redni profesor diplomacije, na zunanjem ministrstvu pa zdaj vodi enega najpomembnejših oddelkov.
Njeno življenje barvajo lutke, petje, glasba, morje in odri po svetu. Gostovanje na festivalih ji je podobno domače kot branje knjig. Nika Solce je imela že v otroštvu obojega veliko, le da je takrat na festivale hodila s starši, zdaj pa kot samostojna umetnica - pevka in lutkarica, na njih tudi nastopa. Zanimanje za indijsko kulturo - jogo in ajurvedo, jo je popeljalo tudi do indijske glasbe. Pa ne le te. Njeno ljudsko petje, ki ga vpleta tudi v lutkarstvo, jo je popeljalo na različne odre sveta, kjer je srečala ljudi, s katerimi ustvarja in igra še danes. Nekoč strastna bralka zdaj snuje tudi uglasbitve vrhunske slovenske poezije Franceta Prešerna, Srečka Kosovela in Ferija Lainščka. Kako prepleta poti lutkarice, pevke, glasbenice, poznavalke indijske kulture in mame, Nika Solce pripoveduje v oddaji Razkošje v glavi. K pogovoru jo je povabila Carmen L. Oven.
"Današnja družba človeka sili v kalupe, uniformira ga, hoja v hribe pa je odmik od tega," tako je pogovor z Jurijem Popovom začel danes eden najboljših slovenskih alpinistov Marko Prezelj. Pa ne le slovenskih, svetovnih alpinistov. Marko Prezelj je bil namreč kot edini alpinist na svetu nagrajen že s tremi zlatimi cepini, najuglednejšim alpinističnim priznanjem na svetu. Najprej leta 1992 za prvenstveno smer v severni steni Kangčendzenga z Andrejem Štremfljem, leta 2007 za prvenstveni vzpon na SZ greben gore Čomolhari z Borisom Lorenčičem in letos za prvenstveni vzpon v severni steni Hagšuja z Luko Lindičem in Alešem Česnom. Sam pravi, da v hribih nič ni mogoče narediti na pol, ali si ali nisi. "Tam velja nekaj, kar bi lahko imenoval kruta lepota gibanja." Alpinizem mu pomeni način življenja, saj ga je oblikoval kot človeka kakršen je. Je privrženec prvinskosti v alpinizmu. "Če ni negotovosti, če ni izpostavljenosti tej negotovosti, ostane od alpinizma bore malo." S fotografijo se je sicer začel ukvarjati prej kot z alpinizmom, a z alpinizmom je dobila posebno vlogo - ustvariti spomin, da lahko tako svoja alpinistična in gorska doživetja prenese drugim in jih podoživlja tudi sam.
Zaslužna profesorica doktorica Alenka Šivic Dular je letošnja nagrajenka Ustanove patra Stanislava Škrabca za izjemne znanstvene, pedagoške in mentorske dejavnosti na področju slovanskega primerjalnega in slovenskega zgodovinskega jezikoslovja. Na svečani podelitvi tega uglednega priznanja, ki je bila ob koncu prejšnjega meseca, je bilo med drugim še posebej poudarjeno, da je nagrajenka sooblikovala "generacije slovenistov in drugih slavistov, ki so v okviru njenih predavanj dobili osnovna védenja o izvoru slovenščine in drugih slovanskih jezikov, poleg tega pa je poučevala tudi primerjalne slovanske jezikoslovce. (?) Njena zasluga je, da se lahko Univerza v Ljubljani, kot edina univerza v svetovnem merilu, danes pohvali s prvo- in drugostopenjskim bolonjskim študijskim programom, ki se ukvarja z osnovnim strokovnim področjem nacionalnega pomena, katerega spoznanja so nepogrešljiva pri poglobljenem študiju slovenščine in drugih slovanskih jezikov. (?) V okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela se posveča več področjem. To so slovanska in slovenska etimologija ter slovanska onomastika, obravnava tudi /pra/slovanska glasovna, naglasna in oblikovna vprašanja, ki so v znanstveni literaturi pomanjkljivo razjasnjena, teme njenih raziskav pa so še praslovanska dialektizacija in lingvogeneza posameznih slovanskih jezikov, splošna metodološka vprašanja primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja ter zgodovina slavistike. (?) Prof. dr. Alenka Šivic Dular se ves čas udejstvuje tudi v strokovnih in znanstvenih društvih ter skrbi za odmevnost slavistične stroke tako doma kot v tujini." Šesto nagrajenko Škrabčeve ustanove smo povabili v oddajo Razkošje v glavi.
Umetnostni zgodovinar, profesor, restavrator, slikar, raziskovalec ? preprosto človek, ki nas s svojim delom in pronicljivim razmišljanjem spodbudi, da se zavemo, kako krhka in hkrati bogata je naša kulturna dediščina. Rodil se je v eni najbolj znanih slovenskih družin, ki jo je močno zaznamovalo izjemno in obsežno arheološko raziskovalno delo očeta Josipa in mame Paole. Od leta 1988 je bil direktor Restavratorskega centra Republike Slovenije. Doktorski naziv je pridobil leta 1997 na Umetnostni zgodovini Filozofske fakultete v Ljubljani. Tam je 15 let predaval Umetnost starega veka, Specialno metodiko in Restavratorstvo. Kot raziskovalec je sodeloval z Znanstvenim inštitutom Filozofske fakultete, pozneje pa tudi kot programski direktor za restavratorstvo.
Neveljaven email naslov